Krpanova kobila: Razlika med redakcijama

Res je nazadnje, da naš narod zavrača umetnost zaradi umetnosti same — to je naš l'l’ art pour l'artl’art — in da gre skromni Slovenec po dnevnem napornem delu v gledališče namesto v gostilno samo zato, ker je ceneje.

Tako, recimo, hodi Govekar po Ljubljani in išče, kaj bi dramatiziral. Kdor bi ga videl, bi si mislil: „To je postaven človek, ki se redi in nič ne misli.“ Ne, Govekar plaka. On plaka, da je na šentpeterskem predmestju bolj popularen nego Shakespeare in Ibsen. Tolike nesebičnosti še nisem doživel nikoli, razen oni dan, ko sem gledal prodajalca konjine, ki je bridko jokal pred svojim mnogoštevilnim občinstvom: „O, ljudje božji, kako se mi smilite, da si ne morete privoščiti boljšega!"“ In je prodajal dalje.

„O blagorodje, gospod svetnik!"“ sem vzkliknil ves žalosten.

„O tragika! Berač sprejemlje dar od berača. ,Ne‚Ne, bratec!‛‘ se brani. ,Kaj‚Kaj se mučiš, da bi mi napravil to veselje? Škoduješ si grozno, meni pa ne pomagaš čisto nič. Res, prav nič nisem potreben tega veselja. Napravi mi rajši par novih škornjev; plačam ti jih pošteno in obadva bodeva zadovoljna!‛‘ ... Tako se brani ubožni narod; umetnik pa ne posluša nič, tudi poet ne, in seje rože, kjer bi bilo bolj potrebno zelje. Žal je človeku, ko gleda tako nespametno početje, žal mu je teh blagih ljudi. Delovanje za narod, za kulturo njegovo, {{prelom strani}} za povzdigo takorekoč njegovega duševnega nivóa ... hm ... lepe reči ... ob slovesnih večerih. Kar se mene tiče, spoštujem bolj tisto delovanje za narod, ki koristi obenem tudi človeku samemu. Takih pametnih delavcev, gospod, je mnogo ... hm …“

„Saj sem ti rekel, da je rehabilitirano! Pojdi danes na cesto in razglasi: Jaz imam dvojno prepričanje! — ,Kaj‚Kaj pa kričiš,‛‘ ti poreče sosed, ,saj‚saj ga imam jaz tudi!‛‘ — Ne moreš si misliti, kako se je ta čednost razširila. In po pravici! Lepo se da izhajati z njo na svetu: poglej me!“

"Ne„Ne.“

To je bil začetek njegove slave in obenem slave Martina Skočirja. Ampak Martin Skočir ni miroval; prebrozgati je hotel življenje in delovanje Anastasiusa von Schiwitza od začetka do konca. In kako kraljevsko je bil poplačan njegov trud! Po dolgem in trudapolnem preiskovanju je dognal, {{prelom strani}} da je bil Antonius Schiwitz kmalu po tisti slavni anekdoti, v kateri je naš veliki rojak dokazal svoje neomajno rodoljubje, imenovan za perorezca njegovi visokosti grofu Dümmheimu, tajniku ekscelence ministra Kaunitza. Tedaj pa se je tudi izpolnila usoda njegova. Zavedal se je velikih in preimenitnih svojih dolžnosti; vso noč, vso dolgo noč ni zatisnil očesa; njegove oči so strmele v temò, iskale so rešitve. In našle so jo. Antonius Schiwitz — štirinajst dni pozneje Anastasius von Schiwitz — je iznašel popolnoma novo, od tradicije neodvisno metodo za rezanje peres. Silno vzburjenje je zavladalo na dunajskem dvoru. Anastasius (še tisti dan se je prekrstil; čemu se je bil prekrstil, ni mogel razodeti Martin Skočir) von Schiwitz je bil poklican na dvor pred obličje njenega veličastva slavne cesarice Marije Terezije. Pokleknil je pred njo, napol iz spoštovanja, napol tudi zategadelj, ker se mu je bilo zameglilo pred očmi. „Kako se pišete?“ je prašala cesarica človekoljubno. — „Antonius Schiwitz!“ je odgovoril Schiwitz in je klečal in trepetal. Gospoda, bil je popolen Slovenec! — „Antonius Schiwitz ?“ je prašala cesarica in zlovoljen je bil njen obraz. „Odslej se pišete Antonius von Schiwitz!“ — In spet je nastopil trenotek, ko se je pojavil ves pogum gorenjskega korenjaka. „Ne, veličanstvo: pišem se Anastasius von Schiwitz!“ je odgovoril Schiwitz in bled je bil. Cesarica se je nasmehnila. O, ljudomila cesarica! — „Anastasius! Lepo ime Anastasius. Odkod ste, {{prelom strani}} korenjak?“ Ni čuda, da mu je tedaj upadel pogum: komu izmed nas bi ne bil upadel? S povešenimi očmi, s tresočim glasom je jecal Anastasius von Schiwitz: „Verzeihung! Ich, Majestät, ich kann nichts dafür!“ — „Odkod ste?“ — „Aus Krain!“ — Sklonil se je tako globoko, da se je dotaknil s čelom rdeče preproge. Ljudomila cesarica pa ga je odslovila brez srda in je izpregovorila: „Gehen Sie in Frieden!"“ —

Ampak čemu bi preudarjali, kaj je mislil Anastasius von Schiwitz? Najpoglavitnejše je za nas, da je bil perorezec njegove visokosti tajnika grofa {{prelom strani}} Dümmheima in da je bil v avdijenci njenega veličanstva ljudomile cesarice Marije Terezije! In to, gospoda, je bil Slovenec! Ni ga bilo sram, da je bil Slovenec, temveč s ponosom, četudi trepetajoč, je poudarjal: „Ich bin ein Krainer!"“ Take može, gospoda, take može slavimo! Takim možem stavimo spomenike! Zakaj hkrati stavimo spomenike tudi svoji najlepši čednosti — ponižnosti!

(Burno odobravanje; govorniku čestitajo; Skočirja vzdignejo na rame. Anastasiusa von Schiwitza slika, ki visi na steni, se hudobno namrgodi in Anastasius pravi: „Wie komm'komm’ denn ich in die Gesellschaft? Dies Volk kann mir gestohlen werden!“)