Blagorodje doktor Ambrož Čander: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prelomi strani |
m popravki |
||
Vrstica 18:
Spodaj na cesti je hodilo dvoje ženskih: mladi šivilji iz podstrešja tiste hiše. Doktor Čander ju je slišal prihajati in odhajati po naraščanju in pojemanju otožne pesmi, ki sta jo peli polglasno, v zamišljenosti, zlatolasa Liza s svetlim, drobnim glaskom, bruneta Nela s temnim altom, ki je lil polno in sladko, kakor zrela strd iz okovanih rogov.
Pesem je bila o ljubezni, in ko se je glasila v sobo, je razsipala polno davnih, mladih hrepenenj; prostor med rjavkastimi tapetami se je polnil z mlačnim, mehkim valovjem, tisto valovje pa se je laskavo ovijalo duše in misli, da so objemale druga drugo in so bile bele in tople
Doktor Čander je sedel v fotelju, noge navzkriž, roke prekrižane na prsih; prijetna trudnost mu je držala ude kakor v čudesni mreži, srce je utripalo in je bilo hvaležno. Za njim, pri zrcalu, ki je segalo od vrha do tal, je šumela ženska obleka; z nečim temnim in mehkim se je razgovarjal glavnik. Mogočna je bila izkušnjava, da bi se okrenil in opijanil ustnice, nasitil oči do poslednjega; zakaj — „minuto še, dve minuti ali nemara tri, pa se zapro vrata, drobni, brzi koraki zamro na stopnicah, in nje ne bo več: danes je bilo prvič in zadnjič, nič več se ne bova ljubila, ko pride jutrišnji dan ...
Ali doktor je v takšnih trenotjih, ki niso bila redki prazniki v njegovem življenju, brez izjeme občutil čudno, zelo nenavadno in prejkone perverzno izkušnjavo: napenjati žejo in željo do viška, toda ne dvigniti čase do ust; hoteti in hrepeneti, preživeti in užiti {{prelom strani}} v razpaljenih slikah domišljije tisočkratno resničnost, naposled pa — odreči si, vstati in zapeti snažno, skrbno zlikano suknjo, z obrazom modrijana, ki je spojil ceno zveličanja z bohoto greha, venec askeze s peklensko pogubnostjo naslad.
Vrstica 26:
Ni se ozrl. A dvignil je desnico do las, in glejte, nepopisno se je ustrašil: nikoli prej se mu niso zdeli koti na čelu tako globoko zarezani kakor ta večer. Pobrskal je s prsti po laseh, kakor da bi mogel otipati, če se že šopiri sivina med skrbno, velemodno pričesko, napol črno od esenc in dišečih mazil.
„Starost, starost!
S polagno, leno in do pičice premišljeno kretnjo, ki je predstavljala v sebi vzor elegantnosti človeškega gibanja, je vzel z usnjatega področnika še levico ter je potegnil v lepem, njemu samemu prijetnem loku z dlanjo preko lica in po gladki, obriti bradi. In zopet se je zgrozil doktor Čander, kakor mrzle mravlje se mu je usulo po hrbtu in po rokah, in glava je namah zabrenčala od misli na smrt.
„Obril se nisem davi ... Vedi Bog, zakaj se nisem? Vedi vrag, kako sem mogel pozabiti ... Ah, stari prihajamo, prezgodaj smo oslabeli; mladi starci se poslavljamo od življenja, in krive so naše nikdar brzdane strasti ... Krivo je to prokleto moderno materialistično umevanje življenja: glej hudiča,
Roke so se sklenile, glava je omahnila na prsi kakor debel, neroden cvet, ki se je zaprl in je ovenil.
{{prelom strani}}
„Post molestam senectutem — nos habebit humus! Še malo let, jedva par dihov življenja, — in potem revolver,— prsk! možgani na štiri vetrove, — et nous aurons vecu ...
Takšna je bila njegova volja, ko je stala Gilda pred ogledalom, ki je iz somraka odsevalo njeno lepo lice z južnimi, pravilnimi črtami.
Vrstica 42:
Zavezavala je rdečo petljo pod strmim, zlikanim ovratnikom; drobni prsti, ne čisto gladki in mehki, kakor so prsti imenitnih, brezdelnih gospa, so ji trepetali, odrekali in neštetokrat ponavljali delo.
„Lepo je bilo in sladko,
„Ali Gilda zares že odhaja?
Pred oknom, zdaj, ko so nedaleč prižigali svetiljke, je sedel doktor kakor temna silueta, roke sklenjene za tilnikom; njegov glas je bil starikav, zaspan in skaljen od pritvorjene mehkobe.
„Da ...
Poslednji zlog se je pogreznil v rahel, nežen molk, ki je drhtel od neme želje in je prosil v svoji tihoti.
„Ne, hvala ...
Doktor Čander je zazehal z veliko brezobzirnostjo. „Četrt ure še, potem odidem tudi jaz, po opravilih: vzborovanje ali nekaj takšnega. Zelo lepo je bilo, da je Gilda prišla k svojemu mucku,
Gilda je molčala; preslišala je njegove besede, kajti v tem hipu jo je bila do dna duše ovladala misel, da je s tem človekom, ki {{prelom strani}} ga ljubi in vendar sluti, da je tuja njegovemu srcu, pravkar preživela uro, ki je ni še nikdar prej in je nikoli več ne bo prvikrat, uro, ki je ni mogoče izbrisati iz življenja.
„Kako se je zgodilo? In zakaj, zakaj, o Bog? ... Bilo je vroče, bilo je sladko: pijača, ki s trenotnim valom zagrne glavo v pijanost! Ali nato je bilo pri kraju, in takrat se ji je pokazal tuj ... Čemu je že prišla k njemu? — Ah, da, prosil jo je; z lepimi besedami, s trdimi očmi: usta so prosila, pogled je ukazoval. On ima nekaj v očeh, nekaj čudnega, mogočnega; kruta črta leži nad njimi in pod njimi, krutost in moč je okoli ust, a pogled je kakor roka z mlačnimi prsti, in kjer se dotakne človeka, je gol in si ne ve pomoči. Morala je priti, ko so zahtevale te oči; sicer bi jo bile žgale vse dni, v vseh mislih in v slehernem snu ... Ko pa je bila tu, v njegovih objemih, njegove poljube na licih, na vratu, na prsih, ki so dihale pod redko letno bluzo, ni vedela in skorajda še zdaj ne ve, kaj se je zgodilo ... Bilo je toplo in silno kakor temno grško vino s težkimi, tujimi dišavami; okusila je kelih in še bolj jo je zažejalo po napoju, spoznala je vir in kakor skozi jutranjo meglo se ji dozdeva, da bo vrela kri po tem spominu vse žive dni ...
Bila je skoraj že gotova. Ozrla se je proti oknu; doktor je sedel kot kip, in smotka, ki jo je pušil, mu je zavijala obrise lica v rdečkast sijaj.
„Ne ogovori me, ne da mi besede, ki bi segla milo in mehko v srce,
Takrat se je oglasila v njenih prsih misel, vsa ostudna, vsa mrzla; poljasna zavest, da je med vzhičenjem ljubezni storila nekaj, česar ne bi bila nikdar, z nobenim drugim. Zagledala se je na ulici, kjer je mrgolelo moških brez števila; in s katerimkoli obrazom se je po sili zvezal spomin na pravkar prežito uro, — misel sama je bila tako blatna in nizka, da se je Gilda izpozabila ter je tukaj v zaprti sobi dvignila roke na obraz. Okrog srca se je skrčil skrit obroč in je razlil nepoznano muko po vseh živcih in žilah; zazdelo se ji je, kakor da se je vžgal ogenj izpod prejetih poljubov: vsa {{prelom strani}} polt jo je zapekla s plameni sramu. Kajti namah se je odkrilo vprašanje:
„Ali ni vse, kar se je zgodilo nocoj, do pičice tisto, kar bi bilo s komerkoli iz vrveče ulice? Jaz ga ljubim, toda on je prišel in me je vzel brez ljubezni, kakor tujec tujo stvar; zdaj je minilo, zdaj je vse končano, — in vendar je ostalo vse, zakaj, minuta je prišla, dogodek je bil, greh je storjen, in če bi prav ne bilo sodnika nad nami, — nihče ga ne izbriše v spominu.
Oči so zaskelele, obraz se je oblil s solzami. Doktor Čander, ki je sedel in čakal s srdito nestrpnostjo, zavedajoč se mučne neokusnosti položaja, obenem pa poln prizadevanja, da bi do zadnjega ohranil svojo trezno in premišljeno pozo, ki se mu je videla zanimiva, izvirna in primerna rečem, je začutil dvoje vročih rok, ki so se oklenile njegovega vratu. Rosno, razpaljeno lice se je priželo k njegovemu in dvoje mladih, polnih ustnic, mokrih od kapelj, ki so se udirale odzgoraj. Doktor se je zgrozil v svojem srcu: dasi je vse že kopnelo v mraku, vendar ga je obvladala kakor sredi poldneva njegova stara, od mladosti ukoreninjena mržnja do objokanih ženskih obrazov; poleg tega se je nepopisno ustrašil za svoj novi in precej dragoceni modni telovnik, — ki ga ni imel na sebi.
Vrstica 71:
Z naglim gibom je vzel s posteljne omarice mehko ruto; preložil jo je iz desnice v levico, nato se je privzdignil v naslanjaču, snel Gildino desnico izza svoje glave, stisnil raskave prstke, ki so krčevito objeli njegove, in dvignil roko, z natančno in zelo laskavo zavestjo, da ravna po stari, dobri in že mnogokrat preizkušeni metodi. Vstal je, njeno roko še vedno v svoji, priokrenil se na levo in prijel za hrbtom še levico. Ko je nato dvignil desnico, njeno v svoji, še više in proti svoji levi rami, levico v levici z rahlim pritiskom na njenih prsih, mu je leglo vse njeno mlado telo počasi, s polagnim, božajočim dotikom mehkih oblik v naročje. Gilda se je začutila na doktorjevih kolenih, in doktor, ki je sedel zdajci zopet v naslanjaču, ji je z rutico brisal obraz.
„Nič joka, punčka!
„Ah!
„Lepa si, Gilda, in sladka!
„Torej me ne ljubiš!
Že se je obrnila, glavo sklonjeno, roke viseče ob životu.
„In jutri ... in potem? Torej praviš, da je vse pri kraju?
„Vse!
Gilda je vrgla roke pred obraz, da so ploskoma udarile po čelu, ter se je okrenila proti vratom.
Vrstica 89:
Tisti hip se je doktor Čander spomnil slučajne misli, ki ga je navdala ob njenem prihodu:
„Kako so Gildina krila navadna in skromna ... Bluza iz židovske konfekcije, predpasnik za dve kroni! In srajčka, — ah, mili {{prelom strani}} Bog! čista je, ampak tako običajna, brez čipk, brez vsega, kakor nalašč za revno devico ...
Čuvstvo, ki ga je poznal le v najredkejših trenotjih svojega življenja, se je razprostrlo po širokih prsih doktorja Čandra; zazdelo se mu je, da zahteva vsa estetika njegovega ravnanja takorekoč z neizprosno nujnostjo, da zaključi genljivo novelo današnjega dne z dejanskim dokazom velikodušja. Stopil je za njo, roko v žepu svojih skrbno zlikanih hlač.
Vrstica 99:
Tam, pri vratih, jo je zagrabilo kakor srd. Glasno je zaprla za seboj, in doktorju se je zazdelo, da je pred pragom udarila z nogo. Nato je prisluhnil in je začul, kako stopa po stopnicah, umerjeno in težko, ter plaka vedno huje in se ne more več premagovati: čimdalje krčeviteje, čimdalje glasneje ...
„Jezus, Marija, kako neokusno!
== II. ==
Vrstica 105:
Preteklo je nekaj minut, preden se je pomiril dodobrega. Nato je začutil trudnost in izmučenost po vsem životu; v glavi je brnelo kakor slabo napeta struna, kolena so se upogibala, jedva da so stale noge.
„Divja mačka!
Stopil je k omari, da zaklene tablete, ki jih je jemal v krepčilo. Prižgal je svečo na dragem svečniku; držala ga je gola bronasta plesalka z vitkimi, napetimi rimskimi udi.
{{prelom strani}}
„Kakor Gilda!
Nato je segel po brušeni steklenici s konjakom fine importirane marke; mlada gospa, njegova prijateljica, mu ga je bila poslala pred štirinajstimi dnevi za god. Nalil je kozarec, podržal ga je proti luči, v svečanem, lepem loku ga je nesel do ust in ga izpraznil z enim, dolgim, nasladnim požirkom. Takrat so se mu razširile nosnice od močne, opojne vonjave, ki je bila neopažena napolnila vso sobo ter zadušila duh Gildine obleke in Gildinih las. Ozrl se je na levo; bile so cvetlice, ki jih je prinesla Gilda: tuje, temnordeče, doktor Čander jim ni vedel imena. Velik šopek jih je bilo, povezan z ozkim, modrim svilenim trakom.
„Kupila jih je, zakaj na vrtovih revščine ni takšnega cvetja,
Zamišljenost se ga je lotila. Upihnil je svečo, obstal je v temi, ki se je bila že zgostila, ter je nekaj trenotkov z zanimanjem tehtal ginjenost svojega srca. Nato se je spomnil, da še ni večerjal; položil je prst na čelo, v temi je vzel klobuk in se je napravil po stopnicah.
Vrstica 121:
Med vežnimi vrati je stala kuharica hišne gospodinje ter je kramljala z golobradim fantom v delavski obleki; doktor je šel mimo njiju in je čul izza hrbta, da se natihem smejeta.
„Gotovo sta slišala Gildo,
Ko pa je segel po uro, je zatipal golo srajco; pogledal je po sebi in je zardel kakor otrok, videč, da je prišel na ulico brez suknje in telovnika, da, celo brez ovratnika in brez kravate. „Satan in babnice!
„In da bi hodil samo na razgovor, za to sem prelen nocoj!
Gildine cvetlice so dehtele čimdalje močneje, kakor da bi se vonjava v težkih meglah razgrinjala po zraku. Doktor je poiskal v temi čebulasto vazo iz mavrskega stekla, postavil je cvetlice vanjo in jih je nesel na mizico pred odprtim oknom; nato je šel po konjak, in ko je bilo vse pripravljeno, je primaknil naslanjač. Spustil se je vanj, z vso udobnostjo, noge iztegnjene, roke povešene, tlečo trabuko med kazalcem in med sredincem desnice; pričel je piti in premišljevati.
Vrstica 135:
Doktorja Čandra je na vsem lepem objela melanholija. Bilo mu je, kakor da bi bil izgubil dušo v tisti Nelini pesmi, in prišel je hip, ko se je zalotil, da dela nepopisno sentimentalen obraz. Potem se je spomnil, da je pevka lepo dekle; Gildine rasti je, njeni lasje imajo podobno barvo, samo da so bogatejši; kakor dva široka oblaka se kopičijo nad nizkim čelom. Ali dočim je Gilda vitka, je Nela še vitkejša, skorajda šibka, in bleda; bolna je, od sedenja in od dela po noči. Nje lica nimajo rdečice in čudne čare skriva tista njena rahlobronasta polt.
{{prelom strani}}
„Saj se ji pozna že po glasu, da je lepa!
Čudno je zamahnil z roko; v hipni strasti je stisnil pest in zaškripal z zobmi. Vele mišice njegovih udov so se napele in zopet vdale. Nehote je segel po kozarcu.
„In Malvin konjak ni slab ... Pri moji duši, brez njenih žganic bi jo bil pozabil že pred letom dni!
Ta misel je odprla naslednjim drugo smer.
„Koliko jih je že, odkar se bavim s tem amaterstvom? Dvesto, tristo, štiristo, petsto? ... Bogme, ni jih mnogo manj. Če človek premisli grehe takšnega Donjuana ... Prijetna podlost; ampak na koncu koncev prihaja po malem dolgočasna. In zakaj vse to, čemu ta neprestani abotni da capo al fine? Na zunaj se vidi kakor postoterjenost življenja; pravzaprav pa, ko človek poizkusi in poizkuša leto dni, dve leti, pet let in dalje, kakor jaz, — o Bog, potem je sama enoternost, sama siva in moreča, z vso nezmiselnostjo pretiravanega športa ... Čander moj dragi, poglej vase, priznaj si po pravici: ali ne tiči nekje na dnu, čisto spodaj nekje v globini vseh globin, košček navadne laži? Tiči? Kaj ne da! Pa če ni ta mali košček navsezadnje velika laž, ogromna prevara, vse tvoje življenje prepregajoča? Prvič je poza; in drugič, prijatelj, je tudi patos, tisti votli, zoprni patos, ki bobni nad gnusom in nad ostanki davnih ran ... Ampak naposled!
Prej je bil veter odnehal, zdaj se je dvignil vnovič in močnejši. Proga smrdljivega premogovega dima se je potegnila mimo okna, tako gosta, da so za minuto otemnele vse luči, kar jih je videl doktor po mestu. Zoprni duh je segel tudi v sobo; doktor je zakašljal in je vstal, ves nejevoljen, da zaloputne okno. Šipe so zacingljale, on pa je začutil, da ga noge skoraj več ne drže, glava pa da mu je težka, težja od svinca.
„Napil si se, šema!
„Revica Gilda!
Da! Kakor se mi vidi, ne umre niti najmanjši atom; samo preraja se: iz dveh propalih zvezd se stvori eno ognjeno solnce, ako je sreča velika; ako je manjša, jih je sto in tisoč in več. Vsakteri novih svetov gre svojo pot in sveti svoje življenje, in vendar je med njimi zakon, skupnost, privlačnost in harmonija; ne morejo se razdružiti, dokler ne pride nov sodnji dan. Pravzaprav je vseeno, človek na zemlji ali zvezda vsemirja, samo da prokleti astronomi računajo zvezde višave, človeške neumnosti pa ne morejo izračunati; in prijetno bi bilo zvezdam, da ni astronomov. Pa kaj! Zvezde ne vedo, da jih norec umeva, ne vidijo ga; le on sedi na svoji zemeljski žogi in jih vidi in gleda ter piše njih pot na papir. Tako je nemara tudi v človeškem življenju; proroki so le najmanj zabiti med zabitimi; {{prelom strani}} tisti pa, ki mu je vsa skrivnost razprostrta, hodi slep z odprtimi očmi in strmi z velikim začudenjem otroka ... Gospod doktor, vi se vdajate filozofiji; in če ne pride brž izpreobrnitev grešnikov, poginete s pečatom mistika na čelu!
„Da si tukaj, nemara bi te poljubil!
To pot je nastavil steklenico; pijano in željno je razširil ustnice ter je pil, oblivaje se s tekočino, pil, da mu je tekel konjak po srajci in skozi njo do znojne polti; pil je in ni mogel nehati. Nenadoma pa se je zavrtela soba in križ zaprtega okna in vse luči, ki so svetile zunaj na prihuljeni masi hiš; doktor Čander se je zvalil z naslanjača, brušena karafa se je s treskom razbila na tleh. Bila je prazna.
Vrstica 171:
Z zaupanjem se je približal tudi sluga edinega hotela, ki ga je premogel tisti kraj.
„Hotel «Pri modrem volu», gospod?!
„Dobro, prijatelj, dobro, dobro!
Par trenotkov kasneje se je premaknila starinska, žolto pobarvana barka na štirih vegastih, glasno zabavljajočih kolesih, zaprežena s konjem ali bolje rečeno s kobilo, ki je kazala vse mogoče barve, povrhu pa še nadmerno obilnost, kakršno je Bog dodelil sicer samo nekaterim krčmaricam in vaškim županjam. Na kozlu sta sedela sluga in voznik, zabuhel fant z veselim žganjarskim obrazom, ki je z vsemi svojimi potezami oznanjal imenitno čast, da pelje gospoda, spodobnega in bržčas velikega gospoda, nenavadno prikazen, poslano temu zapuščenemu kraju če že ne iz daljne Amerike, pa vsaj iz Trsta ali iz bele Ljubljane.
Vrstica 183:
Doktor Čander še ni bil našel hipa, da bi se razžalostil nad toliko odurnostjo kraja, ki mu je bil namenjen v bivališče: kakor vedoč, da mu bo ostajalo še vedno dovolj brezdelnega časa v opravljanje te reči in v dopolnjenje dolžnosti vsake človeške duše, ako je količkaj razvita in plemenita, čuteča in bogata estetskih razpoloženj, — kakor sluteč vse to izza pragov prihodnjosti, se je vdajal zgolj čudnemu, nenavadnemu in odločno bolnemu strmenju. Kakor prijetna groza je prihajalo čezenj in kot bič uspavnosti, spleten iz tisočerih vzrokov, iz imenovanih in iz vzrokov brez imena; bolj od vsega pa ga je presenečal njegov lastni pogled, ki se je bil danes razdvojil: pol so ga obdržale oči, pol se ga je odcepilo in izločilo v obdajajoči svet, odkoder je motril samega sebe, doktorja Čandra kakor tujca, ki se vozi po žalostni okrajni cesti proti gričem, stoječim v smrekah in borovcih, v trg, neznan mu do tistega dne.
Vsako drugo uro bi se bil nemara prestrašil takšnega občutka, kakor se je spominjal, da so se ga zbali drugi ljudje; danes pa je z usmevom na ustnicah mislil na mladega ruskega revolucionarja, ki je bil nekoč, v Ženevi, njegov znanec in sostanovalec. Tisti fant, begun, doma obsojen na smrt zaradi pol ducata političnih umorov, ki jih je bil izvršil v burnih časih vsesplošnega vrenja, človek torej, ki ni bil vajen tehtati duš in življenj s premislekom in preudarkom, se je neko noč obrnil na svoji postelji ter je zajokal z glasom, tako zverinsko divjim in neutešnim, da je Čander zakričal od strahu in planil pokoncu, prižigat luč. — „Kaj ti je, Fedja, za Krista milega?
