Črna žena: Razlika med redakcijama

Nemara bi šel skozi sotesko nemoteno dalje, ko bi te ne opozorilo, zdaj ko si prvi hip stopil na plan, nekaj posebnega. Pred očmi se ti razgrinja nebeško lepa dolina. Daleč na zahodu kraljuje v srebrnem siju in blesku mogočna skupina gorenjskih snežnih velikanov ter obdaja v svoji sredi Triglav, sivega očaka, ki je vedno krasan, kadar ga ugledaš: zjutraj, ko mu mlada zarja zlati razorano čelo; podnevi, ko mu lahne meglice božajo in venčajo ožgano lice; zvečer, ko ga poljubljajo zadnji žarki zahajajočega solnca. Na južni strani doline te vabijo brhki gozdovi Jelovice, ki se raztezajo stopnjevaje, v drug nad drugim dvigaj očih se pasovih daleč tja do škrbinastega Babjega Zoba, ki čuva tesni vhod v divjelepi Bohinj. In če se ozreš proti severu, te od daleč pozdravljajo sive stene in močni stolpi blejskega gradu, ravne poljane, bohotna polja in pisane senožeti, ki oklepajo na skrajnem koncu, kjer se svet nagiba že proti Bohinju, vas Ribno. Kakor srebrn trak se zrcalijo sredi doline med belim prodom in gostim vrbovjem sveži in čili valovi Bohinjka, ki se vije zdaj sem, zdaj tja, zdaj zopet v mnogoštevilne stranske struge, zvezane med seboj s plitvimi bajerji in potočki. Ej, ta raznolika lepota, ta svečani mir, ki je razlit nad to rajsko pokrajino! Obstal bi človek ter gledal njena čuda božja, ki jih je roka Stvarnikova tako obilo natrosila na ta skriti košček slovenskega sveta. A da nisi že poprej mimogrede opazil čudne izpremembe tik ob poti! Glej, skalnata stena, ki te je doslej spremljala ob poti, je nenadoma izginila! Namesto pečevja opaziš na njeni severni strani sočne, tupatam močvirne livade, sadne vrtove in kopico prijaznih hišic, ki so raztresene po strmi bregovini.Ta vasica se imenuje Bodešiče. Vrh hribca pa samuje starodavna cerkvica sv. Vida s počrnelim, od viharjev in vremenskih nezgod razpraskanim zidovjem, s starinskimi slikami na zunanjih stenah in vegasto streho. Staro je to svetišče, bolj kakor mislijo njegovi sosedje. Zgradili so cerkvico, kakor poroča zgodovina, pobožni briksenski škofje, tedanji lastniki blejskega gradu, poleg svoje pristave ter jo močno utrdili zoper sovražnike.<ref>Cesar Henrik II. Sveti je podaril blejska posestva l. 1004. briskenskemu škofu sv. Albuinu.</ref> Da ji turški navali niso prizanesli, o tem priča še dandanes daleč naokrog znana podkev, ki jo je bil izgubil konj turškega jezdeca, ko je besneča žival treščila z nogo ob trda hrastova vrata. Še dandanašnji lahko vidiš to redko znamenitost, kajpada se blišči zdaj na vzvišenem kraju, pritrjena na pozlačenem Križu vrh cerkvenega pročelja.

Še starejša kakor cerkvica sv. Vida je bila v davnem času neka druga zgradba na nasprotni strani Bohinjke. Bil je to nepremagljiv in zloglasen gradič, ki si ga je bil postavil sredi 12. stoletja neki roparski vitez, da je odtod opravljal svoj nepošteni posel. Ljudje so rekli gradiču Kamnjek — ime se je ohranilo do današnjega dne, akoprav o gradiču samem niti sledu ni več. Kakor lastavičje gnezdo je bila ta trdnjavica prilepljena na pečino, tako da je odtod njen gospodar lahko pregledal celo gorenjsko ravnino od Jelovice do Karavank. Mnogo je trpelo ljudstvo od hudega roparja. Slednjič je briksenski škof storil konec njegovim drznim nasilstvom. Poslal je pred gradič močno krdelo vitezov, ki so tako dolgo oblegali roparsko gnezdeče, da se je naposled vsled lakote moralo lepo vdati. Tedaj je gradič pogorel od vrha do tal. O roparskih vitezih na Kamnjeku ni bilo odsihdob nobenega sledu več. Njih rod je izumrl, celo ime se je polagoma pozabilo. Razvaline gradu, kar jih je bilo ostalo, pa je začel glodati in izpodjedati uničujoči zob časa. Viharji in nalivi so odkrušili kamen za kamnom; nekdaj nepremagljivo obzidje je lepega dne zagrmelo v prepad, kmalu nato se je sesul tudi njegov najjačji branik — grajski stolp. Pozneje so se med skrivnostnimi grajskimi razvalinami cesto dogajale čudne reči, zlasti preden je zadela ljudstvo kaka nesreča, bodisi vojska, potres, »črna smrt«, ali pa najhujša šiba božja — Turčini. Prebivalci sosednjih vasi so videli pred vsakim nenavadnim dogodljajem v deželi na nekdanjem Kamnjeku belo ženo z žarečim obličjem, ki je posedala na grajskih razvalinah ter pretresljivo plakala in tožila. Slednjič je tudi ta prikazen minila in o beli ženi so pripovedovale samo še stare pravljice.

Koncem 15. stoletja, ko se vrši naša povest in je po teh krajih vladala blejska gosposka, je bila od roparskega gnezdeča na Kamnjeku videti le še mala, neznatna groblja. Nad to grobljo je zevala sredi skalnatega plazu temna odprtina. Skozi odprtino si prišel v prostorno, a ne posebno globoko votlino. Ljudstvo je tedaj imenovalo ta kraj »Pri slepem Bogu«; na koncu votline je stal namreč lesen križ, na katerem je upodobil preprost umetnik trpečega Zveličarja s slepimi očmi, pa tako genljivo, da se je moralo vsakemu obiskovalcu milo storiti pri srcu, kadar ga je ugledal. »Slepi Bog« je postal kmalu mala božja pot, kamor so hodili iskat tolažbe in pomoči ne samo vaščani z bližnjih Brd in Bodešič, ampak s celega blejskega kota, kadarkoli se je tega ali onega lotila kaka očesna bolezen ali ga je zadela kaka druga grenka nadloga. Pot k »Slepemu Bogu« ni bila lahka stvar; kdor je hotel priti čez pečino, je moral biti trden v nogah in še trdnejši v glavi, da ni omahnil v globočino. Vila se je najprej z Brd po strmi poti in opolzki senožeti, odkoder je potem vodila le dva čevlja široka stezica naravnost čez poševno pečino, kjer se je popotnik lahko oprijemal žice, ki je bila v ta namen pritrjena na železnih, v skalo zapičenih klinih. Zadnjih dvajset metrov pred votlino je bila stezica speljana po leseni, zibajoči se brvi, po takozvanem »mrtvaškem mostiču«, ki je bil narahlo pritrjen ob navpično skalnato steno in je bil na vnanji strani ograjen z nizko in trhlo ograjo iz desk. Da je bilo romanje k »Slepemu Bogu« res silno opasno, je pričalo znamenje, ki je bilo tik pred vhodom v votlino vdelano v živo skalo. Neokretni slikar je naslikal s kričečimi barvami, kako pada neki možak, ki mu je izpodrsnilo na mostiču, v grozno globočino. Pod sliko pa je zapisal s starimi, napol posivelimi in izpranimi črkami:

Bilo je na tiho nedeljo proti večeru. V gostilni pri Mohorku ob blejskem jezeru je sedelo in modrovalo za mizo čvetero gostov: Anželj z Brd, Grahek s Sela, Matija, Globokarjev pastir in Rok, Pušavčev hlapec, oba iz Bodešic. — Za durmi, na klopici ob peči, pa je spal, zvit v nerazločljiv klopčič, postaren možiček. To vam je bil človek posebne vrste. Bil je krošnjar — kupčevai je z žeblji — doma iz Krope in mu je bilo ime Štefan. Toda ljudstvo ga je vsepovsod klicalo za Štefuljčka — tupatam so mu rekli tudi »Kroparski možek«. Razpraskano in zgubano obličje, na katero je padalo nekaj širokih čopov sivkljatih las, kuštrave, črne obrvi, izpod katerih je švigalo dvoje svetlih, čudovito živahnih oči, kakor bi gledala mlada podlasica, ki ne more nikoli z njimi mirovati, upognjen hrbet, kratke, sabljasto zakrivljene noge, ki so pri vsakem koraku močno pocecnile, tako da je bila možičkova hoja bolj podobna živalskemu puhtanju ali poskakovanju kakor navadni človeški hoji, cela postava v sivi prsteni obleki — tak je bil Kroparski možek. Povsod in nikjer, zdaj na daljnem Hrvaškem, zdaj na Koroškem, je prehodil možek vsako leto vsaj dvakrat celo kranjsko deželo od Krškega in Črnomlja do Bohinja, poznal vse ljudi in vse družine, vedel vse skrivnosti, znal pozdraviti vsako bolezen na ljudeh in živalih. — Ker je bil sila premeten in zvest, je nosil včasih celo kopico skrivnih naznanil od doline do doline; govoril ni veliko, ali kadar mu je stekel jeziček, je žuborelo iz njega kakor iz studenca in vselej zadelo na pravem mestu. Če možku ni bila kaka stvar povšeči, se je delal gluhega kakor štor in je na vsako neljubo mu vprašanje nalašč narobe odgovoril; v resnici pa je imel ušesa tanka in občutljiva kakor ris, da je bilo le treba kaj važnega ujeti. Marsikdo je dejal, da pri Štefuljčku ni vse v redu v glavi, ta ali oni pa je bil mnenja, da je nemara bolj pretkan in moder kakor lisičji Fric, valpet na blejskem gradu. Možek je ležal pri peči in se delal spečega, dasiravno je glasni hrušč razvnetih pivcev čimdalje huje odmeval po sobi.

