Anno domini: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Hladnikm je premaknil stran Anno domini ... na Anno domini (Remec): Ločila ne spadajo v naslov
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 40:
in pokimal z glavo.
 
»Hvala„Hvala Bogu, dosti se ga je nabralo. Samo
da ne pridejo Turki zopet v deželo ali benečanski
roparji ali pa domači tatje in rokovnjači!« je
vzdihnil in ljubeče pogledal po mizi.
 
Iz dalje, iz noči se je oglasilo peketanje.
 
»Oh„Oh, že gre kak tak nevernik!« se je prestrašil
in naglo začel spravljati denar v skrinjo.
 
Vrstica 56:
poslušal. En sam jezdec je bil.
 
»Hvala„Hvala Bogu, niso roparji!« je vzkliknil Vrabec
in stopil k oknu.
 
Vrstica 62:
so zaropotali po vratih.
 
»Martin„Martin, odpri!«
 
A Martin je molčal, kukal skoz okence in
Vrstica 68:
Zopet je zaropotalo.
 
»Martin„Martin, slišiš, Martin!«
 
Čudnovotel, prestrašen glas je bil, a Martin
Vrstica 76:
je hlapca, prižgal luč in šel odpirat.
 
»Kdo„Kdo je?« je vprašal, malce odprl vrata in
tiščal verižico, s katero so bila še zaprta.
 
»Jaz„Jaz, jaz, Blaž Velikonja ... Odpri, Martin,
za božjo voljo in me prenoči!«
 
»Hm„Hm, hm, pozen si, pozen ...« je mrmral
Vrabec in odprl. Pred hišo je sedel na konju
Blaž Velikonja, ki je tržil s konji po deželi in
Vrstica 92:
kakor v omotici na njem.
 
»Stopi„Stopi s konja, no, da ga dene hlapec v hlev!«
je silil Martin.
 
»Pomagaj„Pomagaj mi doli, Martin! Nisem jezdil sam,
strašnega tovariša sem imel s seboj!« je hropel
Velikonja in podal oštirju roko, da mu je pomagal
na tla.
Vrstica 103:
opotekajočega se gosta v hišo.
 
»Blaž„Blaž, ti si pijan ...« se je razjezil, ko je
posadil Velikonjo na klop. »Ves„Ves si zmešan, spat
se spravi!«
 
»O„O Kristus, nisem pijan, nisem zmešan ...
 
Smrt je jezdila do vasi z menoj, Martin. Gori v
Vrstica 120:
žge v grlu in v prsih. Strašno je jezditi skoz noč
s takim tovarišem, kakor sem ga imel jaz ...
Žive dni ne bom več zdrav.«
 
Martin je malomarno poslušal in Velikonje
Vrstica 126:
o strahovih.
 
»Torej„Torej, ali naj ti še prinesem pit ali ne?« je
zazehal.
 
»Martin„Martin, ne misli na pijačo — misli na smrt!
O prijatelj moj, kako hudo, kako strašno mi je! ...«
 
Velikonja je planil pokonci, z obema rokama
objel oštirja in se ves težak naslonil nanj.
 
»Ali„Ali slišiš? Že ropoče in rožlja pri vratih ...
Tam zunaj je — smrt. Ali si zapahnil in zaprl
vrata?« je šepetal.
{{prelom strani}}
»Zapahnil„Zapahnil sem jih, dvakrat zaklenil in cela
truma roparjev jih ne more vlomiti ...« je odgovarjal
Martin in se izkušal oprostiti.
 
»O„O Kristus, zdaj je pa pri oknu, ker ne more
skoz vrata, Martin, glej! Ali vidiš goreče oči,
ali vidiš belo lobanjo, blesteče zobe?« je ječal
Velikonja, se tresel in upiral oči v okno.
 
»Tam„Tam ni nikogar!« ga je tolažil Vrabec.
 
A Velikonja je nenadoma posegel v usnjati
Vrstica 154:
Počilo je, šipe so se razsule po tleh.
 
»Velikonja„Velikonja — ti si znorel!« je zavpil Martin
in skočil od njega.
 
Vrstica 167:
dvigale.
 
»In„In vendar je prišla v sobo ...« je ječal Velikonja.
»Proti„Proti meni gre ... Davi me, duši ...
Beži, Martin, da še tebe ne pogubi! ... Na denar,
daj ga cerkvi, naj bero maše za mojo ubogo
dušo!«
 
Vrgel je mošnjo proti oštirju.
 
»Bolan„Bolan si, Blaž, bolan. Vina ti skuham, da
se spotiš, pa ti vse preide!« je odgovoril oštir in
pobral mošnjo.
 
»Daj„Daj sem denar! ... Ti si goljuf in skopuh,
denar skriješ in zakleneš. O Martin, tudi tebe
pograbi smrt. O Kristus, Kristus ... Vode, Martin
...Vode!«
 
Velikonja je vstal, se opotekel par korakov
Vrstica 194:
je tiščal mošnjo in s svetlimi očmi strmel predse.
 
»Božja„Božja roka ga je udarila ...« je jecljal.
 
Hlapec je posvetil mešetarju v obraz, ki je
bil ves začrnel.
 
»Ugonobili„Ugonobili ste ga!« je jeknil.
 
»Kje„Kje, kdaj?« se je tresel Martin, »Mislil„Mislil je
ustreliti smrt, pa ga je zmagala ona. Kje je kri,
kje rana? Glej tam razbito okno! Jutri pojdem
povedat grofu, kako in kaj.«
 
»Ljudi„Ljudi sklicem ...« je trepetal hlapec.
 
»Ne„Ne, ne — jutri, jutri ... Zdaj je pozno ...
Polnoč je pretekla, idiva spat! Jutri se vse
uredi ...«
 
In Martin Vrabec je z drsajočimi koraki odšel
Vrstica 216:
vratih. Vse je držalo trdno.
 
»Spat„Spat idi!« je še ukazal hlapcu, ki se je obotavljal,
in odšel po stopnicah v svojo spalnico.
 