„No, mi se dosihdob še nismo gledali od strani,
„Saj je vendar nerazumljivo: dolga doba je pretekla, preden so enakomerne kaplje poštenih ur izbrisale madež pokvarjenih let ... In če se danes zamislimo, gospod doktor, prav tako je in nič drugače, kakor da smo preživeli dni pokore v snu. Rekli bi, da sploh nismo živeli teh dni: zgodilo se je čez noč, prišlo je z jutrom, krepost se je prikazala kakor goba na gozdnem parobku! Toda glejmo, — naša brada je zrasla, osivela je, postala je častitljiva; strigli smo si jo, pozna se ji, da nosi v svojem ščetinju blagodat latinske kulture ... Život se je izbočil, pridobil je solidnosti; in dasi nismo trebušasti, vendar se nam napenja kakor potni list v nebeški raj, potrjen s pečatom spodobnosti in pravice; s prijazno milobo se je žalil
„Poboljšali smo se, slekli smo grdo suknjo starega človeka, pomladili smo se v Gospodu, prerodih smo se v milosti in v dobroti. Spoznali smo lastne grehe, navadili smo se odpuščati tuje; v srcu nam domuje prizanesljivost in blagohotno umevanje zmot. Nič več ne želimo svojega bližnjega žene, marveč zadovoljni smo in zahvaljujemo Previdnost, da drugi ne morejo želeti naše, ki nam je tvoje usmiljenje in naprtilo, o Gospod! In brez pohujšljivih misli srečavamo device; mi nismo več kakor tisti cestninar, doktor Čander, ki je živel pač skorajda že pred tisoč leti in je menil v svojem ničemurnem srcu, da sta nebo in zemlja postelja njegove slave ...
„Utrdili smo si priporočljive nazore, poglobili um, spoznali ničevost posvetnih reči; povzdignili smo se nad človeka, zakaj, človek je takorekoč uš, ali kakor pravi Zaratustra, nekaj, kar treba premagati: posmeh ali sram, ki boli. Mi pa smo kakor znanitelj bliska in težka kaplja iz temnega oblaka: in temu blisku je nadčlovek ime. Tako je dejal Zaratustra ...
„Samo kdaj, o kdaj se je zgodilo? To ni čudež, da se gledamo od strani: sebe, misleč, da vidimo tujega človeka, ki ga občudujemo in odobravamo; ampak to je čudo in čarovnija, da je čas izginil, da je ugasnil spomin. Vemo: takšna bo resnica, da smo šli nekoč vase in smo se skesali v imenu dobrote in lepote in kar je še tistih onga, pa smo se odrekli napuhu in izkušnjavam; zaljubili smo se v solnce nesebičnosti, šli smo za njim. Potili smo {{prelom strani}} se po bolnišnicah, ob siromašnih posteljah smo stali, v gnezdih revščine, na moriščih gladu; zastonj smo razsipali blagoslov učenosti in smo si nabirali zaslug. Skrbeli smo za prosveto, za napredek naroda našega, za svobodo in za slavo domovine; imeli smo poljudna predavanja o jetiki in o zobobolu, o varstvu otrok in o preobljudenju zemlje, bili smo član mnogih društev, dvakrat smo kandidirali v deželni, enkrat v državni zbor. In če nismo bili izvoljeni in odposlani, ni naša krivda, temveč naša zasluga, zakaj nehvaležnost je plačilo tega sveta ... Vendar pa je bilo bridkost in se ni prileglo doktorja Čandra rahločutnemu in v dnu svojega bistva mehkoblagemu srcu; sklenilo je ločitev, zaželelo je pokoja, dela z znojem in nevenljivimi, skritimi zaslugami, okolice preprostih, nepokvarjenih ljudi ... Brali smo v časopisih, da je to kraj, ki potrebuje zdravnika in smo slišali ustno sporočilo, da leži daleč od kulture in od pokvarjenosti današnjega sveta, brez vojašnic in nadsodišča, brez gledišča s predstavami francoskih packarij, brez malopridnih žensk in brez političnih lumpov. Zatorej smo si dejali, da se pojdemo semkaj odpočit in zaključit stare dni, in smo prišli, in glej, zdaj smo tukaj v tej čisti, deviški, trikrat nepokvarjeni naravi!
Ta hip, ko se je vsa uganka razodela in razložila, je doktor Čander dvignil glavo in je videl, da drdra kočija mimo kamenoloma; pred kamenolomom se je cedila umazana vodica, na levi in na desni pa so temnele višave od temnega, jeznega igličevja. Še malo, in pripeljali so se do nizke obcestne krčme, ki se je senčila pod vejami ogromnega kostanja; kmetje in delavci so stali ob surovih lesenih mizah pred hišo, steklenice in fraklje v rokah, ter so pili med pridušanjem, kričanjem in grohotom. Dva poldorasla fanta, bledih in grobih lic, sta se objemala in sta pela s hripavim, opotekajočim se glasom:
<poem>
„Oj, Micka, kaj tajiš,
da sama ti ležiš ...
</poem>
Krčmar je nosil umazan predpasnik; potrt je bil njegov obraz, ko je stopical okrog dekle; ta je hodila z velikim vedrom semintja in je oblivala pesek, ki je bil krvav kakor po kolini.
„Holá!
„Ali so se zopet!
„Pa kako!
„Jezik za zobmi!
{{prelom strani}}
„Kaj so ga? Koga so? Kje imate ranjenca?
„Kaj pa briga tebe, ti —?!
„Jaz sem novi zdravnik iz trga!
„Aaa!
„Torej kaj je z ranjencem?
„Kaj je z ranjencem?
„Čigav pa je bil?
„Tomazljev iz Blagote!
„Torej pravite, da je mrtev?
„Kako ne bi bil mrtev? Saj ga je kakor pujska: omahnil je, opetekel se je parkrat — takole, vidite, — nato je padel, tresti se je začel, kri je vrela in vrela, — pa je bilo po njem. Ničesar ni rekel, samo kričal je nekaj časa: «Aaa ...!» potem je grgral, nazadnje — je molčal!
Zdravniku se je zdajci odvalil kamen od srca; prijazno je pokimal in se je obrnil k vozu.
„Križajev ga je pa zaklal!
{{prelom strani}}
„Tiho bodi, punca!
„Gospod doktor!
„Gobec, molči!
„Tisto pa —,
Voz je zdrdral; voznik in sluga sta se polglasno menila.
„Križajev ga je! Križajev iz trga!
Doktor je bil vesel, „da nam ni treba uganjati komedij; kajti sam se je napil, sam se je tepel, in če je umiral brez naše pomoči, se je zgodilo po spodobnosti in po pravici ...
„Ampak res je le!
Izza griča se je dvignil stolp z bakreno, rdeče pobarvano streho. Doktor Čander se je nagnil iz voza; in ko je spustil oči do ceste, je videl v prahu kri, mastne, široke kaplje, ki so temnele skorajda v umerjenih presledkih.
„Vidite!
„Novi gospod doktor!
Možje so obstali tik voza. Štirje so ga nesli, sami pijani, na deski, morda na pokrovu s pivske mize, kakor zaklano žival. Mrtvec je ležal z velimi udi, obraz krvav, vrat kakor prevezan s široko, temnordečo ruto, roke krvave in prašen; tudi kri na obrazu, na rokah in na obleki je bila pomešana s cestnim prahom ter je tvorila ostudno črnikasto skorjo; očividno so ga bili med potjo vrgli s pokrova.
Vrstica 259:
Doktor je pristopil in pogledal. Videč, da je Tomazljev z Blagote v resnici temeljito odrešen pozemeljskih muk, je zamahnil z roko.
„Kdaj je že po njem!
„Seveda je mrtev!
Ko je doktor sedal v kočijo, so bile oči ubitega kakor naravnost obrnjene vanj: široke, steklene, z divjim in žalostnim izrazom groze. In kakšen je bil obraz: zobje stisnjeni, ustnice krčevito razklenjene, kakor pri ženski, ki se je nekoč zastrupila in je ležala včasih doktorju Čandru na vesti in na spominu. Ta hip se mu je zazdelo, da je mrtvec iztegnil ude in premaknil desno roko.
„Naprej, naprej!
{{prelom strani}}
Vrstica 272:
Hiša je bila dokaj starinska, z majhnimi okni in modro pobarvanim pročeljem, toda dvonadstropna, kakršne so hiše le malokaterih veljakov po krajih brez velike kulture in velikih bogatij, in s tem tako različna od drugih, da se je doktor nehote okrenil ter pokazal s prstom na drugo:
„Pa ta? Čigava je?
„Tista je občinska!
Doktorjev pogled se je dvignil do velike deske, ki je visela nad vhodom: tam je bila naslikana s kričečo ultramarinasto barvo velika žival, na glavi rogove, ki niso bili kozji niti goveji; toda ker pozabljeni Rafael ni opustil nekaterih drugih vidnih znamenj, se je naposled razodelo, da predstavlja „modrega
Hotelir je bil majhen in okrogel kakor žoga; ko je tekel z umerjenim zibanjem trebuščka pred nejevoljnim in upehanim Čandrom, je pograbila doktorja nespodobna želja, da bi ga poizkusil z nogo, če bi odskočil. Črno čepico, ki jo je nosil po navadi, je držal zdaj v rokah, poln zavesti, da spremlja odličnega in nevsakdanjega gosta. Mračilo se je; in v somraku, ki je ležal po obširni veži, zastavljeni z rjavimi mizami in klopmi, pripravljenimi za manj imenitne pivce, se je medlo svetlikala ogromna pleša na njegovi okroglasti glavi.
Vrstica 284:
Gospodar je prižgal svečo v čistem medenem svečniku, ki je služil po vsem videzu samo za najimenitnejše ljudi. Nato sta se v {{prelom strani}} naglici zmenila za majhno, še dovolj prijazno sobico s starinskim, temnorjavim pohištvom in z dvema belozavešenima oknoma, ki sta gledali na sredo trga, naravnost proti občinski hiši.
„Dolgo pač ne ostanem; en dan nemara, ali dva,
„Doktor Čander ... Gospod doktor Čander!
„Da, jaz sem doktor Čander!
„Bržčas ste trudni, gospod doktor? — Kaj? Takšne reči da ste videli na poti v trg? Moj Bog, moj Bog, jaz niti še nisem vedel!
„Poslušajte,
„Z županom!
{{prelom strani}}
„Pri kakšni veselici?
„Pri tisti pač, ki jo imajo,
„Vsakovrstnega in samsvojega,
„Tisto ne, nikakor ne mislim tistega, dragi gospod doktor,
S patetsko gesto rotenja je iztegnil zalite roke, svetopisemski prorok z životkom imovitega rodoljuba in s čepico preprostega krčmarja, ki ni razodevala, da tli pod njeno zavaljano svilo iskra političnih mišljenj.
„Mož je gotovo poslanec ali bivši kandidat,
„Pa brez zamere, dragi gospod, povem vam po pravici in po resnici, ker ste od daleč in bržčas ne poznate naših razmer. Seveda,
„Bodite pomirjeni, dragi gospod hotelir,
Gospodar je potrto zmajal z glavo in se je po kratkem opravičevanju odstranil, da naroči doktorju večerjo.
Vrstica 322:
Nato je zapalil smotko; stopil je k oknu, napol omamljen od dišečega dima, kakor da puši prvikrat v življenju. Zunaj še ni bilo čisto tema; predmeti so stali mehki in nežni v rahlem večernem mraku.
„Kaj se godi z menoj? Ali je slutnja? Nekaj se pripravlja v življenju,
Zagledal je nenavadno prikazen: troje ljudi je stopalo proti „modremu
„Morda je prav tamle gori gospod doktor Ambrož Čander, naš novi zdravnik?
{{prelom strani}}
Doktor je videl, da so se po teh besedah vsi trije precej malodušno ozrli na vrata gostilne. Prihajalo mu je veselo.
„Skorajda!
Troje rok se je dvignilo z nedvojljivim migljajem, da naj pride doli. Čander je pograbil slamnik ter je pritekel, vsa usta še polna smeha. Črni možje so ga potegnili v svojo sredo, in ko so bili malo dalje od hiše, so se predstavili z vihtenjem cilindrov in s širokimi nakloni:
„Edvard Žolna, župan!
„Milan Mekinda, notar ...
„Jernej Cepuder, nadučitelj.
„Ah! kako nezaslišano krasno!
„O, to si mislim, dragi gospod! To verjamem!
„Modri vol je eden najzagrizenejših nasprotnih agitatorjev,
„Raznovrstnih in samsvojih!
Vsa četvorica je bušila v smeh, zakaj spodobilo se je pokazati, da je bil dovtip izboren in poslušalstvo hvaležno.
„Mi smo se namreč hudo čudili,
„Mi? Kdo: mi?!
„In zdaj, kaj ne da nam izkažete čast, da se daste pozdraviti v naši veseli sredi ...
„Čredi!
Doktor je že od svojega okna slišal godbo, ki se je razlegala po trgu.
„Zahvaljen bodi, o Gospod, da nisi poslal v to zakotje nobenega izmed skladateljev, ki igrajo njih melodije: zbesneli bi po vrsti in moja ponižnost bi imela še opravka nocojšnji večer,
„Jama razbojnikov je v najlepšem cvetu,
Takrat so stali tik pred vhodom na vrt, pred slavolokom, ovenčanim in polnim lampijončkov, ki je nosil v rdečemodrih črkah rimani napis:
<
„Rodoljubom lep pozdrav!
Kdor je z nami, dela prav!
</
Tudi na vrtu je viselo nešteto pisanih lampijonov v kričečih barvah; in ker je ležala že tema na zemlji, se je zdelo doktorju Čandru, da vidi veselo meglo luči, zibajočo se v gibanja prazničnih postav in živo od krepkega razgrajanja zbranih veljakov ter od prisiljeno afektirane milobe ženskih govoric.
„Torej, torej!
Obstali so pri dolgi, belopogrnjeni mizi, kjer je bilo veljačine obojega spola kakor listja in trave. Doktorja je objel duh po vinu, pivu, jedi in tobaku; še bliže mu je zadišalo po najobičajnejših {{prelom strani}} ženskih parfumih. V prvem trenotku ni razločil nobenega obraza; ves prizor je vrvel pred njim kakor dobra in spretno barvana kinematografska slika ali kakor igra marijonet, ki se otepajo na nevidnih motvozih in predstavljajo nepopisno naivno komedijo, navdušljivo za mlade ljudi in kurijozno za starce, ki so vajeni gledišča.
Vrstica 379:
Nato je zaslišal tenki glas Jerneja Cepudra, poln čuvstva in kreposti:
„Gospod doktor Čander — moja gospa ... Blanka, tak pozdravi gospoda doktorja!
Nekaj se je obrnilo k Čandru; začul je glas, lep in znan, ki se je mahoma utrgal. Pred njegovimi očmi se je postavilo kakor trenotna svetloba bližnjega bliska; nato je padla tema in konec je bilo vsega: le nekakšni krogi, rdeči in zeleni, moreči in čisto nezmiselni, so se še vrteli, semintja, vrteli, vrteli ... Njegovo telo se je prelomilo v naklonu; pogled od strani je bil ugasnil; roka je segla v njegovo in duša je ležala v tisti dlani, znanka Čandrovega hrepenenja izza davnih let.
Vrstica 385:
Notar in župan sta ga vlekla dalje in sta predstavljala, predstavljala ... Doktor pa je hodil kakor brez misli; samo sladkost je gorela v srcu z velikim plamenom in stare ustnice so se prožile enako zaljubljenim ter so šepetale na znotraj:
„On revient toujours ... on revient toujours vers ses premiers amours ...
In čudno: to pot se ni spominjal, da zvene francoske besede prijetno in odlično. Pozabil je, da je blagoroden in velecenjen in da so dični in zaslužni vsi, mične in zornolične vse, kolikor jih je naokoli; vsa stvar je prestala biti komedija in se mu je navsetnlepem zazdela tragična, s tisto resno tragiko osemnajstletnega fanta.
Vrstica 391:
Obstal je; potipal se je za brado in za trebuh, če ju še ima, in se jima čudom začudil. Kajti, za vso resnico, bil je zaljubljen fant z osemnajstimi leti, in čeprav je nosil brado petdesetletnega in izkušnje tristoletnega moža, v srcu je bil vendarle osemnajstleten fant.
{{prelom strani}}
„Pa kaj? In kako? Slišite, človek božji!
„Zorne Dulcineje de Toboso!
„Ti, šolmošter, pazi na svojo babo!
Nadučitelj je odprl usta in se je poslušno ozrl za gospo Blanko.
Vrstica 401:
Doktor pa je stopal z notarjem k družbi nazaj, levico v žepu, desnico s prstom na čelu:
„Pa kako se je zgodilo? Zopet se je utrgal kos življenja in je propadel: kakor da so vsi grehi odpuščeni ... Ali je resnica, ali prevara? In če ni laž oči in laž možganov, ki morda vro od čudne, zagrizene bolezni, — kako je potem mogoče? Kakšna je bila zgodba, kako se imenujejo vzroki, da je prišla ona v ta kraj, med te ljudi, v naročje svojega moža?
Pogledal je kvišku: gospod Jernej Cepuder je stal pri svoji ženi; doktorju se je zazdelo, da nikdar ni videl toli gnusnega in mrzkega človeka in da tudi Jernej Cepuder ne more biti vedno tako gnusen in mrzek kakor baš ta hip, za ravno ta pogled doktorjevih oči.
Vrstica 408:
== V. ==
„Tukaj smo pri omizju inteligence!
Doktor Čander se je ozrl in videl vse polno miz, nepogrnjenih ali pokritih z umazanimi belimi prti, kjer so sedeli ljudje iz okolice in iz vasi: bistrooke, dostojanstvene mamice v širokih prazničnih krilih, s poškrobanimi ruticami na glavi, resnobni možakarji, viržinko slovesnosti namesto pipe med zobmi, fantje in dekleta v oblekah, ki so kazale sledove novih mod. Veliko razliko je opažal med njimi in svojo družbo: dočim je vladala tukaj prešernost in veliko zadovoljstvo s seboj, izražajoče se tuintam v neprijetnih in smešnih pojavih, ni bilo ob mizah priprostosti niti pritvare, niti razgrajanja, niti napuha. Vsi obrazi so pričali že oddaleč o skromnih, resnobnih razgovorih; obračali so se s spoštovanjem drug do drugega in s hvaležnostjo do gospode, kadar je pristopil kdo izmed rodoljubov na par besed o „sedanjih
Na doktorjevi levici je sedela učiteljica Karla, vitka, nekoliko sloka temnolaska; njen obraz ni bil, da bi rekel, krasota, temveč izmed tistih ženskih lic, ki so vsa izraz duše in se obdajajo z njo tako neodoljivo, da jih moraš poznati dolgo časa, preden ti pride na um, da izpregovoriš o telesu. Doktor Čander, ki je delil vesoljno ženstvo tega sveta na tri poglavitne kategorije, jo je prištel od {{prelom strani}} prvega trenotka v prvo in ji je sosedoval zategadelj z velikim spoštovanjem.
„Da, da,
Tudi nocojšnjo družbo je nehote že od začetka razdelil po kategorijah; odločno v prvo je povišal Karlo, vse ostale razen gospe Blanke pa je obsodil v tretjo, v tisto skupino ženskih, „ki vidiš v glavi lahko psihološki problem, kulturo, naobrazbo in ves onga, in vendar čutiš v celoti naturo, samo naturo, ničesar razen brutalne, ostudne nature, v prvem hipu večinoma brez opredelitve spola, — gol organizem, ki opravlja abotno delo prebave ...
Samo z gospo Blanko dolgo časa ni vedel kam; naposled se je spomnil, da sodi po vsej očividni nujnosti bivših dni in nocojšnjega večera v prvo kategorijo, ter jo je odločno prisporedil učiteljici Karli. Vendar pa je ostala med njima še dobršen čas občutna, dasi nerazložljiva razlika in je bolestno motila doktorja Čandra, kolikorkrat je mislil nanjo, tem bolj, čim je nikakor ni mogel odpraviti.
Vrstica 422:
Poleg učiteljice je sedel mladi inženir, prijeten fant z angleškimi brčicami, razumnih oči, temnolas kakor ona in istotako ne grde zunanjosti. Zdel se je zelo užaljen, kadar ga je kdo iz ostale družbe pritegnil k razgovoru; rajši se je menil s Karlo, polglasno, večinoma vsakdanje reči, a z veliko pozornostjo in s pogostimi presledki čudnega medsebojnega gledanja.
„Poznamo to!
Tačas si je osvojila njegovo pozornost postava, dolga in sključena, z nedomačimi črtami plavobrkatega lica, na zunaj opremljena z velo eleganco in vendar vzbujajoča popoln vtis duševne maloznatnosti. {{prelom strani}} Dvignila se je na drugem koncu mize izmed župana in notarja, s prožnostjo izžitega štiridesetletnika se je okrenila za dvanajstletno punčko pristriženih plavih las in v svetlomodrem krilcu ter potrkala na kozarec.
„Degeneriranec!
„Ta gospod? Ali je mogoče, da ga ne poznate! Oh, čuuudež božji!
„Pósluh! Pósluh!
„Čujmo, poslušajmo!
Baron si je važno odkašljal. Vprl se je z dlanmi v rob mize, nato je segel z levico k nosu ter je popravil ščipalnik. Pogledal je v zrak, odprl je usta in pokazal zobe, vse z zlatom okovane, da se je zasvetilo daleč na okoli.
Vrstica 438:
Tačas se je dvignil v soseščini, kjer so pile tri moške prikazni dokaj nesolidne zunanjosti, napol vinjen fant z vihrajočo kravato:
„Ti pa kar tiho bodi!
„Ven z njim! Ven z njim!
„Fi pótite diho!
„Kospota slafna! Pregrasne tame — eeemjá! — in ferli rotoljupi dega graja! Mjá, s ratostnim zercem se boslafljam ot faše trušpe, gi se je strušila — eeemjá! — na dej, mjá! sares imbosantni slafnosti f sbomin Falendina Fotniga, gi je pil, gagor malo trukih, ismet berfih in najimenitnejših besnigov granjsge tešéle. Mjá! Duti jas sem ka brasnoval in broslafljal, goligor sem ka mokel. Sagaj, fino — eeemjá! — je pilo žilno topro, mjá, in fse je pilo, mjá, selo lebo in topro, mjá, musiga je bisgala gagor sem slišal še malogje, mjá, mjá, in kospot šupan,
To rekši, je zvrnil kupico in se zadovoljno poklonil. Z zavestjo človeka, ki je napravil dovtip, je stresel ustnice v kratkem, veselem smehu.
Urnebesen „Živio gospod baron!
„Križ božji!
„O, hvala!
„Ampak, zdaj ostanete tu, dokler teh osem dni ne preteče?
„Težko bi odhajal, če je vsak dan tako veselo kakor
{{prelom strani}}
„Kako da ne?