»Oh, oh, prosim te, pazi vendar, kaj žlobudraš!« ga je ustavil Mohorko in stekel zapirat okno, da bi kdo ne čul teh predrznih besedi. »Naglica ni nikjer kaj prida, zlasti tukaj ne. Jojme, če bi te čul grajski birič! Čakajmo, saj pride vse samo po sebi, samo opreznosti je treba!«

Telebnil je na klopico ter ni hotel slišati nobene besedice več. Ker se je solnce že zdavnaj skrilo za triglavskimi vrhovi, se je odpravila čvetorica mož proti domu. Anželj, mlad, postaven in zal možak, je krenil po polju, prekoračil savski most in hitel proti Brdom. Spotoma je še zmerom premišljeval stvari, o katerih so modrovali v gostilni. Ugibal je to in ono o beli ženi, dasiravno ni verjel ničesar in se je vselej prezirljivo nasmehnil, kadar so se mu vsiljevale take misli. Samo skrivnostna namigavanja, katera je slišal iz ust Kroparskega možaka, so mu delala nekaj preglavice. Ko je stopal po klancu višje in višje, je snivala pod njim vsa dolina v nočni tihoti; po Kamnjeku se je ravnokar razlila bleda mesečina in snežne lise vrh Stola so zablesteleod hipa do hipa v medlem siju. Na kamnješki goličavi, kjer je žuborel brdski potoj in se je odcepila skalnata stezica proti »Slepemu Bogu«, je stal ob poti lesen križ, pred križem pa klečavnik. Vselej, kadarkoli je šel Anželj mimo križa je pokleknil na klečavnik, ter natihoma zmolil očehaš. Tudi danes nameril korake tjakaj, toda ko je stopil izza drevja, so mu zadrgetala kolena in obstal je kakor prirastel na istem mestu. Kakih šest metrov pred njim se je dvigal križ in na klečavniku pred križem je molila prečudna ženska postava. Imela je dolgo krilo, čisto belo kakor sneg, tako da se je, kadar je stopala, peljalo za njo po tleh, in bujni črne lase, ki so ji razpleteni valovili hrbtu in ji sezali malone do tal. Nad tilnikom se ji je lesketala v laseh zlata iglica s svetlimi dragulji. Njene nežne črne roke so oklepale križevo deblo svojo ogljenočrno glavo pa je burno pritiskala ob noge Križanega. Celo telo ji je podrhtevalo v nekem notranjem krčevitem trepetu. Anžlju je zagomezelo mrzlo po hrbtu, od skočil je korak nazaj, pod nogami mu je zaškrtal droben kamenček. Prikazen je preplašena šinila kvišku, se ozrla proti mladenu kmetu ter mu pogledala naravnost oči. Mož je videl pred seboj črno, zamorsko obličje, na katerem so bile začrtane nežne, nenavadno pravilne poteze. Tudi njene oči so bile ogljeno črne, toda iz njih je žarel čuden zelenkast ogenj, kakor žari ponoči iz mačjih oči. Okoli črnega vratu je nosila žena blestečo zapono, ki je bila okoliinokoli drobno posuta z biseri in dragimi kameni.

Črna žena je položila kazalec na ustnice, kakor bi hotela reči, da ne sme govoriti, in je iztegnila obe roki od sebe ter jezno nagubančila čelo, naj mož naglo odide. Ali ta se ni ganil z mesta. Zato se je prikazen obrnila in stopala počasi po skalnati stezici proti »Slepemu Bogu«. Anželj je pričakoval, da se bo vsaj enkrat še ozrla nazaj, toda žena je korakala mirno svojo pot ter slednjič izginila v neprodirni temini za pečevjem.

Tedaj je zdirjal Anželj v velikih skokih po holmu navzgor. Šele ko je dospel vrh senožeti, je nekoliko obstal ter se oddahnil. Pred seboj je videl brdsko vasico in svojo domačijo, pa je rajši krenil na levo in ubral korake proti prijazni, skoro novi hišici, ki je čepela tik goščave. To je bil dom mladega Bregarja, ki je že poldrugo leto živel z njegovo najmlajšo sestro v srečnem zakonu. Anželj je trkal na vezna vrata, na okna in šele čez dokaj časa so prišli domači odpirat poznemu gostu.

»Doli pri znamenju ob potoku, ravnokar prihajam z Bleda.«

»France,« se je postavil Anželj, »verjemi mi, trezen sem kakor bukov štor! Kar sem videl na lastne oči, tega mi ne boš utajil.«

Bregar je bil pravzaprav doma iz Radovljice. Komaj je stopil v mladeniško dobo, ga je gnala neka notranja sila po svetu, tako da mu doma ni bilo več strpeti. Stopil je torej kot najemnik v četo, ki je šla v boj zoper turške pesjane in z njo prišel na južno štajersko mejo. O naporih, ki jih je moral prenašati in o nevarnostih, v katerih je živel tam doli, pozneje ni rad pripovedoval. Pač je povedal, in to večkrat, da se je boril v marsikakem vročem spopadu s Turki in da je nekoč v najhujši borbi rešil življenje svojemu poveljniku Krištofu, radovljiškemu graščaku. Ta mu je za to hrabro delo podaril kot plačilo veliko vsoto denarja. Pozneje je bil v nekem spopadu France sam ranjen in ne bil bi si rešil življenja, da ga niso oteli mimoidoči popotniki in mu skrbno stregli. Rana na plečih se mu je zelo počasi celila in zato je izstopil iz najemniške čete. Kupil si je s podarjenim denarjem na meji precej obširno posestvo, a ker pri njem ni imel sreče, ga je kmalu zopet prodal in domotožje ga je slednjič privedlo zopet nazaj domov na Kranjsko. Doma so mu medtem pomrli vsi najbližji sorodniki; zato je hodil nekaj časa ves potrt in žalosten semtertja in se ni mogel umiriti. Pogosto si ga lahko videl v cerkvi, kjer je pokonci kleče pobožno molil. Pozneje je začel zahajati na Brda, in vselej, kadar je prišel tjakaj, se je ustavil nekoliko pri vratih Anželjeve hiše. Čez pol leta, odkar je prišel domov, je kupil na Brdih malo posestvo, podrl staro, zrahljano in že razpadajočo kočo in postavil na istem mestu novo prijazno in lično hišico. Ko je bila hiša dovršena, ni minilo več pol leta, ampak samo štirje tedni, in že se je v novi hišici vršilo ženitovanje — Anželjeva Zalka se je preselila semkaj in lepa hišica je bila skoro premajhna za veliko novoustanovljeno srečo Francetovo in Zalkino. Odslej Franceta — mladega Bregarja — nisi videl nikdar več žalostnega, marveč vedno je obdajal njegove ustne lahek nasmehljaj in tako obsejal ves njegov obraz.

»Ne, prav gotovo ne! In če bom jaz imela kdaj kake neprijetne in težke sanje, pa ti jih tudi ne bom povedala, le zapomni si, ti nezaupnež! Seveda, obljubim ti, da težkih in hudih sanj sploh ne maram imeti, če si ti pri meni,« je nadaljevala veselo in nežno in mu dobrovoljno pogledala v oči; on pa ji je ovil hvaležno svojo roko okrog vratu.

»Francek, pojdi zopet k meni!« se mu dobrika Zalka.

»Mirno vest imam; in če je to duh, mi tudi ne more nič škoditi ... Toda nikakor ni duh, prisegel bi lahko, Zalka.«

Med tem razgovorom se je vzbudila v mladem možu vsa njegova hrabra vojaška narava in ga takorekoč vlekla z neodoljivo silo ven, na prosto zasledovat strah. — A ni se mogel znebiti žene, ki mu je z vso silo ovila roke okrog vratu in ga trdo držala. — Medtem je pa bela žena že odšla njegovim bistrim očem. Zoper svojo voljo je šel France nazaj v sobo, kamor ga je vlekla Zalka. Tu se je ozrl na njen bledi obraz in ko je videl v vsem njegovem izrazu zelo velik strah, se mu je zasmilila in zato se je potolažil in pomiril tudi sam svojo junaško naravo.

Zalka je bila od strahu tako omamljena, da se nekaj časa ni mogla ganiti z mesta. Ko se je zavedla, se je splazila k oknu v smrtnem strahu in skrbi za svojega moža in skozi okno zrla na prosto. Hitro je opazila, kako se je bela postava z res neko duhovom lastno hitrostjo pomikala proti gozdu — za njo pa je besneče dirjal France. Obe postavi sta slednjič izginili v gozdu.