Vrstica 280:
njegovo dušo.
{{prelom strani}}
»Ne„Ne, ne — ti prokleta!« je zaječal Vrabec,
segel potihoma v kot ob postelji in privlekel
težko mušketo k sebi.
Vrstica 292:
je pritajeno smejal.
 
»Ah„Ah, ti stara lažnivka — tvoj čas ni še prišel.
Ni bila še ura, da bi me vzela ...«
 
Zatisnil je oči.
Vrstica 306:
Odprla je bila skrinjo, v roki je držala pest cekinov,
rdečih, žarečih, stiskala in stiskala in skoz
bele tenke prste je kapala kri ...
 
Martina je oblil mrzel pot, zopet je hotel
Vrstica 347:
posteljo.
 
»Gospodar„Gospodar, ali ste bolni?«
 
A Martin ga ni več poznal in ga ni razumel.
 
»Halo„Halo, ali si ti, Velikonja, konjski mešetar?
Tam v skrinji je tvoj denar, vzemi ga in idi, odkoder
si prišel!« je ječal z žvižgajočim glasom,
izkušal se dvigniti, a ni mogel.
 
Hlapec se je obrnil: »Po„Po gospoda, po gospoda!
Gospodar je pri koncu ...«
 
Stekli so po starega župnika.
Vrstica 375:
in pogled očetovski, ko se je ozrl po družini.
 
»Kaj„Kaj je, reverende?« je vprašal pisar.
 
»Mors„Mors nigra ...« je odgovoril župnik. »Vrabcu„Vrabcu
ne morem več pomagati, le v sveto olje ga denem ...«
 
Pisar je skočil kvišku, pobral papirje, se zavil
tesneje v plašč in se poklonil.
 
»Z„Z Bogom, reverende, in recite ljudem, naj
se varujejo!«
 
Odšel je naglo, kakor bi mu gorelo za petami.
Župnik pa se je obrnil k navzočim in dejal:
 
»Ljudje„Ljudje božji, molite in prosite Boga, naj odvrne
od vas strašno nadlogo! Kuga je prišla v vas!«
 
»Kristus„Kristus nebeški! ... Sveti Rok nas obvaruj!«
so vzkliknili hlapci in vile dekle roke. Odhiteli
so po sobah in se kmalu vrnili z zvežnji in culami
Vrstica 403:
kočo, iz katere je bežala družina.
 
»Kam„Kam pa tako naglo, ljudje? Ali gori v hiši,
ali je vrag prišel po oštirja?« je vprašal.
 
»Beži„Beži, Križaj — kuga je v hiši!« mu je zaklical
pastir, ki je bil zadnji in bežal za drugimi.
 
Jaz se ne bojim. Nimam strehe, nimam zemlje,
če me tudi vzame — škode ne bo. In sveti Rok,
moj patron, me tudi kar tako ne pusti vragu...«
je zamrmral Križaj in se zleknil na kamenito klop
pred hišo.
Vrstica 423:
ležal Velikonja mrtev.
{{prelom strani}}
»Križaj„Križaj, ali se ne bojiš? Črna smrt je v hiši
in nas lahko vse pobere ...« je dejal Križaju.
 
»Nič„Nič se ne bojim ...«
 
»Glej„Glej, v sobi leži konjski mešetar Velikonja
mrtev. Ves obraz mu je očrnel. On je prinesel
bolezen bogveodkod.«
 
»Kaj„Kaj, do sem da je prijezdil?« se je čudil Križaj,
vstal in pogledal v sobo.
 
»Saj„Saj res — snoči sem ga videl ...« je nadaljeval.
 
»Po„Po cesti sem šel, luna je sijala jasno, v
Črničah je bila ravno enajsta. Tedaj je pridrvel
za menoj črn jezdec, kakor bi ga veter nesel.
Umaknil sem se mu v grmovje. Spoznal sem ga
— bil je Velikonja. Pa misliš, da je sam jezdil?«
»Seveda„Seveda ... Saj je sam tu umrl ...« je odgovoril
Mežnar.
 
»Kajše„Kajše! Za njim je čepelo na konju, belo,
koščeno — bila je smrt. Za vrat ga je tiščala z
dolgimi prsti in kimala z lobanjo in se režala,
da so se bliskali beli zobje ...«
 
»Beži„Beži, Križaj! Tebi se je sanjalo, ali pa si
bil pijan, –«—“ se je zasmejal mežnar, ki je hotel
z malomarnostjo zakriti svoj strah.
 
»Nisem„Nisem bil pijan, tudi sanjalo se mi ni. Jaz
imam drugačne oči, drugačno srce, kakor vi, malomarneži,
ki živite mrtvo življenje, ki pravite v črni
Vrstica 465:
je dozorelo, smrt je nabrusila koso in vse vas
vrag vzame. Pobere vas kakor Velikonja in Vrabca,
ki sta bila velika sleparja pred Bogom in ljudmi ...«
 
»Križaj„Križaj, nevernik — ne govori slabo o mrtvih!
Izpokori se rajši, tudi zate pride ura plačila!« ga
je prekinil župnik, ki je stopil tisti hip na prag.
 
»Po„Po Martinu je tudi,« se je razveselil Križaj.
 
»Meni„Meni je snedel zemljo in dom, umoril ženo in
me pognal po svetu ... A zdaj ga je vrag vzel,
jaz pa sem še tu, krepak in živ, da nastopim
njegovo dediščino ...«
Napravil se je v hišo.
 
»Križaj„Križaj, sedma božja zapoved pravi: ne kradi!
Zato se boj Boga in gosposke in si ob tej
žalostni uri ne lasti niti vinarja, ki ni tvoj,« ga je
opominjal župnik.
 
»Kar„Kar je Martin Vrabec pokradel, to bo Rok
Križaj sedaj povrnil. Gosposke in biričev se ne
bojim. Ne bo jih blizu, ko izvedo, kak gost je prišel
obiskat lepo našo vas ... Z Bogom bova pa že
še obračunala ...« je odgovoril Križaj.
 
