Martinez iz Podloma: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
m popravek |
||
Vrstica 12:
{{neoštevilčena poglavja}}
Martinez je bil mlajši Podlomšekov sin. Njegov brat je bil Polzemljaško domačijo prevzel. Ker je imel pa Martinez še dva mlajši brata ino eno sestro, mu ni moglo iz zemlje veliko spoznaniga biti. Martinez ostane nektere leta doma, pa ni mogel nič prav z veseljam delati, li skerbelo ga je, kako bi si kaj več prislužil. Z svojím stanam nezadovoljnimu so mu vse reč presedala; nič ni mogel poterpeti. Šel je torej med bistriške {{prelom strani}} drevarje, akoravno so mu mati to adsvetovali. Pri drevarjih je bilo veliko terplenja; težko je mogel vzdigvati, v nevarnostih po sterminah in plazeh biti, dosti mraza vžiti, večkrat po snezi proditi; počitka je bilo pa malo. Še celo ob nedelah in zapovedanih praznikih si ni mogel nič prav počiti, ino božjo službo je večkrat opustil, zato ko je bilo daleč ad cerkve. Per vsim terplenji pa ni po volji dosti zaslužil, ino še tega, kar je zaslužil, je mogel marsikaj z drevarji na žganji zapiti, če je hotel, de mu je veliki drevar kaj dela dal, ino de so ga tovarši pri miru pustili. Komaj je eno leto drevaril, kar pride vhajovec Francon, ino začne perpovedvati, de pojde po branjevine (kontrobant); pa de mu tovaršev manka, ker ni varno, če jih gre premalo vkupaj. „Vsaj ena družba od tacih šestih nas more biti,“ pravi on. „Ti si močan,<ins>“</ins> reče dalej Martinezu, <ins>„</ins>boš lahko do volj nesel, ali če kaj pride, se tudi lahko potegnil; kaj se boš po teh hostah vkarjal; mar pojdi, boš z manoj po Tersti hodil, zložno živel. Ko iz mesta pridemo, vem za vse pota ino kerčme, kjer si bomo oddahnili. Sladkor, kava, zlatenina, svilnati robci ino drugo imenitno ruho je prijetnejši, kot pa ti vmazani hlodi po plazéh. Če ene pota srečno opraviš, boš v enim leti bogatejši, kot pa ko bi deset let drevaril.“ — Martinezu ino njegovimu tovaršu Jernaču je bilo to govorenje dosti všeči; le nevarnost, na enkrat ob vse priti, ko bi jih ujeli, ta jih skerbí; pa Francon pravi: „Veliko krat sim že po tih potah hodil, in še vselaj srečno. Kaj bi jas živel, ker se že pet let skrivam, če bi tega ne bilo.“ <ins>„</ins>Kodvovi Lukeš in njegov sin Nacelj pojdeta tudi z nami. Lukš zna marsikaj muh; Matjaž pa, saj ga poznata, se jih sam petih ne bojí, ko bi na to prišlo. Dajta še tisto čutarico žganja, de ga vsak ene pumpoziče popijemo; jaz ga bom plačal. Bati se nam ne bo nič; saj smo junaki“ — pravi dalej Francon, ko en pompesič popije — „deset jih mora hudič prej vzeti, preden bi mi cule pometali, naj še toljko deželnih stražetov pride; pa saj jih ni nikoli čez kakih pet v kupaj, mi pa tudi pistolj, nožov ino gorjač nimamo zastonj. Dones štirnajst dni je svet Florjan; tisti dan de se v Postojni dopoldne znidemo. Tam bom jas preskerbel, de nas kdo do Tersta potegne, če mu za to že veržemo kake krajcerje. Do tistiga časa pa poterjajta svoje dolgove, ali če nimata nič kaj, na posodo vzemita, de ne bosta z praznimi rokami hodila. Če hočeta de pojdemo tudi do Postojne vkup, me préd ta dan o poldne per Zborštnikovimu {{prelom strani}} {{
