Wikivir

Matija in njegova ljubezen: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
prelomi strani
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
m popravki narekovajev
Vrstica 26:
Sedita za mizo in pijeta. Zaplešeta vmes, Matija tolče po tleh, da se cepijo deske od tal, dekleta drži in vihti, da se uliva pot curkoma po njenem mladem in razpaljenem obrazu. In ne manjka zavistnika. Jaka pride, dolgi Jaka izpod Krima, surovi fant in znani pretepač.
 
»Kaj„Kaj, vino piješ, Matija?«“ — povpraša, roke potisne v hlačna žepa, stopi na široko pred mizo, kjer sedi Matija z dekletom, zasmeje se naglas in tako, kakor bi hotel reči: šema.
{{prelom strani}}
»Kaj„Kaj, vino piješ, Matija?«“ — vpraša še enkrat in se obrne proti krčmarici. »Mleka„Mleka prinesite, mati županja«županja“ — tako kriči — »cel„cel bokal kravjega mleka prinesite!«“
 
Mati županja gre in prinese, Jaka prime, postavi pred Matijo in vzame vino. In vse obstane in gleda in se smeje: hahaha. Godcu Grudnu padejo mehovi iz rok in se grohota, kakor bi imel krč v trebuhu: hohoho. Grudnova Zala je rdeča kakor žerjavica, skloni se na mizo in zakrije z robcem obraz, Matija škrta z zobmi, pesti mu kamené, lasje mu vstajajo kakor ježu, vstane nenadoma in zamahne naravnost po Jaki, da je krvav v trenotku.
 
»Kri«„Kri“ — zakriče ženske in ves smeh mine. Gruča fantov se sprime, odrasli moški planejo vmes, trgajo živo kopico na desno in levo, iztrgajo Matijo iz nje, ga pahnejo nenadoma skozi duri in zadržujejo tiste, ki hočejo za njim. Zunaj v veži ga pograbi Anka, kakor v sanjah gre za njo, stopi v sobo, v majhno, belo in prijetno čumnato, vrata se zapro za njim in zaklenejo. Zunaj kriče in kolnejo, okrog hiše hodijo in bijejo s kolmi ob plotove, v veži nekdo joka, droben ženski glas, menda Grudnova Zala, osmešena ljubica.
 
Predno se zmrači, je vse tiho. Samo oče župan hodi po veži s trdimi in oblastnimi koraki, županja govori pri ognjišču o izprijenosti mladine. Sredi vrtnih gred za hišo poje Anka in njen glas leti do ušes kakor živa ptica. Lep in čvrst in čist kakor srebro. Rože trga, ki jih ne podarja nikomur, k ustnam jih nosi, ki jih ne sme nihče poljubljati. Vesel in slovit bo tisti čas, ko se bo nagnila Anka do fanta, ki bo prišel in bo vprašal po srcu in roki.
Vrstica 40:
Matija je sedel na postelji, na lepi beli in čisti postelji in pritiskal robec na čelo, kjer se je pokazovala od časa do časa lisa krvi. Kakor v sanjah je živel, v nekakšni omami, kakor bi se bil baš prebudil, nenadoma dvignil iz nekako težkega in utrudljivega spanca.
 
»Kaj„Kaj je napravil?«“ — je mislil. »Osramotil„Osramotil me je! Mleka je postavil pred me, pred fanta! Če ga nisem ubil na mestu, sem ga premalo udaril. Vrag ž njim!«“
{{prelom strani}}
Napol se je sklonil pokoncu, dvignil je roke do glave in skrčil pesti. In polglasno je govoril: »Da„Da bi ga dobil, da bi ga imel zdajle pred sabo, bi mu podrobil kosti kakor polhu. Za vrat bi mu stopil kakor lisici in možgane bi mu pretipal kakor kokoši.«“
 
Iz debele krvave lise na čelu se je spustila drobna krvava črta do konca nosu in kaplja krvi je kanila na tla in se razškropila tam kakor zvezda. Matijo je zabolelo na čelu, pritisnil je nanje robec in se nenadoma pomiril.
 
»Kaj„Kaj se norčuje z menoj? Kaj sem mu storil?«“
 
— Polglasno se je vprašal, tudi levo roko je pritisnil na čelo.
 
»Kaj„Kaj me smeši, ko nima vzroka? Kdo bi ne udaril, kadar vzkipi od jeze in nima polževine po žilah, ampak kri!«“
 
Matija je legel postrani na posteljo, tiščal robec na čelo in mislil. Že skoro čisto temno je bilo po izbi, svetloba, ki je prihajala od zunaj skozi okno, je bila motna kakor kalna voda. Tam v krčmi je pel stari čevljar Jure, na blizu in široko znani pijanec. Vsakdo ga je poznal po govorjenju in glasu. Kadar je govoril, je grčal kakor zarjavela pila, in kadar je pel, je hreščal kakor razglašene podružniške orgle. V veži je govorila z nekom Anka, z nekom, ki je tiho govoril, in se smejala kakor nov zvonec. Menda je stal fant pred njo, ki je bil neumen in zaljubljen. Glas županje je še vedno prihajal iz kuhinje, oblastni županovi koraki pa so utihnili.
Vrstica 56:
Napol od bolečine in napol od jeze, ki ga je vedno na novo popadala, je zadremal nekakšno čudno in trudno polspanje. Prebudil se je šele takrat, ko so se odklenile in odprle duri in je nekdo stopil tik do njega. Pogledal je, a tema je bila gosta kakor sir. Ničesar ni videl, samo čutil je, kako stoji nekdo blizu njega in se hoče sredi teme razgledati.
 
