Sestri (Ferdo Kozak): Razlika med redakcijama

Tako je živel Martin Krniša, tih in delaven, dokler ni sezidal nove hiše kraj vasi.

 

 

Pa so si zmeli oči ti ponižni vaščani, debelo so pogledali in se čudili. Bilo jim je malo sitno, da so tako popolnoma prezrli vaškega bogatina, zdelo se jim je, da so mu čez noč obrodili srebrniki na njivi.

 

 

Ej, pa ni bilo zveze s hudičem, pa ni bilo čarovnic s Kleka v Martinovi hiši. Vaščani so prezrli samotnega bajtarja, ki se je ogibal družb, ki ni popeval na vasi, ki je le delal in delal. Po vasi je hodil narahlo, z očmi je mežikal proti solncu in malo upognil silna pleča, če ga je kdo nagovoril. Bil je sin berača, bal se je besede gospodarjev. Le na večer je hodil po poljih, mislil in računal. Počasi si je zidal grad bodočnosti, vestno je skladal temelj. Zgodilo se je, da je kupil njivo, čez leto dve in zemlja mu je bila pokorna.

Martin je prestopil prag in se udobno zleknil na klop v hladni izbi.

 

 

 

 

 

 

Martin se je začudil.

 

 

 

 

 

 

Rezika je prihitela z vinom.

 

{{prelom strani}}

Dekle se je nasmehnilo, da so se zabliskali beli zobje in pogledala očeta.

 

 

Martin je v zadregi nalil v kozarec. Zdelo se mu je, kakor da bi že davno poznal to družino, kakor da je Rezikin prijatelj od mladih nog. Obenem je čutil, da zardeva in da mu srce burno utriplje.

Tri mesece se je mučil, dokler ni bila struna napeta do viška. Poklical je hlapca Tita in mu velel, naj napreže. Ko je sedel na voz, je počil z bičem in se zarotil:

{{prelom strani}}

 

Tit je z umerjenimi koraki gazil visoko travo. Šel je ravno proti vzhodu, da se je v jasnih konturah odražala iz polteme njegova krepka, visoka postava. Bil je nenavadno velik in slok, le v plečih je bil razraščen. Klobuk je potisnil na tilnik, z desno je oprijemal koso. Z levico je gladil travo in trgal rože.

Martin se je nehote nasmehnil, se hitro sklonil in pričel. Kosa je rezala gladko, trava je v mehkih valih padala na tla.

 

 

 

Obrisal je koso ob travo in pričel brusiti.

 

 

Pomolčala sta.

 

 

Fant se je široko zarežal.

 

 

 

 

 

 

Martin ga je smehljaje poslušal. Tit je sklanjal krepki tilnik in zmigal z ramami. Prepoteno srajco je imel na prsih razpeto, da je ohlapno ogrinjala mlado, razpaljeno telo.

 

 

Tit je povesil oči in se zmračil. Martin je opazil, da nerad govori o teh stvareh. Pobral je koso, prijel za ročaje in v zadregi zažvižgal. Tit se je molče obrnil in se takoj sklonil k delu.

Solnce je grelo vedno močneje, ozračje je napolnil vonj sena. Po stezi je prišla Rezika z obilno košaro v roki. Jutranje delo in ubranost ji je dihala iz oči in obleke, lahkotno in smelo se je zibala v jedrih bokih. Z ruto zasenčen obraz ji je rdel, v očeh je gorela sladkost.

 

 

Martin se je zleknil v travo in pričel jesti. Tit je še parkrat zamahnil, potem si je pa obrisal z rokavom potno čelo.

 

 

 

 

 

 

 

Tit je legel, Rezika se je s prekrižanimi rokami vstopila pred njega.

 

 

 

Razposajen smeh je privrel iz njenega grla. Zdelo se ji je vse tako silno veselo in lepo, posebno pa ta veliki, krepki fant, ki je ležal pred njo v travi in ji včasih skrivaj pomežiknil, včasih pa važno skimaval s kodrasto glavo. Prste bi mu zarila v tiste lase ... Pogledala je moža in se zresnila. Kakor bi samo gospodarstvo živelo v njegovi duši. Nič življenja, nič krvi! Zakaj je vedno tako dolgočasen! Kadar govori, računi, kadar jo objame, jo stisne tako divje, da bi zavpila.

Naenkrat se je prestrašila samo sebe. Pobrala je košaro in hotela oditi. Zavedla se je nekega greha, pa si ga ni upala priznati. Na Tita se ni več ozrla, komaj Martina je pogledala.

 

 

 

 

In odšla je naglih, prenaglih korakov. Tit je pogledal parkrat za njo, je vstal in se pretegnil.

 

 

 

 

Prijel je koso, izbočil prsi in krepko zavrisnil, da se je razlegnilo daleč nad griči. Potem je pa počasi zavil na drugi konec travnika.

Martin je privzdignil glavo in gledal za njim.

 

{{prelom strani}}

 

Konja sta se nagnila, voz se je zagugal in prenagnil.

 

 

Voz je obstal na dvorišču. Bosa dekla z grabljami na rami je zlezla z dišečega kupa, Martin je vrgel vajeti čez konje in odšel v hišo. Tit je zavozil pod streho, izpregel konje in jih odgnal v hlev.

Rezika je stala pri ognjišču in nehote prisluškovala na dvorišče. Lica so ji gorela v rdečici ognja in spehanosti, krog usten se ji je pozibaval smeh.