Doktor je videl, da se njegova soseda tudi v razgovoru z njim niti za trenotek ne pustita iz oči. Videl je vse črte okoli njiju ustnic v tisti čudni napetosti vročega razpoloženja, ki jo je poznal sam iz podobnih položajev, v očeh pa je videl svetlobo, kakršna ne sije vsak dan.
„Opalni blesk zaljubljenih oči,
Glas Blanke je prihajal iz nedaleka, mehak in božajoč, kakor je bil nekdanje čase, samo da še mirnejši in resnobnejši. Doktor se je zalotil, da prisluškuje, ne besedam, temveč glasu, iščoč v njegovih valih le enega skritega drhtljaja, ki bi mu razodel, da je po tem nenadnem svidenju nocojšnjega večera tudi njegov prihod deležen njenih misli, tistih, ki jih je za njenih dekliških let primerjal zidanim meglam, kakršne se ob jesenskih jutrih pode nad zlatim holmovjem.
Vrstica 468:
Spet so se prelivale besede kakor nekdanje čase; pred očmi je cvetlo v rožah in v čudesnem pravljičnem listju, kakor pač zasanja pogled od pesmi svirajočih favnov k čarobnim plesom mladih vil, ko slave v omamljeni samoti svoje večne godove ... Doktor je čutil tisto blaženo drhtenje vseh svojih živcev in misli, ki je nekdaj tako mogočno prihajalo vanj, da si je mislil neredkokdaj: od dveh je, medsebojno zibanje dvojne duše, objem dvojne ljubezni in vendar ene v svoji dvojnosti, objem hrepenenja drug po drugem, ko se roke ne morejo sprijeti ...
„Glej, človek,
Otožno se je nasmehnil, in davkarica, ki je govorila z njim, je menila, da k njenim besedam o predpustu, ki ga je bila v prvem letu svojega zakona preživela v Ljubljani. Ubit od truda, od uživanja in od studa, ki ga rode ponedeljki življenja, je gledal zdaj svoj obraz zablodivšega popotnika v ogledalu popolne in neodoljive jasnosti, da je bil nekoč pripravljen in dovolj močan, vkleniti življenje v jarem svoje mladostne, krasne volje, ukrotiti ga, kakor pač kroti čil pastir upornega vola, in premagati svojo usodo, kakor jo more premagati vsakteri človek, a malokdo večkrat kakor v eni, edini uri svojega bitja. Vedel je, da stoji v knjigi dogodkov nad to uro v ozarjenih črkah ime ženske, ki je nocoj v njegovi bližini in ki bo nocoj kakor vse noči žena Jerneja Cepudra. Ali, to ime je ostalo sen, ni se izpolnilo v svojem namenu; in dasi je bilo njegova usoda, dasi je padlo kakor meč med dni njegove mladosti — tu vsa preteklost, tu ona sama, stoji na prečrtani strani starega dnevnika, — on se je preplašil in ga ni znal vklesati v živo dejstvenost resnice. Ljubezen je ostala iluzija, življenje je krenilo v drugo smer, toda ne zaradi ljubezni: spoteknilo se je nad njenim grobom. Tako je poginila, nerazodeta, propadla je brez sledu, in nocoj, ki so jo nedomiselni valovi nanovo dvignili iz brezdna, mora duša videti, da so bili vsi grehi le ena neprešteta hekatomba, vsa pokora pa topa omamljenost dolgega jutra po dolgi daritvi.
Vrstica 474:
Pa že stotikrat ta večer se mu je zacepila v glavo nerazrešljiva zagonetka:
„Kako je bilo z njo od tistihdob? Kaj se je zgodilo? Saj je vendar nemogoče in proti vsem navadam dostojnih ljudi, proti vsem zakonom njene narave: ona, pa v tem položaju življenja, priklenjena v to ozračje! ... Kaj se je zgodilo, kaj spi čudnega in grdega na dnu? Ali je tudi tukaj opravljal stud življenja svoje strupeno, počasno krvništvo?
Doktor Čander se je bil od tistihdob izogibal njenega mesta, izogibal se razgovorov o rečeh, ki bi bile dale zvezo z njenim {{prelom strani}} imenom, izogibal vsega, kar je moglo obuditi spomin in dražiti rane, izročene pozabljenju. Zato ni našel odgovora na svoje vprašanje.
„Veste, gospod doktor,
„Zares!
„Monsieur, je suis veuve ...
„Kaj menite, gospod doktor,
Ali doktor je ni več poslušal.
Vrstica 490:
Gospa Blanka je sedela nedaleč na drugi strani mize, v navidezno zelo živahnem razgovoru s prijateljico, ki se doktor ni spominjal, da ji bi ga bili predstavili: bila je mlada rjavolaska shujšanih in bledih lic, toda s tisto fino milobo, ki jo daje nekaterim ženskam prvo materinstvo. Poslušala je zvesto in vdano, tuintam popravljaje svetlo, preprosto krojeno bluzo, z roko, ki je bila ozka in bela, skorajda prozorna. Njen stas se je zdel pri vsej oslabelosti še vedno obdarjen z bujnostjo, ki je delala Blanko tem vitkejšo, tako da jo je Čander videl nežno kakor nekdaj.
„Ni malo ni izgubila lepote!
<
„Was hat man dir, du armes Kind, getan?
</poem>
se je spomnil z mehkobo v srcu. „In roke — o Bog, roke so ohrapele; nič več niso bele in mehke kakor tistikrat, marveč raskave so videti od truda in črne po nekod, morda celo razpokane ...
Glava se mu je sklonila v težki zaglobljenosti; vse misli so se oblile z mračno roso melanholije. Prekinil jih je davkaričin glas:
„Ali poznate gospo, ki ste jo ravnokar opazovali? Gospa Blanka Cepudrova ...
{{prelom strani}}
„Jaz, milostljiva, je ne poznam; nisem še govoril z njo, kakor ste videli,
Pri teh besedah se je srdito ozrl po davkaričini lepoti.
„Tako mislite?!
„Vas, milostljiva?
Gospa Špelčeva ni odgovorila; naslonila se je na komolec, zagledala se je v drugo stran, morda s tihim sklepom v dnu srca, da ne zboli, dokler bi morala klicati zdravnika Čandra, pa če bi trebalo živeti tisoč let.
Vrstica 512:
Tudi doktor je molčal; pomilujoč, skorajda porogljiv je bil usmev, ki je skrivil njegove črte. Prišlo mu je na misel, da Blanka nemara vendarle okuša nekaj sreče v tem svetu: srečo osamljenosti, tisto lepo srečo človeka, ki stoji visoko na višini svoje duše in gleda v dolino; golazen mrgoli in bruha svoj gnev navzgor, čeda se srdi na tistega, ki se je izločil, ker zna živeti in trpeti, ne da bi oskrunjal svoje križe in rane s svojim sočutjem do drugih, s sočutjem drugih do sebe, nizkih do velikega.
„Vem,
Toda pretekel je čas, vse cvetje so vzele kose; in vendar je zopet pomlad ... Nenadoma je prišla, s časom poletnega večera, in zdaj, ko je tukaj, je vse ko nekdaj. Ti pa, malovernik, se spokori in objokuj; grešil si, ko si dvomil, kajti, kar si obsodil za prevaro, se je spet vrnilo in je pokazalo o sebi, da je bilo resnica.
Tako so se mu razigrale misli, da bi bil najrajši iz dna srca privoščil Blanki davkaričino mržnjo; zbal se je, da se obrne k sosedi, nehote in neradovoljno, ter zaprosi:
„Usliši me, lepa gospa, ti čudež krasote z ogromnimi prsmi in s pisanimi nogavicami, ti mlada smreka s sivimi lasmi, vitka, da bi te jedva opasal z ekvatorjem; daj, mazili moje srce s sladkostjo {{prelom strani}} in povej še enkrat, kako neumna je zorna Dulcineja de Toboso ali podomače Blanka Cepudrova!
Čutil je mladeniški usmev svojih lic, ko je premišljal te reči, pomenkujoč se preko mize z bradatim pesnikom in s suho notarko. Nato je mahoma prisluhnil k sebi; tako se je zazdelo, kakor da je napolnila prsi prijetna groza, ki se polagoma širi čez vse telo: že trepeče roka, že dreveni obraz. Pogledal je kvišku: oči so se same namerile k Blanki. Njeno lice je bilo obrnjeno naravnost vanj; sladko je ležalo na ustnicah, slajše na očeh, ki so gledale izpod dvignjenih lokov obrvi. Ko je videla, da se je doktor okrenil, je povesila obraz; Čander pa je osupnil v svojem srcu:
„Kaj pomeni ta pogled? Bilo je kakor ljubezen: opalni blesk oči ... Ali je mogoče, da sva že takrat obadva hotela isto in da je trebalo le besede, zdaj pa se pokoriva oba, ker je nisva izrekla?
{{prelom strani}}
Vrstica 532:
Tako je napočilo za večerom dvomov in omahovanja prelepo jutro; mladi Ambrož Čander je sedel v kotu velike kavarne, s čudnim smehljajem na obrazu, nekoliko pijan od popitega žganja, ki je z blagodejno omotico nanovo zvezalo raztrgane dušne in telesne moči. Kimal je z glavo semintja ter si prisegal natihem:
„Tako bodi! Jahati hočem na vrhu, norčevati se z vsem in z vsemi, nasititi se vsega, brez milosti, brez usmiljenja. Enkrat pa pride dan, o Blanka, ko se vidiva, in pride noč, o Blanka, ko boš moja tudi ti: zato ker mora priti. Ako ne bi bilo tako zapisano v knjigi usod, te ne bi bil ljubil Ambrož Čander in ne bi bil zaradi tebe zadavil svoje mladosti.
Nocoj so se vračale vse te reči, jasno in natanko po vrsti, kakor so se bile godile. Kakor meglene prikazni so stopale mimo doktorja, ki je gledal v svoj kozarec, zibaje glavo, začuden usmev na skrivljenih ustnicah.
Vrstica 538:
„Kasneje sem se večkrat smejal tisti prisegi. In vendar, nocoj se godi, kakor da je prišla ura, ko se izpolni prorokba pijanosti ... Kaj sem počel? S čim sem zaslužil? Ali je nemara pa vendarle živela v meni volja, skrita kdovekje med mislimi in med dejanji, tako zagrizena v globino srca, da me je nehote in nevede pritirala {{prelom strani}} do cilja — če je cilj? Bogme, človek pač ne ve nikoli, kaj vse je skrito v predalih njegovih lastnih prsi ...
„No, da,
Dvignil je glavo; gospa Blanka je stala zelo blizu in govorila z možem. Jernej Cepuder je držal roke v žepih, cilinder spredaj in postrani, redke brke povešene, obraz žalosten in poln kreposti. Tako se je zibal v kolenih, vedoč, da ga vidi mnogo oči, ter po vsem videzu stremeč za vtiskom dovršene elegance.
„Tudi nji se je godilo tako,
„Tekne vam naše vino, dragi doktore!
„Diši, ne pa tekne!
„O, počakajte samo!
Doktor je pogledal bliže: res, notar Mekinda je bil pijan. Ozrl se je naokoli; tudi ostala veljačina je bila vinjena. Vsi so kimali z glavami, smejali se z nenaravno veselostjo najpustejšim dovtipom, govorili z resnobnim zanosom in z velikimi razmahi o malenkostih ter prepevali zdravice z neubranimi glasovi. Ženske so se hihitale; gospodje so postajali prijaznejši in smelejši v svojih besedah. Od kmetov so nekateri odhajali; tisti, ki so ostali, so bili po mizah in kričali. Nesolidna družba ob stranski mizi je sedela pred polnim Štefanom, z vrčki namesto kozarcev; fant s široko kravato je pripovedoval dolgo in po vsej priliki neblagorodno historijo.
Vrstica 556:
Notarka je govorila z inženirjem, učiteljica Karla s svojim sosedom na levi, ki ga doktor ni poznal. Brglez, v turistovski srajci in črnem žaketu, lase nazaj, bujno temno brado v desnici, je strmel v namizni prt, kakor da bi razmišljal o novi tragediji; tako se je zazdelo doktorju, ko je videl vse črte njegovega obraza nabrane v en sam izraz važnosti in junaških sanj. Notarka, suha ženska z rdečim nosom in z očmi, ki so koketno pričale o zavesti nenavadne mikavnosti, je bila pričela z inženirjem duhovit razgovor.
„Gospod inženir,
„Res!
{{prelom strani}}
Sobesednica je obvisela s pogledom na njegovih ustnicah; videč, da je to vse, se je nasmejala s tistim glasnim smehom ženskih, ki vedo, da imajo prijeten glas. No, doktor ni bil njenega mnenja.
„Histerija!
„Res? Kaj res?
„Sem tudi mislil, milostljiva, pa sem pozabil kakor nalašč; morda vas je roka božja obvarovala zla, da bi slišali neumnost ...
„Vi ste sploh čudni nocoj; ne govorite, skoraj da ne pijete, družbo prezirate kakor kralj na prestolu in bledi ste kakor Werther...
„Aha!
„Ni se čuditi, milostljiva! Morda mislim ta hip na štiri poslednje reči ...
„Pa zakaj? Vi ste sploh vedno tako mračnih in črnih misli; stavim, da na skrivnem tehtate življenje in ljubkujete s samokresom ... Pred vami se vendar razgrinja vse: solnce in nebo in vsa panorama v pozemeljskih blagrov. Čemu ne segate po njih?
„Prosim vas, kaj mi more nuditi življenje?
„Kaj?
„Bi me, če bi bila ... Kaj pa vas, milostljiva; kaj mislite vi o ljubezni sploh in posebej?
„O, mene!
„Torej naposled nisva zelo različnega okusa?
„Bog varuj! Oziroma, nikakor ne. Kako zastarelih izrazov se poslužujem, kaj? Bog varuj ... haha! Veste, jaz, Mina Mekindova, sem pravzaprav docela moderna ženska; to se pravi, misli so moderne, izraz pa je tuintam zastarel kakor pri vsakomer. Tudi o ljubezni imam jako moderne nazore: zelo, zelo moderne. Jaz, gospod {{prelom strani}} inženir, sem omožena; in vendar si kot moderna ženska niti od moža niti od teh in onih drugih reči ne bi puščala braniti, da gojim prijateljstvo še s kom drugim.
Sklonila se je naprej, glavo povešeno, kakor da pričakuje odgovora.
Vrstica 592:
Inženir se je smehljal; doktorju se je parkrat zazdelo, da hoče odgovoriti, toda molčal je; pokašljal je, kakor v zadregi je potegnil z roko preko čela.
„Vaše oči so tako nesramno lepe ...
„Kaj pravite!
„Kaj spi v njih na dnu? — Recite, Boris: ali vas ne žeja moje vroče duše?
„Inženir Gaber, ste hoteli reči milostljiva,
„In prosim: ne varajte se ... Ne žeja me; ničesar ni, ničesar ne bo. Oprostite ...
Vstal je, odšel je po vrtu.
Vrstica 606:
Literat Brglez je govoril s tistim gospodom, ki je sedel minuto prej pri Karli. Mahal je z rokami, zavzemal dramatske poze in razkladal ob ognju besed in z množico patetskih gest.
„Kaj pišete v teh časih, gospod Brglez?
„Dramo pišem ... In povem vam: ta stvar bo tako prokleto skozinskoz tendenčna, kakor še ni bila nobena v našem slovstvu — in morda niti še ne drugod.
„Pa snov? Kaj zgodovinskega seveda?
„Kajpada ... Prosim vas, čemu ne bi pisali zgodovinskih dram? Ali si morda upate trditi, da naš narod nima zgodovine?
„Nikakor ne; Bog mi stoj ob strani!
„Torej! ... Naslov moje drame se glasi: Matija Gubec, slovenski kralj ... Morda ga izpremenim: Matija Prvi! Ali ni že naslov kakor plamen? — Torej! Ampak, drama bo skozinskoz tendenčna! Vsa umetnost bodočih dni bo tendenčna. Vse bo tendenčno: Nebo — tendenčno, zemlja — tendenčna!
Z orgiastnim zamahom desnice je vprl pogled v sobesednika, ki je sedel pred njim mlad, plavolas, s kuštravo glasbeniško glavo.
{{prelom strani}}
„Oprostite,
„To je zopet ena izmed absurdnosti, s kakršnimi hočete povsod in za vsako ceno imponirati!
„Zares?
Doktor Čander je vstal; noge so mu drevenele.
„Informoval se je zaradi vas!
„Kdo?
„Kdo se je informiral?
„Informoval!
Z gromkimi požirki je izpraznil kozarec in je poljubil doktorja z mastnimi, debelimi ustnicami na obedve lici.
„Tudi midva jo pijva!
„Pijan si, Ambrož!
Bujna temnolaska je bila odšla; gospa Blanka je sedela v tem trenotku sama. Doktor Čander se je osrčil; mimo Karle in inženirja, {{prelom strani}} ki sta se smehljala drug drugemu in sta se tiho razgovarjala o Kaliforniji, se je s tesnim srcem napotil do nje.
Vrstica 646:
== VII. ==
„Ne trpinči duše! Prideš, sedeš, molčiš; usta se gibljejo, besede ni; srce posluša, molk se ne dvigne; duša je žejna, rosa ne pade ... Vem, muka ti je z menoj; ali, od tvoje muke je moja večja: raste, širi se, napenja prsi, zdajzdaj se raztrga s solzami. Obadva hočeva govoriti, nihče izmed naju ne najde besede; v pozni jeseni si prišel, pesmi so izdonele, glasovi mehkobe so pozabljeni; zakaj si prišel?
Takšne so bile misli gospe Blanke. Doktorju Čandru se je zdelo, da jih vidi v njenih očeh; toda strah, da ga ne bi prevaral ljubeči vid, se ga je oklepal obenem z radostjo nad blagrom, ki ga je slutilo srce. Preden se ji je pridružil, je bilo nakopičenih besed kakor bujnih, toplih rož, da jo pozdravi; še ta hip jih je čutil, nabrane v prsih nekje, za težkim kamenom, ki se je bil zavalil prednje, da jih ni videl spomin. Zdaj je bil tako blizu nje kakor bržčas nikoli; kajti zaljubljeni mladeniči, dokler so idealni, se boje svojih deklet. Slišal je rahli, napeti šum njenega diha; od mlačne noči se je dvigala vonjava Blankinih las ter je prihajala k njemu; lahko bi bil prijel za roko, ki je ležala na krilu, — njemu pa je bilo, kakor da je vse zamujeno in izgubljeno: hip je že bil nocoj in se nikdar ne vrne; kamen v prsih je z vsako minuto težji in ogromnejši, duši sta se zagledali in se zdita druga drugi tuji od lastne plahosti. Neizrazno čuvstvo ga je trlo s fizično grozo; dasi je bilo bridkost, vendar se je rosilo od sladkosti; in dasi je bilo blaženost, vendar je trepetalo od bolečine.
Vrstica 652:
Naposled, z obupnim naporom, se je osvobodil vezi ter je izpregovoril. Njegov glas je bil tih in hripav, drhtela je vsakdanja beseda:
„Prišel sem, da vas pozdravim ...
Nato se je osrčil in popravil:
„Prišel sem, da vas pozdravim s pozdravom preteklosti, v imenu dni, ki se vračajo nocojšnji večer ...
„Verjela bi in ne bi verjela, da ste vi!
„Čemu, gospa Blanka?
„Vi niste vedeli, da sem tu?
„Ko bi bil vedel, ali menite, da bi bil prispel do semkaj? Ne hodi se daleč s takšnim trepetom v srcu, ne hodi se tja, kjer cveto sanje davnih noči. Gledal si jih, pa so zbežale; in zdaj, ko jih zopet pozdravljaš, so drugega last.
„Zakaj ne bi bili prišli?
„Jaz naj vprašam! Čemu ste se prestrašili vi, ko sem prišel? Jaz, mislim, se nisem zapisal z bolečino v vaše življenje: ob strani sem stal, človek s spoštovanjem na čelu, dostojen berač s klobukom v roki; gledal sem, molil sem za vašo dušo in puščal sem ji, da je hodila svojo pot. Vi pa ...
Čander je umolknil.
„Čemu ne govorite? Kaj sem jaz?
„Niste; in vendar mi je krvavela duša ... Pustiva to! Gospa Blanka, koliko let je preteklo? Drug za drugega sva mogla biti že davno mrtva. In kje vas moram videti? Ali so čudeži vašega življenja čakali, da odide tisti berač s klobukom v roki, in so se potem pričeli goditi?
„Tako se zdi!
„Strmel sem, in še zdaj mi je pravljica ... Hotel bi, da ste moja sestra; potem bi vas vprašal po dogodkih; tako si ne upam, zakaj, na vaših ustnicah stoji zapisano, da so težki med njimi. Toda, veste kaj: meni je, kakor da je bilo predvčeranjim in danes; včeraj je izginil brez sledu, duša ga je pozabila ta večer. Propadlo je kakor moreče sanje ...
„Prijatelja sva bila tiste dni ...
„Nikoli si nisva razodela prijateljstva,
„Nikoli ... In — vendar sva bila ... In tisto je že dolgo, dolgo!
{{prelom strani}}
„Moj Bog!
„Ničesar niste rekli,
Doktor je sklenil roke:
„To je ravno žalost, da morate, morate staviti vprašanje. Ako bi bil upal, da se enkrat vidiva, bal bi se ga bil vse dni. Temna je povest moje duše, temnejša je povest mojega življenja, kakršen je bil njegov zunanji tek; in če jo boste poslušali, prijateljica Blanka, ogrnite se s prizanesljivostjo in ne karajte tistega, kar je v moji povesti greh!
Zdelo se je, kakor da ju je družba nalašč pustila sama. Nekaj gostov se je poslavljalo in stalo z dvignjenimi kozarci pri
Doktor se je oprl z levim komolcem na mizo ter položil glavo v dlan. Prijetna gorkota ga je bila prešinila z mehkim čarom; tisti kamen v prsih je izginil, besede so bile lahke in pripravljene; zdelo se mu je, da stoji pred blagodejno veliko izpovedjo svojega življenja. Ona, v modri bluzi, ki je prijetno mejila s črnim krilom, se je oprijemala stolovega hrbta z obema rokama; prožilo se je vitko telo, prsi so bile napete, glava sklonjena, da so se obešali razčesani lasje v dveh valovih, ki sta se svetlikala v medli luči lampijonov; oči so gledale izpod čela, doktorju naravnost na usta ... Le kadar je premolknil pa je ona izpregovorila, takrat je zasijalo oko v oko, in obadva sta se zgenila v tistem zagonetnem veselju, ki ga razlije medsebojni objem dveh pogledov.