Stal je na pragu, visok, koščen, iz sivih oči
je sijala odločnost, ki jo more roditi le ura maščevanja.
»Ti„Ti, mežnar, pa glej, da izkoplješ grob za oba.
Pokoplji ju na gmajno ali pa v sveto zemljo —
vrag ju več ne izpusti iz krempljev. Vsakdo, ki
bo pomagal, da prideta mrtva sleparja tja, kamor
tičeta, dobi cekin ...«
 
»Križaj„Križaj, premisli se, da se ne boš kesal!« je
zaklical župnik.
 
Vrstica 521:
in se zamislila v daljavo.
 
»O„O Leonhard, ali si še živ, ali te je umorila
tujina? Ali te je zmotilo demonsko oko Italijanke,
ali kot noč črni lasje Španke? In namesto da bi
Vrstica 528:
pot in odpuščanje za prelito bratsko kri — si se
morda izgubil in pozabil name, ki te čakam z
upom in s strahom, z radostjo in bridkostjo ...«
 
Tako je šepetala, si pogladila z roko v zlato
Vrstica 552:
Zaman jih prosi ona, naj nehajo.
 
»Saj„Saj kmalu končamo ...« jo tolaži Leonhard,
njen mož.
 
Vrstica 558:
se sklonijo nadnje.
 
»Maledetto„Maledetto ... Oba sta sleparja!« vzroji Hanibal,
ki je bil zaigral vse svoje imetje.
 
Ludovik, srednji brat, se smeje. Leonhard, najstarejši,
pa pravi resen in temen: »Pazil„Pazil bi bil …«...“
 
Toda že je skočil Hanibal pokonci in izdrl meč.
 
»Ali„Ali vidva, ali jaz!«
 
S tem divjim vzklikom se je vrgel nad brata.
Vrstica 576:
postelji njen mož v popotni opravi.
 
»Adijo„Adijo, draga! ... Nisem hotel, a zgodilo se
je ...«
 
Ona se ga je oklenila krog vratu in zajokala.
 
»Nikamor„Nikamor ne hodi, ostani!«
 
»Ne„Ne morem, ne smem ...«
 
Poljubil jo je, se iztrgal iz njenih rok in zbežal
Vrstica 599:
ne vrne.
 
»In„In kdaj se vrne?« je vprašala Katarina.
 
»Bogvekdaj„Bogvekdaj ...«
 
Zdaj je teklo že šesto leto od tistega strašnega
Vrstica 613:
Zamahnila je z roko.
 
»Proč„Proč, temne misli in žali spomini! Pride
pomlad, marec jo že oznanuje, po poljih leži v
jasnih jutrih že megla, drevje brsti ... In ko pride
maj in lepi časi, se vrne morda tudi Leonhard ...«
 
Za njo so zadoneli koraki.
Vrstica 625:
se poklonil in ji poljubil roko.
 
»Moj„Moj poklon, milostna svakinja!«
 
»Ali„Ali je kaj novega? Morda pismo, morda
kako izporočilo od Leonharda?« je vprašala.
 
»Nič„Nič, nič, Katarina ... Toda Vaše oči so objokane
... Čemu?«
{{prelom strani}}
»Ne„Ne vprašujte! Saj veste za mojo bridkost...«
je skoraj očitajoč odgovorila Katarina.
 
Vrstica 639:
stole.
 
»Čemu„Čemu žalujete, Katarina? ... Če bi imel
Leonhard moje srce, če bi Vas kakor jaz spoštoval,
cenil in ... tega sploh ne povem ... če bi bil
sploh jaz, bi se bil vrnil že davno iz dalje. Tako
pa kolovrati bogvekod …«...“
 
»Prosim„Prosim, da govorite spoštljiveje o svojem
bratu in mojem možu! ...« je vzkliknila Katarina.
 
»Nič„Nič se ne razburjajte, premilostna! Ko se
Leonhard vrne, jaz pojdem. Sicer bi še rad užival
blaženost Vaše bližine, vsaj oddaleč gledal v raj,
Vrstica 659:
boja, viharja, smrti in groba. Ta brezmiselna topost,
v kateri se morim že leta in leta, je hujša nego
smrt ...«
 
»Prosim„Prosim, ne govorite tako ... Čemu trubaduriti,
ko se nama ne poda? ...« je zašepetala
Katarina.
 
A kakor bi bil preslišal njene besede, je grof
nadaljeval: »Sicer„Sicer pa je morda konec bližji, nego
mislimo ... Preteklo noč je prišla kuga med naše
ljudi ...«
 
»Kuga„Kuga? Odkod?« je vztrepetala Katarina.
 
»Bog„Bog vedi, odkod ... V krčmi ob cesti leži
mrtev neki konjski prekupec in mešetar, gostilničar
Vrabec je tudi umrl davi ... Tako je povedal
naš Lichtenberg, ki je sestavil zapisnik o
vsem.«
 
»To„To je strašno. In kaj sedaj?«
 
»Izporočil„Izporočil sem vse v Gorico. Naj mislijo tam
doli, kako in kaj! Mi pa se zapremo v grad in
nihče ne bo smel ne vanj, ne iz njega. Smrti se
Vrstica 687:
kruto roko nevidnega nasprotnika ... In škoda
bi bilo tudi, da bi pustil dih smrti do Vas, Katarina
...«
 
»In„In vendar bo strašno življenje ...« je nadaljevala
Katarina zamišljeno: »Zaprti„Zaprti v grad bomo
slišali dannadan zvon, ki bo naznanjal smrt za
smrtjo, grozo za grozo ...«
 
»A„A mi bomo varni pred njo. Čez zid se ne
priplazi, ob vhod postavim za stražo pisarja in
par hlapcev in jim zapovem, naj nikogar ne puste
Vrstica 700:
Zunaj naj pa zanje smrt, kakor hoče! Kašče
so polne, klet tudi, v vodnjaku je dovolj vode —
živeli bomo in čakali boljših časov …«...“
 
»Vkljub„Vkljub vsemu temu slutim težko, bridko bodočnost.«
 
»Ne„Ne bojte se, Katarina! Prepodite vse zle
misli!«
 
»Kako„Kako bi mogla to storiti, ko bo krog nas
vsepovsod gospodarila smrt! Tudi kmetje soljudje!«
 
»Seveda„Seveda ... Škoda je vsakega, ki ga kuga
pobere. Ne bo več robotal in na pomlad zastane
vse delo. Toda predrugačiti se ne da ...«
 
Skomizgnil je z rameni, poljubil grofici roko
Vrstica 753:
njim debelo mošnjo denarja.
 
