Wikivir

Plameneče srce: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
m popravki
Vrstica 18:
Ko si je površno odtrkala in odbrisala prijemke snega z zakrpane obleke, se je oprla trudno ob ležeči koš in se zazrla z motnim pogledom v smer snežene gazi, ki je padala lahno navzdol ter se izgubljala v gosti, sivi megli.
 
Ah, tam doli ... tam doli že prihaja pred hišni prag njena mati, — o ne! — mačeha njena neusmiljena, kruta — z jeznimi, sovražnimi pogledi, stiska pesti in kolne z grozečimi kletvami njo, ki ne more prinesti nocoj domov drv iz gozda, ker je tako slaba in bolna kot še nikoli. Zaman je prosila s solzami v očeh trdosrčnico, da ji dovoli ostati vsaj nocoj doma, zaman ji tožila svojo bol in slabost. Morala je vseeno od doma s košem na rami, ker sicer bi jo bila brezsrčnica surovo osuvala ter jo napadla s silo. »Grda„Grda lažnivka! Lena hinavka!«“ ji je že bila zabrusila v obraz in že je srdito grozila s pestmi.
 
O, kot železen bat je njena pest in brezobzirno in nevzdržno bijejo njeni udarci v obraz, v prsi ... kamorkoli. Veliko dni ne minejo bolečine. A če v svoji slepi togoti pograbi še za trdo palico, metlo, burklje, poleno, tedaj pa navadno ne more vzdržati; zavrti se ji in stemni pred očmi ter omahne in se zgrudi v nezavest. In {{prelom strani}} njene šibke moči se tem teže in tem počasneje vračajo v nje slabotno, hirajoče telo.
Vrstica 36:
Uslišane so vroče želje in molitve, materine in njene! — Zlato srce blage rajnice se je utrnilo med zlate zvezde visokega neba, — med plameneča srca v Bogu zasnulih Zemljanov, ki v jasnih svetih nočeh, ko ne plakajo in se ne srde nebesa v neprosojnih oblakih nad grehi in zlobo sveta, — sijejo in gledajo doli na vesoljno zemljo, neprenehoma trepetajoč v nadzemski radosti, ki ji ni in ji ne bo konca na veke ...
 
»Jerica„Jerica — ubožica! Trpi brez sovraštva, brez tožbe in tvoje srce bo — plameneča zvezda! ...«“
 
Tajno, a mogočno odmevajo v srcu med trpljenjem tolikrat izdihnjene besede umirajoče roditeljice, — nepopisno tolažbo, sladko nado, neutešno koprnenje vdihujoč.
 
»Plameneča„Plameneča zvezda! ...«“
 
O, da bi že prišel visoki trenotek ob koncu zemskega gorja, da bi ji že skoro na veke umrle oči v nevzdramen sen, a iz prsi ji vzplamenela svetla zvezda, v kateri je brezkončen sijaj in brezkončna radost.
 
»Plameneča„Plameneča zvezda! ...«“
 
In trudne oči so se ozrle kvišku in zahrepenele skozi neprosojni zastor valujoče megle v srebrnotkano sinje nebo.
Vrstica 62:
Toda zaman je bil ves napor, vse prizadevanje; dasi znatno razbremenjen, je bil koš težak kot ogromna skala. In tudi, ko je nato izdrla in odstranila več in več klinov iz njega, ga ni mogla zadeti več na ramo.
 
Utrujena od brezuspešnih naporov, se je naposled ječe ozrla nanj in pogledala obupno v smer snežene gazi, ki je vodila domov. »Ne„Ne morem! Ne morem! ...«“
 