„Še danes mi je v spominu kraj, kjer sva spoznala drug drugega,
„Kdo bi ga pozabil? Pot nad gozdom zunaj mesta, na griču mimo vrta, ki je ne vem čigav ... Zadaj še šume drevesa: smreke in tudi bukve semintja; toda več je smrek nego bukev, tistih visokih smrek, ki govore z oblaki. In pred človekom, ko stopi iz gozda, leži široka ploskev solnca: tam sije menda ves božji dan, tisto nepričakovano, bujno solnce, ki omami izprehajalca, da se ustavi in jedva more dalje in da je žalosten, ko se zopet sklenejo veje nad glavo. Tam je bilo ...
{{prelom strani}}
„V rožniku; jutro je hladilo s prijetnimi vetrovi. Prejšnje dni je ležala soparica, tisto noč pa se je razsulo neurje, kakršnih pomnim malo: ponekod so bile povodnji. In zjutraj je stalo nenadoma vse nebo v luči in vedrini; samo trava je bila rosna, hlapovi so dišali v zraku, in mokrota se je oglašala pod koraki Bila sem sama zunaj, na izprehodu; zakaj, naša hiša ni ležala daleč odondod.
„Takoj pod brdom ...
„Prejšnji dan so mi bili povedali, da pridete: oddaljen sorodnik, študent, ki je ušel iz lemenata.
„Ali se vam vidi, da so trajali predolgo? Meni je, kakor da so minili čez noč: prišli so, in mahoma so bili pri kraju.
„Tudi jaz sem si očital, leta in leta, kadarkoli se je oglasil spomin; kajti v treznih urah sem ga hotel izruvati in zadaviti ... Vedel sem, da je bilo in da se ne vrne nikdar več: pokaj bi sanjaril o cvetju, kdor se je izgubil v puščavi!
„Potem so vam dali ti bridki časi vendarle prijetnih slik?
„Meni? Prijetnih slik? Ne vprašujte, gospa Blanka; nisva še pri tistem poglavju ... Zdaj mislim na jutro, ko sva se sestala: prišel sem s postaje, megla je bila še na ulicah; visoko nekje se je borilo solnce. Pri vas je bilo vse na nogah; odpirali so trgovino, po hodnikih so pometale dekle. Tam sem postavil v prvi kot vse, kar sem imel s seboj: oguljen kovčeg iz črnega usnja, ali veste? Vi ste se mu smejali, ko smo prišli domov, in mene je bilo sram. Vprašal sem po očetu; da je zunaj, so mi rekli, vam da je šel naproti; in če bi krenil v gozd po tej in tej stezi, da bi ga dobil: v našem gozdu ni mnogo steza ... Jaz bi bil rajši počakal; ali, ker mi nihče ni odprl vrat in nihče ni ponudil stola, — ljudje so nezaupni, kajneda? in marsikak človek s poštenim licem je bil že v resnici tat, — sem se napotil po gozdu. Srečam moža, visokega, osivelih las, z ravno, naglo hojo; jedva sem ga dohitel, {{prelom strani}} gledal sem ga; bil je podoben fotografiji, ki sem jo imel kdove od kdaj, iz njegovih mladih let. In dobra volja mu je sijala z obraza; kako ne bi, ko je mislil na vas? Snamem klobuk, čuteč, da mi je nekaj uplahnilo v prsih; morda je bila tudi zavest, da stojim pred prvim človekom, ki sem ga v življenju poprosil miloščine. Saj tisto je bilo do pičice kakor miloščina, tisti tedni pri njem, tista dva meseca; ali ne? Jaz sem Ambrož Čander, gospod, ga nagovorim; glas se mi je tresel, pogled se je dvignil do njegovega obraza in je padel na zemljo. — Ali se smem razveseliti, da ste vi — ... — Matej Gruda, mi prestriže tvoj oče besedo. — Tak si torej, ubegli lemenatar? Prav; tu imaš smotko, zapali jo in pojdi z menoj, da te pokažem hčeri... Moja hči, je ponovil z veseljem, ki se je čudno podajalo njegovemu trdemu trgovskemu glasu, moja Blanka je na izprehodu. Ampak to ti pravim, fant, in to si zapomni: glej, da se ne zaljubiš! Neumnosti ne maram, in mladi ljudje so vsi neumni; tudi jaz sem bil neumen, ko sem bil mlad. Ti si mi pisal, da prihajaš študirat — študiraj! In da prihajaš čakat, dokler se kaj ne ukrene, — počakaj ... Vse drugo pa sem ukrenil jaz sam in bom ukrenil, in sploh — pazi, da se mi ne zameriš! Ali boš? — Bom! sem dejal. Čutil sem se ponižanega kakor nikoli; in zavedal sem se tiste velike laži, ki je ležala v sami besedi: Bom! — Zakaj, izpovedujem se vam, prijateljica Blanka, da sem bil v samem hipu svoje obljube natihem že pripravljen, za vsak slučaj, da ne bi, čeprav sem obljubil, da bom. Prazna obljuba, tudi brez tiste hipne trme in brez moje trme sploh; in vendar se mi je kasneje mnogokrat dozdevalo, da so bile ravno besede vašega očeta prvi sunek, ki me je napotil proti cestam poznejših dni ...
Blanka se je smehljala z rahlim, izgubljenim usmevom. Vse polno misli je ležalo v črtah njenega lica.
„In tam, kjer stoji, — bogve, če še stoji? — klop iz brezovih debel, tam smo se sešli. Vi ste bili čisto mladi in belega lica, obriti, kajpada, jedva se vam je poznala senca nad ustnico ...
Doktor je čutil njeno misel; pognala mu je kri v obraz.
„Čemu zardevate? Ugajali ste mi,
{{prelom strani}}
„Kako da jih maraš zdaj!
„Življenje uganja z nami svoje hudobije; pride in opljuje z gnusom, karkoli je v srcu lepega, dokler človek ne obupa, misleč, da je lepota mrtva ...
„To ni nemogoče,
Sobesednica mu je gledala naravnost v obraz. Doktor jo je objel z očmi, in zazdelo se mu je, kakor da vidi njene ustnice v drgetu.
„Kaj premišljate?
„Marsikaj ... Vaše besede so nocoj tako tople in dobre; če ne bi bilo že pozno in skoraj da na koncu let, bi mislila, da se laskate. Povejte, zakaj ste bili takrat zgolj hlad in resnoba?
Ambrož Čander se je prijel za čelo.
„Soparno je, ali se vam ne vidi? — Kaj hočem odgovoriti? Nocoj je naju govorjenje takšno, kakor da delava obračun o starem dolgu, čez mnogo let: Ali jih je bilo mnogo? — Jaz ne vem ... Vi vprašujete, zakaj sem bil takrat zgolj hlad in resnoba? Z odgovorom, prijateljica, se pričenja obračun; in vi ga zahtevate?
„Poslušam,
{{prelom strani}}
== VIII. ==
„Torej bodi!
Razburil se je bil; zaslišal je svoj lastni glas in se ga je prestrašil. Ozrl se je; nihče ni poslušal. Nato je nadaljeval tiše; zdaj že ni več gledal Blanki v obraz.
{{prelom strani}}
„In vendar sem včasi izpregovoril besedo ... Kakšno besedo? Kaj vem! Tuintam je bilo, med pogovorom, skrito in vendar očito tistemu, ki bi iskal: ako ste voljni iskati, jo najdete ... Vi ste molčali. In tako se je zgodilo, da sem odšel brez obračuna; in tako moram delati danes ta obračun.
„Jaz sem našla vse tiste besede in vse sem si zapomnila; ali jih hočete slišati?
„Zakaj?
„Da ste mu prišli povedat: — Moje razmere so urejene, zdaj pojdem na Dunaj študirat medicino! — pa da ste odšli. Ali mu niste naročili pozdrava zame?
„Bogme, ne!
„Pač, bila sem na vrtu ...
„Ah, bili ste na vrtu? Dobro, torej ste bili na vrtu. Vaš oče mi je rekel, da ste se odpeljali; takrat namreč, ko sem že odhajal, in ko se je bal, da ne bi vprašal po vas ali da vas ne bi poiskal. Kajti roko — roko bi vam bil vendar podal! In tako ... Oče je zaprl sobo; nato mi je ponudil stol in smodko, z veliko vljudnostjo. — Fant, pravi, kaj sem ti rekel, ko si prišel? Takoj prvo jutro, gori v gozdu, ko sva hodila Blanki naproti? — Kaj ste mi rekli, gospod Gruda? pravim jaz osupel. — Ne vem, kaj ste rekli ... Nato se spomnim. — Ah, pač! — No, kaj? je ponovil oče s srditim glasom. Morda sem tisti hip zardel. — Ti torej veš, je nadaljeval gospod Matej Gruda, da sem te sprejel s pogojem: daj moji hčeri mir! Nič zaljubljenosti, sem dejal, in nič tega in onega; študirat prihajaš, {{prelom strani}} — študiraj! Čakat, — čakaj; ampak za hčerjo mi ne glej, ker sem že sam vse ukrenil, in še ukrenem, kar bo treba, za tvoj kruh pa ta moka ni! — Ali sem rekel tako, ali nisem rekel? — Tako ste rekli, gospod Gruda! — Čudim se, da se spominjaš; kako moreš pri tem spominu kršiti svojo obljubo? — Nisem je prekršil! vzkliknem jaz s tresočim glasom; zagrmelo mi je pod senci, kri je vrela v žilah kakor ogenj. — Povejte, kdaj sem rekel besedo, ki je ne bi bil mogel reči pred vami? Ali sem pokazal in razodel karkoli, s čimerkoli? — To je ravno, pravi vaš oče počasi, s čudno tehtnim, skorajda hudobnim poudarkom, to je tisto, da nisi rekel, temveč da si razodel! Besedam, dragi moj, ni vedno lahko verjeti, ali — oči ne lažejo! Glas ne laže! Vsa natura človekova, kadar se nehote in nevede izpreminja od tistega, kar je skrito v srcu in ne sme na dan, vsa natura, veš ti, Ambrož Čander, ki si ušel iz lemenata, se ne laže nikdar in nikoli! Še jaz sem videl, jaz sem opazil, jaz sem se prestrašil tega, kar si kazal in razodeval, ki nimam ženskih oči ... In to ti povem, kar sem ti rekel že enkrat, že prvi dan: dokler je Blanka Grudova, nočem in ne maram, da jo ljubiš! — Prijateljica Blanka, danes se več ne srdim na vašega očeta; danes, ko hodim sam in samcat po svetu, vem in čutim, mislim si ponekdaj, do kolike krivičnosti more človek ljubiti svojega otroka. Tistikrat pa me je zagrabilo, da sem planil pokoncu. Seveda, besede ni bilo iz ust; blazen je, kdor v takšnem trenotju išče prave besede! — Kaj? se mi začudi vaš oče, no, kaj? Fant bi se rad jezil? Hudoval bi se? Rekel bi, da ni resnica? Torej povej, kakor se tebi zdi, da je prav in pošteno; ali si mi upaš reči v obraz, meni, ki te še nisem nikoli ogoljufal in okradel, ali moreš reči z mirno vestjo, da ni res? — Poglejte, Blanka, tiste poznejše dni sem lagal stointisočkrat, drugim in celo sebi, brez usmiljenja in brez srca, brez poštenosti in brez lepote, da ni števila tistim lažem, da ni spomina za vsako laž posebej: to je kakor morje zlega, živ človek ne prešteje valov ... Takrat še nisem znal lagati; da sem rekel v tistem hipu
„O!
„Kaj ste mu povedali?
„Ne vprašujte!
Doktor je ubogal.
„Kaj hočem še povedati? Ali to ni dovolj? Vi veste, da sem šel ... Kako ne bi šel? Verjel sem mu, da me mrzite; kako ne bi bežal pred mislijo, da leži moja ljubezen v prahu in v sramoti pred vašimi očmi? Seveda, misel je šla za menoj, kakor dreve furije za zločincem; toda ljubezeni ni umorila. Kar je lekov, kar je strupov zoper ljubezen, vse sem poizkusil po vrsti, zakaj dolg je bil čas: koliko ga je preteklo od tistih dob do danes? In vsi so odrekli ... Prehodil sem vsaktero nizkoto, vse grehe sem grešil, vso podlost {{prelom strani}} sem izsrebal, zato da bi ljubezen poginila v meni, ki je hotela večno živeti; zaman, zaman, zaman ...
„Takšni grehi so odpuščeni,
„Ni mi ga ponudil! ...
„Ah! — Meni je dejal, da ga je ... Takrat sem prišla z vrta, iz hladnice, kjer sem jokala. — Vidiš, je rekel oče, saj sem ti povedal, že prej sem ti prorokoval ... Ko je Ambrož slišal, kako in kaj, se je obrnil in zahvalil ter dejal, da odhaja, ker mu ni mogoče ostati. Niti voza ni sprejel. Podporo sem mu ponudil ...
„Da,
„Torej vendarle?
„Kako bi se čudila? Vi da bi ga vzeli!
{{prelom strani}}
Doktor Čander je umolknil. Že doslej je govoril z vso muko napora, kakor da bi izkušal vdrugič, kar pripoveduje. Preveč se je budilo misli, preveč se je nabiralo ugibanj. V tem hipu ga je popolnoma obvladalo vprašanje: „S kakšnim srcem posluša Blanka mojo povest? In, ali je tisto, kar se odkriva napol že jasno v njenih besedah, samo za one dni, danes pa je že mrtvo in le še spomin, ki se dviga iz groba nocojšnji večer, — ali še živi, ali čaka, ali je pripravljeno kakor roke, hrepeneče in razprostrte k poznemu objemu?
Hotel ji je pogledati v oči; hotel je napeti vse svoje duševne sile v enem samem pogledu, v takšnem, ki zasveti duši v dno in vidi vse, karkoli je skritega v najskritejših kotih ... To je bilo prvo; in potem je hotel vprašati samega sebe, kaj mu je storiti: ali potrkati, da se odpro vrata v paradiž, in utrgati to pozno ljubezen, če je preživela čas ločitve, ali odreči se in jo nositi s seboj, da nikdar ne umre, najlepša in poslednja roža, ki je ostala popotniku, da jo pred vrati groba pobožno odpne od izmučenih prsi ter jo osuje v dlan in jo darujoč razseje na večne valove nebitja. Tisti hip pa ga je zmotila gospa Blanka z glasom, ki se mu doktor ni mogel upirati: prišel je rahlo, kakor v večernem mraku cerkve s čudodelnimi oltarji, iz tihe izpovednice.
„Pa zakaj ste umolknili, prijatelj? Ali je to že ves obračun? Ali naj molčiva, ko sva jedva izpregovorlla? Kratek je čas: kdo ve, kaj prinese jutrišnji dan? Jutri bo morda za resnico mrtvo in pokopano, kar danes živi; nemara da se je našlo in razcvetlo na večer svoje smrti ... Se mi dolgujete konec svoje izpovedi, Ambrož Čander, in tudi jaz sem še vaša dolžnica ...
„Grešil sem, Blanka,
„Tudi jaz sem grešila,
„Po čudnem načinu sem mogel, in ker ste sami hoteli, da vam povem, — poslušajte.
S temi besedami je umolknil doktor Čander ter prepustil besedo zlatolasi Blanki Cepudrovi.
Vrstica 804:
Ko je končal, je dvignila oko; utrnil se je kratek pogled, zasvetil je kakor hip lepote, in že so ga skrile trepalnice v globoko senco, tako da ga doktor ni več mogel prestreči. Pozorno, z drhtečim nemirom je motril njeno lice; in glej, čimdalje več je bilo mladosti v potezah.
„Še par minut, pa postane kakor tisto jutro!
Blanka je izpregovorila, in doktorju Čandru se je vsilila slika ubrane harpe, polne spečih melodij. Kaj je hodilo mimo: dih večera? nevidna roka duhov? Zakaj zdramila se je struna, zapela je z rahlim drhtenjem, in dasi je bila pesem druga, vendar je nosil zvok sam v sebi čisto, prečudesno sladkost. Tako je izpregovorila Ambrožu Čandru Blanka Cepudrova in pričela svojo izpoved.
Vrstica 810:
„Povedali ste mi svoje grehe, opisali ste mi svoje življenje, prijatelj Ambrož, in jaz sem vam obljubila povedati svoje. Morda sem se prenaglila: besede bole, kadar pričajo o spominih, in ženski je težko, razodevati srce ... Potrdili ste mi, kar sem se nekoč bala {{prelom strani}} verjeti; vi veste, kaj mislim. Govorila sva o srečanju nad gozdom, govorila o svojih pogovorih, in vi ste razodeli ono, kar je čakalo takrat za besedami, sramežljivo in ponosno, ter je ostalo globoko v prsih in razjedlo vse življenje, ker mu ni bilo pisano, da se razcvete na solncu v tisti uri. Tudi jaz sem mislila z vami vred, da ni več svidenja na svetu in da se nikdar ne povrnejo izgubljeni zakladi; nocoj pa, ko so se zopet srečale oči in ko je duša vprašala dušo, me je tako premagala radost, da morda nisem preveč pazila in skrivala. Morda so vam moje besede nehote že razodele, da ni cvela le vaša ljubezen, nego. tudi moja, in da je molčala, ker je bila lepa in velika in ker je na svetu pač že od vseh začetkov tako, da ženske ne govorimo prve, ako nosimo v srcu lepo in veliko ljubezen ...
Da, prijatelj moj! Tudi jaz sem vas ljubila, in ne manj kakor vi mene, niti za krajši čas. Kdo ve, ali se vselej tako napoveduje večna ljubezen? S slutnjami, ki nimajo nikjer korenin? Kakor da sta dva človeka zgolj dve duši, jedro v sredini, nekaj pa daleč na okoli kakor krogi, kakor megla ... Daleč narazen sta še jedri, ali megla se meša z meglo in se krči ter vleče drugo k sebi, da jedri ne bi splavali drugo mimo drugega: tako se je menda godilo z nama. Že tisti dan, ko ste pisali očetu, da ste zavoljo svojega odhoda iz bogoslovnice izgubili dom in da nimate krova, kamor bi se obrnili, oče pa se vas je odločil povabiti in mi je pripovedoval o vašem pismu ter o svojem namenu, — že tisti dan sem se vas zaveselila s strahom in še z nečim drugim, čudnim, nikdar prej občutenim ... Nehote, s težkim pričakovanjem, sem si pričela ustvarjati vašo sliko; le kakor iz dima se je najprvo kazala moji nestrpnosti, a čim se je krčil čas, tem jasnejša je prihajala in tem razločnejša. Čimdalje več je bilo potez in čimdalje rajša sem jih gledala že naprej; in tista moja osuplost, ali strmenje, ali zadrega, ali karkoli, kar mi je ob najinem prvem srečanju pognalo kri v obraz ter storilo, da vam nekaj hipov nisem vedela reči besede, — oče je nemara opazil in si je zategadelj obljubil še skrbnejšo pozornost! — vse tisto ni bilo nikakršno razočaranje ali zavzetost nad prepovoljno ali nepovoljno primero s sliko v moji domišliji, marveč strmenje nad čudežem, da vas vidim ravno takšnega in ravno tistega, ki so mi vas naslikale moje slutnje. In bilo je več: zavest je bila, da se je polastila mojega srca ljubezen, s prvim hipom, ko ste se mi pokazali iz bodočnosti, da sem vas torej ljubila, preden sem vas poznala. Kako bi vas mogla pozneje ne ljubiti? Danes se čudim {{prelom strani}} in žalujem, da niste razumeli besed, ki sem jih tudi jaz nasipala vaši duši, da se odzove; takrat sem bila napol nesrečna, napol pa zadovoljna, da jih niste razumeli ali da niste zatrdno spoznali njih namena: kako, sem si mislila, bi mogla prenesti gorje, če bi me razumel, če bi vedel, zakaj govorim, in bi slutil odgovor, ki ga čakam, pa ga ne bi imel, da ga položi na moje srce? Saj sem še kasneje skoraj umrla od sramu, ko sem slišala od očeta, kako ste se poslovili ... Ah, pa te historije vi ne veste! Poslušajte jo torej ...
Doktor Čander se je nejevoljil, ker je gospa Blanka zdaj tako nizko povešala obraz, da skoraj že niti ustnic ni mogel več videti, kako so se premikale k besedam; ona pa je vse venomer vrtela svoj prstan in nadaljevala:
„Premišljala sem, kako pojdete nemara kmalu od nas in kako se potem, lahko da, nikoli več ne vidiva v življenju. Premišljala sem svojo ljubezen, ki je bila tako sladka in lepa, gledala sem jo utelešeno vse dolge noči, ko sem v svoji sobici prekladala glavo na postelji in nisem mogla zaspati ... Večkrat mi je bilo srce tako vroče od misli na vas, da sem vstala in stopila k odprtemu oknu in sem slonela tam do belega dne, zjutraj pa so bile moje oči suhe in vnete od nespanja in od neme ljubezni. Vi pač nikoli niste stali po noči pri oknu in gledali na vrt? Marsikdaj sem hodila tam: zrak je bil mlačen in zaljubljen, vsi dihi so prihajali kakor misli od vas ... In ko sem si v duhu predstavljala vaše slovo, ne da bi si bila, drug drugemu, darovala to ljubezen, ki sem vedela, da mora večno živeti, mi je prihajalo tako hudo, da so včasi hodile misli čudna pota. V trenotkih treznejšega preudarka sem se tistikrat zgražala nad njimi, imenovala sem jih grešne in nenavadne, celo za smešne sem jih obsojala, kar je najhujše mlademu srcu v ljubezenskih rečeh, toda nocoj bi dejala: škoda in gorje, da jih nisem poslušala ... Ali veste, kaj so hotele tiste misli? Da bi govorila jaz, ko vi molčite! — Vi pa, ki ste me sami ljubili, pri tistih vaših čuvstvih, ki so bila tolikanj podobna mojim, seveda niste mogli videti izpremembe, ki se je bila zgodila z menoj; in sploh, kako bi bili vedeli, da je izprememba, ko me niste poznali, preden sem vas ljubila! — Drugače moj oče: on me je pričel dovolj kmalu izpraševati, zakaj postajam tako čudna in malobesedna, zakaj se ogibljem gostov, ki prihajajo v hišo, in zakaj obstaja moj pogled, zasanjan in brezčuten, na rečeh, ki sicer ne bude pozornosti, in na vas, ki ste takorekoč tujec v naši hiši. Izgovarjala sem se, kakor sem vedela in znala; ženska čud je od narave plašljivejša in skriva {{prelom strani}} resnico, v svesti si prevelike šibkosti, ki je ne bi mogla braniti onečaščenja. Toda zadrega, s kakršno sem mu odgovarjala, je vsakikrat le še bolj netila njegovo sumnjo; in že sem mislila, da me povpraša naravnost ter napravi meni in — kaj meni! — tudi vam strašen prizor zaradi krivde, ki sem si dejala, da je moja, vi pa da je niste deležni. A glejte, takrat je umolknil in ni rekel ničesar več! Silno sem se čudila; zakaj, poznala sem njegovo ošabnost in visokoleteče načrte, po katerih je bil razdelil svojo in mojo bodočnost. Bil je premožen in me ni namerjal dati človeku z negotovim življenjem. Jaz, mili Bog! sem bila tačas mlada in neizkušena; in vendar sem vedela napol že z gotovostjo, da me poroči s človekom, ki bo tako neznosno bogat in imeniten, da ne bo rabil niti srca niti razuma. No, kakor vidite, se je zgodilo drugače ...