»Kdo„Kdo je?«“ — je vprašal in obenem se je prestrašil. Mislil je, da je doma v hlevu in da je vlomil tat ali mogoče Jaka, da se maščuje.
 
»Molči„Molči!«“ — je rekla Anka in uprasnila žveplenko. »Poglej„Poglej!«“ —
 
Domislil se je in bilo mu je jasno. In tako čudno mu je bilo obenem. Na glavi je čutil skelečo in nekako ostro režočo bolečino, ves život ga je bolel, kakor bi ga oplazilo posekano drevo, v notranjost se mu je naselilo posebno, do takrat še nikoli znano čuvstvo. Nekakšno nenavadno hrepenenje, vroče in boleče obenem, sladko in grenko hkratu. Kakor bi se hotelo nekaj odtrgati od duše, kar je privezano nanjo z verigami, in še huje, šiloma bi se hotelo nekaj izluščiti iz srca kakor jedro iz lupine in se dvigniti nekamo {{prelom strani}} po poti omamnega hrepenenja. Hipoma je bil kakor otrok, ki popotrebuje nekoga, da ga včasi poboža in poljubkuje.
 
»Anka„Anka!«“ —
 
Poklical jo je in njegov glas je bil mehak, skoro trepetajoč.
Vrstica 68:
Sedla je k njemu na posteljo, prižgala novo žveplenko in posvetila v njegov obraz.
 
»Po„Po čelu si jih dobil, vidiš!«“ — je rekla in zdelo se mu je, kakor bi dejala: »Prav„Prav ti je«je“ ali »Škoda„Škoda, da te niso huje!«“
 
Vstala je, zagrnila okno, prižgala luč in sedla vnovič k njemu.
 
»Govori„Govori brez skrbi«skrbi“ — je rekla, vzela iz žepa svoj beli robec in ga pritisnila na njegovo čelo. »Naši„Naši spe zgoraj v nadstropju in na drugem koncu.«“
 
Z levo roko je nagnila njegovo glavo bliže k sebi in z desno je brisala kri, ki se je držala v drobnih curkih obraza.
 
»Poglej«„Poglej“ — je rekel — »branila„branila si me in hvaležen sem ti. Sram me je, ker sem se tepel! Nikoli več se ne bom!«“
 
»Kakšen„Kakšen fant, ki nima nič krvi! Kdor ni šema, da zabavljaču po ustih!«“ —
 
Matija je mislil nekaj čisto drugega. Vesela in lepa misel je prišla in ga razveselila, kakor solnce megleno krajino.
 
»Ali„Ali si se bala zame?«“ — je vprašal in skoro sam sebe se je ustrašil. Natanko je vedel, da ji je vseeno.
 
»Zdaj„Zdaj si čist«čist“ — je dejala, kakor bi ne čula njegovih besed, odložila robec in sklenila roke v naročju. Tam zunaj nekje v bližini so peli vaški fantje svoje navadne in priljubljene pesmi. In plavale so skozi noč kakor vedno: čudno turobno so vplivale, nekako tako, kakor bi imel človek nekaj sladkega in dragocenega, nekakšen čisto tajen, a tem priljubljenejši zaklad, izgubil bi ga in bi žaloval za njim naskrivoma kakor šestnajstletna punčka za prvim fantom.
 
»Poslušaj„Poslušaj petje«petje“ — je dejala in zdelo se je, kakor bi se naenkrat vsa izpremenila. »Jaz„Jaz postanem vedno otročja, kadar ga slišim po noči. Čudna prav gotovo!«“
 
»Ali„Ali me ti že dolgo poznaš?«“ — je vprašal Matija. In Anka se je smejala.
 
»V„V šoli sva bila skupaj, ali si pozabil? Tepla sem te, vedno tepla. Nekoč sem te udarila s palico po nosu, da ti je šla kri, a nazadnje sem jokala, ker si se mi smilil.«“
 
»Ne„Ne spominjam se«se“ — se je oglasil in poznalo se je, da misli v bogvekaj. Še vedno ni spoznal samega sebe. Rana na čelu je skelela in rezala obenem, hrbet je bolel kakor prej, v notranjosti je vladalo {{prelom strani}} še vedno čudno, še nepoznano razpoloženje. In skoro nekaj strahu podobnega se je mešalo vmes, nekakšna plahost pred nečim, ki se bliža grozno kakor zmaj. »In„In nekoč smo se igrali in v igri je prišlo tako, da sem te morala poljubiti. In poljubila sem te in objela — lepo — kakor velika!«—“—
 
Gledala je v svoje naročje, drobna, lepo zaokrožena ušesa so ji gorela in lica je preplavljala žgoča in nekako sočna rdečica.
 