Tiho je vzdihnila in onemela v bolestnem pričakovanju, bolestnem razmišljanju ...
Vrstica 68:
Noč prihaja, a nje še ni in ni domov z drvmi. Ko je odšla z doma proti gozdu, je še sijal skozi meglo beli dan ... Kaj neki že počenja kruta brezsrčnica?! O, besna je že brezdvomno, da nikoli tako, ... srdi se že dolgo, dolgo neizrecno nanjo, žugajoč ji skozi kuhinjske stene sem gori s pestjo, in glasno škrta z zobmi in še glasneje preklinja ... Pošle so ji bile pač vse butare doma, a množica suhih polen ji je še vedno visoko nakopičena pod hišnim napuščem. Toda s temi varčuje kot s svojimi prijaznimi besedami. Zato je morala ona danes vkljub vsem prošnjam, vkljub vsem tožbam, da je toli slabotna, da se jedva vzdrži na nogah, s košem na rami po butare sem gori ... Zakaj si jih ne spelje z vozom domov, kakor delajo vsi sosedje? Sosed stric Jože bi jih ji navozil zastonj s svojim volom, saj je njen brat! ... A tega noče, samo da mora ona, reva slabotna, bolehna, na mraz po ta težka bremena in da tem bolj trpi, trpi ... Neusmiljena žena pa, ki je močnejša nego vsaka v fari, ne dvigne sama niti praznega koša ne. Samo kuha in molze, tepe in preklinja; sicer večinoma počiva v leni brezdelici ter ob polni skledi. — Zato mora tem bolj delati ona, prezirana, zaničevana, bolna, lačna ... In v zadnjih dneh, ko neprestano in čimdalje bolj boleha, ji je izpočita sovražnica še bolj za petami nego navadno. Vedno jo očitajoč nadzoruje nje mrzki in zli pogled in tem večkrat jo zadene oster ukor, ali rezka psovka, ali kruta pretnja v odurnem vzkliku. In tem večkrat pade tudi žugajoča pest ter trdo udari, da jo tem bolj duši in bode v bolnih grudih ...
 
„Jera!“
»Jera!«
 
Živo se je stresnila in plašno vzdrhtela. Ali ni bil to znani glas srepega klica?! ...
 
„Jera!“
»Jera!«
{{prelom strani}}
Pozvalo je vnovič. O, resnično, to je znani odurni klic. Gorje! ... Oči so pozorno strmele navzdol proti domu v že vsenaokoli temno noč ... In v hipu se je utrnilo in vzplamenelo v medlem, krvavem svitu od tam doli. Bilo je, kakor da bi tajno grozeč pogledalo iz temine krvavožarno oko, motno vzplamtevajoč in zdajpazdaj ugasujoč za prosojno plastjo nemirno se prelivajoče megle. A to neprestano ugasujoče oko ni ugasnilo in prihajajoč kot iz daljne daljave je večalo bolj in bolj svoj nevzdržno se utrinjajoči obod.
 
„Jera!“
»Jera!«
 
Zaklicalo je že od blizu. Jeknilo je prav tam izza gorečega očesa, ... da, bilo je, kakor da je vzkliknilo zdajci samo to pošastno se žareče oko.
 
„Jera!“
»Jera!«
 
Zaškripali so jadrni koraki v zamrzujoči gazi, zahropeli razločno, glasno, glasneje nagli, naporni dihi in kot ogromna pogrebna sveča je zaplapolala izza tanjšega in tanjšega meglenega ovoja rezko prasketajoča, v živem žaru se utrinjajoča baklja nad — temno postavo orjaške ženske. In kot da sta zagoreli izza njenega rdečega, zabuhlega obraza dve novi plamenici v še živejšem, zlovražnem svitu, — so zablisnile znane, brezsrčno sovražeče oči.
 
»Tu„Tu ... tu si torej! ... Ali se tako nosijo butare domov?! ... O — o, posvetim ti — vlačuga ciganska, vražja, lena, nesramna! ...«“
 
In krepka pest je surovo zadela ob lice nemo trepetajoče deklice, ki se ni genila na mestu, odrevenela v slabosti in mrazu, otopela v plašnem pričakovanju.
 
»Ali„Ali se tako nosijo butare domov?! ...«“
 
In pest je udarila tem krepkeje ob drugo lice.
 
»Zgani„Zgani se ciganska kri! ...«“
 
In pest je udarila neusmiljeno ob hrbet in pahnila šibko dekle od koša, ob katerem je slonelo in zdelo nepremično doslej.
 
»Hej„Hej, zgani se — in dvigni in — nesi, sicer —! ...«“
 
Deklica je polglasno zaječala in uporne noge so jedva prestregle silni sunek, da ni opotekajoč se omahnila v sneg. Obstala je nemo drgetaje na mestu.
 