Zopet se je zdelo Zalki, da je spoznala v teh klicih glas svojega moža. — Nastal je dolg odmor in mlada žena se je morala nasloniti na okno, ker sicer bi bila vsa prestrašena gotovo padla na tla. In zopet je začula še en bolesten krik, ki je pa prihajal iz večje daljave, že bolj iz sredine gozda. Lahna sapica ji je prinesla še nekaj nerazumljivih zvokov na uho. — Naenkrat prodre nočno temino močan, bolesten krik, ki je šel skozi mozeg in kosti: bil je Francetov orjaški glas in glasil se je, kakor bi bil na vse grlo zaklical: »Zalka!«

In v odgovor ji je bil le odmev njenih besedi; sicer je ostalo vse tiho. Strašna noč se je ni usmilila. — Toda ne, čuj, po stezi, ki vodi s travnika sem, prihajajo koraki! Nestrpno je čakala in gledala žena; in res, ni se motila, neki mož se bliža hiši. Zalka je zavrisnila veselja v srcu in zaklicala zaupno vdano:

»Kdo pa vpije sedaj sredi noči?« je vprašal neki glas, v katerem je Zalka takoj spoznala Pušavčevega drugega hlapca Martina.

Čez dober četrt ure so bili že zbrani trije kmetje in pet hlapcev pri Bregarju. Prišli sta tudi Anželjeva žena in Zalkina starejša sestra Lizika. Vsi so kar obsuli z vprašanji trepetajočo in vzdihujočo Bregarico. Ta jim je mogla odgovarjati le kratko, zmedeno in v posameznih presledkih, tako da je minilo dokaj časa, preden so si bili sorodniki in sosedje na jasnem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Žene so se tresle presenečenja in praznovernega strahu, možje pa niso mogli ukreniti nobenega pametnega sklepa in so le zmajevali z glavami.

Naslednjega jutra so se takoj po solnčnem vzhodu zbrali vsi možje, kar so jih nosila mala Brda, in skupno odšli iskat Bregarja. Prišli so v usodepolni gozd in se tu razšli na vse strani. Kmalu nato sta dva hlapca oprezno hodila okoli nekega brinjevega grma in iskala sledu. Kar se nekaj zasveti izpod grma. Bila je Francetova sekira, s katero je odšel z doma v boj s črno ženo. Kakih sto korakov od tega grma sta našla novo sled: tla so bila namreč popolnoma poteptana in pomandrana, kar je pričalo, da se je tu morala vršiti ljuta borba. Na njiju močan klic so takoj vsi prihiteli na ta kraj. Spoznali so na mestu dvojno sled: velike, okovane Francetove čevlje in odtis majhnih ženskih čevljev. Na bližnji jelkovi veji je visel šop dolgih, svilenomehkih ženskih las. Krvavih sledov niso našli nikjer in sploh niso zasledili nobenega znamenja kakega nasilja. Ugibali so na vse strani in iz najdenih sledov sklepali na vse mogoče slučaje, a ker niso nikjer prišli do jasnosti, jim je preostajal samo sklep: iskati še dalje, zasledovati naprej. In iznova so šli na svoje delo. Nekoliko globlje v gozdu so našli zopet sledove Francetovih velikih čevljev; z vso svojo izvedenostjo so mogli iz teh spoznati le toliko, da je France šel navadnih korakov v smeri proti stezi, ki vodi k »slepemu Bogu«. Za lučaj kamna daleč od tega mesta je ležal na tleh košček bele svile. In na tem mestu, kjer vodi ravno pot skozi gozd, so prenehali vsi sledovi. Možje so iskali še pol dne, prebrskali so vsak grmiček, pretipali vsako skalno votlino, vsako razpoko v kamnu so pogledali, duplino pri »slepem Bogu« so preiskali do zadnjega kotička celo večkrat; vse Špikove skale, vse njegove kamnite klopi jim niso mogle dati odgovora, nemi Špik je molčal in možje, ki so prišli v gozd z nado, da najdejo Franceta ali vsaj pot do njega, so morali zapustiti gozd zopet sami, negotovi, kaj se je zgodilo z Bregarjem.

Vsako tako novico so hitro sprejeli, ker bi jim pač utegnila podati novih sledov za nadaljno iskanje; toda pri vsaki so kmalu spoznali, da je le učinek nesporazumljenja in prazna izmišljotina. Različna domnevanja o skrivnostnem dogodku z Bregarjem so postajala od dne do dne bolj čudna, celo strašna. Špikov duh ga je zaradi njegove predrznosti, ker si ga je upal zasledovati, pahnil v Savo, so pripovedovali prestrašeno nekateri; drugi so celo vedeli, da ga je duh raztrgal na drobne kosce; tretji pa so menili, da ga je bela žena zaklela v tuj kraj, kjer mora izvršiti neko težko delo, s katerim bo rešil tega duha; ko dovrši svojo težavno nalogo, bo prišel zopet domov in prinesel s seboj za plačilo vrečo zlata.

»Našel ga ravno nisem; ampak imam neko pismo, katero moram oddati samo tisti osebi, na katero je naslovljeno. — — — In na pismu stojim tvoje ime, Zalka«.

V naslednjem trenotku je bilo pismo že odprto in razprostrto v njenih rokah. Začela ga je brati. Kakor duh je postajala bleda; ihtela je, ječala, zdaj celo zacvilila in se zvijala, kakor bi morala prestajati najgrozovitejše muke. — Dokončala je in spustila pismo na tla, se vrgla na klop in stokala kakor smrtnoranjena. — Presenečen jo je možek nekaj časa motril, nato jo je rahlo vprašal:

»Odkod pa je ženica dobila pismo?«

»Nič drugega nisem mogel zvedeti od nje. Rekla je, da je mož kar naenkrat prišel in jo nagovoril, in ko ji je dal pismo, je zopet takoj odšel. — — Ženici seveda ni prišlo na misel, da se pismu mudi. Ker je ravno nameravala iti na Sv. Višarje, je hotela med potjo oddati tudi to pismo. — Toda nekaj je prišlo vmes in mora ostati še nekaj časa doma; tako je torej meni izročila pismo, naj ga oddam.«

»Prav nič. Včeraj zvečer sem vpraševal po Ljubljani in stikal po vseh oglih in kotih, pa nisem niti za pičico bolj na jasnem. — — — Nihče ni nič vedel ali slišal.«

»Zalka, gotovega res nič ne vem, ampak nekaj si domnevam. Če se le ne motim, je France še na Kranjskem in se bo svoj čas zopet pokazal. Kaj ga je odvedlo z doma, je tudi zame zagonetno vprašanje; a vendar mora biti nekaj dobrega. — Zalka, saj me poznaš, jaz sem le tisti napol nori in napol gluhi možek in zato premalo slišim, ampak oči imam pa kakor jastreb in vidim marsikaj podnevi in ponoči, česar drugi ljudje ne opazijo.— Pa me je tudi po vsej deželi dosti kakor slabega denarja — in zato bi moralo biti presneto čudno, da bi na svojih potih nikdar ne srečal Franceta. In če ga najdem, Zalka, se smeš name popolnoma zanesti, da ti ga takoj pripeljem nazaj! Dotlej pa nikar preveč ne jokaj, da ne zboliš, ne tuhtaj in ne razmišljaj vedno naprej, saj nič ne pomaga, ampak vso zadevo izroči in prepusti ljubemu Bogu, ki čuva nad teboj. — Sedaj pa: Bog te obvaruj! Jaz odpotujem takoj. Nemara me bodete kmalu zopet videli in tedaj bom imel za vas gotovo kako sporočilo.« — Med temi besedami je potegnil svoj vihravi klobuk bolj globoko na čelo in urnih korakov odšel skozi vrtna vrata ne zmeneč se za slovo in za pozdrave, ki so mu jih izročali Zalka in njeni sorodniki na pot.

Za odgovor je čul le prezirajoče hohotanje in postava mu je zopet izginila izpred oči. Zdelo se mu je, kakor da se je pogreznila v zemljo. V istem trenotku se je tudi sam spodteknil nad neko korenino in padel ravno na rob nekega majhnega grička; kamen je zdrčal po rebru in tudi sekira, katero je doslej držal v levi roki, je odletela na tla in mirno obležala. Hitro se je dvignil, pobral sekiro in zamahnil z njenim ušesom po bližnji debeli smreki, da bi s tem prestrašil belo prikazen. Vsled silnega udarca mu je zagomazelo po rokah in je moral zato sekiro spustiti na tla. V tem trenotku je pa že stala ob njegovi strani črna žena. Še preden je mogel pobrati sekiro in zamahniti z njo po čudni postavi, se mu je ta že obesila na vrat in na vse grlo zakričala:

»Takrat, ko nas je napadla turška roparska tolpa, je tičal Miloš precej daleč od nas v nekem grmu. Torej ni mogel vsega videti, kar se je zgodilo. — V naši družbi sem bila edina ženska samo jaz in Turki so me izvlekli iz koče. Vse moje tovariše so pa pahnili nazaj v kočo in jih z njo vred sežgali. — Vse svoje okraske sem izročila Dinu v varstvo — zlato je v ognju pogorelo, kamne so pa pozneje izkopali iz oglja in pepela ... Evo jih — ali jih mar ne poznaš?«