»Pozneje„Pozneje te nisem videla. Redkokdaj. In če sem te videla, ali naj grem sama in te naj prikličem?«“
 
Zunaj so še peli fantje in Ankine besede so se zlagale z mehkimi in prijaznimi napevi v rahlo harmonijo.
Vrstica 102:
Matiji je preplavila srce čudna žalost. Napol nesreča in napol sreča, napol bogastvo, napol uboštvo, zapuščenost in brezciljna ljubezen obenem.
 
»Glej„Glej!«“ -
 
Utihnil je nenadoma, desnico je položil okrog njenega pasa v naročje in tam jo je božalo dekle kakor v sanjah in kakor bi pozabilo, da je njegova. Tudi on je sklonil glavo in strmel enakomerno predse, kakor bi čakal nečesa novega, kar se še ni nikoli na svetu pripetilo.
Vrstica 110:
Anka je naslonila glavo na njegovo lice in se ga oklenila z obema rokama.
 
»Smiliš„Smiliš se mi. Boli te čelo, Matijček!«“ —
 
Kakor materin glas so se čule njene besede.
 
»Rad„Rad te imam«imam“ — je izpregovoril skoro s težavo in glas se mu je tresel — »rad„rad te imam in si ti ne upam dobro povedati. In tudi ne morejo besede iz mene: v prsih leže in peko kakor ogenj.«“
 
»Ali„Ali te še boli?«“ — je vprašala in še blažje so bile besede. »No„No, povej!«“ —
 
Svoje lice, vroče kakor plamen, je pritisnila na njegovo čelo in ga izpraševala kakor v mehkih sanjah: »Kaj„Kaj ne? Zdaj več ne boli.«“
 
In kakor otrok je postala. Božala ga je in poljubovala, igrala se z njegovimi rokami, jih nosila k svojemu obrazu in jih pritiskala na lica.
{{prelom strani}}
»Gledal„Gledal sem te«te“ — je govoril in čudovito resen je postal — »gledal„gledal, kakor gleda berač na bogataševo mizo. Kdaj bo sedel zanjo?! Zgodi se, kakor je zapisano: Berač bo berač in bogataš se bo povzdignil!«“
 
»Zakaj„Zakaj si mi tuj?«“ — je vprašala. »Tvoja„Tvoja sem!«“ -
 
»Ne„Ne vem«vem“ — je dejal — »ne„ne razumem. Srce dela načrte in razum račune. In tudi usoda. Tisto, kar hočemo, nam nadomešča s tistim, česar nočemo. In zasmehuje nas in naše prošnje: žalost da za veselje.«“
 
Tresel se je kakor otrok pred veliko svečanostjo, samo enkrat poljubil njeno čelo tako spoštljivo kakor čudodelno svetinjo, samo enkrat jo objel čisto plašno in čisto rahlo kakor sanjo.
 
Ko je odhajal od nje ob polnočnem času in slišal petje in vriskanje prepirljivih fantov, ki so Šli po beli in široki cesti, se jih je ognil v dolgem ovinku kakor starec, ki ima mladost daleč za sabo in ne mara več njenih burk. Nocoj bi ne hotel prepira. Pomiril bi se z vsakomer, kogar je kdaj sovražil, z vsem svetom bi napravil spravo, in če bi mu prišel nasproti tudi pretepač Jaka, bi se ne jezil nad njim. »Kar„Kar se je dogodilo, naj bo pozabljeno!«“ — bi svetoval in prijateljsko bi mu segel v roke. »Mladostna„Mladostna norost, prijatelj, in ničesar drugega! Če ti lahko pomorem, bom storil!«“ —
 
Lepa noč se je širila okroginokrog, zdelo se je, da diha kakor speča devica v poročnih sanjah. Globoko in enakomerno se dvigajo grudi, v rahlih dihih se zibljejo vejice na drevju in bilke na poljanah, preko sanj letajo netopirji, nočni metulji, nočne ptice, tiste velike in plahe, ki se zibljejo skozi temo tiho in skrivno kakor duhovi. Še so peli na polju murini in po drevju črički svojo enakomerno in uspavajočo pesem, še je priplavalo od tu, od tam lajanje priklenjenega psa, planilo med pesem kakor jastreb med golobe, zbežalo kakor tatinska divjačina.
Vrstica 142:
Neko popoldne proti jeseni je bilo, kmetje so spravljali pridelke s polja, vsak čus se je bilo bati, da se izprevrže ugodno suho vreme — neko popoldne je prišel in prišepal pijači vdani čevljar Jure, ozrl se je naokoli, in ko je natanko videl, da ni ne na desno, ne na levo nikogar, se je razkoračil, posegel z desnico v malho in zapel z zoprnim in hreščečim glasom kakor razglašene podružniške orgle:
<poem>
»Kaj„Kaj boš, kaj boš za mano ho — o — dil,
klobuk, klobuk postrani no — o — sil!
Jaz ti pa to povem, da te ne smem!«“
</poem>
In nehal je odločno, kakor bi odsekal, iztegnil roko in izročil Matiji belo in rdeče obrobljeno pismo. »Nekaj„Nekaj mi boš dal«dal“ — je pričel in se smehljal in pačil s čudnim nasmehom svoj razblinjeni, rjavi in z dolgimi, rdečimi kocinami porasli obraz.
 