Ozrl se je za Jernejem Cepudrom, ki je stal med rodoljubi in krilil z rokami, govoreč napitnico z glasom, ki je bil jokav in blagonadejen kakor po navadi. Doktor je radovedno pogledal za njenimi očmi; a prehitro je zopet sklonila glavo, da bi bil mogel ujeti pogled, kakršen je bil, lep ali sovražen.
„Vidite, prijatelj,
„Zdaj razumem vse!
Gospa Blanka je nadaljevala:
„Čez dobro uro tiste muke me je poklical oče nazaj. Njegov obraz je bil pokrit s takšno skrbjo, da sem odrevenela v prvem trenotku in si nisem upala dvojiti o njeni odkritosrčnosti. — Blanka! je vzkliknil in me je pritisnil na srce. Blanka, revica moja! Varala sva se, dete, obadva sva računala napak. Skusi ga pozabiti: Ambrož te ne ljubi ...
Doktor Čander je nehote škrtnil z zobmi.
Vrstica 834:
No, on je postajal ob takšnih prilikah veselejši; kar mahoma se mu je zasvetila zgolj brezskrbnost v očeh. — Ej, Blanka, mi je govoril, prepusti to meni, ti ne razumeš ... Pokaj bi si drugi polnili žepe namesto mene? Kar sem enkrat izgubil, to lahko drugič dvakrat popravim; takšna je politika in filozofija! — Zdaj pa ga je presenetila moja bolezen ravno tisti čas, ko bi bil moral obračati vso svojo skrb in pozornost na kupčijo. Jaz sem se borila med življenjem in smrtjo, on pa se ni ganil od moje postelje: v bolniško sobo so mu prinašali poročila. No, seveda: kako bo, revež, kupčeval s tisto svojo zmešano glavo in z grehom na duši, ki ga pravzaprav šele zdaj z gotovostjo vidim in poznam! Moj krepki in žilavi oče je bil postal kakor otrok; večkrat, kadar sem odprla oči in so bile s pogledom vred tudi misli še slabotne, sem ga videla hoditi po sobi, roke pred obrazom, in tiho plakati skozi prste, od jeze in obupa nad svojo onemoglostjo. Naposled, bilo je že zelo pozno proti zimi, ko se je pričelo po vsej naši hiši tako nekako čudno življenje kakor nikoli prej, sem ga nekoč pregovorila, da mi je povedal: tistikrat že ni več mogel govoriti o svojem premoženju, zakaj ves hmelj — in tisto leto ga je bil nakupil več nego kadarkoli prej! — mu je bil ostal in konkurz je bil pred vrati.
{{prelom strani}}
Slišala sem tudi pogovore služinčadi med seboj; pravili so, da je v dopolnitev nesreče propadla tudi tvrdka, s katero je oče izgubil menda kar petdeset tisočakov ... Vprašala nisem; oče mi ne bi bil povedal, in smilil se mi je, da bi ga silila razkladati tako bridke reči, s služabniki, s pomočniki ali s knjigovodjo pa nisem mogla govoriti: tudi jaz sem bila očetove krvi. No, poznejše čase, ko je bilo vse že nepopravljivo, takrat so možje dejali, da bi si bil navsezadnje še lahko opomogel, zakaj prijateljev je imel obilo, in takšnih ljudi, ki so ga poznali kot poštenjaka; toda njegov ponos ni prebolel udarca. Vi niste slišali, kaj se je zgodilo?
„Ne,
„Moj Bog, tudi to morate vedeti! V jutro pred Božičem stopim v njegovo sobo, da ga pozdravim: poljub in pozdrav, to je bila moja vsakdanja navada ... In kaj vidim: svetiljka gori na mizi, dasi je sijalo že solnce skozi okno, tisto žalostno zimsko solnce ... Širok pramen je padal očetu ravno na glavo in na prsi: sedel je v naslanjaču pred svojo mizo, težko je dihal in se ni ganil, ko sem pozdravila ... — Papa! zakličem še pri vratih, papa, kaj je s teboj? — Oče molči in ne da odgovora, niti se ne premakne. Jaz, v srcu že vsa preplašena, pristopim bliže ... Bog nebeški, kaj zagledam: takole doli, veste, čez srajco, čez belo, do pasu, je šla široka proga krvi; in tudi na tleh je bilo krvavo ... Na desni pa, poleg stola, samokres! ... Revež je sedel tako vsaj tri ure; ob sedmih, malo prej še nemara, se mi je v polsnu zazdelo, da je nekaj padlo, kakor bi s kladivom udaril po deski: to je bil tisti strel ...
Ne vem: ali mi je bila bolezen utrdila dušo, ko je ni mogla ubiti, ali pa me zato ni zopet potrla, ker po tistem vašem odhodu nisem mogla doživeti bridkejšega na svetu — z eno besedo, mirno sem poklicala ljudi, da smo ga položili v postelj in poslali po zdravnika. Prišel je, tisti stari, ki je bil prijatelj mojega očeta — vi ste ga poznali, večkrat je bil pri nas — pa je zmajal z glavo: — Kmalu bo odrešen! Popoldne je umrl. In zdaj pride tisto čudno: kratko pred smrtjo je odprl oči, pogledal je okoli sebe, s takšnim ubogim, osuplim pogledom, nato je ustavil oko na meni, in vsi smo videli težke, velike solze na trepalnicah. Pomignil je z oslabelo roko; sklonila sem se k njemu. — Blanka, je šepnil s hripavim šepetom, grgrajočim od krvi, ki je bila udarila v dihala, Blanka, otrok, odpusti! — Pogledala sem ga, nič nisem vprašala, in vendar je razumel. Tudi zaradi — denarja ... Sirota si — nimam ti česa zapustiti ... {{prelom strani}} Ali ... to ni tisto: odpusti zaradi onega — drugega! ... — Nato mu je udarila kri iz ust kakor temen val; umolknil je, in pet minut nato ga ni bilo več med živimi. Mnogo dni sem premišljala, kaj utegne biti ono
Blanka je premolknila kakor od bolečine. Čez nekaj hipov je pogledala kvišku, med kostanje, kjer so dogorevali lampijončki; eden se je bil vnel in je visel v širokem plamenu. Naglo, bliskoma se je ozrla po Čandru, ki je naslanjal brado v dlan; s kratkim sunkom glave je vrgla lase s čela ter je izpregovorila dalje:
„Vroče je ... Mili Bog, da sem takrat vedela vso resnico, iskala bi vas bila in vas našla, makar na drugem koncu sveta; in vse bi se bilo popravilo, vse bi bila pozabila; tudi očeta!
Glas gospe Blanke, ki je drhtel že prej, se je s temi besedami v mahoma utrgal; dolgo minuto sta molčala obadva, ona in Čander.
{{prelom strani}}
Sto ognjev in sto dvomov se je prelivalo v prsih doktorja Čandra. „Ali me še ljubi? Ta hip so morda solze v nje očeh: ali niso le solze nad ljubeznijo, davno mrtvo in pokopano brez upa v dan vstajenja?
Nehote je segel pod mizo do njene roke, ki je zdaj počivala na krilu; prijel jo je v svojo, in držeč jo v obeh dlaneh, je vprašal s toplim, tihotihim glasom:
„Blanka, duša! Še je večer, še niso dogoreli lampijoni; še se raduje Jernej Cepuder, tvoj mož; a kdo ve, kaj prinese jutrišnji dan! Blanka: ali hočeš, da nocoj ustvariva lepoto? Hoti: zakaj težko je umirati z neizpolnjenimi sanjami v srcu ...
Slišno se mu je dvigalo dihanje, ko je čakal odgovora. Gospa Blanka pa se je bila pomirila ter je odgovorila s svojo rahlo govorico:
„Ura še ni prišla: prej moram dokončati svojo izpoved, zakaj tudi jaz sem grešila ... In če je odpuščanje, ustvariva lepoto: z lažjo je ni! Poiščite me čez čas; zdaj se vrnite k družbi, da se ne začudijo ...
Njuni pogledi so si segli v roke; in videla sta drug drugega, da imata vse svetlo in vse rosno v očeh.
Vrstica 863:
== X. ==
Komaj je bil doktor na nogah, že je začutil nekaj čudnega v sebi: navdalo ga je kakor vino, kakor mladost je razognjilo žile. „Korak je mladeniški, svež in nov; kdor me je videl včeraj, me danes ne bi spoznal po hoji: doktor Ambrož Čander stopa s prožnostjo maziljenega efeba,
Prišel je mimo kmeta, ki je vinjen pobiral rdečo culo. Sklonil se je.
„Nate očka,
Nesolidna družba, pomnožena za tistega gospoda, ki se je malo prej prepiral z Brglezom o tendenci, je sedela pred praznim Štefanom in zlagala desetice na kup; malo jih je bilo videti.
„Ali vas še žeja, fantje?
„Vi ste edini, ako plačate pet litrov,
„Bravo!
Ponosno je odkorakal dalje, dokler ni prišel do notarja. „Na moje srce, pobratim in zvezda med rodoljubi, pismouk v deželi filistejcev.
„Da te vrag pojaše!
{{prelom strani}}
„I, no!
„Potem si navsezadnje večji osel nego jaz!
„Težava ne bi bila!
„Pozdravljeni, Brglez naš slavni! Z zanimanjem sem prejle poslušal vaš razgovor o umetnosti ... In veste, kar se tiče tendence in tistega, sem čisto vašega mnenja. Ne le nebo in zemlja, tudi vsa četrta dimenzija mora postati tendenčna.
Brglez ga je pogledal s sijajem otroškega veselja v očeh in je že hotel obširno utemeljiti svoje nazore. Doktor pa se je zbal prijateljstva s tem človekom, zbal se njegove nezdrave polti, njegovega vročičnega pogleda in vsega, kar je na tem človeku spominjalo življenja, zavrženega v darilo karikaturni himeri bodočega človeštva, — poznal ga je po delih, — in je odšel naprej, da odšteje slehernemu prijazno besedo in odda vsakomur žarek tiste velike ljubezni, ki je stala ta hip sredi njegove duše kakor ognjena ptica z razprostrtimi krili in čakala trenotka, ko dvigne glas in zapoje svojo visoko pesem o stvaritvi lepote.
Vrstica 895:
Skozi naraščajoči hrup veselice, ki se mu je tuintam pridruževala godba pijanega kvarteta, je padlo dvanajstero udarcev z zvonika. Bilo je polnoči, in vendar se še ni obetal konec, dasi se je mnogo gostov že poslavljalo.
„S poslavljanjem se šele začenja pijača!
{{prelom strani}}
„Zakaj ne pijete vi?
„Ah! Jaz bi, ali ...
„Res, pardon! v družbi ste!
Kar je bilo pravcate veljačine, vse je vstajalo in trkalo s kozarci. Doktorja niso silili, da pije ž njimi, ko so videli, da se drži bolj sam s seboj in da ne mara; tako je imel prijetno priliko, opazovati do nasičenja vso pisano sliko pred seboj, obračaje se pri tem v razgovoru od davkarice do inženirja, od inženirja do davkarice.
Vrstica 907:
Ali davkar se je kmalu spomnil odhoda. Žena je milo pogledala, on pa je rekel z odločnim, orožniškim glasom:
„Čas je, draga moja! — Oprostite, gospod doktor, veselilo me je — in do bližnjega svidenja ... Jutri je delavnik, pisarna pa zahteva vedrih glav!
Ostali pa so poleg drugih notar z notarko, literat Brglez, debel trgovec iz drugega kraja, ki je strahovito plačeval za vino, in župan, pijan kakor muha.
Vrstica 913:
Karla se je vsa razsipala v veselem smehu.
„Poglejte jih!
Zares, in prav zares se je smejal Jernej Cepuder. Roke za škrici, breztrebušni život napet, da se je glava obešala čisto nazaj, tako je stal in se trgal v neprestanem, kakor prisiljenem grohotu, ki je bil napol podoben krakanju, napol rezgetanju. Od lampijona, ki je visel ravno nad njegovo glavo, mu je sijala luč na polomljene zobe, ki so se svetili izpod mokrih ustnic.
Vrstica 919:
Župan pa, ki je bil povzročil Cepudrov smeh, se je tudi muzal svojemu po vsej priliki robatemu dovtipu. Zdaj ni imel več cilindra na glavi; ležal mu je kdovekje. Obadva palca debelih, zalitih in tako kosmatih rok, da se je videlo nadaleč, je držal v žepih telovnika; ogromna zlata verižica mu je mahala odpeta po trebuhu. Tudi ovratnik je bil odpet in kravata se je bila premeknila skoraj na ramo. Obraz je povešal čisto na prsi, tako da se je videla le prostrana pleša in drhteče mišice lic; ob tem se je zibala vsa postava semtertja, naprej in nazaj, na desno in na levo, borila se s stolom in trkala ob mizo, brez prestanka lovila ravnotežje in ga vendar pri najboljših zmožnostih ni mogla izgubiti.
{{prelom strani}}
Na drugem koncu mize je sedelo mnogo učiteljev, z resnobnimi, dasi preveselimi obrazi; nekaj časa so peli, nato so se razgovarjali, dokler se niso sprli. Tam, kjer je prej počivala
„Kakšno obleko si napravite za prihodnji koncert
„Pa je tudi draga!
„Kaj bi rekla?
„Povem vam sama: petdeset kron!
„O jejmene!
„Zakaj se nisve spomnili prej, po dnevi; pokazala bi vam bila svoj
„O, že!
„Gospodična, tisoč oproščenj,
„Ah! Hvala!
„Toda recite,
„O ne!
„V bodoče se bom prišteval mednje tudi jaz,
„Potem imava skupno taborišče,
„Z vami?
„Vi, gospod doktor, se pač čudite, kako je mogoče s štirimi godci in s par tucati lampijonov, pa morda še z venci in slavolokom — kajti včasi niti tega ni! — napraviti veselico. Ne čudite se; sicer bi se morali čuditi, dokler boste v našem kraju, in to bi vas naposled gotovo dolgočasilo. Slišali ste, da praznujemo nocoj spomin
Inženir je bil še mlad; razvnel se je bil in na koncu, ko je morda začutil, da seje seme brez pameti, je srdito vrgel ogorek smotke za stol.
Vrstica 955:
Doktor Čander ga je malo poslušal; kakor izza gore je prihajal glas. Po vseh teh vznemirjenjih današnjega večera ga je nenadoma zažejalo ko nikoli. Jezik mu je otrpnil v ustih, in kakorkoli ga je premaknil, je bil vroč in suh. Čudna, blazna nervoznost ga je navdajala ob pogledu na družbo, ki je praznila kozarce: oči so begale od obraza do obraza, in dasi je imel doktor svojo steklenico pred seboj, vendar so bile nevoščljive za sleherno kapljico, ki je je zmanjkalo v tuji posodi.
„Premalo sem pil,
Začel se je nalivati, brez mere in brez olajšanja. Polagoma mu je stopala megla v pogled; roka je izgubljala gotovost; kadar je napolnil kozarec, se je razlivalo vino čezinčez, in misli, malo poprej še tako vesele in brezskrbne, so se zopet pričenjale cepiti in razdvajati.
{{prelom strani}}
„Zdaj nič več ne vidim samega sebe,
Pri tej misli se je ustavil. Kaj pomeni, mu ni bilo jasneje od drugih reči, ki jih ni poznal; toda videla se mu je lepa in zanosna, obdana s posebno, skrivnostno gloriolo, in kar naenkrat je bila tako sveta in posvečena, da se je prestrašil ter jo potopil z novim kozarcem. Od zaužite pijače mu je prihajalo čimdalje mehkeje in gorkeje; z nežnostjo je mislil o Blanki, z ganjeno zahvalo je v duhu blagoslavljal njeno zvestobo in odkritosrčnost, poleg tega pa se je naslajal ob sami zavesti te svoje ganjenosti in mehkobe.
„Da je grešila, pravi,
Začutil je, da so se mu posolzile oči.
Vrstica 969:
In takrat se je burno razveselil: rosa, ki mu je zakrila pogled, in sentimentalni vzdihljaj, ki ga je bil zaslišal iz lastnih prsi, sta {{prelom strani}} mu pričala nedvojljivo pričevanje, da je vsa njegova duševna in telesna natura zopet in popolnoma vklenjena v tisto čuvstvo, ki ga je tako zamamilo ob prvem srečanju z gospo Blanko, da skoraj ni mogel verjeti vanj: v ljubezen.
„To kupico njej!
== XI. ==
Vrstica 977:
Najlepše pri vsem je bilo to, da sta se tudi inženir in doktor popolnoma resno zaglobila v to misel in nista zdvojila niti za pol hipa, če ne plešejo nemara tudi njiju lastni razgovori in preudarki po hudomušnih ritmih pijače. Razcepila sta vso psihologijo položaja v dolgo vrsto podrobnih značilnosti, in ko sta bila pri kraju, sta se srečala z usmevom, pričujočim o popolni zavesti, da vsa znanstvena razprava niti najmanj ne velja o njiju dveh.
„In sploh!
K nesolidni družbi se je bil približal človek v viseči sivi obleki, skoraj enako dolg kakor Jernej Cepuder, z debelo glavo, slok, lice suho, vse kretnje blagonadejne in sposobne, služiti za dokaze dobrega državljanskega prepričanja. Doktor se izprva ni mogel odločiti, kaj se mu vidi bolj znamenito: ali njegov belo in olivasto pisani slamnik z rjavim trakom in z ravnimi kraji, ki je venčal mučeniško glavo kakor neutešeno iskanje popolnosti — ali tista njegova kratka in obilna ženica, čokata, trebuh prevezan na dvoje, v obleki {{prelom strani}} iz črne volne, ki je predstavljala zasmehovanje vseh bivših in bodočih mod, z nepopisnim črnim slamnikom in z obrazom — o, mili Jezus, kakšen je bil tisti obraz! Lasje počesani v čelo, oči tope, napol plašne, napol razposajene in ubrane v praznični koketnosti, pogled moker od vina, usta tenka in nemajhna, skrivljena v smehljaju, ki je imel po mislih njene preprostosti nalogo, da bodi gosposki in mikaven ... Poleg vsega tega pa je bila nje celokupna prikazen živ izraz strahu za moževo početje; kajti soprog in gospodar, dasi je bil videti blagonadejen in dober državljan, je kazal vendarle v koraku in v gestah, ki so spremljale njegove besede, že toliko mero vinske vzhičenosti, da ga ni bilo dobro prepuščati samemu sebi, kakor mu bržčas ni bilo zdravo nasprotovati.
Vrstica 983:
Komaj je doktor Čander začul, da je ta čudni vitez s še nenavadnejšo polovico občinski tajnik iz Jelenice, že se je bil pričel škandal.
„Kakšni ljudje ste pravzaprav, gospodje mladi?
Obstal je s sklonjenimi rokami, pogled zamaknjen v predjutranje nebo, kjer je ravno nad hišo sijala velika zvezda tako prijazno in milo, kakor da je prižgana v prorokovanje boljšega in blagonadejnejšega človeštva.
„Tako je! — Istina! — Tako je! — Prav ima: pereat umetnost! Ven z literaturo!
„Živela morala!
Dobremu državljanu pa je moral tačas nekdo iz nesolidne družbe popraviti nogo, kajti nenadoma je omahnil, zagrabil z obema rokama v zrak in telebil z vso svojo dolžino na zemljo.
„Milan! Ali si se udaril? Ali te hudo boli, Milanček, Milan?
Takrat se je notar domislil, da v enakih položajih ni pravično, ako dostojen človek ohrani brezbrižno srce.
{{prelom strani}}
„Ven z njimi!
„S kom?
„Z nečisto umetnostjo in z nesramno literaturo!
„Gospoda, pomirite se!
Ali hrabra četa ga ni poslušala. Kakor en mož je udarila nad sovražnike, in preden bi trenil, so bili premagani in pometani z vrta.
„To ni svoboda, gospoda moja!
S tribunskimi koraki se je izgubil v temi.
„Pišite se vi s tisto svobodo!
„Pereat svoboda!
„Pereat!
Nato se je razvilo obširno razpravljanje o nemoralnosti slovenske literature; doktor Čander, ki se ni ravno izogibal samote s knjigo v roki ter je bil prečital vse starejše in novejše plodove skromnih vrtov domačega slovstva, se ni mogel nehati čuditi, s koliko bistroumnostjo in bistrovidnostjo so dični možje in mične dame — te še posebej — opazile in zapomnile vsako najrahlejšo dvoumnost, ki je kdaj na Slovenskem gnojila Pegazovo sled. Notar, ki je bil svoji gospe Mini v modernosti vseskozi kos, se je kosal z njo in s poštarico v takih dokazih spomina, dokler se pogovor ni izprevrgel v pripovedovanje raznoterih lepih in nelepih anekdot.
Vrstica 1.021:
Doktor je bil zdaj takšne volje, da ga je bridko bolela odurna barva splošne zabave, kakršna se je bila razvila med gosti. Njegova duša, ki se je mahoma začutila lepo in deviško, je trpela v tej osamljenosti.
„Da ni Blanke tu, odšel bi, skril bi se ... Ali pa bi se napravil na izprehod,
Nato se mu je zahotelo govoriti o ljubezni; prepolno je bilo srce, potrebovalo je odmeva svojih čuvstev v živem glasu, želelo je odmeva temu odmevu v besedah živega človeka.