»Pijte„Pijte in jejte, prijatelji!« je zakričal včasih
med šumečo množico. »Zakaj„Zakaj veliki dnevi so prišli,
dnevi plačila in povračila. Rok Križaj, potepuh
in malopridnež, poravnava dolgove rajnega Martina
Vrabca. Vsak vinar, ki ga je on ukradel in
prisleparil, povrnem ...«
 
»Kako„Kako boš povračeval? Saj vedno to praviš
— a le vino točiš napol zastonj ...« se je zasmejal
nekdo izza mize.
 
»Kaj„Kaj ti je Vrabec vzel?« je zagrmel Križaj.
 
»Hišo„Hišo in grunt sem zapil, pa me je pritem
desetkrat osleparil ...«
{{prelom strani}}
»Koliko„Koliko je bilo vredno?«
 
»Sto„Sto cekinov.«
 
In zgodilo se je čudo. Križaj je naštel razcapanemu
človeku sto svetlih pravih cekinov.
 
»Tako„Tako, glej, da tudi teh ne zapiješ!«
 
»Bog„Bog ti povrni, Rok!« je vzkliknil tisti človek,
zavezal denar v cunjo in zbežal iz družbe.
 
Vrstica 787:
to prečudno komedijo.
 
»Križaj„Križaj, slaba se ti bo godila, če izve gosposka,
kaj uganjaš!« ga je svaril župan, majhen,
star možakar.
 
»Kaj„Kaj bo gosposka?« je zakričala vesela družba.
 
»Grad„Grad je zaprt in človek še blizu ne sme. Iz lukenj
ob vhodu mole puške in pisar kriči, da ukaže
streljati, če le koga ugleda. Gosposke ni več ...«
 
»Včeraj„Včeraj je prišel neki človek iz Gorice vprašat,
kaj je z nami ...« je pripovedoval Križaj. »Pa„Pa
kaj menite, da je prišel v hišo? Tam na cesti je
stal, na obrazu je imel krinko in mesto nosa velik
Vrstica 804:
sem stal lepo na pragu, on pa je pisal tam sredi
ceste, in ko sva končala, je bežal kakor bi ga
veter nesel.«
 
»Kaj„Kaj pa je hotel?« je vprašal župan.
 
»Po„Po Vas je vprašal, pa sem mu dejal, da sem
jaz župan. Lepo sva se pomenila in verjel mi je
tudi vse ...« se je smejal Križaj.
 
»O„O ti nevernik, brezbožnik!« se je jezil župan.
 
»V„V teh bridkih časih si zopet prišel med nas, izkušnjavec
...«
 
»Ne„Ne jezite se, oče župan! Če želite merico
vina, Vam ga dam zastonj!«
 
Oče župan pa je pljunil predse in odšel.
 
»Pijmo„Pijmo in veselimo se sami! Smrt pride in ne
izbira, koga naj vzame. Danes si zdrav in vesel,
a kihneš, mraz te strese in zvečer boš že mrtev
in črn ...Pijte in veselite se, danes živite, jutri
ne boste več!«
 
Tako se je smejal Križaj in njegov smeh se
Vrstica 924:
Rok se je vzbudil in šel odpirat.
 
»Kdo„Kdo si?« je pozdravil in posvetil neznancu
v obraz.
 
»Dober„Dober človek, romar, potreben okrepčila ...«
je odgovoril prišlec.
 
»Slab„Slab čas prihajaš in čuden popotnik si, da
hodiš po svetu zdaj, ko mori kuga naokrog. Bogve,
kdo si, zato idi naprej in vrag za tabo in pred
tabo! Nimam prostora in vino točim le v svojo
zabavo ...« je mrmral Križaj.
 
»Saj„Saj pojdem še nocoj dalje ... Samo dovoli,
da se odpočijem in izpijem merico vina. Dolga
pot, slaba vest, zato se me usmili, prijatelj!« je
prosil popotnik.
 
»No„No, naj bo! ... Dolgo te pa ne obdržim,
zakaj spat se mi mudi ...« se je dal preprositi
Križaj, prinesel merico vina in sedel nasproti gostu,
»Ali„Ali je že dolgo bolezen v vasi?« je vprašal
popotnik, ko je pokusil vino.
 
»Dolgo„Dolgo. Mesec dni že ...« je odgovoril Križaj.
 
»Ali„Ali je že mnogo ljudi pomrlo?«
 
»Vse„Vse polno. Skoraj v vsaki hiši kdo.«
 
»Kako„Kako se pa varujete bolezni?«
 
»Kako„Kako? ... Vrag vedi, kako ... Bolezen je
bolezen, prime in umori človeka, če sedi za pečjo,
ali pa če hodi okrog. Kresove žgejo po poljih, da
dim in ogenj preženeta strupeni zrak, ki dela
kugo, kakor pravijo učeni ljudje ... Pa vse skupaj
ne pomaga nič.«
 
»Kaj„Kaj pa gosposka?« je vprašal popotnik pozorno.
»Kaj„Kaj jaz vem, kaj misli in dela ...« je oprezno
odgovoril Križaj. »Saj„Saj je ni blizu in je tudi
ne bo, dokler je nevarnost ...«
 
»A„A grof? Ali ga ni v vasi?«
 
»Za„Za grofa ne vem. Kdo bi v teh časih mislil
na take ljudi ...« je leno govoril Križaj, zazehal
in mežikal z očmi.
 