»Hej„Hej, obotavljaš se?! ...«“
 
Ta hip je tiho stopila in se nagnila h košu, otipala ob njem naramnico, ga skušala dvigniti ... Zaman. Stal je in obstal kot prikovan ob tla.
 
»Ne„Ne morem! ...«“
 
Tajno se je izvila ta prva, plašna beseda iz sirotinih ust.
{{prelom strani}}
»O„O, moreš, a nočeš — vedi, — nočeš, hinavka nesramna! In ker nočeš, — moraš! ... Pa glej, no, glej hudiča prokletega ... še niti ene cele butare ni v tem bornem košu, ... samo par klincev drobnih, ničevih štrli tu ... a drugi leže vsi raztreseni, razmetani vsenaokoli po tem prokletem snegu ... Ali so te obsedli vsi hudiči vesoljnega pekla?! Takoj mi pomaši ves, pa prav ves ta les v koš! Takoj, — takoj! ...«“
 
Razjarjena žena je zapičila drog, ki je v višini plapolal v zdajpazdaj iskre sipajočem ognju, v sneženo plast in sama prijela za koš.
 
»Pri„Pri poštenih ljudeh se naloži do vrha, ... vedi, vedno do vrha, ... ti ciganka nepoštena, ti lenoba vseh lenob! ... Pa kako se ti zdaj to obrača zaspano in krmežljavo in brezbrižno! ... Glej no, kar ne zgane se! ... O, danes pa bo pela doma brezovka! In po nagem životu te pretepem, četudi do krvi,... da, — do krvi! ...«“
 
Z živo naglico se je sklonila naposled srdita žena sama in začela pobirati ostanke razvezanih butar ter jih nato mašila in zmašila v koš ...
 
»Nastavi„Nastavi grbo! ... In če mi ne neseš sedaj, te pretepem že tukaj!«“
 
Močna žena je s krepkim sunkom ročno dvignila koš ter ga zadela ob ramo nizkopostavne, slabotne devojke.
 
»Sedaj„Sedaj hodi!«“
 
Zaječale so bolne grudi v težkem vzdihu, izdihnjenem v bolestno grgranje. Globoko sklonjena pod svinčeno težo, se je opotekala dva drobna koraka v sneženi gazi in obstala za hipec v burnem drgetanju.
 
„Hodi!“
»Hodi!«
 
V stisnjene, trpeče prsi ji je v trenotku šinila krčevita in dušeča bol, v ustih so se nabirale pene in nenadoma je privrel skozi grlo mogočen, topel curek in švignil v temni boji v beli sneg ... In že isti hip ji je dogorel žar plamenice, ... ugasnila ji je belina snega v hipni noči za zastrtimi vekami in nepremagljivo breme jo je pahnilo s kruto silo na mrzla tla.
Vrstica 138:
Ah, da, to je oko mačehe, na to težko pot žitja od nemile usode ji poslane.
 
»Oj„Oj, trpela, trpela boš, ubožica ... Grenka usoda bo s teboj do smrti, ker tebe, Jerica, je rodil — greh!«“
 
Zaječala si jih, žalostna majka, ah, izplakala te žalne besede, na smrtni postelji ležeč!
 
In Jerica je zavzeta, presenečena vprašala, zaprosila: »Greh„Greh?! ... O Bog, kakšen greh?! ... Mamica, povejte! ...«“
 
A plakajoča mamica ni odgovorila.
{{prelom strani}}
»Mamica„Mamica, povejte! ...«“
 
In nemi mamici so bridkeje plakale oči.
 
»Mamica„Mamica, povejte! ...«“
 
A slednjič je vendar ihteč odgovorila, ihteč potožila ljubeča roditeljica:
 
»Jerica„Jerica ... Jerica ... ne povedala bi ti, ko bi se ne bližala smrt ... Ubožica vseh ubožic ... greh te je rodil, ... ne smela bi biti, ... ker si ... ker si ... nezakonska hči ... Ne smela bi biti — in zato sem trpela že jaz in trpela boš ti, ubožica nedolžna, do smrti. Ah, da te moram pustiti tako siroto, ... ah, da moram pred tabo s sveta! ...«“
 
V solzah so zamrle besede, a ona jih ni prav umela tedaj, dasi je zaplakala ob njih i ona, ker je toli bridko ihtela majka. In da ne bi plakala ubožica še bolj, je ni povprašala več.
Vrstica 160:
A v srcu so ostale te materine besede in pronicale čimdalje globlje ...
 