„Malo sem doživel takšnih večerov, kakršen je nocojšnji,
„Mogoče je!
„Kaj, če bi se vam gospodična zahvalila za poklon?
„O, to bi bilo naglo!
„In po zaslugi!
„Če je Kalifornija solidna reč, potem gotovo!
„Kaj ne, da je bogokletno!
„V teh rečeh ne bi trdil,
„Kaj je torej po vašem mnenju ljubezen?
„Tako naravnost je težko odgovarjati!
Prekinila ga je učiteljica iz Podgore, ki je prišla klicat Karlo, da se razslovi z dvema odhajajočima tovarišicama. Doktor jo je pogledal z neizrazno hvaležnostjo: kakor hitro je bil izpregovoril o ljubezni, se je zavedel, da ne ve niti za dve besedi naprej, kako nadaljevati.
„Misterij, kaj hočemo!
{{prelom strani}}
„Plačali niso, sodrga!
„Prenaglo so jih spravili gospoda na prosto! Jaz tudi ne bi plačal, ako bi me vrgli s silo pred vrata,
„Ali bi vi plačali, gospod notar?
„Kuš, fante!
Pijani župan je molče izvlekel listnico in je pomolil krčmarju petdesetak s tako širokim gibom desnice, da ga je morala videti vsa družba.
Vrstica 1.060:
Doktor je tačas nadaljeval z inženirjem pomenek o ljubezenskih rečeh. Ravnokar mu je bil izumil in razložil nekakšno mistično teorijo ljubezni, ki ga je v gorečnosti zapeljala, da je pogojno zanikal snov; naposled se je razjezil:
„A nikar! To prijatelj, so reči, ki bude človeku lepe spomine, in škoda jih je za ta kraj. Fej! Poglejte!
V plavni kretnji je zamahnil z dlanjo. Inženir se je ozrl in tudi Karla, ki se je bila med tem vrnila. Ne da bi bil namen doktorja Čandra, temveč čisto slučajno pa so v tistem trenotku vsi trije zagledali notarja v zelo genljivem položaju. Tiščal se je poštaričine rame, ona pa mu je slonela napol v naročju, roke okrog kozarca; notar je imel svoje na kolenih, kajti na mizi jih ni bilo videti.
Vrstica 1.066:
Karla je zardela. Inženir se je z usmevom obrnil k doktorju:
„Radost je za krščanskega človeka, da najde idealista, kakršen ste vi!
„Zdi se mi, da sem vam že povedal,
„Ali menite, da tudi ti ljudje?
„Če so ljudje, ga nimajo ... Včasi smo se učili — seveda, katekizem je svoja reč! — da sestoji človek iz duše in telesa. Kje je duša v teh ljudeh? O, nedostatnost jezika! In naravoslovje bi celo reklo: homo sapiens ... Škoda je v tem zraku besede ljubezen!
{{prelom strani}}
„In vendar vsi govore o njej, v bližnji zvezi ali v daljni: poslušajte! „Da, po njihovem je baje tudi to ljubezen,
„Govnobrbcu do rože!
„To je usoda lepote,
Karla je bila med tem presedla h gospe Cepudrovi, ki je govorila podalje z večjo družbo učiteljev in učiteljic.
„Potemtakem ne strpite dolgo v našem kraju?
„Ne upam!
„Škoda bo, če zopet odidete. Zdi se, z vami bi se človek marsikdaj prijetno razgovoril ...
„Saj morda ostanem. Lenoba, dragi moj, ima svoje korenine v slehernem človeku in je vsakomur mogočna podlaga vsaktere nizkosti. Danes še pravim: pojdem, ne ostanem več dolgo časa; danes pravim to, ko sem prišel, meneč, da prihajam v kraj idilske preprostosti in pastirskih šeg. Jaz že dolgo nisem vajen dežele; in takrat, prejšnje dni, sem gledal vse to z drugimi pogledi ... Mi mestni ljudje smo v teh rečeh vedno preveč romantiki! — Pojdem, pravim, in vendar vem, da se bom polenil in privadil, naposled bom ostal iz zgolj lenobe, kakor ostanete vi in še mnogo drugih. Zame ni škoda, staram se; no, pa saj ne vemo, kaj prinese jutrišnji dan,
„Ženska z dušo,
„Prva kategorija!
{{prelom strani}}
„Kaj izvolite?
„Ah, ničesar ... Pritrdil sem vam: gospodična Karla — kaj ne da? — je vredna poštenega fanta. Vi ste zardeli? Kako mladostno! Saj ni nič zato ... In pravzaprav ne gre, da bi se jaz zanimal; oprostite, nocoj sem čudne volje. Ne, kaj bi ljubezen na tem kraju: roža in govnobrbci!
Karla je bila zapazila, da sta izpregovorila o njej. Povesila je glavo. Ena izmed navadnih petrolejk, ki so zdaj nadomeščale lampijončke, je stala ravno pred njo in ji je oblivala lice z mehko, rahlozlato svetlobo.
Vrstica 1.102:
Doktor Čander je obrnil pogled od nje do gospe Blanke; zdelo se mu je, kakor da bi oči, tiste lepe in ljubljene pod visokimi loki, prosile in pričakovale.
„Tudi jaz te prosim in hrepenim!
Kakor hitro je zapazil gospo Blanko osamljeno, je porabil prvo priliko, da zopet prepusti inženirja Karli. Vstal je in se obrnil tja, kjer je prej sedela žena Jerneja Cepudra; toda prostor je bil prazen in njo so zaman iskale oči.
Vrstica 1.110:
Doktor Čander je pomislil, nato je prestopil prag ter priprl vratca za seboj. Zazdelo se mu je, da prihaja iz hladnice tiho, polglasno ihtenje.
„Morda mi le šumi v glavi!
Ko pa je stopil v hladnico, je videl žensko postavo, ki je drgetala na klopi, sključena, ruto pred obrazom.
„Ne plakaj!
{{prelom strani}}
Vrstica 1.125:
Ko se je gospa Blanka pomirila in otrla solze, je sedla tesneje k njemu; pustila mu je položiti njegovo roko v svoji dve, pomolčala je nekaj minut, nato je izpregovorila:
„Zdaj pride tista moja izpoved, ki vam jo dolgujem; obljubila sem vam jo, prijatelj moje duše, ker brez nje ni popravljeno, kar se je zgodilo zlega v minolih dneh. Živeli ste v teh časih najine ločitve, izkusili ste marsikaj in veste gotovo, da tudi žensko srce ne more brez posledic preboleti neutešene ljubezni. Tudi v meni je kričala lepota po uslišanju ali po smrti; in tudi jaz sem jo hotela umoriti, zakaj od lepote je strašneje poginiti kakor od greha ... Ko smo pokopali očeta, sem kmalu videla, da je izgubljeno do vinarja vse njegovo premoženje. Prodali so hišo in posestvo, pohištvo, dragocenosti in vse, kar je bilo njegovega; in še se je izkazal primanjkljaj, ki ni bil mnogo manjši od moje dote po materi — nje niste poznali, umrla je, ko mi je bilo jedva sedem let — naložene v hranilnici in nedotaknjene. Z bridkostjo sem slišala, da nisem ostala brez imetja; kolikokrat, sem mislila sama pri sebi, se je pač boril ubogi oče s svojim poštenjem, da si ni pomagal z denarjem, katerega lastnica je bila hči! V poslednjem trenotku si je morda premislil in se zbal: kaj bo, če izgubim tudi to! In da ne {{prelom strani}} bi podlegel izkušnjavi — ravno zato je nemara tako nanagloma končal življenje. Mnogo ni bilo tistega denarja, vsaj za razmere ne, v kakršnih sem živela dotlej: jedva tridesettisoč goldinarjev ... Da ni bilo nesreče, ki je prišla med naju, med vas in mene, po volji očetovi, bi bila pa moja dota vendar zadoščala za naju oba, da bi bila dosegla svoj cilj in zgradila trdno podlago srečnejši bodočnosti. Brez vas — kaj sem hotela z denarjem? Brez vas mi je ostajala edina skrb, urediti razmere tako, da mi poleg gorja ne bo še treba prenašati zavisti in nemega očitanja neplačanih upnikov. To sem storila ... Odstopila sem vso svojo doto v pokritje dolga, in ko je bilo poplačano vse do zadnjega vinarja, mi je ostalo par stotakov. Tudi to je zadoščalo. Kajti moj sklep je bil že davno zrel; kaj mi je preostajalo? V kraju, kjer so se godile po vrsti vse te strašne reči, v kraju, kjer mi je govorilo iz slehernega očesa tisto radovedno sočutje in poznanje moje žalostne historije, v tistem kraju nisem mogla več živeti. Kam torej? Kaj odslej? Ali mi je bilo vredno, da bi vpraševala? Kamorkoli; naj teče odsihdob življenje, kakor bo veleval slučaj: enkrat prispeje vsaka reka do svojega morja! Natihoma, brez slovesa od sorodnikov, kjer sem stanovala zadnje čase, sem zapustila rodni kraj in ga nisem več videla od tistih dob; predpust se je ravno bližal koncu. Spominjam se še otožnega nasmeha, ki me je premagal, ko sem iz vlaka zadnjikrat pogledala na domače strehe, misleč si: potekaj, predpust; zdaj se začenja tista maskerada mojega življenja, ki se nikdar ne bo končala ...
Gospa Blanka je premolknila; doktor je čutil, kako težko ji je govoriti. Globoko je zasopla, nato je nadaljevala.
Vrstica 1.135:
Tako sem se polagoma naučila umevati, zakaj mi toliko mojih gostov izkuša biti všečnih in prijetnih, zakaj moram tako pogostoma slišati, da sem lepa, včasi tudi od ljudi, ki niso bili zoprne zunanjosti in ne zlobni ter podlih besed. To spoznanje mi je pokazalo najstrašnejše orožje maščevanja, ki ga ima ženska v svojih rokah in Bog mi je priča — kar so mi storili posamezni, za to sem se osvetila vsem! Bodisi nečiste želje nagonov, bodisi prava ljubezen, ki mi je cvetla tuintam — oboje sem se navadila razvnemati do viška in tik pred uslišanjem pobiti z zaničevanjem. Tako sem okušala vsaj nekoliko tistega ravnotežja, ki mora biti v človeškem srcu, da se ne raztrga od nepoplačanih krivic.
Tri leta sem že bila v tisti gostilni, tri dolga leta brez solnca in brez tolažbe ... Kdo prešteje vse, kar je tačas izgubila moja duša? Proti koncu tretjega leta je tudi bilo, da sem popolnoma obupala nad združitvijo z vami, obenem pa izprevidela v zagonetki {{prelom strani}} očetovih zadnjih besed tisto rešitev, ki ste mi jo vi nocoj potrdili. Po tej gotovosti mi je bilo vseeno — o Bog! tako vseeno, da bi se bila z veseljem prodala za denar sramote, ako ne bi bila prepričana, da je moje življenje nižje ponižanje od tistega ...
„Dva gosta sta mi tačas posebno ponujala svojo ljubezen,
„Verujem!
„V meni je bila sama divja radost,
Tako je pripovedovala gospa Blanka, z glasom, ki se je po nekod trgal, med kratkim, histeričnim smehom, trepetaje po vsem vitkem životu. Doktor Čander pa je držal roke pred obrazom in ponavljal topo in zamolklo:
„Kriste, Kriste! Tudi vi ... Kakor jaz ... Kriste, moj Bog, tako strašen sad rodi ljubezen, ki so se nad njo pregrešili, da ne krvavi le tisti, ki je bil prizadet, marveč sto in sto drugih, ki so pravični, glupi in nedolžni ... Uboga Blanka, kaj ste trpeli, da ste dopolnili tolikšno maščevanje! Nehajte, duša, ne mučite se!
Ali Blanka je še pripovedovala:
„Le malo še ostaja historije ... Dogodki mojega poslednjega dneva v Ljubljani so me tako premagali, da sem se hotela odpočiti. Zatekla bi se bila v eno izmed tistih starih, svojskih gorenjskih vasi, da se mi ni ravno takrat ponudila ugodna služba v majhnem mestu na Dolenjskem. Kje? Vseeno je ... Sprejela sem jo; in spet se je začelo tisto kakor prej. Prve dni sem pač menila, da je dvoje smrti izbrisalo račun; kmalu sem spoznala, da je bilo vse tisto le kakor kapljica v morju. In marsikaj bi se bilo še zgodilo, da nisem začutila novega, drugega življenja v sebi: postala sem bila mati! Oče je bil František ... Moj najstarejši je njegov sin; ako pridete k nam, ga boste videli. Materinstvo me je spravilo na druge misli, in {{prelom strani}} dasi sem vedela, da ne morem ljubiti nikogar več, vendar sem postala žena Jerneja Cepudra, ki me je zasnubil v tistem kraju, zato da ne bi bilo treba otroku nositi proklefstva materinega gorja. Vprašali me boste, kako živim z Jernejem; poglejte ga in mislili si boste! Priden je, rad me uboga, pa tudi tepe me včasi, kadar je volja božja in njegova. Pokaj me ne bi? On ve, da zaslužim, ako sodimo po njegovi pravici: varala sem ga, ne le enkrat, temveč mnogokrat, včasi iz upornosti, včasi iz usmiljenja z zaljubljenimi fanti, včasi iz tihe bolesti in iz samega hrepenenja po tem, kar je prepovedano in obsojeno — zaradi ravnotežja ...
Zdaj je gospa Blanka umolknila. Njen glas je pričal, da je trudna; zmisel besed je kazal, da je izpovedi sklep. Doktor Čander pa se je začutil v velikem trepetu duše in telesa; vedel je, da se zdajzdaj odloči njegova ljubezen.
„Blanka!
Morda je hotela Blanka Cepudrova odgovoriti; ali tisti hip se je zunaj na pesku oglasil korak, in namesto besed je govoril objem, kakršnega sta sanjala pred dolgimi leti, ravno tisti objem in tisti vroči poljub ...
Vrstica 1.159:
Korak se je oddalil; dvoje šepetov se je oglasilo v temni hladnici, dvoje duš je v eni ljubezni slavilo svojo svatbo, v jutro po slavnosti slavnega Valentina Vodnika.
„Prideš?
„Pridem!
== XIII. ==
Vrstica 1.169:
Pijanost se je bila med tem razrasla do bujnega obsega. Kar je videl doktor pred seboj, je vrvelo kakor ples na Kleku ali kakor igra v gledišču s čudnimi marionetami, ki jih vodi izvrsten komik za nevidne niti. Vse te postave so se zibale, prevračale, padale po mizah, po stolih in po tleh, vlekle druga drugo semintja, ali pa objemale kostanje, izuščaje nenavadne in nikakor etiketne glasove; vendar pa ni nudila obča slika ničesar novega, marveč v povečani meri tisto, kar je bilo že prej. Izpremenil se je bil samo pogled v doktorja Čandra: dočim ga je prej navdajal zdaj popolnoma pozabljeni srd in stud, se je smehljal te hipe z naivno, prizanesljivo dobrohotnostjo, skoraj prepričan, da morajo imeti vse stvari vendarle skrit globlji zmisel, pointo in dovtip, ter jezen nase, ko je čutil, da ne more ničesar razbrati in spoznati.
„Samo jutri jim bo nerodno, ko bodo pomišljali, da so igrali komedijo za trezne ljudi!
Krepostni Jernej Cepuder je bil čimdalje burnejši v objemih in poljubih. Zdaj je ležal za vratom županu, zdaj notarju, ki je sedel kakor široka nečistnica in sprejemal nadučiteljeve ljubeznivosti z vsem nemim patosom vinjene resignacije.
Notarka je silila v literata Brgleza, ki se je bil vrnil po svojo prej pozabljeno soprogo. S koketnimi usmevi, z besedami, topečimi se v glasovih piščalk in klarineta, je razpenjala mreže kroginkrog njegovega srca, on pa je gledal mrko izpod svojih kuštrov ter puhal dim viržinke v napol izpraznjeni kozarec, tako da je imela limonada pač že silen vonj po dišavi cesarskega tobaka. Morda je razlagala tudi njemu svoje misli o modernosti žene, o nepopisno lepi reči ljubezni in o svojih prijateljskih željah; zakaj ravno v trenotku v Čandrove pozornosti je z maščevalno resnobo izbruhnil vprašanje: „Kaj mislite, milostljiva, o tendenci v umetnosti in literaturi?
Doktor je šel dalje; nenadoma ga je prijelo nekaj za ramo. Župan, že skoraj brez zavesti, oči in usta odprta na stežaj, ga je potegnil k sebi na sosednji stol:
„Kod pa ti hodiš, doktorček moj? ... Eja, ti si ... tako ... tako ... in ongá; sploh, z eno besedo ... Veš, fant iz fare si ... in nič ne zameri — za Kriščevo voljo, nikar ... ne zameri! Saj vidiš, mi — smo pač tako ... tako ... in sploh, z eno besedo ... mi smo rodo ... kako se že pravi?
Doktor mu je šepnil hudomušnost v uho.
„Da, da, rodobrbci!
{{prelom strani}}
Omahnil je z rokami po mizi; sline so se mu cedile po bradi, glava je udarila na prt, in zazdelo se je, da se ves razsuje v zadovoljnem, otroškonedolžnem hihitanju.
Vrstica 1.187:
Krepostni Jernej Cepuder je bil tačas na drugem koncu mize. Z litrom v roki, glavo nizko na prsih, telovnik odpet, noge lomeče se v kolenih, je splezal nanje in obstal, vsak hip v nevarnosti, da pade in se ubije. Cilinder mu je zapustil umno teme ter priletel naravnost gospe Blanki v naročje.
„Gospoda slavna!
Trušč se je polegel; Cepuder pa je nadaljeval:
„Sla-avna gospoda! ... Gospoda slavna! ... Gospodje in dame! ... Sile-lentium! ... Dame in gospodje ... Cenjeni rodoljubi ...
„Šema, molči!
Kozarci so peli semintja, krčmar se je upiral, da mu zmanjkuje vina ...
„Tini, zapoj nam, preden odidemo!
„Katero?
„Ej, tisto: Al mi ga žin ...
„Ah, kaj tisto! Tisto si sam zapoj! Gospod Žolna, kaj pravite vi?
„Mtadrata, Katarina ...
„Preveč lepa je! To zna samo gospod župan ... Vsaj vi kaj nasvetujte, gospod poštar!
„Blago-or mu, ki se spočije ...
„Buu! Vi ste pametni kakor
Poštar je bil pijan in truden; obrnil se je proč, nestrpno je zmignil z rameni.
Vrstica 1.217:
Jernej Cepuder je hotel slišati:
„Stoji tam šola zidana ...
{{prelom strani}}
Ali Tini se ni menila za njegovo željo. Pristavila je stol k nedaljnemu kostanju, stopila nanj, podvila krilo, da so se izrazili tenki, napeti udje, ter pričela z drobečim, jasnim glasom prepevati znano nemško pesem, ki jo je bil doktor jeseni poslušal po dunajskih gostilnah in varietejih. Toda on ni pazil in je ni takoj spoznal; šele ko se je poštarica zazibala z besedami:
<poem>
„Du meine Se-he-hehnsucht,
du meine Woh—ne ...
</poem>
je dvignil glavo, z dobrohotno blaziranim usmevom, ki ga je bil vajen iz takšnih zabavišč.
Vrstica 1.230:
Poštarica je končala. S prožnim skokom se je pognala na tla; krilo je obviselo na stolu. Popravila ga je, v spretno pritvorjeni zadregi naivnega dekleta, dočim se je s ploskanjem mešal grohot.
„Bravo, Tini, bravo!
„Kakor škrjanček!
„Kakor čuk!
„Dovoljujem ti, da me smeš poljubiti,
„Počasi, počasi!
Doktorja Čandra se je tačas polastil resnobni Brglez ter mu z zadovoljnim patosom pričel razkazovati židovsko šalo.
„Izborno, hahahaha!
„Mohámeda, se naglaša!
„Saj sem rekel Mohámeda!
„Móhamedu, ste rekli!
„Mohámedu, sem dejal!
{{prelom strani}}
„Oprostite!
„Še bolj oprostite!
„Ah, kaj!
Samozavestno je dvignil svojo kalno, zakajeno limonado.
„Da, da, Kristemarija!
„Nikdar!
No, preden sta se učitelja do konca razprla, se je razigrala druga, zanimivejša drama. Tuji, nečloveški glasovi so pričeli doneti iz nedaljne bližine, in nihče, kdor je imel količkaj trezna ušesa, ne bi bil mogel trditi, da so količkaj sorodni z glasom zaslužnega Edvarda Žolne. Ko pa so se pričeli ozirati in so, sami pijanih in zaspanih oči, po dolgem in trudapolnem iskanju odkrili debelo, omagujočo postavo na govorniškem odru, ki je služil prej za Vodnikovo slavnost, so se morali naposled vendar prepričati, da je županova.
Vrstica 1.268:
Milan Mekinda je kolovratil pod oder.
{{prelom strani}}
„Kaj ... kaj ... praviš?
Županja, ki je prej ni bilo mnogo na izpregled, je poslušala in jokala z donečim, raskavim basom.
„Poslu-lu-luuuh!
Župan pa je kazal sila prijazen pogled in pravcat zgled junaka požrtvovalnosti; zakaj, dasi že ni mogel več stati na nogah, marveč se je z desnico držal ograje ozkega in tesnega odra, z levico in zgornjim životom pa je visel čeznjo, Milanu Mekindi pod nos — vendar si takorekoč ni mogel česa, da ne bi pred resničnim slovesom — kajti poslavljali so se minuto za minuto že ves večer — izpregovoril še par navduševalnih in blagonadejnih besed v srčno razveseljenje navzočnega poslušalstva.
„Cenjeni rodo ... m-e ... da, cenjeni ... kako smo že rekli? ... rodo ... rodo ... ah! viktoria! ... rodobrbci, rodosloni ... rodokanalje ... rodointakodalje! Ako bi se ... približal zakleti ... in zagrizeni sovražnik ... našega milega rodo ... pardon, rodu slovenskega ... s sabljami, puškami, bajoneti ... in s kanoni ... ter bi se predrznil trditi ... da — z eno besedo, Bog nas živi! ... Mi smo ... tepci, gospoda ... moja ... — ali Bog je pameten ... da — in milostljiv ... Živio! — Mi, gospoda moja ... velezaslužni rodo ... rodopijanci ... dične ... in debele dame — mične ... in suhe gospodične — mi ... mi, in še enkrat — mi! ... stojimo na braniku ... in tako dalje ... s kanonom ... z bridkim ... ki je zmerom nabit! ... In zdaj, velespoštovani demonstrantje ... vas pozivljem ... da se razidete v Gospodu: zora puca ... biče dana!