»Radko«, se je začela hudovati žena, »torej ti je žal, da nisem umrla, da nisem zgorela. — Ti me sovražiš, ti me zaničuješ, preziraš. — Ali res nimaš zame nobene prijazne besede? ... Jaz sem pa hrepenela po tebi, kakor hrepeni solnčnica po božajočih jutranjih solnčnih žarkih, žejalo me je po tebi, kakor žeja pustinjo po blagodejnem dežju, želela sem te, kakor si želi noč jasnega, zvezdnatega neba ... Ah, koliko sem pretrpela v grozni, sramotni sužnosti pri moslemih — in toliko časa! — Na kar sem mislila noč in dan, si bil ti, potok solza ni usahnil v mojih očeh — za te, moje sanje in vse moje koprnenje si bil vedno le ti. — Moja ljubezen do tebe je gorela kakor velik kres, katerega ne more pogasiti nobena reka, in tako gori še danes!«

»Nigana, ti si izpodila iz mojega srca mir in mi razrušila srečo; ti me nisi hotela osrečiti. — Nestanovitna si, kakor megla; danes zvesta, jutri uporna, danes vsa goriš od ljubezni, jutri bo tvoje srce mrzlo kot led, zdaj se me držiš kot klop, zdaj zopet bežiš pred menoj kakor ovenel list ob jesenskem vetru ... Da, Nigana, ti si mi otrovala življenje.«

»O Radko!« je stokala žena, »jaz da sem otrovala tvoje življenje, jaz? — In vendar bi bil ti že zdavnaj izgubil življenje, da nisem prišla jaz z Milošem in Milico in te rešila ... Za vrbovim grmom si ležal v nezavesti, rdeča kri je lila iz rane, ki so ti jo zadali Turčini; s krvjo ti je odtekalo življenje in tvoj duh je bil le še napol navzoč. Obvezali smo ti skelečo rano, te dvignili in prenesli v svoj šator. In od tedaj sem ti stregla kakor svojemu bratu! — —

»In vendar nisem še umrla. Radko, jaz živim, živim! — in ti si moj — pa naj bo tudi tisočkrat drugače zapisano. — Prisegel si mi pri Očetu in Sinu ... Kristjan ne sme imeti dveh žen, pravi postava. Prvo pravico do tebe pa imam jaz.«

»Moj si, Radko, samo moj! — Bleda žena z rdečimi lici in rumenimi lasmi ni tvoja žena. — Od nje moraš proč! — Zapustiti jo moraš! — To je tvoja dolžnost, zakaj jaz imam tvojo prisego pri Očetu in Sinu. Če tega ne storiš, imaš na vesti velik, črn greh — smrtni zločin in Oče te bo pahnil v ognjeni pekel.«

»Radko, saj me ne zapustiš? Kaj ne, zopet me ljubiš? Pojdeš z menoj? — o seveda pojdeš!«

»Z menoj greš, Radko? — Je-li resnica? ti si zopet moj?« se je razveselila ciganka.

Mož je globoko vzdihnil in bridko zastokal. V njegovi duši je še divjal strašen boj, srce se mu je krčevito stiskalo, v ustih mu je zastajala sapa spričo tako groznih dogodkov, ki so se škodoželjno poigravali z njegovo usodo, in spričo temne, zagrnjene in negotove bodočnosti. Ker se ni mogel odločiti, ga je ciganka prijela za roko hoteč ga šiloma tirati iz gozda. France jo je pahnil od sebe in se ozrl tja proti svoji hišici, tja, kjer mu je cvetela tolika sreča: oči so mu obstale na svetlobnih žarkih, ki so mu iz oken domače hiše pošiljali zadnje pozdrave. Tako je stal nekaj minut kakor zamaknjen. Zdaj se je vzdramil in hrepeneče iztegnil obe roki tja proti ljubemu domu krat jih je zopet krčevito nazaj in jih prekrižal na prsih mu je kanila grenka solza, mu zdrsnila po obrazu in padla na tla — na domača tla — še v zadnji pozdrav — v slovo. — Boj je bil končan. Še parkrat se mu je privil iz srčnih globin bolesten vzdih:

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Drugo jutro na vse zgodaj sta bila France in črna žena na senožeti, kjer sta jih opazila ona dva pastirja iz Bodešič. Pa njih družba se je povečala še za osebo: tu jih je namreč počakala Niganina stara mati z imenom Bistra. To je bila čudna postava: globoko sključen hrbet, orlovsko zakrivljen nos, temno nagubančeno čelo, izpod katerega je sijalo dvoje zlih, kakor oglje žarečih oči, temnorjava, zagorela polt po vsem obrazu, lasje pa beli kakor sneg: zares živa podoba stare škodoželjne čarovnice. Ime Bistra se ji je pa popolnoma prilegalo, zakaj njene oči so bile res bistre kakor jastrebove in njen pogled je bil pravcati orlovski pogled, ki je zasledil še tako skrivne stvari. Ravno Bistra je prva zasledila Franceta; ona je najprej izvedela za njegovo hišo, razmotrila vse njegove razmere in tako vodila Nigano s svetom, zvijačami in dejansko pomočjo, da je ta slednjič našla Franceta.

Nekega večera je — kakor navadno — odšla Bistra v okolico po živež. Ko sta tako France in Nigana sama počivala v senci košatega drevesa, se je vrgla žena k moževim nogam in začela strastno vzdihovati:

»Radko, moj Radko! — darovala sem ti svojo dušo, svojo srečo, svoje življenje — vse! — Ali res nimaš za me prav ničesar? Ali si mar vse pozabil, kar si mi prisegel v šatoru mojega očeta in pozneje po poroki v najini stari koči? — — Daj mi samo polovico one ljubezni, katero si izkazoval tisti bledi ženi z zlatimi lasmi – prosim te, daj mi vsaj deseti del!«

»Da, Nigana,« ji je odgovoril mož kolikor mogoče nežno, »rad te imam; toda pridna moraš biti in vedno ostati pri meni. — — — Žena ne sme nikoli zapustiti moža.«

»Skoro gotovo bi me bil zaprl nekaj tednov v svojo trdno klet,« je odgovoril krošnjar, »pa se je mogočnež zbal. Sicer bi me pa gospoda sama nikdar ne dobila v svoje roke; prostovoljno sem se jim izročil, ker sem jim hotel eno zagosti in s tem sebe malo pozabavati. Pa čuj, to pot mi je že trda predla in prav gotovo bi bil obtičal v temnici, da me niso rešili kmetje. Kakor veš, je bil takrat, ko so me prijeli ti malopridneži, ravno semenj in zato je bilo na Bledu mnogo kmetov iz Bohinja in iz Gorij. Ti vsi me poznajo in me imajo radi, ker jim znam dobro postreči s svojo pristno robo in jim prinašam raznih novic, katerih se naberem po potu. To ti je bilo kričanje in mrmranje pred pristavo ob jezeru, ko so se začeli potegovati zame, da je bilo veselje poslušati! Nekateri so vpili na vse grlo: ,Celo‚Celo nabogleni, napol gluhi krošnjar nima miru pred valpetovim bičem!'‘ — ,Mučili‚Mučili ga bodo do smrti!'‘ — ,Pobijte‚Pobijte pesjane!'‘ — ,Obesite‚Obesite oderuha!'‘ — Taki in podobni glasovi so se razlegali ob jezeru in odmevali od grajskega skalovja. Valpet je postal bled kakor zid in opazil sem, kako so mu vsled silnega strahu in skrbi klecala kolena. Naenkrat je zakričal: ,Ljudje‚Ljudje božji, bodite pametni! Moža moram preiskati, ker so nam ga naznanili kot puntarja in hujskača, če ne najdeni pri njem nič sumljivega, ga takoj zopet izpustim.'‘ Kot priči je vzel s seboj dva Selana. Napravil sem kolikor mogoče čmeren in žalosten obraz, a sam pri sebi sem se smejal iz vse duše v zavesti, da mi gre celo gospoda na lim. Veš, vso stvar sem natančno pripravil in res, nisem se zmotil — ti krvosesi so morali zaradi mene enkrat s svojimi nežnimi rokami broditi po gnoju — hahaha!«