»Ali„Ali je na gradu?«
 
»Kje„Kje pa naj bi bil? Jaz vsaj ne vem, da bi
bil kam šel.«
 
»Ni„Ni li na gradu še nihče umrl?«
 
»Doslej„Doslej ni bilo slišati ... Saj so dobro zaprti.«
 
Neznanec je nehal izpraševati, izpil počasi
vino, plačal in se poslovil.
 
Križaj pa je mrmral sam s seboj za njim: »Če„Če
me oči ne slepe, je to sam grof z grada, o katerem
so ljudje pravili, da je brata ubil in šel
Vrstica 994:
po vasi, kako je, potem bo pa sodil. Toda
Križaja ne bo več, o pravem času zapusti gnezdo
in se izgubi v daljni svet ...«
{{prelom strani}}
 
Vrstica 1.007:
verzov:
 
<poem>»Per„Per vinum, gaudium et patientiam
vincimus mortem, pestilentiam.« </poem>
 
Razložil jima je tudi, kaj pomeni to: da namreč
Vrstica 1.019:
in se po domače pridušala in klela, če sta izgubljala.
 
»Z„Z žgano vodico se tudi kuga in jeza prežene,
prijatelja moja. Še boljša je nego vino, ker
je močnejša!« ju je tolažil pisar.
 
In posoda z žganjem je šla okrog mize.
 
»Ali„Ali jo unesemo, ali ne, gospod secretarius?«
je vprašal Juri, ki je bil starejši, in je srdito udaril
ob mizo.
 
»To„To partijo? ... Morda ...« je odgovoril pisar.
 
»Kaj„Kaj partija! Življenje, mislim. Tam zunaj se
godi sam Bog vedi kaj. Če sodim po zvonjenju
do onega tedna, je že pol vasi pomrlo. Zdaj že
Vrstica 1.037:
ljubi več vleči za vrv. Torej to mislim. Ali jo
unesemo, ali pobere tudi nas tista pestilenca, o
kateri ste pravili ...«
 
»Tega„Tega ne vem ...« je počasi odgovoril pisar,
preštel karte in pobral denar. »Lahko„Lahko se nam
zgodi kakor s to partijo. Vse je kazalo, da jo izgubim,
pasem jo le dobil. Tako je z boleznijo in
s smrtjo ...«
 
»Naš„Naš grof se je nemara zelo boji. Nič ga ni
na izpregled.«
 
»Ah„Ah, kaj grof! On se ne boji niti vraga —
za svakinjo mu je.«
 
»Za„Za svakinjo ... Za lepo gospo Katarino ...«
je pomežiknil Gregor, mlajši hlapec, in se nasmejal.
 
Pisar se je razjezil.
 
»O„O tem ne govorimo ... Grof je grof, vidva
sta pa grajska hlapca Juri in Gregor ...«
 
»Hotel„Hotel sem samo povedati, kako je nekoč
nekdo zaupal gnjat mački, naj jo varuje ...« se
je smejal Gregor.
 
» Jezik za zobmi in igrajmo!« je vzrojil Lichtenberg
in premešaval karte.
 
Nenadoma se je zdrznil in posluhnil.
 
»Tiho„Tiho! Ali se ne čujejo odzunaj koraki?«
 
Gregor je skočil k ozki, visoki lini, skoz katero
Vrstica 1.077:
Bled in preplašen je odskočil.
 
»Prikazen„Prikazen ...« je zajecljal.
 
»Kaj„Kaj?« je vprašal pisar, pobral karte, ugasnil
plamenico in jo otrl ob tla.
 
»Prikazen„Prikazen ...« se je tresel hlapec. »Dolga„Dolga,
črna postava kleči tam zunaj sredi ceste, se priklanja,
razprostira roke in pogleduje proti gradu.
Črna smrt je ...«
 
»Šema„Šema!« se je razjezil pisar in stopil sam k
lini. Res je ugledal tam sredi ceste, dober streljaj
od grada, v črni halji visoko postavo, ki je stala
Vrstica 1.097:
zamaknjena.
 
»Bomo„Bomo videli, ali se umakne ...« je tiho zarenčal
in zgrabil Gregorja za roko.
 
»Streljaj„Streljaj!« je ukazal in stopil od okna.
 
Hlapec je s tresočimi rokami prijel za težko
Vrstica 1.107:
počila.
 
»Na„Na duhove ne bom streljal ...« je drhtel
hlapec in omahnil v kot na klop.
 
»Tepec„Tepec! Na prašnici ni trohice smodnika!« je
zarjul Lichtenberg, zgrabil z roko v usnjato mošnjo
s smodnikom, ga nasul na prašnico, prijel za
Vrstica 1.117:
S počasnimi koraki se je postava bližala.
 
»Nazaj„Nazaj!« je zatulil pisar.
 
»Katarina„Katarina ... Leonhard ... Ludovik ...«
 
Ta klic je zamoril grom muškete, ki jo je
Vrstica 1.139:
svečniku v roki.
 
»Kaj„Kaj je? Zakaj ste ustrelili?«
 
Hlapca sta bila od straha še nema, pisar pa
Vrstica 1.147:
motna mesečina.
 
»Zunaj„Zunaj na cesti ni videti nič ne na tleh, ne
drugod. Ali ste streljali naravnost v neznano
osebo?« je vprašal zlovoljen.
 
»V„V prsi, gospod grof ...« je odgovoril pisar
in povesil oči.
 
»Saj„Saj ne znate streljati. In sploh sem ukazal
streljati le za strah ...«
 
»Bogve„Bogve ali je bila tista prikazen sploh človek.
Jaz prisežem, da je bil duh ...« je mrmral
Gregor, ki je bil tačas ukresal ogenj in prižgal
plamenico.
 