»Tebe„Tebe je rodil greh, — ne smela bi biti ...«“
 
O, da se ni rodila nikoli ali da bi bila umrla že davno pred majko ter ji olajšala vse zlo in gorje! Zakaj si pač dopustil in dopuščaš, o Bog, to bedno, brezpravno življenje, porojeno v grehu in zato obsojeno v bridkost do zadnjih vzdihov?! ... Zakaj so bile brez uspeha vse vroče molitve, ki so, tiho iz duše se izlivajoč, tem iskreneje prosile smrti, — zaželjenega konca temu pregrešnemu žitju, ... brezkončno zaničevanemu, teptanemu, ker mu je bil oče greh, ... greh, ... greh! ...
 
„Nezakonska!“
»Nezakonska!«
 
Neporočena je bila mati, ko je zagledala ona to nemilo luč sveta, in revi se je godilo bridko, kot se je godilo tedaj oni perici Marički, ki je stanovala v tisti predmestni koči, v kateri je umirala in umrla mamica. Priplakala je nesrečnica v sobo in padla čez njeno bolno mamico in tožila, da ji je ušel ženin čez morje, da so jo zavrgli starši, da jo zasmehujejo, psujejo ljudje, da ji ne privoščijo nobenega zaslužka več, češ, da je propadla vlačuga, ... zavržena od vseh poštenih in pravičnih, ker je rodila — nezakonsko dete. In kmalu nato je pohitela po svoje dete ter se skoro vrnila ž njim, v pleniče povitim, ga krčevito poljubljala ter ga naposled izročila njej, Jerici, da ga ziblje na rokah. Sama pa je nenadoma planila iz sobe in ni se vrnila več. Skočila je v reko in utonila, dete pa je sprejel mestni najdenški zavod, kjer je umrlo drugi dan.
{{prelom strani}}
»Uboga„Uboga Marička! Bala se je življenja in šla je raje v smrt. Tudi jaz grešnica sem hotela skočiti v reko s teboj, ko si prišla na svet in — le težko sem prepustila svoje in tvoje življenje volji božji ...«“ je vzdihovala tedaj mamica ...
 
»In„In mamica, kje je vaš ženin, ... kje je moj oče ?! Ali je tudi — on zapustil vas?! ...«“
 
„Tudi.“
»Tudi.«
 
Nikoli ni bila odgovorila do tedaj mamica vprašanju po očetu, a to je bila tudi edina beseda, ki jo je sploh odgovorila. Težek vzdih je bil sicer vselej kakor prej tako poslej edini odgovor, izdihnjen v tiho ali nemo prošnjo: »Ne„Ne vprašuj po njem!«“
 
In v gomilo je vzela s seboj to svojo veliko skrivnost.
Vrstica 180:
A vendar ji je kmalu po materini smrti usoda dokaj razstrla tajno o rodnem očetu. Prišel je nekega dne ponjo tuj človek tja v predmestno kočo starke Neže, v kateri sta stanovali z materjo, ... ah, dobre starke, ki se je je usmilila po materini smrti, jo obdržala pri sebi in prav po materinsko ravnala ž njo. Težko se je ločila od te dobre žene, ki je ni videla poslej nikoli več, — a šla je, ker ji je ona sama svetovala in velela, naj gre.
 