»Potem ti pa že moram povedati do pičice natanko — je zelo imenitno; če bi napravili kmetje večkrat kako podobno šalo, bi se presita gospoda na gradu kmalu odvadila stikati ubogim trpinom po žepih in iskati sumljivih reči. Poslušaj, bilo je tako: že več dni sem opažal, da me biriči zalezujejo ... Kakor veš, slišim res ne prav posebno dobro, ampak zato so pa moje oči bistre kakor jastrebove in imam tudi v svojem notranjem nekaj očem podobnega, tako da opazim vsako stvar, še preden so jo zagledale moje oči. ,Naj‚Naj bo,'‘ sem si mislil, ,ne‚ne bodete me prekanili, ampak jaz vas potegnem da si boste vihali nosove!'‘ — — Šel sem v gozd pod Kamnjek in tam skril svoja pisma v votlem drevesu ... Sicer pa v teh pismih ni nič posebnega — je pač označeno približno število naših privržencev, nekatera imena mojih najboljših zaupnikov in še nekaj drugih podrobnosti, kar je pa seveda boljši, da gospoda ne ve. Za najbolj skrivna pisma imam drugo skrivališče, teh ne nosim nikdar v torbici, ker je premalo varno. — Pisma so torej morala zapustiti usnjato torbico in se zadovoljiti z novim bivališčem v votlini; torbico sem pa napolnil s konjskim gnojem, tako da jo je kar veselje pogledati, potem sem jo pa še povezal okolinokoli z jermeni. Nato pa hajdi svoja pota! — In res že po znamenju ob jezeru so me zgrabili biriči. Moral sem z njimi na grad in zdaj se je šele pričela prava zabava. Valpet sam me je peljal v sprejemno sobo in me tam izpraševal kakor kakega učenčka prvega razreda. Seveda sem razumel vse samo napol in še to napačno; odgovarjal sem mu vse vezano. S tem sem ga tako razjezil, da je postal ves divji in začel kričati nad menoj, da sem pobalin, ničvrednež, zlobnež, da bolje slišim kakor veverica in da mi bo te budalosti že izbil iz glave. Zapovedal je biričem, naj izpraznijo moj krošnjarski koš. Najprej so položili skrinjico z žeblji na mizo in jo slovesno odprli: in glej — sami kroparski žeblji, prav nič drugega ni bilo v njej! — Nazadnje so pa prišli do usnjate torbice in zdaj se jim je vzradostilo srce in zavrisnili so od veselja, kakor bi bili našli zlat zaklad. To je bilo veselje! Nestrpno hitro so odvezali jermena in zagledali zaklad — in čuj, kar zavihnili so se jim nosovi in vsi so se ozrli name z divje-jeznim obrazom. Toda valpet je menil, tu notri tiči gotovo kaj posebnega, stvar je več kot sumljiva. In zdaj so brodili in tipali po gnoju kakor gotove živali. — Nisem se mogel zdržati, na glas sem se zasmejal. Ko je valpet spoznal, da sem jih hotel voditi za nos, se je zadri nad menoj: »Kaj hočeš s to nesnago?« — »Verjamem«, sem mu odgovoril, »da si si priboril slavno zmago«. — »Vedeti hočem«, je kričal valpet še glasneje, »zakaj nosiš s seboj gnoj?« — »E, saj nisem otrok, čemu neki mi bo povoj. Saj vas razumem, nikar tako ne vpite nad menoj,« sem mu odgovarjal ponižno. — »Prepričan sem, da nas predrzni puntar hoče vleči«, je rjul valpet ves iz sebe. —

— V resnici si mi seveda ni upal skriviti lasu, ker mi ni mogel ničesar dokazati; nasprotno, celo spoznal je, da taka uboga reva, kakor sem jaz, res ne more biti nevaren. — Med tem so zunaj kmetje postajali vedno bolj glasni in nemirni, nestrpno so pričakovali izida slavne sodbe, začeli so kričati. Fric se je bal, da so se mu tresla kolena, in nič več si ni znal pomagati. Razkačen je zapodil vse tri, mene in oba Selana, skozi vrata ... To ti je zgodba, katere se bom z veseljem spominjal vse svoje žive dni. Kadar se je spomnim, se mi srce zasmehlja, ker sem prepričan, da sem storil dobro delo.«

»Nič se ne boj, Peter! Možka ne bodo vjeli, če se jim ne bo sam ponudil. Enega ali dveh se pa vkljub svoji sključeni postavi še celo ne bojim. Za vsak slučaj me vedno čuva železna palčka. Zdaj počiva v drevesu pri pismih. Poslušaj me Peter, bistre oči imam in v glavi pamet! Stvar ni tako zelo nevarna, kakor si misliš. Verjemi mi, dobro sem spoznal, kaj misli gospoda o nas! Res so sumili, da utegnem biti jaz nevaren, toda pri zadnji preiskavi sem jih prepričal, da sem popolnoma nezmožen za kako premišljeno delo; z zavestjo, da sem napol neumen, so me pognali z grada in zdaj se živ krst ne bo več zmenil zame. Oštirja Mohorka imajo pa zapisanega kot najbolj zvestega podanika. Ej, zvita glava je valpet, če je treba napraviti kako neumnost; resnice pa ne bo spoznal. — — — Prejšnji večer, ko so drugi dan mene vjeli, smo bili zopet pri Mohorku. Žalostno je, žalostno, tako smo spoznali, in vedno hujše. Tako, kakor zdaj delajo z nami, ne sme dalje. Za svoje pravice te moramo potegniti, saj smo ljudje. Bog daj, da se nam posreči pognati tega zverinskega Hartmana. Gospod Andrej je naš gospodar; srečni časi, ko nam bo ta zapovedoval! Sicer pa Peter, zame se nič ne boj, da bi me vjeli; ne ostanem namreč dolgo tu. V najkrajšem času me čaka dolga pot!«

»Ne vem. Dva meseca sta že minila, pa še nismo dobili odgovora. Nekateri pravijo, da so se najbrž pisma izgubila ali pa jih je kdo prestregel, da niso prišla v prave roke. — Vidiš, Peter, ravno to je vzrok, da grem zopet na pot. Nesel bom namreč novo pritožbo v Briksen. Pri sebi imam pismo na škofa, ki mu ga bom izročil osebno in počakal odgovora. — Če se na ta način ne bomo mogli rešiti trdosrčnega Hartmana, potem pa udarimo; sledila nam bo cela dežela. Imam namreč pri sebi še drugo pismo, ki bo romalo med kmete in jih navduševalo za boj.«

»Razumem«, je odgovoril Peter; »vrši se ženitovanje. Ženin je kmet, nevesta pravičnost.«

Pismo je izražalo najprej globoko vdanost blejskih kmetov do prevzvišenega vladike; pokazalo je, da znajo ljubiti in spoštovati svojega vrhovnega gospodarja in da se znajo pokoriti tudi pravičnim zahtevam graščinskega gospoda. Toda kakor je začel počenjati neusmiljeni Hartman s svojimi podložniki, presega vse meje pravičnosti in človekoljubja. Krivica se je začela oblastno šopiriti, pravica pa tiči v kotičku. Vedno večji davki se nakladajo ubogemu trpinu; tlaka se množi z vsakim dnevom; dobro bi bilo, da bi kmet delal neprestano le za graščaka, a poleg tega mora še prenašati cel dan bridke udarce valpetovega biča. — Ker se kmetje zavedajo, da je briksenski škof dober gospod, ki se bo gotovo potegnil za svoje podložnike, zato ga prosijo pomoči iz te stiske; naj jim pomaga odstraniti Hartmana in na Bled naj pošlje pravega gospodarja — dobrega gospodarja Andreja. To je vse drug mož, ki bo imel srce za svoje podanike, in ti mu bodo zato vdano in z veseljem služili. — Nadalje omenja pismo veliko nevarnost, ki preti Kranjski — turško povodenj. Dober gospodar bi jih ščitil pred Turki, sedanji graščak jih pa sam izžema; kako naj se potem branijo pred tujim sovražnikom, ko nimajo zaveznika niti v svojem gospodarju. — Tako je obširno pismo obrazložilo vse neznosne razmere ubogih, kmetov-trpinov in na koncu je še enkrat izrazilo popolno zaupanje v pomoč dobrotnega cerkvenega pastirja.

»Jaz pa. Pred kratkim je izginil z Brd mlad mož, ki se je v prejšnjih svojih letih boril na južnoštajerski meji proti Turkom. Izginil je pod ne baš navadnimi okoliščinami. — Neka črna žena v beli obleki se je prikazovala dalj časa ponoči, zdaj tu, zdaj tam in strašila ljudi. Nekega večera je prišla kar dvakrat zaporedoma pred Bregarjevo hišo — Bregar je namreč oni mož, ki je izginil. — Ker ni veroval v duhove, ampak je mislil, da je to le delo kakega zlobnega človeka, je zasledoval črno ženo, da bi jo razkrinkal. In od tega časa ga ni nihče videl. Poslal je samo še svoji ženi pismo, kjer pravi, da ga je črna žena vzela s seboj in da mora izpolniti neko težko dolžnost, — v življenju da ga najbrž nikdar več ne bo domov. Popolnoma sem prepričan, da je vsa ta zgodba v zvezi s »krvavo koso«. — Iz tega pa izprevidevam, da gre stvar že predaleč. Človek ima tudi dolžnosti do svoje družine, katere ne sme pahniti v nesrečo.«

»Res je, kar praviš, Štefan, ampak veruj mi, da pri tej dogodbi »krvava kosa« nima prav nič opraviti. — Noben slučaj mi ni znan, da bi bili koga silili v zvezo, — ravno nasprotno, vodstvo postopa pri sprejemu novih članov jako oprezno in zaupljivo. Sicer res opazujejo ljudi in če najdejo kakega sposobnega, ga tudi porabijo; toda preden se trajno odloči in vstopi, mora prestati dolgo in težko izkušnjo.«

Bilo je proti koncu oktobra, nekega krasnega popoldne. Zjutraj se je privlekla od Save sem gosta, z vodo napojena megla in se razprostrla nad hišo in poljem kakor težka, temna odeja. Opoldne je privel jug, odpihal megleno strašilo in tako razjasnil nebo. Zdaj se je pokazala ravnina v vsej svoji čarni krasoti; kakor na temnorumeno jezero ob večernih solnčnih žarkih se je naslanjal tam daleč v nepregledni daljavi nanjo jasni nebesni svod. — Posamezna drevesa so štrlela proti nebu kakor mračne sence brez določnih obrisov ali kakor grozotni strahovi, ki ne puste popotniku, da bi se jim upal približati. Nad vdrtinami semtertja valovitega polja je potajno valovil večerni zrak. — Na zemljo je polagoml legala skrivnostna tajna jesenskega večera. Tam daleč so se na obzorju začeli vzdigovati gosti oblaki od zemlje proti nebu. V nje se je uprl veter in obdeloval in izpreminjal v najrazličnejše podobe in postave. Zdaj so se vzdigovala cela pogorja s snežnoodetimi vrhovi in mračnimi dolinami, zdaj so se na njihovem mestu zvijali strašni zmaji v medsebojnem boju, potem so zopet rastli iz zemlje utrjeni gradovi močnimi stolpi. In te slike so izpreminjale od trenotka do trenotka svojo barvo, od temnordečega do zlatožoltiga in od umazanovijoličnega do svetlo zelenega.

