Libera nos a malo: Razlika med redakcijama

| naslov= {{mp|naslov|Libera nos a malo}}:<br>Zgodovinski roman. Spisal Vladimir Vesel.

| avtor= Emil Vodeb

| izdano= {{mp|leto|1911}}

| vir= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', {{mp|leto|1911}}, št. {{fc|dlib|TZJF2CJR|s=all|1}}, {{fc|dlib|QRB5E4JY|s=all|2}}, {{fc|dlib|VPHZM7RF|s=all|3}}, {{fc|dlib|5B3XX52P|s=all|4}}, {{fc|dlib|TQV8Z4BD|s=all|5}}, {{fc|dlib|8JT39T1E|s=all|6}}, {{fc|dlib|2AI7YJ3I|s=all|7}}, {{fc|dlib|WBSA8FMN|s=all|8}}, {{fc|dlib|SWEG3CW9|s=all|9}}, {{fc|dlib|41NAT2LK|s=all|10}}, {{fc|dlib|QVI97NVD|s=all|11}}, {{fc|dlib|3MXVTE3B|s=all|12}}, {{fc|dlib|SDXC4MKL|s=all|13}}, {{fc|dlib|COCPSGP7|s=all|14}}, {{fc|dlib|62SOCH31|s=all|15}}, {{fc|dlib|7FTB1TKY|s=all|16}}, {{fc|dlib|VU0C0GM8|s=all|17}}, {{fc|dlib|1LWLGZ41|s=all|18}}, {{fc|dlib|N0AVNV00|s=all|19}}, {{fc|dlib|9YU414T1|s=all|20}}, {{fc|dlib|7XH4UIX8|s=all|21}}, {{fc|dlib|9GU6306L|s=all|22}}, {{fc|dlib|4LJXTL9P|s=all|23}}, {{fc|dlib|D4EFCWSK|s=all|24}}, {{fc|dlib|JYGUIQVE|s=all|25}}, {{fc|dlib|FXT5O573|s=all|26}}, {{fc|dlib|HFRI00NT|s=all|27}}, {{fc|dlib|U08F09XY|s=all|28}}, {{fc|dlib|A6FEGMC8|s=all|29}}, {{fc|dlib|L0PK8AX3|s=all|30}}, {{fc|dlib|25H1Z4VF|s=all|31}}, {{fc|dlib|MB38JOZ3|s=all|32}}, {{fc|dlib|K9UST905|s=all|33}}, {{fc|dlib|JPJQ778O|s=all|34}}

»Taki otroci naj so ob zapiranju mestnih vrat doma v postelji, ne razumem avguštincev, da ga ne spode ob pravem Času iz cerkve!« se je jezil Mandelj.

 