Tujec, ki ga je spoznala pozneje kot župana blatnovaškega in svojega varuha, jo je vzel k sebi na voz in dolgo, dolgo sta se vozila, da sta prišla v to vas, v to nesrečno Blatno vas, k tej nesrečni hiši, kjer ji še ni bila vesela ura, kjer ga še ni našla in kjer je še ni našlo dobrohotno, sočutno srce. Izvedela je tedaj iz županovih ust, da se je njen neznani oče, ki se je zval Peter Sitar in je bil posestnik in zidar, ponesrečil nedavno gori v domači farni cerkvi sv. Roka; belil je cerkvene stene, in ko je obešal »križev„križev pot«pot“, one velike, strašne slike trpljenja božjega, se je snel žebelj ravno pod zadnjo največjo podobo in ta je padla zviška z vso težo nanj in ga smrtno ranila. Prenesli so ga domov, kjer se je zavedel in takoj velel, naj se pozovejo možje. Napravil je oporoko, v kateri je njej, svoji nezakonski hčerki Jerici Korenovi, ker ji je nedavno umrla mati in ker se je bal božje sodbe, izgovoril prežitek in dosmrtno stanovanje v svojem domu, katerega pa je zapustil v last svoji ženi, ... ah, tej nemili ženski, ki jo imenuje in pozna zdaj sirota kot svojo kruto mačeho.
 
Neprijazno, s temnimi pogledi jo je sprejela ta žena, ki bi naj bila njena druga mati. In že prvi dan je morala na pot prezirane sužnje, niti izpočila se ni bila po dolgi vožnji.
Vrstica 194:
Kam torej?! ... Spomnila se je starega župnika predmestne fare, gospoda Martina, blagega tolažnika in podpornika rajne mamice in nje, in zadnji up ji je vlil v opešane ude moč, da je še romala v župnišče. Tu pa ji je tuja kuharica javila, da starega gospoda Martina ni več, da so šli v pokoj daleč, daleč doli v neko primorsko mesto. Preplašena, prepadla, oropana zadnje nade, je hotela v bližnjo cerkev, a mračilo se je že in cerkvena vrata so bila zaprta.
 
O Bog, kam pa sedaj?! ... »K„K mamici!«“ je odgovorilo, zaklicalo srce in namenila se je na pokopališče k Sv. Krištofu. Tam na grobu poprosi mamico pomoči in utehe, tam počije, zaspi in v jutru pojde iskat službe po mestu. Nazaj v Blatno vas pa se ne vrne nikoli, nikoli več! ... Drobnela je dalje, toda ni mogla več dolgo; nenadoma se ji je od slabosti in utrujenosti zavrtelo pred očmi in zgrudila se je nezavestna na tla sredi ulice. Zavedela se je šele v mestni stražnici, kjer je morala neprijaznim stražnikom povedati vse, kar je vedela o sebi. Že drugo jutro pa je morala spremljati na sramotnem vozu pijanca Nacka, največjega potepuha vaškega, ki so ga ravno tedaj zopet odpeljali iz mesta po odgonu v Blatno vas.
 
Ali se je škodoželjno nasmehnila mačeha ob njeni sramotni vrnitvi ter takoj nato z nemilo batino javila, da se prične zopet staro trpljenje! —
Vrstica 202:
Razdvojena v obupu je naposled še enkrat samovoljno zapustila hišo in romala gori k Sv. Roku v župnišče. Potožila je domačemu gospodu župniku, plašno v odstavkih jecljaje, svoje neznosno in krivično gorje ter vdano in ponižno prosila pomoči.
 
»Tepe„Tepe me s pestjo, s poleni, — ne da mi jesti, ... kolne me, ... tudi pljunila mi je že v obraz ... A jaz se trudim, ... delam in... delam, — dokler ne omagam. — In nikoli ji nisem {{prelom strani}} storila — žalega, in — ubogam jo, dokler mi dopuščajo moči ... O, gospod župnik, milostni, dobri, ... ponižno prosim, — pomagajte mi! ...«“ Solze so udušile trgajoči se tok jadnih besed.
 
A gospod župnik, sicer navadno sladek in ustrežljiv gospod, jo je ostro zavrnil:
 
»Grdo„Grdo, da, ostudno je, če pride tožit krušni otrok svojo krušno mater, a naravnost nesramno je, če pride takov izrodek, kot si ti, tožit tako krščansko ženo, kakršna je ona, ki jo hočeš pogrezniti s svojim natolcevanjem v blato! Vedi, — tvoja krušna mati hodi redno k maši, redno k sv. obhajilu in poleg tega zlasti mnogo žrtvuje za našo cerkev; najlepše voščenke v oltarjih so od nje. To je pač verna krščanska žena in tvoje besede so drzna — laž! ... Poberi se, ti — ti — izrodek zavrženi, ... pritepeni,... ciganski... ti —! ...«“
 
»Ali„Ali, ... ali, milostljivi gospod župnik, ... jaz nisem kriva, da sem, — da sem —!«“ je zaihtela obupno, sluteč, da ji vrže i župnik po mačehinem vzoru v obraz pretrpki očitek, da je — nezakonska.
 