»Nekaj„Nekaj mi boš dal; če ne moreš veliko, pa daj malo. Kakor kdo more! Kaj ni res? Tisti, ki ima veliko, naj da cekin, tisti, ki ima malo, daj groš. Revež sem, star že, brljav, da ne vidim več dobro vleči drete in vbadam tam, kjer je narobe. In tudi otroke imam, devet otročičev, prijatelj božji, vseh devet po božji volji kakor orglice sv. Cecilije. In babo imam kakor taščo peklenščka samega!! Bog te varuj svoje šibe, človeške zavisti in take babe!«“ — Odkašljal se je in še enkrat je pričel. »In„In dolga je pot in noge slabe. Kakor bi imele po njih mravlje svoje procesije in bi srkale njih mozg kakor sladkobo drevesnih uši.«“
 
Matija mu je dal desetico, in Jure je vesel zavil za oglom in odkorakal z dobro voljo v duši do Potokarja, prvega oštirja ob tisti poti. Matija pa je razgrinjal rdeče obrobljeni list, čital, kakor je vedel in znal, pričenjal vedno iznova, a poročilo je ostalo vedno isto. Bogve kdo ga je videl, ko je vasoval, povedal je županu in zgodilo se je, kakor je pričakovati. Ankina soba je zdaj zgoraj v nadstropju, oče župan vstaja po noči, odklepa duri in ogleduje krog hiše. Treba je časa, da se pozornost zmanjša in skrb uteče.
Vrstica 172:
Matija je dospel do shrambe in naslonil ob njeno leseno in skoro vodoravno streho lestvo. Postal je za trenotek, pomislil malo, stopil do shrambnega ogla, da bi še za minuto poslušal in pogledal naokoli, ali obstal je nenadoma, kakor bi bil okamenel: nekdo je stal pred njim, dolg in suh moški, z zmečkanim klobukom na glavi, z rokami k sebi stiskajoč bogve s čim napolnjeni razcapani suknjič. Zgoraj širok kakor napihnjena žaba, spodaj tenek kakor komar je stal pred njim, dolge, preklam podobne in nekoliko naznotraj ukrivljene noge so se mu vidno tresle, izpod suknjiča je padlo nenadoma troje suhih gnjati.
 
»Za„Za božjo Kriščevo voljo, molči!«“ — Matija je spoznal glas, stopil je bliže in pogledal v starčev kisli obraz.
 
»Hudo„Hudo si se zredil, godec Brumen, kar se nisva videla.«“ —
 
»Za„Za božjo Kriščevo voljo, molči, Matija!«“ — Godec Brumen je šepetal, še troje kosov suhe svinjine je padlo izpod suknjiča, priklenjeni pes se je iztegnil po enem in ga pričel slastno obdelavati.
 
»Kaj„Kaj si pa delal, Brumen, v shrambi?«“ — je vprašal Matija, kakor bi se hotel kratkočasiti. »Ali„Ali si miši lovil?«“ —
 
»Pogledal„Pogledal sem«sem“ — je odgovoril in še vedno mu je manjkalo sape na vseh koncih in krajih — »malo„malo sem pogledal!«“ —
{{prelom strani}}
»Kradel„Kradel si«si“ — je odgovoril tiho Matija. »Nazaj„Nazaj nesi!«“ —
 
Brumen se je nekako poravnaval, kakor bi se prebujal iz spanja, sklonil se je, pobiral raztresene kose in ogledaval prislonjeno lestvo in Matijo.
 
»Tat„Tat si«si“ — je izpregovoril skoro začudeno Matija. — »Kdo„Kdo bi si bil mislil, da si ti tat?«“ —
 
Godec Brumen se je nenadoma vzravnal in vznemiril. Očitanje ga je razjezilo.
 
»Kaj„Kaj si pa ti, kaj si pa ti?«“ — je vprašal jezno in skoro glasno. »Slepar„Slepar si, slepariš tod okoli!«“ —
 
Matija mu je položil roko na ramo in ga miril.
 
»Kaj„Kaj se jeziš, kaj se jeziš?! Samo molči, kakor bom jaz molčal, in pojdi zbogom!«“
 
Godec Brumen je stresel Matijevo roko s svoje rame in polglasno mrmral kakor sam zase.
 