{{prelom strani}}

Tako so sklepali v njegovi zorni mladosti tuji ljudje o usodi njegovega življenja, in ostalo je tako, kakor so sklenili drugi, tudi ko je odraščal. Brez prave ljubezni pri starih Mandljevih, ki so samevali v svoji hiši nasproti stolni cerkvi, je preživel Ivan svojo mladost, ona leta, v katerih je mlado srce najbolj dovzetno za gorka čustva. Ko ga je zbudilo zjutraj zvonenje velikega zvona v edinem stolpu šenklavše cerkve, zagledalo se je njegovo oko najprej na široko streho stolne cerkve in na zidovje, ki je obdajalo to iz dveh neenakih delov sestavljeno stavbo. Nizek zid, ki bi ne bil nikdar zadržal sovražnega napada, je zakrival Ljubljanico, onstran reke pa se je razprostirala nalahno se dvigajoča ravnina. Kar je bilo sveta na obrežju Ljubljanice, je bil posajen in zaraščen in majhne hišice so se svetlikale med zelenjem. Za tem pasom pa se je razširjala pusta široka ravnina, polna dračja in vresja, neobdelana in neobljudena. Vstajal je s težkim srcem k enoličnemu neizpremenljivemu delu, ki je puščalo nedotaknjene vse strune njegove duše. Edino njegovo veselje je bilo, če je mogel poleteti iz Ljubljane skozi Pisana vrata za cerkvijo sv. Jakoba na široko ravnino pod Golovcem. Zagledal se je tedaj proti jugu, kjer mu je zakrival visoki Krim s svojim širokim hrbtom pogled proti njegovemu domu in sanjal je o lepih dneh, ki so za njega izginili za vodno. Otožnost, ki mu je polnila srce, si je dala duška v takih trenotkih v vročih solzah po izgubljenem domu. Sam je stal na svetu, vsa njegova okolica se je brigala za njega le toliko, kolikor je upala imeti dobička od njega. Mandljevi, gotovo dobri in za njegov blagor skrbeči ljudje, so videli v njem le pripomoček, da si pridobe hvalo pri bogaboječih ljudeh. Bili so dobri ljudje, a brez razumevanja mlade duše. Ni jim bilo dano videti v njegovo ljubezni žejno srce, videli so v njeni le prihodnjega duhovnika, in zato so mu ostali tuji kljub temu, da si je moral pripoznati sam, da store za boro plačo, ki jo dobivajo od gospodov Elah s posredovanjem bisterških kartuzijanov, več, kakor je bila njih dolžnost. Zvečer, kadar se je vrnil od takih izprehodov, se je napotil navadno s sklonjeno glavo in mračnim čelom naravnost v svojo sobico, padel pred svojo posteljo na kolena in ihteč zagrebel svoja lica v trdo slamnico. Mandljeva pa je občudovala proti stari dekli njegovo svetost, da ga teže tako zelo grehi pokvarjenega sveta. »Velik gospod bodo še!« je pritrjevala tedaj dekla, ki je pestovala svoje dni zdaj že priletno Mandljevo.

Trnjava je bila pot mladega Ivana, ko je vstopil v življenje. Malo priznanja je žel za svoje delo in iz srca se je razveselil poziva, ki mu je velel zapustiti župnišče pri Sv. Petru in ga klical na novi Šteberški grad.

 

 

Preglasnili so zvonovi v cerkniški cerkvi, kakor vzdih so splavali zadnji tresoči se zvoki čez Široko jezersko plah. Od Sv. Elije sem pa je vsiljivo, nestrpno žgolelo pod sivo nebo.

»Da, jaz sem Ivan Šteberški, ne graščak, ne posestnik, služabnik Ivan sem,« in vsa bridkost, ki jo je čutil v svojem srcu, se je slišala iz njegovih besed.

 

 

»Sem,« je odvrnil Ivan ves ginjen od njene zaupnosti.

»Gospa žela, da jim pridete delat druščino« je spregovoril počasi in brez naglasa. En trenutek je še postal in ko je videl, da pospravlja Ivan svoje liste, se je okrenil in zapustil sobo z enakomernimi, neprenaglenimi koraki. Ivan pa je pospravil svoje zapiske na polico in odšel v pritličje h gospe Elah.

 

 

Velika, dvorani podobna soba, kjer je bivala gospa Elah čez dan, je ležala v pritličju novega gradu. Težki leseni strop z mogočnimi tramovi je bil v sredi podprt z lesenim stebrom na katerem so bili pritrjeni železni obročki za dereniee, ki so razsvitljevale ob večernem času sobano. Troje neenako velikih oken se je odpiralo proti jezeru in pred vsakim oknom, ki je ležalo v vdrtih nečkah v zidu je bila stopnica s širokim odrom, na njem pa so stali težki leseni naslonjači z izrezljanimi, podkvam podobnimi naslonili. Zraven vhoda je stalo ob steni masivno klečalo pod visoko, v kričečeh barvah naslikano sliko, predstavljajoče trpljenje Kristovo na križu. Na policah in stojalih ob nasprotni steni so bile razvrščene kovinaste posode in krožniki, deloma iz rdeče medenine, deloma iz čina, vse okrašene z zvezdicastimi okraski. V širokem, neokrašenem komnu je gorel velik ogenj iz debelih bukovih drv, ki so ležala tudi vsenaokrog po podu v dvorani. Prijetna toplota se je širila po dvorani.

Vroče mu je prihajalo, ko je stopal po skalnati stezi proti kapelici; sedel je na široko skalo, da si oddahne in začel je zbirati svoje misli, kaj naj poreče ubogemu dekletu in kako naj je tolaži.