 

 

 

 

 

 

Rezika je nagnila bakreni kotel in prelila jed v veliko skledo. Postavila jo je na mizo, razdelila žlice in sedla. Martin je poklical družino.

Zdrznila se je in hotela zakričati. Tisti hip so se pa odprla vrata in na pragu je obstal Tit. Oči so mu žarele, ustnice so podrhtevale. {{prelom strani}} Strmela je vanj kakor v prikazen, krog udov ji je leglo kakor sen.

 

 

Tit je ubogal in nemo obstal pri podboju.

 

 

Sama sebi ni verjela in dobro se je zavedla plamena rojene ljubezni.

 

 

 

Stopil je bliže, ji pogledal globoko in predrzno v oči, potem jo je pa prijel za roko.

 

 

Ni mu odtegnila roke, niti pogledati se ga ni upala. V zadnjem hipu se je spomnila, da ne dela prav, da se mora izkazati odločno, a bilo je prepozno.

 

 

Ko je minil prvi naval, se je oprostila objema in sedla na stol. Potok solza ji je skalil oči.

 

 

Fant je molče prisedel in jo objel.

 

 

 

 

 

Pogledala ga je napol začudeno.

 

 

 

Molče mu je stisnila roko.

Ko se je že popolnoma zdanilo, ko je že solnce sijalo in so zvonovi pozvanjali v mehki, slovesni pesmi, je prišel domov.

 

 

 

Rezikina sestra je prišla skoro redno vsako nedeljo na obisk. Gnalo jo je tajno čustvo v ta dom. Slutila je v njem srečo in blagostanje in kot bolehno, osamelo dekle je čutila divjo žejo po solncu življenja. Njej, ponižni naravi, je bilo dovolj, da je gledala druge {{prelom strani}} v njih zadovoljstvu, ne da bi ji pri tem kanila v dušo zavist. Martina je poznala kot dobrega in poštenega moža; v dnu srca ga je obožavala in vsa vesela in srečna je bila na dan sestrine poroke.

Tinka je sedela v izbi, ponižna in plaha kakor vedno. Ko je Martin vstopil, so se ji z razširile oči in tih, odkrit pogled mu je zasijal v obraz. Molče sta se pozdravila in Tinka je takoj spoznala sled skrbi na njegovem čelu.

 

 

 

Vrata so se odprla in na pragu se je pojavila Rezika. Smehljaje je sedla k možu, se udala pogovoru in kmalu so vsi trije v prijateljskem kramljanju pozabili na skrbi.

Martin je vstal in šel, Rezika je hitela se napravljat. Tedaj je Tinka sklonila glavo in dve solzi so ji kanili iz oči.

 

 

 

 

Tinka je vstala in se oklenila sestre krog vratu.

 

 

Rezka jo je prijela za glavo in ji pogledala v oči.

 

 

Tinka je narahlo zardela in povesila pogled.

 

 

V zadregi sta molče odšli v cerkev. Ah, saj je bilo toliko čustev v njiju dušah, da sta se bali lastnih pogledov. Usta so morala molčati in oči so morale ostati zastrte. Plameni tajnih skrivnosti so jima užigali lica in palili čelo, a vendar se niso smeli preliti v zaupno besedo.

Pesem večera je zvenela v ozračju, ko sta stopala prek dišečih polj. Tinki je utripalo srce, sladkost večera je poglobila skrito bol.

 

{{prelom strani}}

 

 

 

 

Podala sta si roke in se razšla.

Martin je na ovinku postal in pogledal proti svoji hiši. Pomislil je na Tita in zavalovalo mu je po žilah.

 

{{prelom strani}}

 

Martin je bolj in bolj zamišljen taval okrog, v svojih skrbeh je pozabil na dom. Kljub nadzorovanju ni mogel dognati, ali se Tit in Rezika ljubita ali ne. Pač pa mu je Rezika kot v dokaz svoje zvestobe neko jutro s pretnjami zagrozila:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Martin ni odgovoril. Na Tinko ni pomislil, ker ga je preveč prevzela misel, zakaj mu je Rezika to povedala. Morda je ljubosumna, torej ga ima vendarle še rada. Že se je pomalem vračal mir v njegovo dušo, ko je slučajno opazil skrivne poglede med Titom in Reziko. Vzkipelo je v njem in vse, kar je že legalo v pozabnost, se je iznova prevalilo na površje.

Tisti dan, ko je tekal po zelenem travniku in nabiral rože, ni hotel nikdar izžareti v spominu. Njegov plamen je sijal skozi vso mladost in jo razžgal v bolesti. Prišla je mati, bleda in bolna in sedla k njemu. Solze so ji polnile oči, ko ga je dvignila v naročje, velike, svetle solze, da se je mali Martinek razjokal. In potem mu je pripovedovala o nekem možu, njegovem očetu.

 

 

Mati je stisnila dete na prsi in ihtela. Cvetje v rebri cvetočih črešenj se je usipalo, solnce je sijalo čisto in veselo, v ozračju pa je omedleval tenak glas plakajočega zvona ...

Ropotanje koles ga je vrglo iz razmišljevanja. Pogledal je in spoznal sosedovega konja. Ustavil je voz.

 

 

 

 

 

In sosed se je prešerno nasmejal in pognal.

Martina so zapekle te besede, neprijetna slutnja mu je udarila v srce. Prijel je bič in krepko švignil po konju.

