Konec povesti: Razlika med redakcijama

Utrudila se je bila Merica v teh svojih mislih, podprla je glavo z desno dlanjo in zaspala ... Bil bi popolen mir v sobi, da se ni čulo dihanje spečih, {{prelom strani}} Jovana in Merice, in da ni zdaj pa zdaj zašumel plamen v svetilki ...

 

 

Sredi noži se je deklica kar naenkrat prebudila. Tako jo je nekaj stiskalo, da skoraj sopsti ni mogla. S plašnim očesom je pogledala po hiši; bilo je napol temačno. Luč je umirala, steklo pa je bilo vse začrnelo in na stropu je bila precejšnja črna lisa. Iz stekla pa se je še vedno kadil črni dim in po vsej hiši ga je bilo dosti.

Sprva se je v mislih jezil sam nad seboj: čemu si prišel sem, da ti tu zmivajo oči — in dušo; in še mu je bilo na misli: dušo tvojo — črno.

 

 

In res je tako.

Odslej se mu je zdelo, da je popolnoma osamljen, vsak ga hoče poučevati in voditi skoraj kakor otroka za roko, on se jim pa ni pustil.

{{prelom strani}}

 

In tako je šlo z Jovanovim pijančevanjem vedno dalje, gospodarstvo pa je padalo. Mati in hči sta se pehali in trudili s kmetijo — zraven pa jokali in hirali ...

Zato ti bom pa pomagala pri tem, kolikor bo v moji moči, da mu pomagava iz dolgov . . . Tudi jaz imam nekaj pri Brumnu, in če ti je ljubo, Vid — da se bo tudi on veselil najine in svoje sreče, mu dam — vse ...“

 

 

V somraku je prišla Merica proti domu. Prijetno ji je bilo hoditi po mehki zemlji, ki se je vdajala pod nogo. Danes je užila mnogo, le posebno še, kar sta sklenila z Vidom ... samo težilo jo je, da mora molčati, dokler ne pride ugodni čas. Povedala bi rada očimu še nocoj, da bi ne podpiral več slednji večer trudne svoje glave nad mizo, in bi ne imel toliko skrbi, kako bi se izognil vsakdanjim težavam in skrbem, kdaj mu potrkajo upniki na vrata in pokažejo pot iz hiše ...

In zapeketala so kopita po zamrznjeni cesti ...

 

 

Drugi dan, okrog desetih je moralo biti, ko je stal Jovan opravljen kakor za mašo na pragu. Nekaj časa je stal, kakor bi ne vedel prav za prav, na katero stran bi stopil.

„Bog daj,“ so pritrdili sovaščani in se poizgubili med hišami ter potem pripovedovali doma najnovejšo novico, da nato ni bilo drugega govorjenja, kakor o Petruševih in o Hladnikovem Vidu ...

 

 

Nekaj pred Binkoštmi so imeli pri Hladniku poroko. Ni bilo še kmalu take pri Sv. Križu. Gostija pa je bila tudi sijajna ... Šele na gostiji se je razvezal Jovanu jezik; postal je zgovornejši, ko je uvidel, da je Merica, ki jo je mnogo žalil, res srečna. — —