 

 

»Usliši me, rešenik! Usmili se svoje dekle!« je klicalo dekle klečeče pod visokim razpelom na kameniti stopnici pred oltarjem. »Zakaj pošiljaš izkušnjave onim, ki te v svojem življenju niso žalili nikdar! Srečo in zadovoljnost deliš nevrednim, nas pa, ubogo paro tepeš s svojim bičem! Kdaj je slišalo uho, da si udaril one, ki so zaslužili? Le po dobrih in nedolžnih izlivaš vse gorje! Kako naj si zbiramo zasluge za večnost, ko nam trgaš iz srca, kar si zase jal tja noter dobrega in blagega!« Tako se je prerekalo mlado dekle v njegovem hramu s svojim bogom. Globoka vernost in o hupanje nad božjo milostjo sta se zrcalila v njenih mislih. »Postavil si me v svet za deklo, — dekla hočem ostati po tvoji volji, ne uhajajo mi misli v zabranjene dežele, ne tava želja po prepovedanih sadovih: vse, kar si zapovedal, sem storila in nisem se upirala, iz veselega srca sem ti služila, in zdaj znašaš svojo jezo nad menoj! S čim sem se pregrešila, s čim sem te žalila? Razsvetli svojo deklo, ki kleči obupana pred teboj! Pokaži mi, s čim morem potolažiti tvojo jezo! Na kolenih hočem drsati od tu pa do božje poti, ki mi jo pokažeš, samo reši me teh nečloveških muk!« Ihteč je lomila roke in se priklanjala do tal, da se je dotikalo čelo mrzlega kamna.

Razšli so se potem kmetje vsak na svoj dom. Kakor sence so tavali skozi gosto grmičje, suhljad je pokala pod njihovimi težkimi koraki. Noč jih je zagrnila in pokrila. Tiho je bilo v razpadlem stolpu, samo veter je požvižgaval čez razpadajoče mirje starega Šteberškega gradu in se zapletal v suho vejevje starih bukev. Na zgornjem strešnem robu okroglega stolpa se je utrgal zdaj pa zdaj kamenček in zdrknil ob zidu navzdol ali pa se je odkrušila plast ometa in se zaprašila v globino. Skovir se je režal v temno noč in škripal svojo vedno ennko otožno pesem. Zavrazila so na vasi pod holmom vrata zdaj tu, zdaj tam in utihnila je vsa narava vsenaokrog.

 

 

»Jaz jim zakurim, da bodo pomnili kdaj so se pritoževali o svojem župniku,« se je jezil Sveti Jovo in rogovilil po sobi gor in dol, od okna pa do vrat in nazaj. Včasih se je ustavil pred široko mizo in pristavil mogočni vrč z vinom, edinim tolažnikom v njegovih skrbeh. »Pokažem jim, kaj se pravi prerekati se z župnikom o stari pravdi! Mar mislijo, da naj zagrabim jaz sam mrežo in grem v mrzlo vodo? Motite se, para stekla, če mislite, da vam ostane ta vaš korak nekaznovan!« In zopet se je zibal od vrat pa do okna iz kota v kot. »In ta mlečezobec, ta Ivan Šteberški, mora imeti tudi svoje kremplje vmes. No, le počakaj me griža! Plesal boš, kakor ti bom godel jaz!«

»Ne skrbi zame, kar so sodile rojenice, to se zgodi!«

 

 

»O rojenicah mi nikar ne govori« ga je zavrnil Ivan resno in nekoliko ozlovoljen, »sto in stokrat sem vam že dokazoval, da je to le vaša prazna vera in pa morda hudičevo preslepilo, pa vi imate trde glave in si ne daste izbiti, kar so vam pravila stare babe. Varuj se takih vragovih vraž in take vere, to je prvi korak v krivoverstvo! Varuj svojo dušo pred človekovim sovražnikom!« Še dolgo je hotel govoriti Ivan z Ribičem, rad je govoril z njim, ker je bil nenavadno bistre glave in ker ga je vzljubil na skupni poti v Hasberško graščino in k bisterškim kartuzijanom.