In župnik je res slovesno zagrmel:
 
»Greh„Greh tvoje matere je nad teboj in njena kri je v tebi, kri — zanikarne propalice!«“
 
Zašibila so se ji kolena po teh srepih besedah, ki so bruhnile iz ust svetega moža, in zgrudila se je tedaj nezavestna pred nemilostnim gospodom na tla.
Vrstica 228:
Poprosila jo je nedavno za požirek mleka z edinimi besedami, ki jih je izpregovorila od tedaj, kar leži v postelji.
 
»Lakote„Lakote ne pogineš!«“ je jeknila v odgovor in jezno odšla. In ni ji prinesla mleka, le ono borno, vsakdanjo, nezabeljeno in že povsem ohlajeno jed, ki ji sedaj v postelji že toli preseda, da je ne more uživati več, ji nudi še dan na dan. O, kapljice mleka ji ne privošči, — a svojemu porednemu šestletnemu sinku, njenemu polbratcu Ivančku pa dopušča, da poliva ž njim črnega sultana, da je ves bel. In še sultan sam, ki sme spati v topli hiši, ga dobi nemara vsak dan dovolj v svojo skledo. —
 
»Ali„Ali še nisi mrtva?«“ ... je parkrat siknila skozi zobe. Pa tudi če molči, srši vanjo dan na dan očitajoč nje strupeni, smrt ji voščeči pogled:
 
»Ali„Ali še nisi mrtva?! ...«“ O, da bi že bila mrtva, ... mrtva! Ali je kdo trpel več, ali kdo trpi več?! Kdo je bolj zapuščen in zaničevan in ubog na tej bedni zemlji?! ...
 
»Greh„Greh tvoje matere je nad teboj!«“ so zagrozili domači gospod župnik Anton.
 
Zato, ... zato? ... O ne! Nikoli ne! ... Gospod Martin, oni sveti mož, oni blagi župnik rodnega ji predmestja, ki žive sedaj daleč doli ob morju, bi zavrnili krepko gospoda Antona. Da, kakor spev dobrotnega krilatca v solnčnih žarkih je priplaval svetli spomin na tega preblagega gospoda in vrnil bedni duši pokojno in radostno zavest s svojim milim zatrdilom: »Jerica„Jerica, pomni: Pravični Bog je odpustil tvoji ubogi mamici njen greh. Izbrisale so ga njene solze in molitve, ... izbrisala ga je nje vroča materinska ljubezen do tebe, polna skrbi in poniževanja ... Pravični Bog ji je odpustil, a odpustili ji niso — ljudje! — Tudi tebi mali, brezmadežni, nedolžni __ v siroti ga ne odpuste! Toda pomni: Čim večje je nezasluženo trpljenje, tem lepša je — smrt! ...«“
 
Tako so ji govorili sveti mož po pokopu njene mamice, jo božali po rosnem licu ter jo vedli od novo zasutega groba s seboj.
Vrstica 242:
O, da, ... Bog je pravičen, usmiljen, ... a krivični, neusmiljeni ljudje so jo obsodili nedolžno za — greh, ki ga je že do dna {{prelom strani}} izbrisalo trpljenje in ki ga ni zakrivila ona, v neprekinjeno, hudo gorje do zadnjih vzdihov izmučenih prsi ...
 
»Toda„Toda, Jerica! Trpi vdano, brez sovraštva, in tvoje srce bo plameneča zvezda!«“ ...
 
O mamica bedna, brezmejno ljubljena, edina! Ti sladko bitje, ki si umirajoč govorila te svete besede! ... Tudi gospod Martin so učili in trdili, da je v vseh tvojih materinskih besedah zlati nauk in sveta resnica!
 
»Trpi„Trpi vdano, brez sovraštva!«“ ...
 