{{prelom strani}}

 

Neprenehoma je priganjal ubogo živinče, vihtel je bič in mrmral nerazumljive kletvice. V polnem diru je zavozil na domače dvorišče. Nihče mu ni prišel naproti, pogrelo ga je.

 

 

Nič odgovora.

 

 

 

Divje je odmevalo pod kuhinjskim stropom, a oglasil se ni nihče.

 

 

Nekoliko pomirjen je šel na dvorišče. Tedaj je boječe prilezla dekla iz hleva.

 

 

 

 

 

 

 

Martin se je opotekel, pa se hitro prijel za voz. Nato je globoko sklonil glavo in s težkimi koraki odšel v hišo. Kakor skala mu je ležalo na prsih, v grlu ga je davilo. Pri peči se je sesedel na stol, iz prsi se mu je izvil sirov smeh.

 

 

Zagrebel je prste v lase in obsedel kot kip.

Mračen zimski dan je sanjal nad zasneženo dolino, ko je Martin prišel k Brtaju. Skoro plašno je prestopil prag hiše Rezikinega očeta; nebroj spominov mu je zagrenilo dušo. Sedel je k peči in se naslonil na mizo. Čez nekaj časa je prišel oče Brtaj. Nemo in brez besed sta si stisnila roke, drug pred drugim sta bila v zadregi.

 

 

Martin je prikimal.

 

 

 

 

 

 

 

 

Martin ga je začudeno pogledal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

{{prelom strani}}

Brtaj je odprl vrata in poklical Tinko.

Ko je ugledala Martina, ji je temna rdečica zalila lica. Podala mu je roko in sedla.

 

 

Martin se je prisiljeno nasmehnil, ustna mu je skrivilo dvoje bolestnih potez.

Tinka je skrila plamteči obrazek v dlani in mižala. Brtaj se je nasmehnil.

 

 

 

Tinka ga je pogledala z velikim rosnim pogledom.

 

 

 

 

 

 

 

Tinka je prikimala, se zastrmela v mizo in molčala, kakor da se pogovarja s tujcem.

Pod noč se je odpravil. Postal je še malo v veži, kakor bi mu bilo težko, da gre.

 

 

 

Podal je očetu in hčeri roko in šel. Topa resignacija se mu je razpredla v duši, sam ni vedel, kam romajo misli. Pustil jim je prosto pot, žalost ga je zazibala v zimsko ubranost, zaželel si je pokoja.

Tako je živel in pridno popraševal po kupcih. Končno je Brtaj iztaknil v mestu bogatega trgovca. Tekom enega tedna je bila pogodba gotova in Martin jo je z lahkim srcem podpisal. Ne ena žalostna misel se ni rodila v spominu na leta težkega, trdega dela, ko mu je bila vsaka pest prsti sveta. Zdaj se skoro ni domislil, da {{prelom strani}} jo je s trudom in trpljenjem prislužil, da leži v njej zakopan zaklad njegovih mladih let. Ko so pomladni vetrovi dahnili od juga, se je preselil v bajto v rebri. Vaščani so stikali glave in se norčevali.

 

 

 

 

Mrtva tišina je težila ves dan, od nikoder ni bilo čuti glasu. In Martinu se je zazdelo tako pusto in prazno, kakor bi izumrli vsi ljudje. Pihnil je luč, vzel klobuk in odšel pred hišo.

Martin je vstal.

 

 

Mož je počasi prišel h koči. Bil je slok in suh, obrabljena gosposka obleka mu je ogrinjala telo. Zmečkan klobuk je nosil v roki. Ko je stal tik Martina, je nenadoma odstopil.

 

 

 

Martin je pazno motril ta bledi, izsušeni obraz. Visoko čelo je obkrožalo valovje črnih las in lepa črna brada mu je lila po prsih. {{prelom strani}} Oči so bile velike, odkrite, krog ust se je črtalo dvoje resnih potez.

Martin je zmajal z glavo.

 

 

 

 

 

 

 

Martin mu je veselo stisnil roko in ga povabil v hišo. Ko sta sedela pri mizi in se do dobra nagledala, sta se oba naenkrat domislila istega vprašanja.

 

 

Martin mu je pogledal pozorno v oči, potem pa je počasi pričel s svojo povestjo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Daniel ga je strogo pogledal in namršil obrvi.

 

 

Martin je majal z glavo, prevzel ga je odpor in bilo mu je žal, da ga je pozval k sebi. —

Na pragu se je pojavil Daniel.

 

 

Martin mu je mesto odgovora pokazal Rezikino pismo. Daniel ga je prebral in se nasmehnil.

 

 

 

 

Martin je široko razprl odkritosrčne oči. V pijanosti največje sreče ga naenkrat doseže tako vprašanje! Če jo sprejme? Zakaj pa potem to veselje, ta radost, ako ni mislil na Reziko, ki se skesana povrne v njegov dom. Niti za hip ni dvomil, ali bi jo vzel k sebi ali ne, ali bi se maščeval ali ne. Saj je bilo že toliko grenkih ur samote, da mu je bilo to pismo kakor poslanstvo sreče.

 

{{prelom strani}}

Danielove oči so se prešerno smejale.