Martinez in Jernač, kateri je bil iz Zabrezovja doma, sta šla črez tri dni vsak na svoj dom. Doma pripovedujeta, de ni pri drevarenji nič zaslužiti, de se več na obleki razterga, kot se zasluži, de so se močno dela pošlé, ino de hočeta jiti za naprej na Hrovaško zidat, alj če ne bota dela dobila, de bodeta kramerijo začela. Kar jima je kdo dolžan, poterjata. Tudi od doma jima morajo nekaj dati. Peljala sta se, brez k Zaborštnikovimu Jurčiku jiti, z enim usnjarjam v Ljublano. Tukai sta dala za vino, ino Jernač, še le osemnajst let star, se je vpjanil, de mu ni mar dalej jiti; Martinezu, ki ga naprej ravna, debele besede daja, de naj gre, namreč Martinez le sam naprej. <ins>„</ins>Jas,<ins>“</ins> pravi Jernač, <ins>„</ins>bom že sam brez tebe v Postojno prišel, če se mi bo zdelo; po vprašanju se pride križem svet, berlav pa tudí nisim, de bi ceste ne videl.“ „Hodiva po dnevi,“ pravi Martinez, „noč ima svojo moč.“ Ko pa vidi, de z pjanim ni nič opraviti, ga spat spravi, ter čaka, naj se prespí. Tako je bilo ob čtirih po poldne, de se je prebrihtal. Šla sta naprej, eden nekoljko nevoljn, drugi ves še vertoglav. Ko nad Verhniko prideta, je bila terda noč; to de kir sta začela íti, sta šla le napréj. Memo ene kerčme gredé vprašata nekoga, če sta na pravi cesti proti Postojni, ino koljko bi še do tjekaj bilo? Trije pijanci so se jima iz za voglov na enkrat oglasili: Kaj bota pa v Postojni? — Ko nista na vprašanje odgovora dobila, gresta tiho dalej. Pjanci so pa začeli za njima teči, ter vpiti: „Kaj so za ene krote (gubavice).“ Vsak na svoje težave sta pozabila, ino tekla de vjideta. Nekteri kamni so Jernača na herbet zadeli. Martinez se je v graben ob cesti zvalil, de je bil ves po nosi opraskan. Ko iz grabna prileze je zmiraj ponavljal besede: Noč ima svojo moč. Dolgo in dolgo gresta naprej, ter čutita nekoga per eni konjušnici, de ga strahoma vprašata: Koljko je še do Postojne? Čez dolgo sta odgovor dobila: Bodeta kmalo tam. Ko spet dolgo časa gresta, prideta v neki kraj, alj je mesto, ali je vas, ne vesta, mislita si pa: Postojna vtegne to biti; to de po noči nočeta, in tudi ne vesta, kje ljudje sklicovati. V neke svisle hočeta spat jiti; Martinez gre naprej, kar zahruši neki perklenjen pes, popade Martineza za škorno, de se so zobje noter poznali. Martinez od straha zavpije in se vmakne; oba prestrašena gresta strani. Ker pa mislita, de {{prelom strani}} morata tjukaj ostati, se k enim bolj samotnim podi uležeta. Ura je bila ravno pol noči. Ko se zdaní, vprašata neko žensko, ki je po klaje prisla, kako de se temu kraju pravi; in odgovorila jima je: To je Planina. — Koljko je še do Postojne? — V eni dobri uri bodeta tamkaj. Gresta ín gresta, pot se le vleče. Ko Postojno ugledata, se oddahneta. Jernač začne: „Oh kako sva daleč prišla! Nič se mi kaj ta pot ne perlega. Blezo zadnič todi hodim. Ko bi bil ti zadovoljn,<ins>“</ins> reče Martinesu, <ins>„</ins>kar vernila bi se.“ — Martinez pa pravi: „Kaj boš toliko zdihoval; saj še jas ne zdihujem, ko sim po obrazu, kot svet Siromak (Ecce Homo). Pečene ptice nikomur po sili v usta ne leté; li dober je krajcar, ki se zasluži. Bomo videli, kako bomo kaj opravili.“ Ko dalej gresta, pravi Jernač: „Li poglej vsiga žalostniga in obritiga sveta. Za naše delo to nič kaj ni; saj nas bo vsak od daleč vidil. Kako je teh Krašen žalostno pogledati! Tukaj bi namalan ne bil, raji bi v naših planinah lačen iz naj gerjih grab hlode vlačil, ino jih po plazeh prožil, kot pa tukaj sit bil.“ — „Nič ne maraj, saj bomo spet kmalo nazaj šli,“ mu odgovori Martinez, <ins>„</ins>in če Bog da, tudi kaj zaslužili. Potli bomo pa že videli, kako nam bo kaj kazalo.“ Med tem prideta v Postojno. V Postojni sprašata Sterženoviga Jaketa, ki je bil iz nju kraja doma. Ta jima gre pokazat hišo, kjer se Francon z svojimi tovaršami zhaja. Memo ene hiše gredé, se jima iz veže oglasita Lukš ino Nacelj. Jakob jih popusti. Ti gredo pa vkupaj, kamur se ima cela družba zniti.
| |||