»Kakšna„Kakšna tatvina je to, če vzame berač bogatašu grižljaj mesa?! Kaj? Kaj je to tatvina!? Župnik na prižnici, svetnik že na tem svetu, so dejali, da še greh ni! In v katekizmu stoji črno na belem tako-le: Če ukradeš bogatašu grižljaj, ki ti je potreben za življenje, se nisi pregrešil!«“
 
»Hodi„Hodi zbogom«zbogom“ — je rekel Matija, a Brumen je mrmral kakor medved. Pogledal je Matijo in roke s kvišku obrnjenimi dlanmi je iztegnil dokazujoč od sebe.
 
»Kaj„Kaj pa misliš, da mi je za grižljaj mesa? Nazaj nesem, jutri pa stopim pred očeta župana in povem: tako in tako! A o tebi rečem, da si sleparil okoli hiše! He!«“
 
In prav zlobnohudomušno se je nasmehnil.
 
»Pojdi„Pojdi, Brumen, in molči!«“ — je prigovarjal Matija, sam je pobiral kose mesa in mu jih tlačil v naročje. »Lahko„Lahko noč in molči, kakor bom jaz molčal!«“ —
 
Brumen je mrmral, se počasi okrenil in odhajal za oglom. Matija je stopil k lestvi in plezal po njej više in više. V izbi nad shrambo je ugasnila nenadoma luč in okno se je pričelo rahlo odpirati. V tistem hipu je pritekel izza ogla nazaj godec Brumen, se ustavil pod lestvo in jo šiloma stresel.
 
»Greš„Greš doli, slepar!«“ — je klical polglasno in jezno — »ali„ali mi greš takoj doli! A - a?«“
 
Matija je obstal pri vrhu lestve in gledal začudeno vanj, ki je stal spodaj in pričel mahati z obema rokama okrog sebe.
{{prelom strani}}
»Kaj„Kaj je to očetu županu, če mu odneseš grižljaj mesa, in kaj je to, te vprašam, če mu zapeljuješ edinega otroka, te vprašam?! A—a? Pošten sem, poglej me, preveč pošten in zato ne boš lezel skozi okno, kakor gotovo ne bo stara harmonika nikoli nova. Doli, slepar, ti pravim, in če ne greš, pričnem kričati na vse grlo!«“ —
 
Matijo je izpreletela divja jeza. Skoro skočil je z lestve, oprijel godca Brumna in ga vrgel po tleh, da se je petkrat obrnil. Tam čisto tik stene je skočil zopet na noge, tipal okrog sebe po krepelu, najprej mrmraje pretil in pričel mahoma klicati na ves glas: »Slepar„Slepar, slepar! Pomagajte!«“ —
 
Dvoje, troje ljudi je letelo po stopnicah doli iz skednja, Matija je izginil nenadoma za oglom in utonil v megli. Še par minut se je razlegalo zamolklo kričanje, prešlo v govorjenje in se naposled brez sledu poizgubilo.
Vrstica 222:
In že drugi dan je prišel bogataški župan in nagovoril pred hlevom Matijevega očeta.
 
»Kje„Kje imaš svojo kačjo zalego«zalego“ — je vprašal in razkoračil se je mož, junak po životu, pred starcem, ki mu je že starost globoko upognila hrbet. »Kje„Kje imaš fantalina, ki slepari okrog moje hiše, kadar počivajo vsi pošteni ljudje?«“
 
Trdo so letele besede iz ust, kakor bi kresal z jeklom iskre iz kremena.
 
»Kje„Kje imaš izprijeno seme? — Okrog kresa se je pretepal pijanec na moji veselici in včeraj je metal ponočnjak ob tla starca Brumna, ki ga je zavračal pri sleparjenju!«“ —
 
Matijev oče, upognjen starec, je poslušal in bledel in se čudil.
 
»Zmotili„Zmotili ste se«se“ — je dejal. »Kakor„Kakor Bog živi, tako gotovo ste se zmotili. Moj sin je bogaboječ, ne pretepač in ne ponočnjak. Reveži smo, in kar imamo dobrega na svetu, je poštenje!«“
 
A bogataš župan se je jezil, in ko je odhajal, je klel kakor obseden.
Vrstica 238:
Zopet je segal v malho, in ko se je približal, je izročil drobno in zlatoobrobljeno pismo.
 
»Kakor„Kakor prvikrat«prvikrat“ — je dejal — »ravnotako„ravnotako!«“ —
In pričel je vzdihovati kakor bolnik.
»Dolga„Dolga je pot in mravlje so v nogah in ogenj v prsih!«“ —
{{prelom strani}}
Matija je razgrinjal pismo, ga obračal in čital, šepetal in izgovarjal polglasno njegovo vsebino. Nič ni opazil, kako je pijani Jure slabovoljen odhajal. Kakor bi ga pahnil kdo nemudoma z livad v peščene puščave, kakor bi mu nekdo vzel vse, kar je imel lepega na svetu. Tisti, ki mu je Anka vse bogastvo in vsa sreča, nima več ne Anke, ne bogastva, ne sreče. Kakor oblak sredi neba je sam, zapuščen kakor hudodelcev grob, pozabljen kakor žalost sirot.
Vrstica 246:
Šel je in pil do jutra. In ko se je dodobra upijanil, so mu stopile solze v oči, najbližjega sopivca je objel okrog vratu in govoril je z njim kakor s svojo dušo.
 