»Sence„Sence in prikazni vidite, ker ste se napili.
Po žganju diši in po tleh so raztresene karte ...
Lichtenberg, ali sem vam ukazal na ta način stražiti? Če vas še enkrat tako dobim, vas poženem
vse tri v temnico pod stolpom za mesec dni ob
kruhu in vodi ...«
 
Razjarjen je grof odšel in zaloputnil vrata za
Vrstica 1.182:
Srce ji je burno bilo, v dušo se ji je razlila
nepoznana plašnost in bridkost. Solze so ji silile
v oči, ustnice so šepetale: »Ubogi„Ubogi popotnik, bogve
kdo si in kam je peljala tvoja pot ... V tvojih
očeh je bila že blaženost svidenja, gledal si že
svoje drage, a nenadoma je prišla smrt, preden
je srce okušalo radost, ki jo je samo slutilo ...«
 
Ko je nekdo potrkal na vrata, je Katarina
zaprla okno in šla odpret.
 
»Oprostite„Oprostite, Katarina. Bal sem se, da ste se
tudi Vi zbudili, in nisem se motil. Toda pomirite
se — Lichtenberg je pijan in je streljal na prikazni
svoje razgrete fantazije.«
 
»A„A vendar sem slišala, da nekdo ječi v vrtu
onstran ceste, prav tam, kjer cveto pod bezgovim
grmičjem vsako pomlad prve vijolice ...«
 
»Motili„Motili ste se, Katarina. Bodite prepričani,
da ni bilo nič!« se je poklonil Ludovik.
 
»Bog„Bog daj!« je vzdihnila ona.
 
»Lahko„Lahko noč!«
 
Ključ je zarožljal v vratih, koraki so se razgubili
Vrstica 1.218:
križcem. Na sredi je bil vdelan velik rubin, na
katerem je oledenel zadnji poljub in vzdih umirajočega
spokornika: »Tibi„Tibi commendo spiritum
meum ...«
 
<center>* * *</center>
 
»Glej„Glej, da bi ti mogla vdihniti eno misel, moj
Hektor, eno samo misel: da bi letel iskat svojega
gospoda, bi te poslala v daljavo, da mu neseš
moj pozdrav in mu naročiš, naj se vrne ...«
 
Tako se je pogovarjala ob oknu Katarina de
Vrstica 1.236:
ki mu je zakrivala oči.
 
»Ah„Ah, koliko časa bo še trajalo to strašno
življenje?« je vzdihnila grofica in dela ptiča v
obroč, ki je visel izpod stropa.
 
Vrstica 1.248:
obrazu je sijal odsev nebeške glorije.
 
»Tudi„Tudi ti si trpela in — zmagala!« je vzkliknila
grofica nenadoma in stopila k oknu, da umiri
razburkano srce.
Vrstica 1.298:
glas, en sam vzdih iz te procesije in tišine.
 
»Kuge„Kuge, lakote in vojske — reši nas, o Gospod!«
 
Tako je prosil en sam glas, za njim pa je
Vrstica 1.309:
in je petje in jok onemel za gričem.
 
»Ubogi„Ubogi ljudje! Živijo in mrjejo in pomoči ni
zanje, če se jih ne usmili nebo ...« je šepetala
grofica.
 
Vrstica 1.318:
vrt pod njim.
 
»Groza„Groza ... Poslanci smrti!« se je stresla Katarina,
zaprla oči in poslušala krakanje črne jate.
 
Vrstica 1.326:
nesla k oknu.
 
»Tako„Tako, moj Hektor! Plani med krokarje, med
te gnusne ptiče, in razženi jih! Nočem smrti in
groba in žalosti ...«
 
Z drhtečo roko je odpela sokolu čepico in
Vrstica 1.351:
prsti so ji drhteli, pred očmi se ji je delala tema.
 
»Leonhard„Leonhard, moj Leonhard ...« je zaplakala
nenadoma in poljubljala s tresočimi ustnicami
rubin sredi križca na prstanu. — — —
Vrstica 1.362:
Bleda, onemogla, z objokanimi očmi je sedela
v usnjatem naslonjaču, in ko ji je hotel Ludovik de
Vacaneis poljubiti roko, mu je tiho dejala: »Nikar„Nikar,
Ludovik ... Morda bi Vam bilo v pogubo!«
 
»Kako„Kako? ... Zakaj?« je ostrmel on.
 
»Zdi„Zdi se mi, da je priplavala smrt tudi v naš
grad ...«
 
»Katarina„Katarina!« je vzkliknil Ludovik.
 
Trudno je zamahnila z roko, da je presenečen
umolknil.
 
»Poslušajte„Poslušajte! Ali poznate ta prstan?«
Pokazala mu je prstan, ki ga ji je bil prinesel
sokol tisto jutro.
 
Grof je namršil obrvi in dejal: »To„To je Vaš
poročni prstan.«
 
»Ni„Ni res ...« je nadaljevala Katarina. »Glejte„Glejte,
tam na mizi v slonokoščeni škatlici je moj poročni
prstan. Ta pa, ki ga sedaj gledate, je Leonhardov.«
 
»Nemogoče„Nemogoče ...« se je čudil grof.
 
»Poslušajte„Poslušajte in vse boste razumeli! Davi je
priletela jata krokarjev izpod gore in se spustila
v naš vrt. Izpustila sem Hektorja nadnje in prinesel
mi je nazaj — ta prstan. Kaj sklepate iz
tega, Ludovik?«
 
»Ne„Ne vem, kaj bi rekel. Vse mi je nejasno ...
Čuden slučaj ...«
 
»Ali„Ali se spominjate strela predsnočnjim?« je
vprašala grofica in uprla oko pretresljivo v Ludovika.
{{prelom strani}}
»Ne„Ne vem, kaj mislite ...«
 
»Mislim„Mislim, da leži moj mož in Vaš brat mrtev
v vrtu pod gradom, pred pragom svojega doma ...«
je dejala počasi.
 