To čarobno poigravanje z oblikam in barvami v oblakih je onazoval z ostrim očesom neki mož, ki je sedel na leseni klopi pred hišo. Njegov obraz razodeval lepe, moške poteze in raz glavo so se mu vsipali črni gosti lasje. Brada in lasje so kazali semtertja nekaj sivih las. — Mož je bil v belih hlačah, rdečem telovniku z gosto našitimi kovinskimi gumbi in v žolto volnenem jopiču. Na nogah je imel opanke. — Taka je bila noša ondotnih prebivavcev. Čim dalje je mož opazoval oblake, tem bolj žareč je postali njegov pogled. Kar naenkrat je zastokal in vzdihnil napol glasno:

»O, da bi bile resnično gore in ne samo oblaki! Ali pa da bi mogel odpluti s temi oblaki proč, daleč proč pod snežnike k svoji — Zalki in ljubljenemu dekletu. — Moja Zalka! — Ali je moja? — O, Bog, saj še misliti ne smem nanjo brez krivde ... In tukaj imam ženo in vendar je nimam.«

»Veter in oblaki gredo, pa zopet pridejo; toda tvoja panicka<supref>1Panicka = gospa.</supref> je že sedem tednov z doma in se nikdar ne pokaže.«

»Ni vedno enako, gospod. Včasih pridejo na leto štirikrat, celo petkrat, včasih jih pa celo leto ni. Najrajši pridejo, kadar je semenj ali kaka posebna slavnost.«

France je ravno hotel iti spat, kar zasliši od zunaj mehke glasove. Nekdo je igral na gosli milo, v srce segajoča pesmico. Mož je pazljivo poslušal, toda pesem je kmalu utihnila in v naslednjem trenotku je stopila skozi vrata ženska postava, zelo čudno našemljena. Njena obleka je kazala najraznovrstnejše pestre barve: svilen rdeč oprsnik je bil bogato vezan z zlatom in srebrom, nad njim je valovila široka, svetla halja, po kateri so se vsipali po hrbtu razpleteni črni lasje, okoli vratu se je oklepal niz blestečih biserov, na čelu je pa družil lase zlat glavnik, sredi katerega je žarel pravi demant, kakor svetla zvezda. Ženi pa so se iskrile tudi oči pravtako, kakor dragi kamni. Razkošni obleki primeren je bil tudi ves njen zunanji izraz in nastop. Počasi in samozavestno se je bližala možu, a kar naenkrat se mu je vrgla na rame in rekla napol boječe, napol zaupljivo:

»O, Radko, ali mi res nočeš pokazati nobenega znamenja svoje ljubezni? — Kako težko sem te pogrešala in kako sem se veselila zopetnega svidenja!«

»O, ljubi Radko! Pri meni moraš ostati. Tvoje je moje srce in moja duša. Ti si zvezda mojih oči, gorak žarek moje duše ... Ljubim te kakor ljubi dan solnce in noč luno ... Nikoli več te ne bom zapustila — res ne. — Toda zopet me moraš ljubiti in ne tako hudo pogledovati s svojimi dobrimi očmi. — Nikdar več te ne bom pustila samega!«

»Glej, Nigana, to je tvoja ljubezen — vse samo veter in prazne besede.« jo je strogo zavrnil mož; »kakor hitro zahtevam kako malo žrtev, ti je vse pretežko ... S tem sva se torej dogovorila. Pojdi spat. Jaz grem na streho, kjer se odpočijem. Jutri odpotujem, lahko noč!«

Nekega popoldne je prišel tudi France, nesrečni mož ciganske princezinje, v Bjelino da bi se nekoliko razvedril. V prvi ulici — če sploh smemo ozek prehod med umazanimi nizkimi kočami nazvati s tem imenom, je naletel na veliko množico ljudi, ki so se gnetli okoli nekega judovskega prodajalca. France se je približal in poslušal nekaj časa burke, katere je zbijal prodajalec, kar ga je nekdo dregnil v hrbet. Hitro se je obrnil in nevoljno rekel v hrvaškem jeziku:

Ne meneč se dalje za možka, se je prerival z močnimi svojimi rokami skozi, gnečo. Štefuljček mu je skušal slediti. Zato se je prerival in si delal s silo pot, toda ljudem, ki so poslušali judovskega prodajalca, je bilo prerivanja in nemira kmalu zadosti. Nekaj korenjakov, je zgrabilo možka, v katerem so spoznali glavnega kršitelja miru. Prišlo je do malega spopada. Z nepričakovano močjo in gibčnostjo se je možek kmalu otresel vseh nasprotnikov, toda preden se je mogel rešiti neprijetne zmešnjave, je preteklo vsekakor precej časa. Ko se mu je slednjič posrečilo tudi to in ko se je tako osvobojen ozrl po Bregarju, so ga pustile tudi njegove oči na cedilu — Bregarja ni opazil nikjer. Tekal je po cestah in ulicah, a zastonj, France je bil že izginil.

»O, tu sem ravno tako varen kakor v cerkvi,« se je smehljal možek; »Kranjec svojemu rojaku ne bo storil nič zalega. Toda pojdi no, Bregar, nikar ne uganjaj šale tako dolgo! Moje oči me še niso nikdar varale in poznam te skoro bolje kot sebe ... Tudi če bi bil črn kot črna žena, pa bi te bil vseeno spoznal! Če enkrat najdem sled, mi zajec ne uide več. — V tem slučaju me je, žal, predaleč zapeljala neka napačna sled — a zdaj sem pa kar slučajno naletel na zajca samega.«

France se je začel tresti po vsem životu; nekaj časa je molčal, potem pa je zakričal na vse grlo:

»Svojo zgodovino ti lahko povem v kratkem; ni ravno posebno obširna. Kakor veš, sem stopil pred leti kot najemnik v četo, ki je šla v boj zoper Turke, in z njo sem prišel na južnoštajersko mejo. V nekem malem spopadu s Turki sem ranjen obležal na polju. Rana mi je krvavela in mojemu življenju se je bližal konec. Tedaj so pa prišli ravno še o pravem času cigani, ki so se potikali v okolici, me iz usmiljenja dvignili in prenesli v svoj šotor. Več mesecev sem ležal bolan — pravzaprav sem visel med življenjem in smrtjo; ob tej bolezni mi je stregla neka dekle, hči ciganskega poglavarja. Ko sem zopet okreval, sem ostal še dalj časa pri ciganih in užival njihovo gostoljubnost. In v tem času se je vnela ljubezen med menoj in Nigano, cigansko mladenko. Čez četrt leta sva bila mož in žena. — Pa ciganska kri je nemirna. — Nekaj tednov sva živela srečno, toda nekega dne je Nigana izginila in se šla potikat s svojimi rojaki po deželi; takrat me je prvič zapustila. Pozneje se je to ponavljalo. Nekoč je roparska turška tolpa zajela dvajset ciganov, ki so počivali v pastirski koči pri Krsnavopolju, in jih s kočo vred sežgala. Tudi Nigana je bila med njimi in zato sem si moral po vsej pravici misliti, da je zgorela z drugimi vred. Najmanj deset ciganov, ki so bili v obližju — eden je tičal v nekem grmu, komaj za lučaj kamna oddaljenem od koče — mi je priseglo, da je Nigana zgorela. Pozneje so našli celo njen dragoceni nakit v pepelu na pogorišču. — Zadeva je prišla pred župnika v Bjelini, ki je uradno potrdil Niganino smrt in mene proglasil za prostega. — A Nigana ni bila mrtva. Turki so jo namreč izvlekli iz ognja, jo rešili smrti in jo potem prodali na Srbsko kot sužnjico. Dolgo sem žaloval za ženo, zakaj odkritosrčno sem jo ljubil. Pozneje sem šel domov ... Kaj se je tam zgodilo, ti je vse znano. — Resnično srečo sem našel šele z Zalko. In ko sem bil najsrečnejši, me je nenadoma zadela grenka usoda. — Nigana je ušla turškemu gospodarju in po velikih, nevarnostih in nezgodah prišla v Bjelino, kjer je zvedela, da sem odšel v svojo domovino; ker je vedela za mojo domovino, se je nemudoma napotila na Kranjsko mene iskat. S pomočjo svoje stare matere, ki jo je vedno spremljala, me je slednjič res našla. Ko je spoznala, da sem zopet poročen, je v začetku izgubila vsako upanje, da bi me mogla zopet pridobiti zase. Pozneje je pa vendar poskusila vse mogoče. Neizmerno se je bala ljudi, da bi ji ne storili kaj žalega, in zato je v njej dozorel sklep, ljudi strašiti. Pobarvala si je obraz s črno barvo in tako dolgo nastopala kot Špikov duh. To je bila »črna žena«, katere so se ljudje tako bali ... Dolgo se je trudila in slednjič se ji je posrečilo vendar, da me je ponoči izvabila v gozd, kjer se mi je dala spoznati in mi razjasnila ves svoj položaj. — Zame je nastala strašna težka dolžnost; toda drugače nisem smel, moral sem iti z njo, zakaj bila je moja prava žena! — Zapustila sva Gorenjsko in po dolgi poti dospela semkaj, kjer sva si kupila to hišo. — Zdaj veš vso mojo zgodovino in h koncu naj ponovim še enkrat svojo prošnjo ...«

»Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi zapustil to cigansko domovino in bi si drugje poiskal primernega bivališča; nemara bi izpremenila žena svojo naravo, če bi bila daleč od svojih rojakov.«

»Čisto nič novega ne vem,« je odgovoril Štefuljček. »Kmalu potem, ko si se ti izgubil, sem tudi jaz zapustil Bled in potem sem preromal vso Kranjsko. Povsod sem se nekoliko oziral po tebi; pa zavedla me je neka napačna sled, — mislil sem namreč, da te je odvedla z doma ,krvava‚krvava kosa'kosa‘«.