S temi besedami je Edvard Žolna omahnil; skril se je za ograjo, izustil je čuden glas. Krepostni Cepuder se je po vseh štirih napotil na pomoč; gospa Blanka je stala zdaj poleg doktorja in si brisala oči, pri tem pa se je mnogo smejala, dasi ji je pod bluzo in pod tenkim šalom trepetal ves život kakor od vročice.
Vrstica 1.282:
Precej je trajalo, preden je prispel Jernej Cepuder na vrh. Naposled se je pojavilo mahanje z rokami, začel se je razgovor.
„Tak vstani ...
„Pu-u-uuu ...
„Dragi, ljubljeni ... Edvard Žolna!
{{prelom strani}}
„Svi-i-iii ... — Figo!
„Hočeš ... nočeš ... moraš!
Tako se je junaški odločil požrtvovalni prijatelj zgovornega župana, in res ni odjenjal, dokler nista stala obadva na nogah. Ampak, sveta Devica! Kakšen je bil župan! Obraz napol siv, napol krvav in umazan, oči divje, kakor da je izgubil pamet; in tudi obleka se ni baš ponašala s snago.
Vrstica 1.298:
Kakor sta padla, tako sta obležala; podolgem, dvoje kep, ki sta se jedva premikali in renčali z zamolklim, nerazumljivim glasom. Župana sta pobrala Brglez in notar, ki je pri tem podjetju sam trikrat ali štirikrat poljubil zemljo; nato se je Brglez s pomočjo doktorja Čandra posvetil Cepudru:
„Tak vstani, no!
„Saj boš, doma; zdaj vstani: ali te ni nič sram?
„Tebe bodi ... ki si literat in abstinent!
„Dragi Cepuder!
„Po mrtvih diši ...
Toda naposled je stal tudi Jernej na nogah. Med hudomušnim smehom mu je gospa Blanka ovenčala glavo z razvalinami nekdanjega cilindra; nato so se odpravili domov. Mož, ki ni bil samo že do popolnosti izgubil ravnotežja, temveč se je delal, kakor da ga ni poznal svoje žive dni, je bil pravzaprav prepuščen njej sami, kajti Brglez je odhajal z ženo. Ali ker je bila splošna mera pijanosti prevelika, da bi se gostje pri odhodu menili drug za drugega, ni videl nihče, da sta Jerneja Cepudra vodila njegova žena Blanka in doktor Čander ...
Vrstica 1.318:
Prikazala se je svetla ploskev in temen križ pred njo. Sveže je dihalo odondod, z dišavami vrtnic in rezede; na obeh straneh se je zibalo, belo in vendar ne prozorno.
„Okno ...
Trepalnice so se zopet zgrnile na pogled; očem se je še hotelo spanja. Megla je ovila um in se je zopet razvila. Doktorju se je zazdelo, da je bil pijan; v ustih je čutil okus po vinu. Glava je bila težka; ves život je davila slabost.
„Kar zdaj bi vstal; umil bi se in šel na vrt, da me pregreje jutranje solnce ... Da, tako bodi; sicer me bo maček čez dan!
Premaknil je roko, da opomni mišice. Premaknil je nogo ... Preložil je glavo. Čudna, tesna se mu je zazdela postelj. Med tem je z vrta krepkeje zadišalo po rezedi. Bliskoma je zasvetila misel:
„Tudi sinoči sem gledal skozi okno ... Toda takrat ni bilo vrta: trg leži pod oknom, ves trg, občinska hiša stoji nasproti, po trgu drdrajo vozovi ... Sinoči so prišli pod okno Žolna ... in notar ... in Cepuder ...
Ob tem imenu se je bliskoma storila jasnost. Z blazno hitrico je zdrevel mimo duše ves kinetogram dogodkov, pozabljenih v pijanosti. Čander se je spomnil. Ozrl se je na levo ...
„Da, da! Kriste, da!
Z brezumno naglico je planil iz postelje ter se pričel napravljati. Zmetal je obleko nase, oči zaprte, da ne bi videl prizora; ušesa pa, ki jih ni mogel zapreti, so slišala močno, enakomerno sopenje, neprijetno po glasu in že skoraj podobno smrčanju.
Vrstica 1.338:
Preplašen se je umaknil v sobo. Prisluhnil je.
„Vse tiho? Tudi v drugi sobi spe; tudi tam ... Jernej Cepuder se še ni zbudil; on ne ve, preveč se je napil sinoči ... Toda: v ali nisem bil pijan tudi jaz? Se ona ni bila trezna, milo rečeno ...
{{prelom strani}}
„Kako je že bilo vse tisto?
Polagoma, črto za črto, je pričel obnavljati, karkoli se je zgodilo po odhodu od „zlate
„Jerneja Cepudra je metalo na desno in na levo. Neprestano je govoril o mrličih: po mrtvih mu je dišalo, slutnje smrti so ga obhajale ... Jokal je nad pregreho v literaturi; Blanko je zmerjal, da je zaljubljena v Brgleza. Midva z Blanko sva se smejala ... Ko smo šli mimo potoka, je hotel po vsej sili vanj, češ, cesta je! Jedva se nama je posrečilo, da sva ga zadržala. Mene je imel za notarja; poljubljal me je, prisegal mi zvestobo ... Naposled me je prosil, da naj mu posodim dvajsetak; dal sem mu ga, ker sem bil vesele volje. Blanka je branila ...
Vrstica 1.348:
„Tako smo prišli do hiše, do šole. Cepuder je padel pred plotom, padel na vrtu — saj se še vidi, da! tam sredi grede z astrami — padel pred hišnimi vrati. Blanka je dolgo odklepala; saj je bila tudi ona ... kajpada! Nato, preden je zavlekla Cepudra v hišo, mi je šepnila: — Počakaj! — Čakal sem; prišla je, vstopila sva, jaz za njo, sezut, po prstih. Cepuder spi v prvi sobi na kanapeju; zavalil se je kakor klada. Blanka mu je podložila blazino, ogrnila ga je ... V drugi sobi spe otroci: cel kup! In tu — da, tu sva spala midva ...
Kaj se je zgodilo? — Da, da, vse pomnim, kakor da bi bilo zdaj ... Pijan sem bil: nje, vina in spomina. In ona: vina, spomina in mene, Čandra, debeluharja z osivelo brado!
Ves ta čas svojega premišljevanja je čutil strastno željo, da bi se ozrl in jo pogledal; zdelo se mu je, da je ni videl prav, ko se je ozrl na postelji; bila je prevara, halucinacija pijane glave ... Tako lepa je bila sinoči: mlada in vroča, kakor je bila nekoč, takrat morda, ko se je darovala grbcu Františku! Kako je znala poljubljati, kakšen je bil ogenj njenega objema!
Vrstica 1.354:
Ko ga je takrat v hladnici pritisnila na prsi, so bile vroče in prožne, skoraj deviške ... Pogledal bi jo: zdaj spi! Oči so zaprte, ustnice sanjajo v usmevu kakor dvoje ozkih listov rdečega cveta ... Videl bi njene gole roke, ki so ga oklepale, ko sta ustvarila lepoto ... Poljubil bi jih: tam med ramo in komolcem ...
„Ko sva ustvarila lepoto!
„Da,
Z naglo, odločno kretnjo se je obrnil k postelji; zdelo se mu je, kakor da leži megla pred očmi; pristopil je bliže, da vidi.
Vrstica 1.366:
Izpod odeje, razodeta skoraj do pasa, se je videla speča ženska, glasno dihajoča, bledih ust, ki so bila suha in napol odprta. Lasje so ležali razpuščeni in niso imeli več tistega zidanega svita kakor sinoči; nič več niso bili tako zlati, nego suho in trdo so se šopirili v čudni, zoprno žolti barvi, kakor da se že mešajo z lanom sivine. Visoki lok obrvi se je zdel oduren, trepalnice so leno in brez lepote visele na oči. Vsa polt obraza in rok je bila tuja, sivo-rumenkasta in se je obešala v gubah, ki zdaj niso več govorile o čujoči zavesti, niti o zarji vedrega razpoloženja; sama surova trudnost se je razpregala v zoprno grenkih črtah, zasekanih od življenja, ki ga je Blanka živela. Pod očmi pa je ležala v dveh sinjevkastih progah tema sinočnje noči.
„Ali je ona? Ali ni? Da je v resnici Blanka?!
Tiho, neslišno si je primaknil stol; zakaj noge so ga jedva še držale. Naslonil se je s komolci ob kolena, glavo je spustil v dlani; tako je sedel in strmel pred sebe.
„Kako se pogledava, kadar se zbudi? Odšel bi, kar sedaj ... A če se ne vidiva danes, bo morda jutri tisti dan. Kaj porečeva, kako se pozdraviva? Na ustnicah smehljaj priskutne vljudnosti, v srcu spomin ustvarjene lepote, hahaha! Moj Bog, zakaj se je moralo zgoditi to srečanje? Ali ni bilo skoraj pozabljeno in dobro: samo včasi, v pijanosti pustih ur se je obnavljal spomin ...
{{prelom strani}}
„Nepopravljivo je ... Prej je bilo napol še lep roman, genljiv in zelo sentimentalen, nič slabši ne od Wertherja ali Zorina; petošolci bi bili jokali nad njim, da sem ga napisal. In če bi bila pri nas akademija za literaturo in umetnost, bi mu prisodila prvo nagrado ... Pa je prišla ta čudna, začarana noč, in vse, vse, vse se je izpremenilo v ogabnost. Glej, kakšna leži zdaj in spi; sinoči je bila srcu kraljica! Tako nosi človek v duši lepe sanje mimo žrtvenika, ki jih ne more položiti nanj; življenje poteče, žrtvenik se zopet pokaže očem, in tepec si domišlja, da je romantičen junak, ko daruje. Nazadnje pa vidi, da so morale sanje le zato na žrtvenik, ker ni bilo zanje ostudnejšega kraja na svetu. Vse lepe sanje so obsojene v gnus!
Tisti hip se je spomnil druge reči; sklenil je roke pred čelom.
„Krivičen si, Ambrož Cander; ni je pravice v tvojem srcu! Ne delaj drugim, česar sebi ne privoščiš, ne z dobrim, ne z zlim! Ko se Blanka zbudi — nemara bo čutila do tebe isto zgražanje in isti stud; sinoči sta bila drug drugemu bogova; sinoči je bila lepota, in če je danes ni, si reci: danes in odslej je za resnico mrtva, nič več je ni med nami! — in pozabi. To ni bilo namen reči, da bi prenašal jezo, ki si jo zaslužil ... In zakaj se nejevoljiš? Nad kom se srdiš? Nad njo morebiti, ki je spala ob tvoji strani, grda in odurna in tudi znotraj ne lepša od drugih — lepa le v eni sami želji, ki jo je nosila, dokler ni prišlo odrešenje tisti lepi in bridki želji — po tebi! Tu je ona in se ti studi; kakšen si ti?
Kakor da govori v njegovih prsih nelasten in zapovedniški glas, je doktor ubogal povelje; dvignil se je, po prstih je stopil k ogledalu, ki je viselo nad surovim umivalnikom z leseno, rjavo pobarvano, povsod že odgrnjeno ploščo, ogledalo s krivim, slabim, umazanim steklom v cenenem pozlačenem okviru.
„Ali so danes zblazneli žarki, ali je znorela luč, ali sem bil jaz nemara slep in neumen vse te čase!
„Tako je!
Ta možnost se mu je zazdela nepopisno bridka in pereča.
Vrstica 1.388:
„Groza je živeti ... Blanka: kako je ostudna; malo sem videl takšnih. A nekoč je bilo drugače; takrat je sijala krasota duše in telesa ... Ta odurni usmev! Ali bi se bila takrat tako nasmehnila? In te tope, izmučene črte, ki jih sinoči ni kazala: kakor z bičem iztepene! Ali je že takrat imela takšne črte, kadar je ležala v snu? — Ne, Čander, izgubljeno je in zamujeno, nehalo se je tisti dan, ko si odhajal brez slovesa; in vidva, sužnja, sta to noč preklinjala Boga: govorila sta o lepoti!
„Seveda: streči v gostilni pijancem, dokler se od golega srda nad življenjem ne zavržeš v naročje sušičnega grbca, nositi breme, dokler ne postaneš od zgolj resignacije Blanka Cepudrova, dati se ljubiti karikaturi, kakršna je krepostni Jernej, roditi od nje otroke, leto za letom, da se jih nabere kakor zajcev pod jaslimi — to pa med temi ljudmi, v tej temi, kakor brez ene same zvezde na nebu: — kdo bi ostal mlad na duši in lep na telesu? Takšna si zdaj, Blanka Cepudrova, da se te boje oči; in kriva je malodušnost moja in tvoja ...
Nato mu je obstal pogled na stolu z njeno obleko. Črno krilo, ki se mu je videlo še sinoči elegantno in okusno, dasi preprosto in iz nedrage robe, je ležalo zdaj oguljeno, vse svetlo že od dolge v noše. „Če bi ga prijel v roko, morda bi videl, kolikokrat je že prešito in prenarejeno,
„Seveda: mož popiva, plače je malo, ti pa — čemu bi delala, ko nisi bila rojena za takšne reči! Kako ne bi zavrgel tepke, kdor si je obetal oranže s sicilskih obal?
Doktor Čander je zdajci začutil, da mu prihaja dušno od težkega, zatohlega zraka, nasičenega z izhlapinami vina in z neprijetnim vonjem speče starosti, ki ga je bila soba polna vzlic odprtemu oknu, vonja, ki se je čudno kalil z dišavo rož in resede. Morda ga je ravno ta odurni zrak še živeje spomnil vse ničeve smešnosti njegove slike, kakršna je stala v tem bednem, zoprnem okviru, pred ostarelo, nelepo boginjo davne ljubezni, in sredi teh siromašnih {{prelom strani}} sten, poslikanih z grobim, kričečim zelenjem, obstavljenih z razbitim, redkim pohištvom in ovešenih s sladikastimi barvanimi kamenotiski, kakršne raznašajo Židje v košarah ...
„Štiri krone vse skupaj!
Ob tem premišljanju je z vročim žarom zahrepenel po eni sami, najsi še tako revni možnosti lepega konca. Začutil je potrebo in pripravljenost, da bi se zadovoljil z najmanjšim patosom in najskromnejšo gesto „v tem prokletem
„Takšnega bi se bil gledal bistroumni vitez don Quijote de la Mancha, da so se mu v pričujočnosti žlahtne Dulcineje de Toboso naenkrat po čudežu božjem odprle oči!
„Kaj naj storim, o Bog! Ali naj odidem? Ali naj ostanem? Kako bi odšel? Zunaj spi Jernej Cepuder svoj pravični sen; zakaj se nisem napil še jaz do enake pijanosti? V najhujšem slučaju bi bil škandal, in rodoljubi bi me bili pretepli: prav bi se godilo ničevniku! In kako bi ostal! Ako se Jernej Cepuder prebudi, pa pride pozdravljat svojo ženo, in me najde ...
Za hip se ga je polastila zoprna misel, da je nadučitelj nemara že vstal, davno že, ko je on, Ambrož Čander, ležal še v trdem spanju, in je prišel v sobo ter ga videl.
„Ali, to ni mogoče,
V teh minutah mu je prihajalo, jasnost za jasnostjo, spoznanje, da je v resnici že star in onemogel. Kakor po dolgi brezodmorni poti se je zgrudil na stol in prisluhnil težkemu dihanju svojih prsi.
„Zdaj, ko je takorekoč izdrto kopje, se vidi rana, ki je razjedla srce. In to je krivda, ne slučaj,
Že je bil zopet na poti k postelji, da jo vpraša;
{{prelom strani}}
„Ženska, povej: kakšen čudež je bil takrat v tvoji duši? Kakšen blagoslov je bil v tvojih očeh, da tolikanj trpi grešnik, ki ga v svoji plahosti ni sprejel, niti zaprosil?
Toda obrnil se je. Mehanično, brez pomisleka in brez strahu, ne da bi si predstavljal srečanje z Jernejem Cepudrom, ki je mogel biti že pokoncu, je vzel zmečkani slamnik ter odprl vrata v drugo sobo. Tri posteljice so stale tam, revne in razmetane; šestero otrok je počivalo v njih: trije dečki, ki so še spali, najstarejši morda petnajst let, in troje deklic z rumenimi lasmi; najmlajša, čisto majhna še, je že čula. Pogledala je, splašila se tujega moža in zajokala z drobnim, žalobnim glasom.
Vrstica 1.431:
Bilo je kdovekdaj, v časih bajk in pozabljenih pravljic; razen dveh ni bilo nobenega človeka na zemlji.
Močna, ostra sapa je dihala nad brdi, umerjeno, z glasnim sopenjem ogromne živali, ki se je skrila v oddaljen brlog, ali
„Odkod prihajaš? Kam veješ, vihar?
Vihar pa je dihal nad bregovi in bil popotniku v gola ledja: rjava so bila in trda, z napetimi mišicami, ožgana od mrzlih zim in od poletne pripeke. Bil mu je v gole prsi, trde in prožne, opaljene in tuintam pokrite s kratkimi, mehkimi kocinami; bil mu je v roke: bile so kakor hrastova držaja bojne sulice, gladka in svetla. In v obraz, ki je gledal smelo, z očmi polnimi vroče, divje mladosti, praznimi strahu. Tako je hodil Ambrož po boku pomladnega brda, gol kakor skala, opasan s hrepenenjem.
Vrstica 1.461:
Naposled se je spustil k svetišču, kjer so se zibale palme okrog marmornih stebrenikov. Ti pa so stali na višini. Velik oltar iz belega kamena se je dvigal na sredi odprtega templja, ogromen ogenj je gorel na njem, s plameni do neba. In mnogo gostov je bilo zbranih; to pa niso bili ljudje, temveč ptice, svetle kakor solnce, život zlat, glava demant, z demantnimi krili, prišlec se je začudil; zakaj ta hip je zaznal, da se je tudi on prerodil med svojo potjo in postal sam takšna čudesna ptica, enaka vsem, ki so bile naokoli.
„Kaj je ta ogenj, o bratje?
In vsi so mu odgovorili:
„Ogenj Nesmrtnosti!
„Komu gori?
„Nesmrtnost gori Lepoti!
On pa se je pridružil tistim, ki so stopali k zlatemu kotlu pred žrtvenikom, trgajoč si prsi, da se je udirala kri in tekla v kotel, iz kotla v ogenj nesmrtnosti. Storil je takisto, in rana, glej! je bila zgolj sladkost.
Vrstica 1.477:
Med dvema sfingama iz črnega porfirja je tekla kri daritve ognja v kotanjo, umetno zasekano v zelen malahit. Iz kotanje pa so prihajali ljudje, otroci izprva, in čimdalje večji, ter odhajali v življenje, po cvetočih livadah, tistemu bregu demonov naproti, ki je ležal ne daleč odondod. In prišlec je videl, da hodi po bregu nebroj ljudi zaporedoma in gledal isto usodo, kakor je bila njegova, {{prelom strani}} pa je opazoval tudi druge, ki so poginjali na desni in na levi, bodisi da so uplahnili, bodisi da so se prevzeli in izgubili pot. Vse pa, ki so stali okrog njega, je videl čakati nad virom človeštva, da vstane bodočnost iz njih krvi; in ko se je odpravljala na pot, so razprostirali krila ter plavali nad njo, vodeč jo in s smehljajem v očeh nad njeno neukostjo, ki je strmela ob sleherni skrivnosti. Ko pa je dotekal čas vodnika, so se dvigali v višavo tik do podsolnčja in se — le še misli samo in ne več telesa — raztapljali v brezmejnosti nebitja.
Tako je gledal popotnik izza marmorne ograje krogotok vseh človeških usod. In ko je spoznal ob kotanji pod črnima sfingama življenje od lastne krvi, je odplul tudi on, za cvetjem Nesmrtnosti, po zakonu Lepote ... —
— — — — — — — — — — — — — — —
Zbudil se je doktor Ambrož Čander, v hladnici na vrtu Jerneja Cepudra, domislil se je sanj, pogledal v resničnost in bridkost mu je zalila trepalnice.
„Tako je bilo namenjeno!
Prisluhnil je. V hiši še ni bil ponehal ropot, ki ga je predramil; razlegal se je jokavi in krepostni glas Jerneja Cepudra, to pot pa z nenavadnim zanosom in slišno naslado ob dviganju in padu retorskih figur, in doktor je slišal sleherno besedo, zakaj okna so bila odprta.
„Vlačuga!
Ali že so se s treskom zaprla vrata; doktor si je oddahnil. Nekaj minut kasneje je slišal, kako so otroci v šoli zboroma pozdravili:
„Hva — ljen bo — di Je — zus Kri — stus!
Glas neizprosnega Cepudra je komandiral:
„Molite!
„O — če naš, ki si v ne — be — sih ...
Doktorju se je zazdelo, da si želi smrti.
„Poginiti, ta hip še, vsaj to uro brez misli, brez večnega življenja, brez spomina o bivših rečeh! Umreti! Umreti!
In že je gledal samega sebe s samokresom v roki, že je v duhu zavzemal slikovito stojo na najpripravnejšem mestu svojega bodočega stanovanja v občinski hiši, že je srebal v duhu patos poslednje misli,fjže se je videl „od
<poem>
„In vse skrivnosti je spoznal ...
</poem>
„Ne, ona me ni ljubila!
Ta hip so se zunaj oglasili ženski koraki.
Vrstica 1.518 ⟶ 1.519:
Blanka je zardela, ko ga je našla v svojem zavetišču. Nato je vzkliknila tiho:
„Ti si tukaj? In jaz sem menila, da si odšel!
Razprostrla je roke, a le napol, tako da so čakale še povešene, kakor da bi tudi ona čutila iztreznjenje svojih misli ter si ga ne bi ljubila objeti.
Vrstica 1.526 ⟶ 1.527:
Zdaj, ko je bila omita in počesana, s svežo razburjenostjo v potezah obličja, se ni zdela niti tako starikava niti tako odurna kakor prej, tem manj, čim je obvladala njene črte ob pogledu na doktorja nemudoma tista vidna zavest samice ter jih navdala s posebnim izrazom, ki ga nehote dobivajo vse ženske, kadar so z moškim sobesednikom. Ali Čander je imel svojo notranjo gotovost in jo je občutil toliko bridkeje, kolikor manj se je kazala v zunanjosti.