»Gospa„Gospa ... Jaz ne vem ... Takoj ukažem
preiskati ves vrt. Če pride tudi smrt med nas, da
Vas le pomirim in pokažem, da ni res, kar ste
mi sedaj povedali ...«
 
»Prepozno„Prepozno ... prepozno ... Leonhard je mrtev
in jaz pojdem za njim ...« je odgovorila z bolestnim
glasom, naslonila glavo nazaj in zaprla oči.
 
Ludovik de Vacaneis se je zgrudil na kolena.
 
»Katarina„Katarina, ne umrite! ...« je zastokal.
 
»Dovolj„Dovolj! ... Hitite!« je vzdihnila ona.
 
Vstal je in planil iz sobe. —
Vrstica 1.430:
Vrata v vrt so bila le prislonjena.
 
»Čudno„Čudno, Lichtenberg — zakaj jih niste zaklenili,
preden smo zaprli grad?« je vprašal grof.
 
»Sam„Sam ne vem, kako da smo to pozabili ...
Vem, da jih nismo zaklenili ...« se je opravičeval
pisar.
 
Vrstica 1.448:
vodo, ob strani popotna palica.
 
»Moj„Moj brat ...« je vzkliknil Ludovik, ko je
ugledal mrličev obraz. Pokleknil je trepetajoč k
njemu in se sklonil nizko na prsi, kjer je bila obleka
Vrstica 1.455:
 
Lichtenberga je bila groza, ko je zaslišal čez
dolgo grofov glas: ,.Lichtenberg„Lichtenberg, predsnočnjim ste
ustrelili svojega gospodarja ...
 
In zopet molk.
 
Po dolgem, dolgem času je Ludovik vstal in
naročil, ne da bi pogledal pisarju v oči: »Prenesite„Prenesite
mrliča v grad! V dvorani napravite oder, oblecite
ga v viteško obleko in naznanite župniku, da pripravi
vse za pogreb!«
 
Mračen, sklonjen kakor starec je odšel ...
Vrstica 1.479:
 
Pred njim je klečala Katarinina strežnica
Margareta in jokala; »Gospod„Gospod, gospa grofica je
umrla ...«
 
Sunil jo je v stran in odhitel v Katarinino
Vrstica 1.502:
jasno je bilo obličje mrtve Katarine de Vacaneis ...
 
»Še„Še mrtva — lepa in blaga ...« je zašepetal
Ludovik in odmaknil svoje oči od nje.
 
Sklonil se je na pokleknik pred Zveličarja,
zakril obraz in nič drugega ni mogel izpregovoriti
kakor besede: »Sedaj„Sedaj je vse proč, vse ... Samo
k tebi, Kristus, da mi daš mir srca ...«
 
Pred vratmi pa so poslušali služabniki in zdelo
Vrstica 1.515:
==IV.==
 
»Ali„Ali je to prav, kmetje, da vas grabi in mori
črna smrt, da cepate po tleh kakor muhe — gospoda
pa se je zaklenila v grad in za varnim
zidom pije in je in se veseli, ko vi umirate? Ali
je to prav, vas vprašam?«
 
Tako je kričal Rok Križaj tisti večer v gostilni.
 
»Seveda„Seveda ni prav — pa kaj hočemo! ...« so
odgovarjali kmetje.
 
»Kaj„Kaj hočemo ... kaj hočemo? ... Seme ste ...
Vsi smo enaki pod solncem, kadar pride grenka
smrt ... In zato bi jaz gospodi gori na gradu posvetil,
ko je tako lepa prilika ...«
 
»Rok„Rok, ne delaj greha! Davi smo prosili s procesijo
Boga, naj že dene iz rok strašno šibo, s
katero nas tepe. Zdaj pa kličeš ti vraga na pomoč!«
je zastokal v kotu tisti bajtar, ki mu je
bil dal Križaj prvemu sto cekinov.
 
»Kaj„Kaj ti je, Rebernik?« se je začudil Križaj.
 
»Slabo„Slabo ... Bojim se, da nas Bog tepe zavoljo
tebe ...«
 
»Če„Če ti je slabo, idi domov in se pripravi na
smrt!« je zaklical Križaj.
{{prelom strani}}
»Zbogom„Zbogom, bratje!« je zaječal Rebernik. »Veliko„Veliko
jih je sedelo že tukaj, ki jih ni več. Jaz tudi
grem. Bog vam daj kmalu priti do spoznanja!«
Opotekel se je izza mize in oddrsal omahovaje
iz sobe. Ko je stopil pred vrata na cesto,
Vrstica 1.553:
kamenja.
 
Križaj pa je kričal v sobi: »Ne„Ne bodite strašljivci,
ljudje! Pojdimo enkrat vsi pogledat gor na
grad, kako in kaj! Povejmo grofu, da nas je samo
pol še v vasi, da se nam godi slabo, da umiramo,
ko on živi in se veseli. Povprašajmo ga, ali bi
nam kaj pomagal!«
 
In čudo! Ljudje, ki so šli zjutraj za križem
Vrstica 1.572:
in konec.
 
»Na„Na grad!« so zakričali vsi.
 
»Pa„Pa ne praznih rok!« je zaklical Križaj. »Kako„Kako
puško vzamemo s sabo in kako sekiro. Martin
Vrabec mi je zapustil lepo število takih ropotij;
kdor pa ima sam kaj takega pri hiši, naj hiti ponje!«
 
Kmetje so se razbegnili po vasi in Križaj je
Vrstica 1.590:
skoraj vsa vas.
 
»Prižgite„Prižgite baklje!« je ukazal Križaj.
 
»Kako„Kako in zakaj? Morda zato, da nas bodo
laže videli in da nas postrele, preden pridemo
pred vrata?« so ugovarjali nekateri.
 
»Prižgite„Prižgite!« je grmel Križaj, »Ne„Ne gremo kakor
roparji in tatovi pred grad, ki se priplazijo ponoči,
da jih nihče ne vidi in ne sliši. Kakor sodniki
gremo, ki zadoščajo ukazu resnice in pravice!«
 
»Tu„Tu leži Rebernik mrtev!« je zaklical nekdo
tisti hip.
 