»Kaj pa je to ,krvava‚krvava kosa'kosa‘«? mu je hitro segel France v besedo.

»Ah, Štefan, jaz sem nesrečen. Tu v tujini, daleč od ljube domovine, moram samotno preživljali, svoje težke dneve. Toliko je sicer rojakov blizu, pa se jih moram ogibati in se jim skrivati, da me ne spoznajo, ker me je sram. V vednem strahu in trepetu sem pa tudi pred Turki, ki neprestano preže, kdaj bi udarili čez mejo. — In zdaj si prišel ti in zopet odhajaš — pa ti ne smem izročiti pozdrava za svoje ljube; — ah, to peče.«

Odkar je možek obiskal Bregarja, je ta pohajal s težko glavo okoli hiše in ni nikakor mogel priti do odločnega sklepa. Če bi bila v tem času prišla Nigana, bi ga bila še lahko odvrnila od nameravanega naklepa; zakaj vkljub vsemu drugemu je njegovo srce še vedno bilo za vihravo, nepokojno ciganko. Minila sta dva tedna. — Ker pa žene še v tretjem tednu ni bilo od nikoder, se je mož razjezil. Vzel je slovo od jokajoče Dombruše in ji marsikaj naročil za ženo, kadar se vrne; nato je odšel proti Bjelini, se trenotno ustavil pri nekaterih hišah in še isto popoldne je bil že zaprisežen vojak pri obmejnih četah. — Na njegovo lastno prošnjo so ga uvrstili v četo v Kostajnici. Kostajnica je bilo pravo umazano gnezdo ob Uni, več dni oddaljeno od Bjeline.

»Po svetu jaz okrog blodim <br />

Glasovi so prihajali vedno bližje in bližje, zdaj so obmolknili — mož je pa ves trepetal od samega razburjenja. In zopet se je v noč oglasila pesem, a zdaj so prihajali glasovi ravno od nasprotne strani. Godci so torej že odšli mimo in se bližali mestu. V naslednjem trenutku je začul France klic sosednje straže: »Stoj! kdo tu!« V odgovor mu je sledil jasen krik ženskega glasu. Le še nekaj mrmrajočih glasov je prišlo Francetu na uho in zopet je zavladala nočna tišina. Čez nekaj minut je prišla iz mesta patrola in zopet je bilo čuti nekaj glasnih besed. Francetu ni bilo treba dolgo čakati, obhodna straža — poveljnik z osmimi možmi — se je že bližala njemu. Na poveljnikovo vprašanje je France povedal, kar je slišal. Videl ni nič. — Potem je izvedel, da so našli moža, ki je imel sosednjo stražo, omamljenega ležati na tleh. Ko so ga prebudili, je izpovedal, da se mu je nenadoma približalo več črnih postav in ko je zaklical, se mu je vrgla neka žena okoli vratu. Ko se jo je hotel rešiti, mu je z druge strani priletel udarec na glavo in kaj se je potem zgodilo, ni vedel več. Francetu je bila stvar takoj jasna. Torej je zopet prišla, njegova nesrečna žena. In kakor jo je dobro poznal, je moral pričakovati, da ne bo prej mirovala, da ga bo zopet priklenila k sebi ali pa da bo povzročila kako nesrečo.

Drugi dan so natanko preiskali vso okolico, a ciganov niso našli nikjer. Popraševali so več milj na okoli, pa nihče jih ni videl ali slišal. In vendar so straže razločno čule cigansko godbo in petje. Ves dogodek je bil zapletena uganka, katere niso mogli rešiti. Zopet je minul teden, ne da bi se prigodilo kaj podobnega. V prvih nočeh so podvojili stražo; a ker so videli, da ni več potrebna večja straža, so jo kmalu zopet zmanjšali.

»Odkar mi mati v grobu spi, <br />

»Kaj? z menoj ne smeš govoriti? Z Nigano, svojo ženo, ne smeš govoriti?« mu je kričala žena v obraz tako od blizu, da je čutil na svojih ustnicah njen vroči dih.

»Radko! Radko! Ali je res? Ti si prost? Osvobodil si se? — — Nigane ne poznaš več? Nigana ti je tuja, preslaba; več ne maraš zagorele ciganke! ... Zopet hočeš proč med divje gore, k zlatolasi ženi! ... Toda prisegam ti pri svetlih zvezdah, da ne smeš biti srečen z njo, tega nikakor ne pustim. — Za teboj pojdem, če treba na konec sveta, in če te najdem pri njej, umorim njo in tebe!«

»Grozna si, Nigana,« je vzdihoval France; »s svojim početjem onesrečiš sebe in mene! Premisli vendar, na straži ne smem govoriti z nikomur ... Zdaj sem te poslušal tako dolgo in če se to izve, bom moral za to pretrpeti težke kazni, ali bom moral iti celo v ječo. Pojdi, Nigana, pojdi proč!«

Naslednji večer je Bregar zopet stal na svojem navadnem mestu na straži. Še dve uri je manjkalo do časa, ob katerem je prejšnji večer prišla ciganka. S strahom je mislil France nanjo. Kakor ure dolge so se mu zdele minute. Slednjič se je zaslišalo lahno šuštenje in naenkrat je kakor iz tal izrastla stala pred njim Nigana. France je kakor navadno zaklical: »Stoj, kdo tu!« Nigana je prekrižala roki na prsi, uprla žalostno svoj pogled v njegov obraz in se ni ganila z mesta.

Naslednjo noč je Nigana ravno o polnoči zopet prišla na navadno mesto. A topot ni bila sama. Spremljala jo je precejšnja četa njenih rojakov, ki so se pa poskrili v bližnji okolici. Nameravali so izvršiti drzno dejanje; toda vse priprave in namere so bile zastonj, zakaj France Bregar ni več prišel; ni prišel, ker ni mogel. Cigani so potrpežljivo čakali dolgo časa. Toda ker od nikoder niso čuli nobene straže, so se slednjič začeli vedno bolj pomikati proti mestecu. Tu so izvedeli, da je obmejna četa prejšnji dan odpotovala. Ko je Nigana izvedela to novico, se je obnašala kakor bi bila nora. Z glave si je pulila lase, trgala si obleko, valjala se po tleh, si z nohti razpraskala lice in jokala neugnano kakor otrok ...

Prišli so v Brežice, kjer je bilo že zbranih veliko oddelkov najemniških čet. Pričakovali so namreč turškega napada. Zato so zbrali kolikor mogoče veliko moči, da bi uspešno odbili turški naval in ga vsaj za nekaj časa zapodili čez mejo. In ko bi se jim enkrat to posrečilo, so nameravali mnogi kranjski in štajerski najemniki iti domov pomagat kmetom v boju zoper gradove. Tudi Andrej Krajski je bil po dogovoru s Kroparskim možkom takih misli.

Medtem so se Turki približali mestu in ga na južni strani oblegli. Drugo jutro se je že vnel hud boj med kristjani in Turki. Nastalo je strašno klanje, Turki so se zaganjali med avstrijske vojake kakor ljuti levi in že se je zdelo, da bodo najemniške čete onemogle. Tedaj pa se je ojunačil Andrej s svojo četo, zapustil mesto na severni strani in šel daleč naokrog, tako da je slednjič prišel Turkom za hrbet in jih napadel. Ko so to opazile druge najemniške čete v mestu, so se vrgle z vso silo na sovražnika; ko so tako Turki videli, da so obkoljeni odspredaj in odzadaj, so plahi spustili orožje na tla in se z mnogimi žrtvami prerili skozi avstrijske čete ter slednjič hitro, kakor so prišli, zopet zapustili Kranjsko.

Nekega večera naslednjega tedna je moral iti Bregar s patrolo v Videm; razširila se je namreč novica, da so se okoli Brežic in severno od njih zopet pojavili turški konjeniki. Toda na vsem niso mogli spoznati mnogo resnice in zato se je patrola čez dva dni zopet lahko vrnila v Krško. Ko se je vračala čez most v mesto, je opazil Bregar na oglu neke hiše mladega, skoro otroškega vojaka. Bil je v lepi, popolnoma novi vojaški opravi. Njegova postava je bila slabotna in majhna, a vendar popolnoma pravilna. Vsa njegova zunanjščina razun oprave ni kazala avstrijskega, morda celo štajerskega ali kranjskega izraza, marveč vsakdo, kdor ga je videl, je opazil na njegovi temni polti in na njegovih črnih laseh nekaj popolnoma tujega. In vendar so se zdele te poteze Francetu tako znane. — Sedaj sta se France in tuji vojak vjela v pogledu. France je začutil, kako mu je šinila kri v glavo, pa tudi mladenič je postal temnordeč. Za božjo voljo, to so vendar Niganine poteze — da, to ne more biti nihče drugi, nego Nigana sama. — Patrola je odšla dalje in France se je mimogrede ozrl še enkrat na čudno postavo, medtem mu je pa ta pomignila z roko v pozdrav.