Težko se je pač vdati povsem v krivično trpljenje, ... toda ona je vendar že dolgo, dolgo tako vdana v svojo usodo brez ugovorov, brez sovraštva ... Greh prvotnih, upornih čuvstev ji je gotovo odpustil usmiljeni Bog za vse te temne, brezštevilne dneve hudega gorja.
 
»Tvoje„Tvoje srce — plameneča zvezda!«“ ... Živa nada ... vesela zavest je priigrala, prisijala zmagonosno nad trpke spomine in žalostne misli; pokojen, mameč čut je lil v izsušene, razbolele prsi.
 
»Tvoje„Tvoje srce — plameneča zvezda!«“ Ali, o Bog! ... Proti koncu njenega zadnjega šolskega leta, šele tedaj, ko je legla mamica na smrtno postelj, so čitali v predmestni šoli, da so zvezde — sevajoči svetovi in da je naša zemlja tudi zvezda, ki tudi sveti v neizmerni daljavi v vesoljnost neba ... In mamici, ki ji je ravno na smrtni postelji razodevala skrivnost o pravičnih, v nebeške zvezde se vžigajočih srcih, je tudi razodela ono nejasno ji modrost šolskega berila.
 
Pa bolna mamica je odkimala z velo glavico:
 
»Ne„Ne, Jerica! Zvezde so plameneča srca zveličanih. Le veruj in trpi vdano, brez sovraštva, in tudi tvoje srce bo vzplamenelo v bleščečo zvezdo! ...«“
 
»Ali„Ali mamica, kdo vam je razodel skrivnost naših zvezd?«“
 
»Moja„Moja lastna mamica, tvoja babica in — jaz verujem!«“
 
»In„In kdo je povedal babici?«“
 
»Ne„Ne vprašuj več, to je božja resnica, božje razodetje, ki živi le v srcu teptanih, ponižanih, sporočeno iz ust do ust ... iz vekov v veke ... To je vera nas, tu na zemlji v gorje obsojenih, ki edine poveličuje nebo ... A to vero zanikujočim, brezskrbno živečim, srečnim bližnjim ne verujem, tudi ne knjigam, ki so jih izumili ti...«“
 
Tako nekako je besedovala bolna mamica, ko je s tihim, že grgrajočim glasom vlivala in vlila tudi njej za vselej to kot odmev milozvočne strune ji sladko vero.
Vrstica 276:
Dve topli solzi sta ji orosili oči ter se razlili na ledeni lici. Morda res nikoli več! ...
 
»Ali„Ali Jerica, ti sirota vseh sirot, tudi tvoje srce bo — plameneča zvezda!«“ ...
 
In nad hipno žalost, nad hipni obup so pričarale materine besede zopet mogočni, tiho radost budeči žar nade.
Vrstica 308:
Solnce, ... solnce, ... ti skrivnostna božja luč, ... ki te nedoume človeški razum kakor tvojega bratca meseca ne, ki sije med plamenečimi srci ...
 
Kaj si, ... čemu si? ... Kot sveta Trojica si skrivnostno, je rekala mamica in se spominjala one stare povesti o mladeniču, ki je premišljeval na morski obali tajno o sveti Trojici. Ves zamišljen v to neumljivo svetost, je prišel do preprostega ribiča, ki je zajemal z žličico vodo vesoljnega morja in jo pršil v kapljicah na kopno: »Kaj„Kaj, ali hočeš izplahniti morje?«“ ... se je zasmejal in začudil mladenič. »Da„Da!«“ je dejal ribič in mirno zajemal dalje. »Hej„Hej, kam ti je zbežala pamet! Zajemaj večno in ne pozna se. Blazen je tvoj trud!«“ ... Tedaj pa je ribič prenehal ter mladeniča bistro pogledal v oči, rekoč: »Premišljuj„Premišljuj večno skrivnost o sveti Trojici, in ne doumeš! Blazen je ves tvoj trud premišljevanja! ...«“ In isti hip je izginil zagonetni ribič, ki je bil pravzaprav vanj pretvorjen angel... Mladenič pa ni nikoli več premišljeval tajnosti o sveti Trojici ...
{{prelom strani}}
Solnce ... solnce ... tako skrivnostno in nedoumljivo čudo je tvoja topla svetloba in tvoja visoka pot od vzhoda do zahoda,. .. naj že mislijo, slutijo, govore o tebi nevedni ljudje karkoli ...
Vrstica 334:
Priprla je nehote oči žgočemu blesku, ... opojno čuvstvo jo je rahlo zazibavalo, vtapljalo v lahen polsen ...
 