»Vzamemo„Vzamemo ga s seboj, da bo grof videl, kako
umiramo!« je zaklical Rok.
 
Prižgali so baklje, štirje možje so vzdignili
Vrstica 1.615:
v noč.
 
„Naprej!“
»Naprej!«
 
Truma je prihrumela do vhoda in Križaj je
udaril s sekiro po vratih, da je zazvenelo.
 
»Odprite„Odprite!« je zaklical.
 
Ubit glas se je odzval odznotraj: »Kdo„Kdo je?«
 
»Kmetje„Kmetje ...« je odgovoril Križaj.
 
Hlapec Gregor je odprl in ostrmel, ko je
Vrstica 1.631:
v bleščečih očeh ogenj maščevanja.
 
»Kaj„Kaj hočete?«
 
»Stran„Stran!« ga je odrinil Križaj, množica je zahrumela
v hodnik in drla nevdržno po stopnicah
v gornje prostore.
Vrstica 1.663:
glavo in polzaprtimi očmi je gledal predse.
Vzdramil se je šele, ko je grof dvignil glavo
in izpregovoril: »Kaj„Kaj je?«
 
»Nič„Nič ... Mislili smo soditi, a obsodba je bila
izvršena, preden so sodniki prišli ...« je odgovoril
Križaj in odšel. Brez glasa so se zaprla za njim
težka, okovana grajska vrata.
Vrstica 1.673:
po hišah, izza Čavna se je dvigal lunin srp.
 
»Kam„Kam sedaj?« se je vprašal Križaj in taval
kakor tat skoz sence po vasi.
 
Vrstica 1.682:
Skoraj sovražno je gledal mračno poslopje.
 
»Nisi„Nisi mi dalo sreče, ti vražje gnezdo ... Prokletstvo
je v tebi in v tvojih prostorih, ki se bo
za vedno držalo tvojih zidov.«
{{prelom strani}}
Gledal je na zapuščeno hišo in na vas.
 
Nenadoma se je zasmejal: »Dovolj„Dovolj oddaljeno
si od vasi, da te še nocoj lahko brez škode uničim,
Naj ne ostane niti kamen na kamnu od Vrabčeve
dediščine, kakor ni ostal niti cekin njegovih cekinov!«
 
Stopil je v hišo in ukresal ogenj. Na štirih
Vrstica 1.697:
vtaknil gorečo bakljo.
 
»Le„Le gori, da te bo sam vrag vesel!« se je
zasmejal, ko je stopil na cesto. Zaklenil je, vrgel
ključ skoz okno v sobo, pobral sekiro na tleh in
odšel po cesti,
 
»Dogospodaril„Dogospodaril sem, zdaj mora priti konec in
smrt ... Velik malopridnež sem in skoraj me je
sram, da sem tako malo opravil ... Brrr ... Mraz
Vrstica 1.710:
k vragu. Vino in brezskrbno življenje mi je vzelo
moč oči, da ne vidijo več, česar drugi niso videli,
da je srce prazno in pusto kakor pogorišče ...«
 
Pomislil je, se ustavil in zrl po cesti.
 
»Toda„Toda — ne ... Tam plava senca iz vasi,
lahka, kakor iz pajčevine ustvarjena ... Ali je
dim in se je ogenj že prijel Vrabčeve domačije?«
 
Gledal je proti krčmi ob cesti, a tam je bilo
Vrstica 1.725:
ko je plavala skoz noč.
 
»To„To je smrt, ki je zadavila Velikonja in Vrabca
in nešteto drugih, to je smrt, ki je ni ustavil niti
visoki zid na gradu ... To je smrt, ki vzame tudi
mene ...« je šepetal Križaj in nič groze ni bilo
v njegovem srcu, ko jo je gledal.
 
Vrstica 1.737:
Križaj ni vedel odgovora.
 
»Kam„Kam je izginila?« se je vpraševal in gledal
v noč, da so ga oči skelele.
 
Čudna misel ga je prevzela.
 
»Ah„Ah, morda je pa to drevo tvoje zavetišče,
ljuba smrt? Če je, naj bo — posečem ga še nocoj,
čakaj!«
 
Približal se je k drevesu, se prekrižal, dvignil
Vrstica 1.757:
na cesto.
 
»Tako„Tako ... Moje delo je dokončano ...« se je
oddahnil Rok. »Prvi„Prvi sem videl črno smrt. Bog daj,
da tudi zadnji!«
 
Zagnal je sekiro v grmovje in odšel omahovaje
Vrstica 1.767:
tisto noč vzbudili iz spanja močni udarci po vratih.
 
Odprl je okno in povprašal: »Kaj„Kaj je?«
 
»Hitro„Hitro, gospod, grešna duša prosi še, da bi
jo izpovedali!« je zaječal Križaj ob vratih.
Naglo se je župnik opravil, šel v pritličje in
odprl vrata.
 
»Križaj„Križaj — ti? » se je začudil.
 
»Da„Da, gospod, in smrt me tišči za vrat. Rad
bi prišel v sveti raj, zato sem Vas prišel motit.
Hitiva, zakaj dolga je rešta mojih malopridnosti ...«
 
»Stopi„Stopi v sobo!« je dejal župnik, podal Križaju
roko in mu pomagal.
 
Vrstica 1.788:
Mrzel pot mu je stopil na čelo in oči so se
mu že motile, ko je končal izpoved in prosil:
»Gospod„Gospod, na cesti leži posekano drevo. Pred vasjo
je. Tam je izginila nocojšnjo noč črna smrt. Iz
lesa ukažite narediti podobo mojega patrona in
naj sezidajo tam kapelico! ...«
 
Glas mu je pojemal.
 
»Kaj„Kaj si videl tam, Rok? » je vprašal župnik,
a Križaj ga ni več slišal, ker se je onesvestil.