Mrgolelo je vse obrežje Cerkniškega jezera ljudi, mladih in starih, moških in ženskih, ki so se prerivali po temnorjavi brozgi. Glasno klicanje in vpitje se je mešalo z glasovi zvonov in priplulo sem gor k gruči v pobožno molitev zatopljene družine. Vse obrežje je bilo živo, samo pod Šteberško graščino je bilo obrežje zapuščeno, kakor izumrto.

 

 

Skozi okno v pritlični dvorani novega Šteberškega gradu se je ozirala gospa Elah na jezero, ko je zadonel zvon v Škocjanski kapelici. Vzdolgočasena se je obrnila proti svojemu soprogu, ki je sedel pri drugi mizi v sobi in brez dela strmel v strop. »Tako dolgčas je danes, še ljudi ni nič ob jezeru.«

»Pusti me s svojimi sanjami,« jo je prekinil soprog in zapovedal potem Celestinu, naj mu prinese meč in naj pokliče čuvaja, da ga spremi z dvema oboroženima hlapcema, ki ju je privedel s seboj iz nemških dežela v novo domovino, h kmetom na jezero.

 

 

Za Otokom proti Stanovniku se odteče jezero najhitreje. Tja so se napotili vsi oni, ki so imeli od lastnikov ribolova pravico ribariti v ponoru, ki ga imenujejo Mali Oberh. Ob robu jezera so se pomikala krdela ribičev proti vasi Vrhjezera, od koder vodi širok lesen most čez jezerski jezik v kotlini, obrobljen od Stražišča na severovzhodni strani od Gole gorice in Loma na južni in zahodni strani. Kar leži jezera na južni strani tega mostu, je prosta last kmetov iz okolice in tam sme loviti ribe, kdor hoče. Na jezeru samem pa je dovoljeno loviti le nekaterim graščakom in dostojanstvenikom, posebno pa še v ponorih, v katerih je pravica razdeljena celo po dnevnih časih in omejena celo na določeno število delavcev.

»Nič, vse v grad!« je zapovedal Elah in se obrnil.

 

 

Pred Ribičevo kočo je ostal Ivan sam in gledal za odhajajočimi kmeti. Čudno se mu je zdelo obnašanje starega Ribiča in še bolj čudno vedenje kmetov, ko so se odpravljali na lov. Zdaj so dospeli na greben Bukovegu vrha in izginjali drug za drugim v svetlem zelenju poganjajočega gozda. Dolgo se je še oziral za njimi in globoko sočutje se je vzbudilo v njem s kmeti, ki ne morejo imenovati niti najmanjše stvari, da, niti samega sebe, svojo izključno last. Zdaj gredo na delo za druge, za krute gospodarje, ki jim je mar samo svojega nenasitnega žrela in ki ne razumevajo in nočejo razumeti trpljenja uboge pare.

Rezika pa je zrla za njim, dokler ga je mogla še videti in težko ji je bilo pri srcu, da bi se bila najraje zjokala. Spomnila se je tudi v onem trenotku, ko je zakrilo Ivana temno robidovje in ko ji je zamahnil z roko zadnji pozdrav, kako malo in slabo bila oblečena. Zardela je po vsem obrazu in pohitela v hišo kakor bi se hotela skriti pred njegovimi pogledi.

 

 

»Vse v grad!« je zapovedal razljučeno Elah in se obrnil v stran od kmetov ki so stali vsi stisneni v eno gručo krog starega Ribiča pri vrečah in koših, polnih rib iz jezera.

Sklenil je strašno maščevanje nad Ribičem in njegovo družino.

 

 

Prispeli so kmetje iz Bočkovega pod Šteberkom, vklonjeni pod težkim bremenom, vsi potni in izmučeni ua dvorišče Šteberške graščine. Mnogim je krvavelo lice od udarcev, ki so jih prejeli od razljučenega čuvaja in neusmiljenega hlapca. Enega je bil hlapec usekal na poti s svojim mečem, ker je od utrujenosti zaostajal. Zavalili so ga za skalo kraj pota in ga prepustili njegovi usodi in naključju, da se ga morda usmili mimoidoči človek. Njegov tovor so pa porazdelili med najkrepkejše.