„Druga lepota je bila, ki si jo ljubil,
Prihajala mu je jasnost, da si nimata povedati ničesar, prav ničesar več, pod milim Bogom ne najmanjše stvari na svetu; da si tudi sinoči ne bi bila imela, ako ne bi bilo vina in tistih čudnih, {{prelom strani}} norih razpoloženj; in da bi nedvomno ušel, če bi se imel to uro ponoviti obračun, ko sta razodevala drug drugemu slučaje in nesrečo svojega življenja.
„Kajti,
Sedela sta v najtemnejšem kotu, tam, kjer je bila senca čisto gosta; jedva da so prodirali žarki svetlobe do njiju. Lasje gospe Blanke so bili polni zelenih odsevov.
„Umolknila si, duša,
„O čem? O tebi in o naju!
„Če pač tudi ona laže, kakor lažem jaz!
„Ako bi videla moje misli, kaj bi dejala?
In začela je pripovedovati o svojih sinovih in hčerah.
{{prelom strani}}
„Prvi je Franc, drugi Jernej, tretji Ciril; dekleta so štiri: Blanka, Vida, Olga in Milica ...
„Ah, ta je tista, ki se je drla,
Sredi te misli se je zalotil, da se že dalje časa ne meni za Blanko, dasi je umolknila. Pogledal jo je in videl njene oči vprte vase; sijale so s čudnim izrazom.
„Bog nebeški! To je isto, kar sem ji poprej jaz očital, v njeni odsotnosti: zakaj mi nisi povedal?
Z gospo Blanko pa se je takrat zgodila čudna in nepričakovana izprememba.
Vrstica 1.556 ⟶ 1.557:
Obraz ji je okamenel, oči so obstale v brezupnosti; sklenila je roke in izpregovorila s težkim, ubitim glasom, kakor da ga svinec vleče k tlom:
„Saj to ni res! Vse to ni več resnica! Vse to je bilo, in midva, ki sva menila, da še živi, sva grešila. Tujec tujcu sva odprla srce, tujec tujcu razgalila ljubezen!
Glava se ji je povesila nizko na prsi, roke so zdrknile v krilo; in mahoma se je vrgla z vsem gornjim životom na nizko mizo, da je čelo zamolklo udarilo po kamenu. Zajokala je, s krčevitim jokom; Čander se je prestrašil, da je ne bi slišal mož iz šolske sobe.
„Tiho bodi!
Blanka pa je ponavljala z glasom skrajnega obupa:
„Ali morava tako lagati? Moj Bog, ali morava? Čemu, čemu? O Bog, o Bog!
Tedaj je doktor vstal, bodisi iz sočutja, bodisi od čudne redke žeje po resnici in odkritosrčnosti:
{{prelom strani}}
„Blanka,
Hotelir pri
„Kravato ste izgubili, gospod doktor? Je bila pač vesela zabava pri
Doktor Čander se je razjezil nad seboj, čuteč, da v tem hipu ne more napraviti osornega in ogorčenega obraza. Zamrmral je nekaj nerazumljivega in se je napotil v svojo sobo.
Vrstica 1.584 ⟶ 1.585:
Prestrašil se je, planil je pokoncu. Zopet so se bile zmedle misli, in v prvem polsnu je moral iznova obuditi vse spomine po vrsti. Težko le in uporno se je sklepala veriga.
„Satan!
Strahoma se je ozrl. Soba, s celotnim značajem vsega, kar je bilo v njej, se mu je zdajci zazdela nekako mrtvaška. Stresel se je, kakor da je njegova široka postelja katafalk, mrak na temnopobarvanem stropu žalno sukno, razsvetljeno okno pa luč, ki mu sveti k nevzdramnemu počitku.
Vrstica 1.590 ⟶ 1.591:
Planil je pokoncu; prestopil je semintja, da se osvesti in da se trdneje prepriča o puhlosti svojih čudnih strahov. Namenoma si je prepovedal vsaktero misel; in tako je hodil v naporni toposti duše dolgo časa gorindol, preden je zaslišal, kako mu glasno šklepečejo zobje.
„Ali blaznim?
Veselost ga je pograbila ob teh mislih, kakor človeka, ki namerja ukaniti nasprotnike po sila modrem in umetnem načinu.
„Res,
Nato se je iznova preplašil: prišlo mu je, kakor da ima važen opravek, neodložljivo delo, in da se zgodi nekaj strašnega, če ga zamudi, — on pa misli in si ubija glavo, ne da bi se mogel spomniti, v čem obstoja. Nekaj minut je stal na sredi sobe, obraz izpačen, oči nemirne in polne kalnega strmenja; zrcalo je viselo nasproti, osupnil je, ko se je zagledal. Nato se je polagoma, s hudobno natančnostjo in s skoraj pedantsko rahlostjo razmotala gruča njegovih misli; ko je s trudno dušo, ves tresoč se od nervoznega srda, obstal pred zaključkom, je spoznal, da je bil tisti pozabljeni in nujni posel to, da čimprej zapusti to sobo in začuti nad glavo namesto njenega nizkega stropa svobodno, zračno nebo.
„Da, da!
== XVII. ==
Vrstica 1.610 ⟶ 1.611:
Iz te potrtosti prepoznega spoznanja ga je zdramil korak, ki ga je na polovici pota zaslišal pred seboj. Dvignil je glavo: precej visoka, mlada ženska s temnorjavimi kitami pod belim slamnikom, v svetlorjavi obleki, svetlo ogrinjalo na levici, v desnici velik šop visokih lilastih poljskih cvetlic, je stopala po razguganem mostičku, ki je vodil čez širok jarek ter odmeval pod nogami.
„Prijazna je videti,
Pospešil je korake; in ko je on dospel na most, ga je ženska zaslišala ter se ozrla, naglo, z gibkim, plašnim obratom. Bila je učiteljica Karla. Doktor je pozdravil, s širokim, izrazovitim lokom desnice; ona se je nasmehnila in počakala.
„Oddaleč sem spoznal svojo ljubeznivo sosedo!
„Vi ste mi dobro znamenje: sinoči tovarišica, danes prva, ki jo srečam na izprehodu ...
„Do konca!
„Da, da, poslušala sem mrtvaško pesem,
„Vi niste spali?
„Sedela sem pri oknu ... Jaz včasi ne morem spati: so takšne noči, ko se človek nasloni in premišlja do jutra ... In vi ste imeli težko glavo? Vidi se vam; če mi obljubite poboljšanje, vas hočem pomilovati ... Kam zdaj?
je govorila naglo, s kratkimi presledki, kakor v zadregi.
„Proti rudniku ... Tam bo menda tudi gospod Gaber, inženir?
„On? Ah, da ...
„Jaz tepec!
{{prelom strani}}
Karla ga je pogledala s skrito hvaležnostjo, ki pa vendarle ni ušla doktorjevim očem. Ambrož Čander se je spoštljivo razslovil in naklonil; nato je brzih korakov odhitel naprej.
„Smola, smola!
Pred rudniškim poslopjem je stalo polno rudarjev, črnih in trudnih; toda begali so semtertja, meneč se z razburjenimi glasovi.
Vrstica 1.641 ⟶ 1.642:
Doktor Čander je obstal, prisluhnil, stopil bliže in povprašal. Izvedel je, da se je nekemu delavcu razpočil dinamit in ga strahovito v razmesaril. Zdaj so čakali zdravnika, Čandrovega prednika; poslali so bili z vozom ponj, ker se je reklo, da je odšel v poldrugo uro oddaljeno vas, h kmetu, ki je ležal za vodenico.
„Plodonosen kraj!
Peljali so ga v leseno uto, pobarvano s karbolinejem, kjer je ležal ranjenec na nosilnicah. Široka luža krvi se je vlekla od vrat do njega. Dva bradata možaka, goloroka, bledih in izpačenih lic, sta ga držala za roke, dva druga za noge; zakaj ranjenec se je zvijal in kričal z nečloveškim, živalskim glasom, bolj podoben krvavi kepi kakor živemu telesu. Gornji del života so mu bili slekli, na spodnjem je bila obleka potegnjena do kolen. Trebuh je zijal, drobovje se je usipalo na umazano rjuho; tudi prsi so bile raztrgane. Najstrašnejši je bil obraz: spodnja čeljust je visela napol odtrgana, meso sneto, da so se lesketali okrvavljeni zobje.
Vrstica 1.647 ⟶ 1.648:
Doktor je videl, da je razmesarjena tudi desnica: nič prstov ni bilo na njej, le nekaj zmečkanega, gola kost, raztrgano meso, in kri, ki je vrela v drobnih, pojemajočih curkih. Vse, vse je bilo krvavo ...
Doktor Čander že dolgo ni gledal ranjencev; najostudnejši slučaj, ki se ga je spominjal — doslej je zdravil ponajveč ženske bolezni —, je bil dvoboj v njegovih vseučiliških letih; on je bil povabljen, da bi šival rane. Bila sta se dolg, ogromen Rus in debel Nemec, ki je dobil tak udarec po trebuhu, da se najstarejši starina ni spominjal enakega. Zakričal je z raztrganim pivskim glasom, {{prelom strani}} izpustil je sabljo, omahnil in kakor nehote je nastavil dlani: še preden je padel, so se mu usula bela čreva v prgišče. Doktor Čander se je spomnil, da nima orodja pri sebi. Mehanično, kakor v polsnu, je poslal enega izmed mož k
Iz krvi, ki se je trdila na spodnji čeljusti in pod razbitim nosom, je molelo nekaj neokrvavljenih sivkastih las.
„Menda se je sam...
„Aaaaa ...
„Kako: sam?
„I, tako pač: da bi bilo po njem ... Bolan je bil, odpustili bi ga iz službe; on pa ima ženo in desetero otrok ...
„Nesreča skoraj ni mogoča,
Na vseh obrazih je bilo trpljenje, stud in kruta radovednost.
Vrstica 1.665 ⟶ 1.666:
Doktor je naročil vode, obrisač in gobo. Ko so mu prinesli, kar je zahteval, se je spravil nad ponesrečenca. In začudil se je samemu sebi: brez studa, brez prizanesljivosti, brez sočutja s človekom so begale roke po razmesarjenem životu, pretipavale, pritiskale, iskale, grabile in prekladale viseče drobovje; celo nekakšna naslada se je skrivala v tem mrtvem, brezmiselnem in nepotrebnem početju. Ranjenec je še nekolikokrat zavpil, nato je utihnil; krik je polegel do tihega in čimdalje tišjega ječanja, in ko je zamrlo tudi to, je obležal, skrčen in strašen, kakršen je bil. Upehani možje so izpustili roke in noge; padle so kakor drva.
„Po njem je!
„Ne še!
Ranjenec se je tresel v konvulzivnih krčih. Naposled je obležal brez glasu.
„Mrtev je!
Snel je pokrivalo in pričel moliti; nekaj glasov je odgovarjalo, drugi navzočni pa so se umeknili, z zlobo in s posmehom na obličju.
{{prelom strani}}
„Za njegove otroke bi rajši molil, če bi mogli živeti od molitve!
Doktor si je pričel umivati roke; prinesli so mu drugo vodo, prva je bila malodane sama gosta kri. Vonj krvi in svežega, osmojenega mesa ga je mahoma presunil z vso tisto slabostjo, ki se doslej ni bila pokazala. Začutil je, da se mu sklecavajo noge in da se nabira znoj na čelu in po životu. Jedva se je vzravnal in oblekel suknjo; ko je šel proti vratom, se je moral z roko držati stene, da ni omahnil. Zunaj se je zgrudil na klop, prisluškujoč k zmedenemu vrvežu svojih misli, ki so se bile zgrmadile v pisan kaos brez jasnosti in brez kakršnekoli zavesti, kaj mu je storiti prihodnji hip.
Vrstica 1.683 ⟶ 1.684:
Doktor se je zdrznil; znan glas ga je nagovoril in zdramil njegovo dušo iz toposti. Ozrl se je; ravnokar so odnašali mrliča mimo, pregrnjenega z rjavim platnom, polnim muh, ker je vsepovsodi premakala kri. Pri njem pa je stal inženir, prepadlih črt, in mu nudil roko.
„Tudi vas je pretreslo, ki ste vajeni? Jaz jedva da sopem: jaz ne ljubim obupa. In zlasti ne obupa revščine, ki se zagrize v rešilno misel smrti s toliko besnostjo, da je ne izpusti, niti ne v odkup najhujših muk. Kako bi bil sicer mogoč takšen divji samoumor?
„Da, vidite,
Inženir se je zdrznil nad Čandrovim cinizmom. „Ali ste iskali mene?
„O, nikakor ne!
Ko pa se je že obračal, da odide, je še enkrat pogledal inženirja v obraz.
„Poslušajte!
Inženir je na široko odprl oči:
„Kaj pravite, človek božji?! Kaj pomeni ...
Ali doktor je že stopal, naglo, s slokim hrbtom, roke mahajoče ob životu. Panama mu je čepel po strani, amerikanski čevlji so orali črnikasti prah, ki se je v debelih meglah dvigal izpod korakov.
Vrstica 1.707 ⟶ 1.708:
Nad to simboliko je doktor obstal in se je udaril z roko po čelu:
„Zdaj je dopolnjeno ... In jasno je, da je vse življenje izgubljeno, življenje človeka, ki je lagal v mislih in v dejanjih, pa ves dolgi čas ni našel minute, da bi mogel živeti in povedati svojo resnico ... Tistemu človeku pa je ime blagorodje doktor Ambrož Čander, ki je že davno umrl in hodi zdaj okoli, čuden mrtvec med živimi ljudmi ...
== XVIII. ==
Vrstica 1.715 ⟶ 1.716:
Doktor Čander je videl, da je jutro, in je nejasno, kakor s slutnjami, začutil svoj položaj. Oprl se je s koleni in z dlanmi, oprijel se naslanjača in vstajal, dokler ni vstal. Pred okno je prihajala {{prelom strani}} svetloba; cel pas je že bil nad mestom, ki se je gibalo in oglašalo.
„Dihati ne morem!
„Gilda ... Konjak ... Čudne, hudobne sanje ...
Ta trojica reči se je tako neposredno dvignila v spominu, da so se ustnice premeknile in zašepetale. Ali že naslednji hip je padel čez vso pritajen top, napol pijan, napol onemogel usmev.
Vrstica 1.725 ⟶ 1.726:
Zelo nenavadno življenje se je bilo začelo. Na omarici tik postelje so stale raznovrstne stekleničice, — kajti doktor je ležal na postelji, dasi je bil zaspal v naslanjaču, — na njegovem čelu je hladila mrzla, namočena ruta, okno pa je bilo odprto in senčnice spuščene. V tistem polmraku se je zavedel samega sebe.
„Kje sem?
Za posteljo se je nekaj zgenilo; premaknil se je stol, mlada ženska glava s širokimi lasmi rjave barve se je dvignila, kakor da je bila doslej v zamišljenosti podprta z dlanjo.
„Kaj izvolite, gospod doktor?
„Kateri prokleti tepec je spustil senčnice?
„Ne jaz!
„Kdo je bil torej? In kdo mi je položil to cunjo na čelo?
Obkladek je zletel v kot.
„Ali se prav nič ne spominjate?
„Vrag je bolan!
„Gospod Zima je bil tu, vaš prijatelj; on vas je pregledal in položil v posteljo ... Ves se je prestrašil; tri ure je bil pri vas, nato, ko je moral iti, je ukazal ...
„Kdo?
Doktor Čander je besno skočil na tla, ne čuteč nikake slabosti več, ter se je postavil pred Katarino. Ženska je prebledela kakor zid; zgenila se je, kakor da hoče bežati, a le za hip. Nato se je počasi, trepetaje vzravnala in je ponovila z zamirajočim, šibkim glasom:
„Gospod Zima.
„Doktor Zima?
„Da, gospod doktor Zima ...
„Česa je iskal?
„Tu je bil, slučajno se je oglasil, ko ste ...
Katarini je zastal glas.
„Ko sem kaj? — In kje so cvetlice, ki so bile v vazi?
„Tiste cvetlice?
„No da, tiste!
„Tiste rdeče?
„Rdeče, da! Govori! Kam si jih zapravila, živina?
„Tako so dišale ... Vso sobo so bile zastrupile; in vi ste imeli okno zaprto ...
„Kam si jih dala?
{{prelom strani}}
Katarina se je stresla po vsem životu; na licu in v očeh je bilo nekaj kakor upornost, ki se boji izbruhniti.
„Vrgla sem jih proč!
Doktor, ki je tačas odpiral okno, da je planila luč kakor na svetlih konjih v zamračeni prostor, se je mahoma obrnil nazaj in priskočil. Vse črte njegovega bledega obraza so govorile o brezmiselni krutosti.
„Predrznila si se! Počakaj, prokleta sužnja! Tu imaš!
In z besnostjo, ki ga je naslajala, je udaril strežnico po desnem licu, s členki obrnjene roke. Obstal je, za trenotje, kakor da pogleda učinek; nato je udaril drugič, tretjič, četrtič.
Vrstica 1.791 ⟶ 1.792:
Doktor Čander se je iztreznil; hipoma je zagledal samega sebe v nelepem položaju, zavedel se je estetike življenja in se rahlo, mirno, s kretnjami, ki so bile preračunane po vseh pravilih dobre teatralike, osvobodil Katarininih rok.
„Vidiš, to imaš od svoje trme in ljubosumnosti!
„Moj gospodar!
Njegove oči so se spustile do nje in so zagledale beli, skoraj voščenobledi tilnik, ki ga je bil zapeljal prvi dan njene službe in ki ga še danes ni mogel videti, ne da bi ga zagrabila strast. Hlastno, divje jo je prijel za rame, tako da se mu je spustila njena glava {{prelom strani}} med kolena. Sklonil se je nizko, čisto nizko in je pričel poljubljati preko lastne želje, s tistim naporom, takorekoč s tisto nepreplašno pridnostjo upehanega, oslabljenega in bolj ali manj izžitega nagona, ki išče utešenja v navajenem veselju.
Vrstica 1.801 ⟶ 1.802:
Ko se mu je zazdel ta prizor brez zmisla in smešen za človeka, ki bi ga gledal Od daleč, je rahlo odrinil služabnico. Ostala je na kolenih; roke so se ji sklenile in povesile do tal, obraz pa, svetal od solz in od bleska oči, se je dvignil in nasmehnil od sreče.
„In zdaj povej, kaj se je zgodilo!
Katarina je pričela pripovedovati.
„Davi, ko sem vam prinesla zajtrk, so bila vrata zaprta. Počakala sem še dve uri; ključ je bil znotraj, vidite? In potem, misleča, da se vam je zgodilo kaj zlega, sem odprla ona vrata — tam, iz druge sobe; v tistih je bil ključ ...
„Kako je mogoče?
„Našla sem vas v naslanjaču. Težko ste dihali, bili ste bledi, videla sem, da ni vse v redu. Ko sem vas pričela dramiti, ste pogledali s takšnim čudnim, steklenim očesom, in blesti se vam je začelo, vstali ste, hodili ste po sobi, govorili ste o Jerneju Cepudru in ...
Katarina je zardela in umolknila.
„Nato je prišel Zima ter me proglasil za bolnika: delirium tremens! Tako je bilo, saj si mislim; ali ne?
Služabnica je poljubljala njegovo roko, vestno in z natančnostjo, kakor da bi preštevala mnoge prstane doktorja Čandra na desno in na levo, vselej tik pod kamenom. On je med tem v duhu obnavljal čudne sanje nocojšnje noči.
„Prokleta reč!
Ta poslednja misel se je zajedla vanj tako hudobno, da je začutil: zdajzdaj se mi izpremeni obraz. In ker ni hotel, da bi služabnica ugibala njegove misli, je dejal z mahoma osornim glasom:
„Katarina, idi ... Tvoj gospodar premišljuje, ne moti ga!
Katarina je vstala, kakor da bi se ji mudilo za ceno vsega zveličanja storiti po doktorjevem povelju. Vstala je, s povešeno glavo, oči zakrite od dolgih, nekmetsko lepih trepalnic, in odšla brez besede, s tihimi, boječimi koraki. Doktor Čander se ni ozrl za njo; toda ko je odprla vrata, je čutil, da ga je pogledala s svojim skrivnostnim, obožujočim pogledom, preden je zapustila sobo. In jedva je ni bilo, že so se mu obesile črte lica v izrazu obupnega strmenja. Mehanično se je dvignila roka in je udarila po čelu.
„Torej vendarle,
In zdaj se je zbal samote in smrti.
„Prišel bo dan, ko se razprši prah; prst se vrne k prsti in duša ugasne, tista duša, ki je bila pečat višje in vendar svoje popolnosti, da bi se z gorkoto ljubezni vtisnila živemu človeku, krvi od moje krvi, duši od moje duše, ter se nadaljevala v nesmrtnost ... Prepozno je; maščevala se je zatajena resnica ...
Odnekod, kakor iz tal, je bliskoma vzniknila nepoznana, mogočna želja, čudna in smešna, kakršne doktor Čander prej ni poznal.
{{prelom strani}}
„Imeti otroka!
Izpregovorila je glasno kakor krik v praznoti; vse utripanje misli se je oprijelo njenih besed in jo pričelo ponavljati brez nehanja.
„Hm!
Zazdelo se mu je, da se blazno mudi: čez minuto je prekasno. Zdaj bi rekel veliko besedo: da pade, preden se vnovič zarezi hudobni um; zdaj, nemudoma! Poklical je Katarino. Prišla je, obstala za vrati, na obrazu rdečica, v očeh pričakovanje.
„Pojdi bliže!
„Ne!
„Ali, kaj misliš!
„Kaj da bi vam odpustila?
„Ne za tisto, Katarina: prav je bilo, da si jih zavrgla. Dišale so kakor kazen božja ... Ampak, drugo mi odpusti, in vse mi odpusti, vse, vse! In povej, Katarina: ali bi ti hotela biti moja žena?
Katarina je na široko odprla oči; pogledale so topo, brez umevanja. Nato je zardela; nasmehnila se je z neumnim, srečnim usmevom. Polagoma in tiho so se spustila kolena do tal; pokleknila je pred gospodarja in je šepnila z jedva slišnim glasom:
„Bi!
{{prelom strani}}
„Ne, ne!
Katarina je odšla z ubitimi, drhtečimi koraki, kakor pijana.
|