»Poslušaj„Poslušaj, bratec«bratec“ — je govoril z mehkim in tresočim glasom — »in„in če si pošten in če imaš srce, jokaj z menoj! Dekleta imam, lepega dekleta, bratec, vitkega kakor jelka v gori, sladkega kakor greh, ljubeznivega kakor spomini na mrtvo mater. In rad ga imam z ljubeznijo, ki nima primere. In vse mi je, kar je dobrega na svetu, vse po vrsti: sreča, bogastvo, zadovoljnost, veselje in življenje. In tudi moje srce je ona in tudi moja duša. Jokaj, bratec, z menoj: pridejo in mi jo vzamejo. Pismo dobim, pismo od nje, in tam stoji zapisano, da ni več moja. To se pravi, da nimam od vsega tistega, kar je dobrega na svetu, ničesar! In ne bom nikoli imel. Nikdar biti srečen, nikdar zadovoljen, nikdar bogat, nikdar vesel, vedno brez srca, vedno brez duše ------ slišiš, bratec, prokletstvo? Vse dni kakor slepec brez vodnika, kakor umirajoč brez smrti!?«“ —
 
Solze so mu tekle iz oči kakor otroku, vstal je in bežal v noč in hodil okrog kakor izgubljenec. Ali opojnost pijače ni prinesla pozabljenja. Samo mamila je, prinašala nekakšno bolno, kakor s strupom nasičeno spanje, izgubljala se brez sledu in puščala za sabo večjo turobo, nego je bila tista, ki jo je našla.
Vrstica 254:
In tudi k Angeli je šel, k tisti, o kateri se je govorilo, da je najlepša v vasi. Da ima take lase kakor zrela pšenica, lica kakor vrtnice, da je vitka kakor lešča, ki je zrasla v enem letu sredi leščevja. In vsa lepa in mlada se je vnela zanj, ga vabila k sebi in ga objemala v dolgih zimskih večerih in mehkih spomladanskih nočeh. In tožila je včasi:
{{prelom strani}}
»Glej„Glej, kako te ljubim in negujem, ti pa misliš drugam! Iz mojega naročja hite tvoje želje zanjo, na mojih grudih bije tvoje srce v zavrženi ljubezni za drugo. Pojdem, predragi, od tebe, da te ne vidim več in da te pozabim.«“
 
Govorilo se je, da so njene besede kakor med, a Matije niso sladile. Brez moči so zvenele, živele same sebi, umrle brez spomina.
Vrstica 270:
Matija se je začudil.
 
»Kaj„Kaj te je prineslo, Jure?«“ —
 
Pijanec Jure je stal pred njim, sklonil se k njegovi glavi in šepetal kakor pri izpovedi. Pijan je bil, ničesar ni spravil iz sebe.
 
»Tam„Tam stoji oreh«oreh“ — je pripovedoval — »ti„ti veš, kje stoji?«“ — In zagnal se je z desne na levo. »Mogoče„Mogoče ne stoji oreh, ampak jablana. No, vseeno. Drevo stoji, pa prav! In pod drevesom {{prelom strani}} Malka, ali pa tudi sedi. Ali pa ne sedi in ne stoji, ampak semintja hodi. In tudi Malka ji ni ime, ampak Urša.«“
 
Jure je zdrknil tik ob zidu na tla, na mestu zadremal in obenem smrčal, kakor bi se davil. Matija je vstal in je šel do drevesa.
 
„Ti?“
»Ti?«
 
Stopinje so zastale, glas je zastal, tudi kri je kakor oledenela.
Vrstica 284:
Anka je stopila izza debla, lepa in mlada in ljubezniva kakor davno.
 
»Poglej«„Poglej“ — je rekla — »pozabiti„pozabiti sem te hotela, pa ni mogoče. Neznana moč te nosi pred oči, srce je kakor zastrupljeno.«“
 
Oklenila se ga je trepetajočega in vznemirjenega, ki mu je vzela sreča vse besede.
 
»In„In pomisli«pomisli“ — je govorila — »poročiti„poročiti me hočejo z drugim, a jaz hočem tebe!«“ —
 
Sedla sta ob deblu in tako lepa noč se je širila naokrog kakor v tistih časih, ko je sedel osramočen in ranjen v njeni sobi, samemu sebi neznan in neumeven. Tudi to noč so peli murini in črički, tudi fantje so prepevali nekje daleč tam sredi doline in njih pesmi so se razlivale preko src kakor čudodeln balzam.
 