»Le čakaj me, ti ček!« se je razjezil maščevalnosti pijani Elah, »tudi s tabo se bo menda dalo obračuni ti!« Obrnil se je potem do hlapcev in jih napodil iz gradu, izpreminjajoč svoje povelje v toliko, da naj gredo najprvo k Ribiču in zažgo šele potem Drgancu hišo.

 

{{prelom strani}}

Podgorelo nebo, kakor razbeljeno od poslavljajočega se solnca, je žarelo skozi bujno zelenje bukovju, ko se je bližal Ivan koči na holmu. Zdelo se mu je, da vidi, kako lie plamen po strehi in divje kričanje, ki se je razlegalo od Ribičevega doma mu je povečalo strah, ki mu je kljuval v duši. Prehiteli so ga bili Elahovi hlapcu, prepozno pride njegovo svarilo. Kolena so se mu ušihila, ko je na to pomislil. Prepozno! Izgubljena Rezika, uničeno njegovo življenje.

In Rezika se je opotekla in padla po peščeni stezi ravno, ko se je kozavi ustavil na vrhu brda in še enkrat pogledal za odhajajočimi.

 

 

Udrla se je streha na goreči hiši med zidovje, zloženo is kraških skal. Črn dim, pomešan s pepelom in sajami je buknil iz pogorišča. Dozoreval je dom Ribičev. — Na zahoda pa je umiral dan. Kakor s črnimi prsti se je priplazila od jutra sem tema po dolinah, spenjala se po brdih navkreber in ogrinjala vrhove. Potemnelo je nebo, le proti zahodu nad gorami se ja vlekla svetla lina.

Težavna je bila pot, težavna tem bolj, ker so morali ubežniki tavati po najgostejšem lesu. Le težko so se prerili korak za korakon skozi gosto suho vejevje, ki jim je kakor mreža preprezala pot.

 

 

Pri lovcu Jurju so se zbirali ubežniki čez dan. Rezika in mala

In šla sta južinat.

 

 

Zopet je bil četrtek, tretji, odkar se je vršilo posvetovanje patrov v kartuzijanskem samostanu ob Bistri.

Strašno je zatulila Rezika in skočila kvišku, prste je zarila med črne kite in s kratkim sunkom si jih je razmrsila in napol razpledla, da so valovili gosti vranji kodri čez njena ramena. In predno jo je mogel zagrabiti njen brat za roko, je stekla kakor srna po ozki stezi navzdol in izginila med temnimi smrekami.

 

 

Na Šteberškem gradu so imeli važno posvetovanje.

»Večino imamo, gospod Elah«, se je obrnil Rauber do gospodarja, »vam pa prepuščam, da izberete kogar hočete.

 

 

Sestavilo se je krvosodno sodišče. Predsedoval mu je Rauber kot pravdni gospodar vse okolice, njemu ob strani je sedel njegov centenar kot izveden sodnik in potem so prišli prisežniki kot prisedniki in presojevalci krivde obtožencev. Elah, kot gospodar je bil prvi, drugi in tretji sta bila oba Palmberga in potem sta bila prisežnika še dva podložnika Šteberške graščine, kmeta Andrej in Gorjan, ki se nista bila udeležila kmetske vstaje. Župnik Jovo je sedel kot priča med sodniki. Cerkvena postava mu je branila udeleževati se posvetovanja in sodbe, vendar pa ni hotel zapustiti sodne sobe, ker se je bal, da se pravda sicer ne konča tako, kakor je hotel on. Nikdo mu ni branil udeležiti se zasliševanja, ker so si bili sodni gospodje vsi med seboj prijatelji in ker je vedel tudi župnik Jovo na zvit način utemeljiti svojo prisotnost.

Kartuzijani in gospoda, ki so se še pred trenutkom oblastno šopirili in se naslajali ob mukah kmeta, so bežali proti gradu, da zasedejo brze konje in odneso vsaj golo življenje pred krvoločnimi Turki.

 

 

 

Krvavo je svetila goreča armada čez jezero. Utihnilo je ječanje, le prasketanje ognja je motilo svečani večerni mir.