 

 

 

 

 

In Rezika je prišla! Tik pred Veliko nočjo pod večer, da bi je nihče ne videl. Lica so ji nekoliko upadla, tudi bledejša je postala; a oči so bile še temnejše, še globlje kakor prej. Martin ji je molče podal roko, zadrega mu je zajezila govor. Par dni sta se molče ogibala vsem vprašanjem, potem sta se pa navadila drug drugega in ni je več motila preteklost. Ležala je bogve kje v duši globoko pokopana, da se je ni ne misel ne slutnja dotaknila v samotnih večerih.

==5.==

 

 

 

 

Rezika je zamišjeno gledala v dolino.

 

 

 

 

Dvoje solz ji je zdrknilo po bledem licu.

 

 

Tinka je povesila oči.

{{prelom strani}}

 

 

Pomolčali sta. V dolini se je oglasil zvon, njegova koprneča pesem se je razmahnila v ozračju. Tedaj sta prišla po stezi Daniel in Martin.

 

 

 

 

 

Tinka je vstala.

 

 

 

 

Tinka je hitro zavila krog ogla, pozdravila Martina in izginila za ovinkom. Rezika je vstala in počakala gosta.

 

 

 

 

 

Odhitela je v hišo, Martin in Daniel sta odšla počasi za njo. V prostorni izbi sta sedla k mizi.

 

 

Martinu so bile zoprne te besede, zato ni odgovoril. Daniel se je nasmehnil in pomel roke.

Po večerji so sedli pred hišo. Martin si je nažgal pipo, Daniel si je zvil cigareto. Vijoličasti mrak je preplavljal dolino. Daniel je oprl glavo ob dlani in se zagledal v večernico.

{{prelom strani}}

 

 

 

Rezika ga je pogledala. Besede tega človeka so ji prodrle v dušo, zdelo se ji je, da posluša pridigo. Tako lepo ji je donelo na uho, da je nehote prisluhnila pozorneje. Koliko sveta je že videl ta čuden človek in koliko je že prestal! Bogve, kakšne težke izkušnje so ga dosegle v tujini ...

 

 

Daniel se je nasmehnil in zamišljeno otrnil pepel.

 

 

 

 

Na vasi so popevali fantje, veseli vriski so odmevali od gričev. V zvoniku se je zganilo in enajst temnih, resnih udarcev je zasekalo v noč kakor enajst bronastih klinov.

Daniel je vstal.

 

 

 

Odšel je počasi, nekoliko sklonjen. Rezika je zamišljeno strmela za njim, dokler ni zavil v gozd.

 

 

 

 

 

Rezika ni odgovorila. Val hrepenenja ji je iznova omamil dušo ... Morda je v tisti tujini sreča doma?

Martin je ležal v travi vrh hriba in strmel v nebo. Pustil je doma vse delo; naenkrat ga je zgrabilo in ga pognalo od doma. Slutnja še hujše prevare mu je jela razjedati dušo. Vsakdanji Danielovi poseti so ga vznemirjali in končno je slutnja rodila strah in bolest. Včasih ga je omamil strah in malodušnost in v takih trenotkih je hotel poklekniti pred Reziko.

 

 

Tako bi ji govoril, vroče in strastno, da bi se sklonila k njemu in spoznala njegovo dušo. A Martin ni pokleknil in ni prosil. Bežal je v samoto pred samim seboj, gozd in polje sta prisluškovala tožbam prevarane duše.

Daniel je prišel.

 

 

 

 

 

 

Rezika se je zasmejala. Šla sta za hišo in sedla v travo.

 

 

 

{{prelom strani}}

Rezika je zardela. Čutila je v duši njegove besede kakor kaplje žerjavice in vsa slaba se je samo smehljala. Daniel pa je prisedel bliže k njej. Pogledal ji je ostro v oči in ji položil roko krog pasu.

 

 

Stresla se je. Prijela je njegovo roko in jo s silo odtrgala od sebe.

 

 

 

Govoril je pritajeno, hripavo. Nagnil se je počasi prav k njej in jo prijel za roko. Rezika mu jo je hotela izviti, a držal je trdno kakor v kleščah.

 

 

 

 

 

Počasi je objel njeno kipeče telo. Sprva se je upirala, naenkrat jo je prešinil tajen plamen. Sklonila je glavo nazaj in Daniel jo je z divjo strastjo prižel k sebi. Zastala ji je sapa, mraz se ji je razlil po udih. Takih poljubov še ni pila z moških ust!

 

 

 

 

 

 

 

In Daniel je res uredil tako, da ni mogel Martin ničesar sumiti. Dobil je staro žensko, ki je imela zunaj vasi staro bajto. Poznali so jo vsi kot zdravnico; kuhala je različne rože in zdravila vso vas. Kadar je Martin vprašal ženo, kam gre, se je glasil odgovor:

 

 

V resnici jo je pa čakal pri Birtičevki Daniel in nemoteno sta uživala grešno ljubezen, dočim je Martin osamljen taval pred hišo sem in tja. Včasih je že hotel iti pogledat za ženo, a vedno se je premislil. Lahko bi se vsa vas norčevala iz njega, češ, glej ga, kako pazi na ženo.

Ob nedeljah je prihajala Tinka. Hitro je zapazila novo izpremembo; v Martinovih očeh je razbrala težko slutnjo. Tupatam je vprašala Reziko po ovinkih, kaj je z Danielom, a sestra se je previdno ognila vsem odgovorom. Martin je molčal in se v resnici že napol pripravljal na novo razočaranje.