»Ti„Ti, — slišiš?«“
 
Vsa presenečena je odprla zopet oči ter dvignila trepetajočo dlan nad vid ji ugašajoči vir pramenov.
 
»Ti„Ti, — slišiš?«“
 
Kaj ?! ... To je glas — Ivančkov, ... res, ... v hlev gleda, stoji ob odprtih vratih na pragu, ... za njim hiti bela svetloba snega,... in ž njo polje ledeni mraz, mraz, mraz! ... Sivka muka vsa premražena ...
Vrstica 346:
Kako, da je prišel danes in da jo — kliče? ... Morda ga je pustila mačeha samega doma in mu je sedaj dolgčas ... Kaj hoče neki?
 
„Pokaži!“
»Pokaži!«
 
Kaj naj pokaže?! ... Njegove oči zro svetlo in nepremično na postelj ... Kam gleda? ...
Vrstica 352:
Nehote ji je vztrepetala dvignjena dlan in omahnila, žarki Kristovega srca so zopet ostro vzplamteli v oči... Ti žarki hite tudi v dečkove oči!
 
»Slišiš„Slišiš, — pokaži!«“
 
Da, ... res, ... to sveto podobico bi videl rad! ... A kaj bi on? Saj ne razume, brezdvomno se mu zdi to le svetla — igrača.
 
»Daj„Daj mi!«“
{{prelom strani}}
Za Boga! Njemu naj da ta najdragocenejši zaklad materin ter njen?! Da se poigra ž njim in ga potem izgubi, zavrže ali ga raztrga, oskruni?!
Vrstica 364:
Pokrila ga je z obema rokama hkratu in se ozrla plašno in uporno v Ivančka.
 
»Nikoli„Nikoli!«“ je jeknila zagrljeno.
 
»Daj„Daj mi noo!«“
 
Ivančkov glas je prosil že napol jokaje, zapovedujoče. Deček je uvidel, da mu Jerica noče dati one svetle stvarce, ki jo je bila ravno zakrila z rokami, in silno žal mu je bilo zanjo. Hotel jo je imeti na vsak način ... Tako mična je in se sveti bolj nego solnce!
Vrstica 372:
Polastila se ga je neodoljiva, strastna želja po njej in naposled je hipoma stekel k postelji in njegove ročice so krčevito prijele za vele, trepetajoče bolničine roke.
 
»Ivanček„Ivanček, za Boga, ... to, ... to ni igrača! ... To je sveta podobica, — Božje srce! ... Pusti, ... pusti! —«—“
 
Jerica je jeknila zdajpazdaj z bolestnim, hripavim glasom ter z obupno silo svojih slabotnih moči tiščala in branila sveti zaklad; ali brezobzirno nasilne in gibčne ročice dečkove so nenadoma prijele za rob svete podobice.
 
»Greh„Greh, ... smrten greh storiš, če ukradeš, ... raztrgaš to srce ... Tat ... tat ... Bog te kaznuje! ...«“
 
Ivančkovi neumorno ter krčevito delujoči prsti so dosegli hipoma že pol podobice ter vlekli in naposled krepko potegnili ...
Vrstica 386:
Razblinila se mu je vsa slast, vsa vroča želja po dozdevni svetli igrači, in pri tem je zaslutil, da ni ravnal prav in da je zakrivil pregrešno dejanje.
 
»Zlobnež„Zlobnež, krutejši od tatu! ... vedi, ... raztrgal si Božje ... Božje srce!«“
{{prelom strani}}
Jerica, ki se je bila v nepopisnem strahu, obupu nekoliko dvignila, je omahnila zopet na ležišče. V mrzličnem drgetanju so ji onemela usta, ... v prsih ji je votlo grgralo, ... zastajala ji je sapa.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Plameneče_srce«