»Beživa«„Beživa“ — je rekla in oklepala se ga je, kakor bi ga pred nekom nevidnim branila — »bežala„bežala bova, tako sem sklenila! O polnoči te bom čakala, in kadar prideš, odidem na tvoji strani v tujino! Nekam daleč, nekam daleč, bogvekam, za srečo.«“
 
Zdaj so se razžarela njena lice od nekakšnega svečanostnega navdušenja, vstala je naenkrat, pokazala roke in izpregovorila z odločnostjo kakor skala: »Delala„Delala bom!«“ —
{{prelom strani}}
Matija je sedel v hlevu na svoji postelji, strmel enakomerno v temo, ki se je širila okrog njega, in se topil v sanjah o lepi bodočnosti. Prišla bo kakor mogočna kraljica, delala čuda kakor največji svetniki in vse čudodelno izpremenila: žalost v veselje, grenkobo v sladkost, obup v izpolnjene želje.
Vrstica 306:
Matija je hodil naglo in tam, kjer se je sekalo troje potov, je srečal voznika, čokatega človeka, z veliko svetiljko v naročju.
 
»Isto„Isto pot imava«imava“ — je rekel Matija — »ali„ali bi ne smel prisesti?«“
 
Tujec je ustavil voz in je posvetil v Matijev obraz.
{{prelom strani}}
»Če„Če si pošten, prisedi«prisedi“ — je rekel in Matija je skočil na voz. »Če„Če pa imaš slabo misel, pa vedi, da sem mesar in da zmorem bika in merjasca in bi me ne bilo tebe strah!«“
 
Konj je zavil s ceste na stransko pot, voz je tekel po mehkem blatu brez ropota dalje, dež je lil curkoma in odskakoval enakomerno od voza in konja.
 
»Po„Po teleta grem«grem“ — je rekel mesar in se poravnaval v vozu. »Naj„Naj bo lepo vreme ali ploha, ljudje morajo živeti.«“
 
Matija je molčal in mislil na Anko, ki sloni menda na oknu, kakor je obljubila. Nje ni strah dežja in povodnji, hrabra je in pogumna kakor junak. V spodnji sobi je, tiho se je vtihotapila vanjo, ko so bili že vsi pospali, in zdaj sloni pri temnem oknu in strmi v nevihto in noč. Strmi in misli na Matijo, ki hodi sredi neurja, brodi vodo in želi k njej kakor otrok k materi.
 
»Po„Po tej dolini«dolini“ — se je oglasil mesar — »so„so živeli včasi hudobni ljudje. Še nedolgo tega. Moj rajni oče se je peljal nekoč, pa ga napade rokovnjač. Na voz skoči in ga pograbi. Ustavi konja, pobere denar in izgine sredi noči.«“ —
Prenehal je in, kakor da bi bil pozabil, kaj je pravil, je vprašal: »Kam„Kam greš pa ti?«“ —
 
»Bolezen«„Bolezen“ — se je izgovoril Matija — »bolezen„bolezen je med sorodniki. Tudi bolezen ne vpraša po vremenu: kadar se ji zljubi, potrka na duri!«“ —
 
Molčala sta, in kjer so se vnovič cepila pota, se je Matija poslovil.
 
»Nisi„Nisi dosti prida«prida“ — je rekel mesar — »preveč„preveč molčiš. Potepuh menda!«“ —
 
In z bičem je švrknil po zraku, kakor bi ga hotel doseči.
Vrstica 333:
Matija je brodil vodo, in ko je dospel na višje mesto in na nepoplavljeno in blatno pot, je srečal človeka, ki je sedel na kantonu in menda dremal. Glavo je imel skoro čisto na kolenih. Stopil je k njemu in ga pogledal.
 
»Kaj„Kaj si ti, Jure?«“ —
 
Spoznal je pijanega starca, stresel ga je za rame in ga skušal spraviti na noge.
Vrstica 339:
Jure se je prebujal, se postavil počasi pokonci in pričel stopati dalje s težkimi in negotovimi koraki.
{{prelom strani}}
»Utrudil„Utrudil sem se, sredi pota utrudil«utrudil“ — je pravil Jure z malomarnim glasom — »pa„pa sem mislil, da bi malo zadremal, malo si odpočil na kantonu.«“
 
Zazdehal je, se napol opotekel in pogledal Matijo.
 
»Kam„Kam pa ti?«“ — je vprašal. »A„A? K dekletu, kaj? Ampak te ne bo vesela, ko boš premočen kakor miš!«“ —
 
Šla sta dalje in Jure se je skoro enakomerno opotekal.
 