 

 

 

 

 

In razšla sta se bolj tuje kakor kdaj poprej.

Zameglile so se daljine, v sivih pajčolanih zastrto je sanjalo solnce čez dan. Tako pomalem je mežikalo; žarki so razpršeni kakor zlat prah rosili na zemljo. Zameglile so se gore in hribi, gozdovi so se topili v pestrih barvah kakor šareno valovje. Porumeneli so travniki, siv šal je valoval nad polji. Dozorela so žita in sadje, obenem je dozorela Rezikina ljubezen.

 

 

Tako je govoril Daniel in njegove besede so bile kakor olje na ogenj njene duše. Nič več ni mislila na sramotno vrnitev s prvega bega, nič več se ni ozirala na Martina.

 

 

Rezika mu je verjela, ker se je ta misel strinjala z njenimi načrti.

Bilo je poldne ko je Martin odšel v hrib po drva. Počasi je napregel; jesenska ubranost si je osvojila njegovo dušo. Žalosten je bil in potrt. Pogledoval je Reziko, ki je pospravljala v kuhinji, pregledal je vso bajto, pa se ni mogel ločiti.

 

 

 

 

{{prelom strani}}

Konj je potegnil, Martin je sklonil glavo. Rezika je stala na pragu in se smehljala tako čudno ...

Komaj so izveneli odmevi voza, je stopil Daniel izza ovinka. Rezika je odhitela v izbo, povezala culo in pritekla na dvorišče.

 

 

 

 

 

Daniel jo je prijel za roko, in kakor dva tatova sta odšla z dvorišča ...

Komaj prosojen mrak je že spuščal svoja mehka krila nad dolino, ko se je Martin vrnil. Poklical je Reziko. Ko se mu ni nihče odzval, je postavil konja v hlev in s trdimi koraki odšel v hišo. Sredi izbe je globoko zasopel. V trenotku mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Prižgal je luč, prebral listič in ga bolestno smehljaje raztrgal. Nato je sedel na stol in solza mu je zdrknila prek lic. Počasi jo je utrl z udelano dlanjo in vzbočil prsi. Dušila ga je žalost, mu stiskala grlo in ga davila. Vedel je, da se zgodi tako, zato se ni čudil, samo bolelo ga je.

 

 

Te besede so tiho kanile iz njegovih ust. Zastrmel se je v tla in pozno v noč se je šele zavedel.

 

 

Pa kaj je hotel drugega storiti! Jokati in žalovati kakor nedoleten fante, ki se mu zdi, da ga je nezvestoba pahnila v pekel?

Zgodaj zjutraj je odšel v prelaz k Brtaju. Sklonjen in postaran je sedel na klop h gospodarju.

 

 

 

 

 

Brtaj se je odmaknil, oči so se mu razširile. Počasi je vzel pipo iz ust in uprl roke na kolena.

{{prelom strani}}

 

 

 

 

Oče Brtaj je sklonil glavo in zopet pogledoval Martina. Oštel bi jo, makar nabil, da bi jo minile vse muhe. Vsak je še klel nepošteno ženo, Martin je ne kolne. Čuden svet! A Martin se je branil jeze in sovraštva, poznalo se mu je, kadar je govoril o njej, da jo še ljubi.

 

 

 

Brtaj je za hip pomislil, potem mu je podal roko.

 

 

Kmalu se je povrnil s hčerjo.

 

 

 

In zvečer sta že sedela pri mizi, tiha, oba v zadregi. Noben ni mogel pričeti pogovora, samo tupatam sta se spogledala, globoko in mirno, kakor da se poznata do dna duše.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In sklonila sta glave, v očeh se jima je razpredla mehka sanjavost. Tja daleč čez morje, v neznane daljave in bogve, če se še vrneta kdaj.

Starka zima je kimala nad spečimi polji. Na ognjišču je gorel velik ogenj. Martin in Tinka sta ravnokar povečerjala. On je sedel v kotu pri ognjišču, Tinka je pospravljala. Martin je ogledoval njeno šibko, a polno postavo, njene kretnje, pozorno je motril tisti obledeli obrazek in sladko čustvo ga je prevzelo.

 

 

 

 

Tinka ga je pogledala in zbala se ga je kakor obsodbe. Martin je stopil k njej.

 

 

Nemo je pritrdila.

 

 

 

Počasi jo je pritegnil bliže k sebi.

 

 

Ni odgovorila, le roko mu je stisnila, kakor bi ga prosila, naj je ne muči tako dolgo.

V prisrčnem kramljanju sta sedela drug poleg drugega pri ognjišču, kakor dva mlada zaljubljenca sta govorila o preteklosti.

 

{{prelom strani}}

Martin je poslušal in bilo mu je tako prijetno, da sam ni vedel, kaj bi govoril. Spomin na Reziko ga v hipu ni več težil, z lahkim srcem je mislil nanjo.

Tinka je pihnila luč.

 

 

Počasi je šla v izbo.

 

 

 

Stopil je za njo in jo iznova objel. Šepetaje se je sklonil k njenim ušesom.

 

 

 

Čul se je šepet, počasni drsajoči koraki, potem so se zaprla vrata. Molk se je razmahnil v hiši, na okna je komaj slišno udarjal sneg.

Sedela sta na mali klopi v kuhinji, ko je v vasi zazvonilo.

 

 

Tožno je odmevalo zvonenje v sivem zraku, prelivalo se je po dolini in umiralo. Tedaj je nekdo potrkal na duri in vaški grobar je stopil v kuhinjo.