»Kaj„Kaj si pa zamišljen?«“ je vprašel vnovič. »Kajpada„Kajpada, zamišljen! Jaz sem bil tudi zamišljen, ko sem hodil k dekletu v vas. K tisti Balohovi Mani, ki je mlada umrla. V prsih jo je pričelo ščipati in gristi, pa je bilo naenkrat po njej. Veš, iz Ljubljane ti pride gosposki falot in ti jo omami, tako omami, da ni več za rabo. Kar pride iz Ljubljane, ni nikoli nič prida: tako ti pravim! Naenkrat je bilo po njej. Pustil jo je, kakopa, in bolezen je prišla. Jaz sem se pa jezil in sam hudiman mi je premotil pamet: vzel sem to babo, ki jo imam!«“ —
 
Jure se je jezil nad ženo, Matija je mislil svoje in ga ni poslušal. Pri prvi stranski poti sta se poslovila. Jure je rekel, da gre spat v bližnjo vas, a ni šel; na cesti je zadremal in umrl kakor pijanec: utonil je v obcestnem jarku. Matija pa je korakal dalje.
Vrstica 361:
Matija je zabredel v mlako in brodil po njej dalje. Dežnik je zaprl in tipal z njim po jarku, da bi ne zgrešil poti in padel vanj. Vedno globočje so postajale luže, voda je segala že više od gležnjev. In nenadoma se je povzpela do kolena, ali že pri tretjem koraku upadla. A izgubila se ni več. Matija je postajal truden. Noge so bile težke kakor les, ki se napoji z vodo, život skoro boleč, kakor bi ležalo na ramenih veliko breme. In tudi glava je postajala okorna in težka. Skloniti se je hotela nekam doli, nekam se nasloniti in malo počiti. Ali to pot je bil daleč čas pokoja. Bdeti je bilo treba, zmagovati nad samim seboj, biti silen in neutrudljiv kakor junak.
 
»Anka„Anka je lepa«lepa“ — je mislil Matija. »In„In tudi resnično me ima rada. Hoče, a ne more me pozabiti. Ljubezen je priklenjena k srcu kakor z verigo. Bogataši in sloveči ljudje se ženijo krog nje, ona pa pride do mene o polnoči in me pokliče s seboj tja daleč, kjer bova samasvoja. Kjer ne bo zavistnikov, kjer ne bo strahu pred ljudmi, kjer bo zadovoljnost in sreča.«“
 
Zopet je postajala globočja voda, ki je preplavljala pot. Vedno više se je vzpenjala, visoko nad kolena je že posezala, nenadoma je pričela izpodnašati. Zdaj je zanašala na levo, zdaj na desno, zdaj se je skoro resnično dvignila; ni bilo več mogoče bresti, plavati je bilo treba. In Matija je vrgel dežnik od sebe, potisnil klobuk tesneje na glavo in se spustil po gladini.
Vrstica 369:
Priplaval je v vejevje košate jablane, ki je molela iz vode. Oprijel se je vej, povzpel se iz vode do njih, sedel nanje in si hotel odpočiti.
{{prelom strani}}
»To„To je jablana«jablana“ — je rekel ves zasopel, skušal videti v temi in otipaval z rokami. »To„To je tista jablana, ki stoji ob poti. Nisem zgrešil smeri dozdaj in tudi poslej bo treba paziti. Naravnost proti severu leži vas, više leži tam zemlja, kmalu mine nerodni boj s ploho in vodo.«“
 
Dež je ponehaval. Manj in manj se je čulo enakomerno plesketanje po vodni gladini, bilo je, kakor bi se bolj in bolj oddaljevalo. Čisto rahlo pršenje se je še slišalo kakor spomladi meseca maja, ko pada pohleven dežek po nežnih in sočnozelenih spomladanskih travicah.
 
»Še„Še malo bo treba plavati in pridem na kopno.«“ —
 
Matija se je spustil po gladini in plaval z novimi in čilimi močmi dalje. Izpočetka se mu je zdelo, kakor bi mu pomagala voda sama, z lastno močjo bi ga vzdrževala na višku in ga nesla naprej. A vse se je nenadoma izpremenilo. Kakor bi se hotela igrati z njim in ga namenoma zadrževala, kakor bi ga bila zopet zasledila tista že prej opažena neznana moč, ga oprijemala s stoterimi ledenomrzlimi rokami, ga vlekla k sebi v dno in mu obenem dihala v obraz tisto utrujajočo in uspavajočo sapo.
Vrstica 417:
Svet je bil tam višji, tja ni bilo vode, le samotne deževne mlake in luže so stale raztresene po njivah in travnikih.
 
»Kaj„Kaj se je prestrašil dežja, da si ni upal na pot, kaj se je bal pocestnega blata, da bi si ne omazal svojih nedeljskih čevljev in oškropil svoje prazniške obleke?«“ —
 
Zbledela so lica bogataške Anke, posinjele so ustne, stisnile so se mehke in okrogle pesti.
 
»Kaj„Kaj je to ljubezen, ki se ne boji ne ognja, ne vojske, ki je tako močna, da ni na svetu moči, ki bi jo premagala!?«“ —
 
Po vsem životu je trepetala kakor mrzlična, z nogo je topotnila ob tla, zadnje solze so zdrknile po licih, nenadoma so se zaiskrile temne oči v jezi in strasti, govorila je in proklela tistega, ki je zaradi nje umrl mlad in v cvetu življenja.
 
»Proklet„Proklet ti, ki si varal mojo sveto ljubezen, ki je gorela kakor sveča na oltarju, ki si uničil mojo mladost, ki je žarela kakor roža v maju!«“
 
Govorila je in ga proklela.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Matija_in_njegova_ljubezen«