 

 

 

 

Tinka je kriknila in skočila pokonci.

 

 

 

Solze so se ji udrle po bledem licu. Martin je srepo strmel v tla. Ko je Matevž odšel, je stopil k njej.

 

 

 

 

Pogledala ga je. Ovila se mu je krog vratu in skrila glavo na njegovih prsih.

Martin in Tinka sta molče korakala proti domu. Oba sta strmela nekam pred se, obema je bilo težko v duši. Tinka je tupatam zaihtela in si obrisala solze.

 

 

 

 

 

Molče sta se vzpela v grib, gazila sneg in prišla trudna domov. Polagoma se je zvečerilo, na zahodu je zasijala večernica s svojim bledim, mrzlim svitom.

 

 

Tinka ga je poslušala in nekoliko potolažena šla spat.

Tedaj je prišla Tinka na prag.

 

 

 

 

 

Pogledala ga je skoro očitaje, pomolčala, se okrenila in vzdihnila. Neka temna slutnja ji je hipoma prešinila dušo. Prinesla je kokošim koruzo in jo potresla pred pragom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Martin se je vzravnal in se ozrl. Napol začudeno jo je meril z razprtimi očmi, kakor da je govorila njegove misli.

 

 

 

 

 

 

Tinka mu ni odgovorila. Parkrat ga je pozorno pogledala v oči, potem pa je odšla v hišo. Martin se je zamišljen naslonil na podboje hlevnih vrat. Kaj bi bilo, ako se Rezika vrne! Kaj ji poreče zaradi Tinke? Resnice ji ne more povedati, ker bi ga bilo sram. In kaj bi bilo s Tinko?

Pozno zvečer je prišel domov. Tinka je že spala; v kuhinji je brlela privita svetilka. Martin jo je vzel in stopil v izbo. Tinka se je zganila in se počasi vzravnala na postelji.

 

 

 

Počasi je hodil gor in dol.

 

 

 

Ustavil se je pri mizi, položil roko na stol in se zagledal v luč.

 

 

Tinka je mirno prikimala in sklenila roke na odeji.

 

 

 

 

 

Martin jo je ginjen pogledal.

 

 

 

 

Pomolčala sta. Novost teh čustev ju je prevzela s tako silo, da misel ni mogla najti primerne besede. Martin je hotel govoriti, a tajna zavest krivde ga je ovirala. Bilo mu je še težje kakor prej. Tinka je tiščala roke na obraz, telo se ji je stresalo v ihtenju.

 

 

Začudeno ga je pogledala.

 

{{prelom strani}}

 

Podala mu je roko.

 

 

Martinu je bilo, kakor da se je v tem hipu vsemu odrekel. Neprijetno čustvo osamelosti ga je gnalo ven pred hišo.

Tinka se je vračala z Martinom iz mesta. Gori na prelazu sta obstala in se ozrla na očetovo bajto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sta se po klancu.

Tinka je mislila na očeta in na pretekla leta. Vsak spomin mladosti je sladak, posebno če ga preveva dekliška ljubezen. In Tinkine duše se je dotaknilo kakor sanje, mehko, otožno. Pretekli dnevi so se lesketali v mladosti kakor dragulji.

{{prelom strani}}

 

 

 

Martin je postal.

 

 

 

 

 

 

 

Solnce je klonilo na zapad. Iz njiv so puhtele meglice kakor iz kotla, pesem potokov se je oglašala glasneje. Vsepovsod po gozdu je žuborelo in se pretakalo, voda je grizla v kolovoz male stružice, se prelivala skoz kotanje in razposajeno drla dalje. Tupatam na senčnem pobočju so se še belile zaostale kepe snega, poleg pa je že odganjala sveža trava.

Pomlad je planila v dan kakor plamen, vztrepetala je in se razgrnila prek polja. Objela je gozdove in hribe s svojimi žgočimi rokami, nebo je zažarelo od vriska in pesmi. Kukavica je preštevala leta zemljanov. Martin je pozabil svoje gorje na njivi. Ko je strmel v mehko, mastno prst, ga je zgrabil divji nagon, da bi jo razril in razkopal do dna.

 

 

 

 

 

Pa sta sedela ob koncu njive pod senčnim grmom in se razgovarjala. Tinka je odšla domov. Martin je gledal za njo in ni mogel razumeti, zakaj bi bilo treba kupiti še eno njivo. Morda se je Tinke polastilo hrepenenje po obširnem posestvu? Zgrabil ga je sum in obenem se je s silnejšim glasom oglasil spomin na Reziko. Saj ona ga ni nikoli nagovarjala, naj dokupi posestvo, nikdar ga ni bodrila {{prelom strani}} k delu. Tiho je opravljala svoje delo, storila je to, kar ji je rekel. Zdaj pa hoče Tinka novega polja! Morda jo je sram njegove male bajte, ne upa si pogledati bogatejšim vaščanom v oči. Spletal je iz tistih besed, izgovorjenih v popolni brezbrižnosti dolgo vrsto očitanj. Čim dalje je premišljeval, tem bolj tuja mu je postajala Tinka. In obenem se je neštetokrat vpraševal, zakaj je ravno njej zaupal svojo skrivnost. Ko se je zvečer vračal, mu je bilo tesno pri srcu; zdelo se mu je, da gre v tuj dom. Najraje bi sploh ne šel v hišo, hotel se je v besedah razmahniti in izliti svoj žolč drugim v srce. Rad bi se sprl s Tinko, ji očital vse mogoče stvari, samo da bi se nekoliko oddahnil.

 

 

 

 

Zamrmral je nekaj pred se, Tinkina prijaznost mu ni bila po volji.

 

 

 

 

 

 

 

Uvidel je, da govori Tinka resnico in nezadovoljen je umolknil. Molče je večerjal in takoj vstal.

 

 

 

 

 

Šel je v hlev, opravil konja, nastlal kravam in prinesel vode. Bil je žalosten, da se ni sprl s Tinko. Povedal bi ji lahko, kar misli in stvar bi bila v redu.

Martin se je ozrl. Ob koncu dvorišča je stala Tinka. Počasi je šel k njej.

 

 

 

 

 

 

Zardela je in se prisiljeno nasmehnila.

Pogledal jo je. Tako čudno upal se mu je zazdel ta ozki obrazek, oči tako nemirne.

 

 

Tinka ni odgovorila. Sedla je v senco košatega bezga, Martin je sedel k njej.

 

 

 

 

 

Prikimala je.

Zakaj ni bilo prej tako, veliko prej, ko je bila Tinka še pri očetu! Zakaj mu ni te sreče darovala Rezika! Pekla ga je bridkost, vso noč ni zatisnil očesa. Zjutraj pa je vendar pohitel k Tinki vprašat, kako se počuti.

 

 

Dobro ji je delo, da se je tako bal zanjo. Te mehke besede so jo odškodovale za vse prestano trpljenje in jo podkrepile v novih upih. Ko ga je čakala s kosilom, je prinesel pismonoša pismo zanj. Spoznala je Rezikino pisavo in prevzela jo je silna radovednost, kaj piše. Postavila je posodo v jerbas, ga zadela na glavo in odhitela na njivo.

 

 

Martin ji ni hotel sprva verjeti; ko je pa spoznal pisavo, je prebledel.

 

''<poem>

</poem>''

 

Martinu je zdrsnilo pismo iz rok, sklonil je glavo na prsi. Tinka se je boječe odmaknila.

 

 

{{prelom strani}}

Molče sta pojedla skromno kosilo. Tinka je odšla domov, Martin je obsedel na travi.

V razmišljanjih so drveli dnevi mimo njega kakor blisk, še na pismo ni odgovoril. Odlašal je in omahoval; zdaj je zasanjal o bodoči Rezikini vrnitvi, zdaj je mislil na svoje dete.

 

 

Martin se je obotavljal, potem ji je pa pogledal v odkritosrčne oči in se nasmehnil.

 

 

Tinka se je komaj vidno zdrznila. V oči ji je dahnila vlažnost, na trepalnicah je obvisela solza. Martin jo je zapazil in pokesal se je, da je sploh mislil na Reziko, ko mu je vendar Tinka tako iz dna duše vdana.

 

 

 

Martin ni odgovoril.

 

 

 

 

 

Molče sta se prepustila lastnemu razglabljanju.

Nad gozdovi se je zgrinjal večer, tih in miren, kakor bi se v gorak balzam prelival v gostih curkih prek horizonta. Črički so pripevali melodiji poljanskih sanj in šepetu košatih dreves. Tajinstven utrip večera se je razprostrl nad dolino kakor hrepenenja polna pesem.

{{prelom strani}}

 

Tinka je vstala, a hipoma je omahnila, zaječala in se krčevito oprijela zidu. Martin je preplašen skočil k njej.

 

 

Prijel jo je za roko in jo počasi odvedel v izbo. S tresočimi rokami je prižgal luč in sedel k njeni postelji.

 

 

 

Tinka ga je hvaležno pogledala, najraje bi se ga oklenila krog vratu.

 

 

In oba sta čutila v svojih srcih vzvišeno čustvo ljubezni do bodočega otroka, ki ju je prerodila in dala nove upe in nova hrepenenja.

Martin je počasi prestopil domači prag. Hrbet mu je klonil kakor starcu, obraz je bil mračen in bled. Skoro boječe je šel v izbo.

 

 

 

 

 

 

 

 

Tiho je odprl vrata in sedel v kuhinji na stol. Še enkrat je prisluhnil proti izbi, potem je pa izvlekel iz žepa pismo. Ogledoval ga je od vseh strani in s tresočimi rokami raztrgal ovoj. Zdaj je pisala še bolj proseče, še bolj vdano; vse vrste je prevevala kakor obupen krik potapljajočega. S kričečimi barvami mu je naslikala strašno bedo, ki jo tare in ga prosila, naj ji odpusti. Govorila je o {{prelom strani}} ljubezni s tako divjimi in vročimi besedami, da se je Martin zdrznil. Prečital je pismo dvakrat, v srcu so mu zvenele njene prošnje, da je obsedel v globokem razmišljanju ...

Reka je s poslednjim zagonom nenadoma razdrla breg in se razlila čez in čez ... Martinovi pomisleki so prešli kakor megle. Pozabil je na Tinko, na dete, na dom in le ena sama želja mu je palila dušo: imeti Reziko. Vstala je pred njim iz mladih let, ko je še počivala v njegovem objemu in zarotil se je, da mora priti, naj se zgodi, kar se hoče. Čez dolgo časa se je ozrl po kuhinji. Kaj mu je bil pravzaprav ta dom, ko ni zvenela v njem njena govorica, ko ni odmeval od sten njen korak. Kaj so mu njive, ko pa ne spi v njih delo njenih rok. Je li sploh mogoče, pozabiti mladost in se brez spominov zagrebsti v mračno sedanjost? Zazdelo se mu je, da je sanjal čudne, težke sanje, ki so mu skalile mir in ga polnile z bridkostjo. A zdaj se je vse zopet dvignilo iz sivih megel na površje, kakor nekdaj jasno in s solncem oblito.

 

 

Proseče je vzdihnil droben glasek, Martin se ga je skoro prestrašil.

 

 

 

Šel je k vodnjaku in natočil.

 

 

 

 

 

 

 

 

Počasi se je odstranil iz izbe in šel v svojo sobico, kjer je imel spravljeno obleko. Odprl je skrinjo in vzel iz nje veliko usnjato mošnjo. Na kolenih je naštel denar, ki ga je mislil poslati Reziki.

Solnce je že tonilo za gozdove in oblivalo vršičke smrek z rdečkasto-zlato lučjo, ko se je Martin vrnil.

{{prelom strani}}

 

 

 

Skočil je z voza in si pretegnil utrple ude ter šel veselega obraza k Tinki.

 

 

Sedel je še nekaj časa pri njej. Ko je šel spat, ga je zapeklo v duši in sram ga je bilo pred samim seboj.

Martin je prejel Rezikino pismo, ki je naznanjal njen prihod. Varno ga je spravil v žep in odšel na polje. Zadnje dni, ko se je polegla mrzlična razburjenost, ga je pričela gristi skrb. Oglasila se je prav narahlo, komaj čutno in počasi zadušila vse druge misli. Vprašanje, kaj naj stori s Tinko ga je mučilo do blaznosti. Še poslednje jutro pred Rezikinim prihodom se je pogovarjal s Tinko, ne da bi ji omenil sestrino vrnitev. Tinka je opazila njegovo razburjenost.

 

 

 

Ko je govoril, je trdovratno gledal v tla in vsa lica so mu žarela sramu. Čutil je laž, kako je zdrsnila z njegovega jezika. Najraje bi zbežal v gozd in se skril vsem ljudem. Tinka ga nič več ni hotela nadlegovati z vprašanji, ker se je bala razočaranja svojih sanj.

Martin se je vrnil domov. Njegove oči so sijale trdo in mrko, kakor da počiva v njih mračen sklep.

 

 

 

Umolknila sta. Gost mrak se je razpredel v izbi, sobna oprava je tonila v njem kakor v črnih valovih.

 

 

 

 

Vzel je malo svetilko s peči in poiskal vžigalice. Svetel blisk je šinil skoz temo, luč je pljusknila ob predmete in se razpršila po sobi. Na steni so se strnile velike sence.

Tinka si je poravnala zglavje in legla vznak, Martin je sedel k peči.

 

 

 

 

 

 

 

Ure so naglo potekale, kakor bi se jim mudilo, Martin se ni ganil s sedeža. Tinka je nekoliko zadremala. Ko je videla Martina še vedno v sobi, se je začudila.

 

 

 

 

Martin se je trudno nasmehnil.

 

 

 

 

{{prelom strani}}

Šel je z lučjo iz sobe. Zunaj je obstal pri vratih. Ne, ne, Rezika ne sme vedeti, kako je živel on tačas! Tiho je stopil k mizi in odprl predal. Ves se je stresel, ko je prijel dolg kuhinjski nož v roke in otipal ostrino. Mrzel pot mu je oblil telo, kolena so klecala.

 

 

Pustil je luč v kuhinji in stopil nazaj v izbo. Mesec je črtal na tleh svetle štirikote, tema je bila prepletena s smaragdno zelenim sijajem.

 

 

 

 

 

Pretrgan, hripav krik je planil v zrak, se zaletel ob steno in zdrsnil v tišino. Čez nekaj časa se je s postelje začulo plaho ječanje.

 

 

Nekdo je trdo stopil, čulo se je kakor oddih, potem pa je umolknilo vse. —

Ko se je zjutraj prelila luč prek obzorja in v gostih, bisernih valih zalila dolino, je čepel Martin v kotu na pragu pred hišo. Z okrvavljenimi rokami si je podpiral glavo, razmršenih las se je držala strjena kri. Obraz je bil siv in upal, spodnja ustnica je visela kakor mrtva. Režeč nasmeh je igral v sveže zasekanih potezah, oči so bile medle, tope.

 

 

Klic je odjeknil v gozdu. Izza ovinka je zavila starikava žena in zavila na stransko stezico proti koči.

 

 

Počasi je prišla na dvorišče. Njen obraz je bil suh, izmozgan in razoran, oči bele in s krvjo zalite. Lasje so padali izpod razcefranega robca po čelu in obrazu. Vsa obleka je bila raztrgana in zamazana. V naročju je držala otroka, umazanega, komaj živega. Slonel je na njeni rami in spal.

 

 

Martin je dvignil svoj zmedeni pogled, počasi vstal in stopil k njej. Nekaj časa ji je pozorno motril obraz. Lica so se mu skremžila, oči zameglile, naenkrat se je hripavo zasmejal in stekel v gozd.

 

 

Oddaljen krohot ji je bil odgovor.

 

[[Kategorija:Ljubljanski zvon]]