»Je-li bila Nigana, ne vem, ker je ne poznam,« je odgovoril možek; »toda mladega vojaka sem vsekakor videl, prav takega, kakor si ga ravnokar opisal. Nekaj štajerskih najemnikov ga je vjelo, ker se jim je zdel sumljiv; trdili so, da je najbrž kak izdajavec ali morda turški ogleduh, ki utegne izdati avstrijske čete Turkom v roke. Ko so ga ravno začeli izpraševati in mučiti, sem pristopil tudi jaz in sem ga izpraševal. Pa na vsa moja vprašanja mi mladenič ni odgovoril ne enega zloga, temveč mi je z znamenji pokazal, da ne more govoriti. Lahko ti povem, da mi mladenič nikakor ni ugajal. Gotovo ni vojak in govoriti zna prav tako kot jaz; že njegove oči so takorekoč govorile; krožile so mu kakor živo srebro in žarele so kakor goreče oglje.«

»Ah, Radko, kako dolgo sem živela brez tebe! Izvedela sem v Kostajnici, da so odšle najemniške čete proti Brežicam. Zato sem tudi sama hitela za vami. Ponoči sem se večkrat priplazila prav do straže, a tebe nisem mogla najti. V Brežicah sem bila priča boja, a kar nenadoma so me zgrabili Turki in me odvedli s seboj. Dve leti sem prestajala v turški sužnosti in brez tebe — Radko. Slednjič sem vendar srečno ušla in zopet sem hitela proti kranjski meji, da bi našla kje kak sled do tebe. Prišla sem v Krško, a ker je bilo ravno ob vojskinem času, se mi kot ženi ni zdelo več dosti varno. V vojski so namreč ljudje divji in zato čast žene ne velja dosti. Zato sem si kupila moško vojaško opravo in si pristrigla lepe, dolge lase — oh! Bila sem priča bitke s Turki, a sebe sem srečno rešila. Potem sem hodila po mestu in okoli mesta; da bi ljudje ne spoznali, da sem žena, sem se delala kakor da ne bi znala govoriti. Danes sem te opazila, prvi po tako dolgem času, in sem se neizrečeno razveselila — oh, tako razveselila! Tedaj me je pa srečalo nekaj štajerskih najemnikov ravno na onem mestu, kjer se je vršila bitka. Ti so me prijeli in trdili, da sem izdala nekaj vojakov Turkom — zato da moram biti obešena. Vendar jaz nisem nikogar izdala; dotične vojake sem opazila šele, ko so jih imeli že Turki v svojih rokah ... O, Radko, moraš mi pomagati iz te stiske, zakaj nič slabega nisem naredila. Mož, ki prihaja z velikimi ključi, trdi vedno, da me bo doletela vrv.«

»To je samo takrat, kadar nimam tebe, kadar te moram iskati, Radko! Ljubezen in hrepenenje delata čudeže! Ljubezen je močnejši kot strah in smrt. Poleg tega znam vse ciganske spretnosti in se znam dobro skriti: te spretnosti mi pomagajo povsod, da srečno najdem izhod ... Kakor hitro pa imam tebe, je vsa moja moč in spretnost pri kraju in sem le uboga, slaba žena. Od sedaj se ne bom nikoli več ločila od tebe.«

Mož je žalostno zmajal z glavo in nato rekel:

»Vedno sem imela pred očmi lepo, zlatolaso ženo; vendar ti je ne morem pustiti. Nikogar drugega ne smeš ljubiti kakor Nigano, hčerko pustinje — Nigano samo! Če mi prelomiš zvestobo, potem sem zmožna za najgrozovitejše dejanje — in četudi bi zato morala umreti ... Saj poznaš ciganko, Radko; saj veš, kako bridko se zna maščevati. Tako daleč sem prišla za teboj, samo da bi videla, ali si mi še zvest.«

»Nigana!« je odgovoril mož očitajoče.

»Že velikokrat si mi obljubljala podobno, Nigana, toda topot moraš res ostati trdna in neomahljiva! Če pa še enkrat prelomiš svojo obljubo, potem je pa vse izgubljeno! Zdaj, Nigana, gre zares, zdaj pokaži, da si stanovitna in zvesta svoji obljubi!«

Poskrbel je pa tudi za Niganino bodočnost, šel je namreč k svojemu prijatelju trgovcu Štroblju, s katerim se je bil dodobra seznanil že na prejšnjih svojih krošnjarskih potovanjih, mu razjasnil ves položaj in zadevo, zaradi katere je prišel, in ga prosil, naj vzame ciganko za nekaj časa v svojo družino. Ta mu je povedal nekaj pomislekov, katere je pa možek vse spretno pobil in tako sta v kratkem prišla do zaključka, da se Nigana preseli iz ječe k Štroblju.

»Kaj, kdo pravi, da te bo umoril?« je kričal možek še glasneje. »Danes tako slabo razumem — imam tudi malo časa. Mudi se mi na Bled na ženitovanje.«

»Vse je pripravljeno. Prijatelji naj pridejo z veseljem in polnoštevilno. Ženitovanje je že naznanjeno in vse pripravljeno; vsi zadržki so odstranjeni in nevesta — plemenita mladenka že čaka. Da ne bo nihče zamudil, vam hočem stvar natančneje razjasniti. Pazite na znamenja: kadar bodete videli ponoči povsod goreti kresove, se pripravite na odhod na ženitovanje; in kadar bodete zaslišali besedo: ,Čas‚Čas je!'‘ — odidite, zakaj ženitovanje se je približalo!«.

Pri teh Štefuljčkovih besedah je marsikdo ponosno dvignil glavo kvišku in natanko premotril krošnjarjev izraz in pogled; vsakdo je pazljivo poslušal njegovo nenavadno ženitovanjsko vabilo.

Kakor zapoved poveljnikova so učinkovale Štefuljčkove besede na vse poslušavce. Kmetje so se z vedno večjo hitrostjo pripravljali na vroče ženitovanje — na punt zoper brezsrčno gospodo. Po hišah so iskali v podstrešju starih mečev in sabelj in jih potem snažili, da so se svetili, kakor bi bili novi. Med temi pripravami je minulo nekaj tednov.

»Žene in otroke bomo spravili najbolj na varno, če jih peljemo na Špik v votlino k ,slepemu‚slepemu Bogu'Bogu‘; saj smo to storili že večkrat, kadar se je bližala kaka nevarnost,« je svetoval Mohorko.

»Jaz vam pa povem in zatrdim, da ženske nikakor ne bodo hotele iti v votlino k ,slepemu‚slepemu Bogu'Bogu‘. Nekaj dni sem namreč zopet straši Špikov duh — »črna žena«.

»Nekega hlapca je srečala na poti v Badovljico in sinoči je šla mimo Bregarjeve hiše na Brdih. Anželj in dva njegova spremljevalca so jo zapodili s sekiro v roki«, je odločno zatrjeval Grahek.

»Štefan, kaj pa je s ,črno‚črno ženo'ženo‘?« —

»Ali poznaš ,črno‚črno ženo'ženo‘?« —

»Nikar ne vprašujte nadalje!« Je razburjeno kričal možek. »Pojdite, tecite, vsako odlašanje bo povečalo nevarnost. Prosim vas, varujte, čuvajte Zalko in njeno dete — niti trenotek ju ne smete izpustiti izpred oči — ne danes, ne jutri in ne pojutrišnjem in ne pozneje! ... In votlino pri ,slepem‚slepem Bogu'Bogu‘ prosim vas, preiščite natanko do zadnjega kotička, preden bodete peljali vanjo ženske in otroke ... Gorjanci naj neprestano stoje na straži in naj primejo ,črno‚črno ženo'ženo‘, če se jim bo prikazala.«

»Jutri torej, peljite žene in otroke v votlino k ,slepemu‚slepemu Bogu'Bogu‘ in Gorjanci naj prevzamejo stražo ... Jaz pa moram oditi, imam še mnogo posla na drugih krajih; moja kupčija gre slabo ... Pomnite dobro, bojevniki naj pazijo na povelje; pojutrišnjem morajo biti zbrani polnoštevilno tu doli ob Savi. — Tu imate denar, da se bodo mogli preživeti!«

Take in podobne občutke so vzbujali v srcih blejskih kmetov ognjeni žarki, ki so naznanjali, da se čas krvavega ženitovanja bliža, in opominjali, naj bodo vsi pripravljeni za odhod na ženitovanje.

Po vaseh so se začele razlegati vesele, deloma celo drzne bojne pesmi in vsaki je sledilo glasno ukanje. — V Bodeščah je bilo vse pokonci, ljudje so tekali od hiše do hiše in se zmedeno pogovarjali in pripravljali. Po cesti je prihitelo nekaj oseb in kmalu nato se je začula godba. Glasovi gosli so doneli po vasi, zdaj tako jasno in drzno, da so navduševali in ojunačili vse poslušajoče, zdaj zopet tako milo in nežno, da so globoko segli vsakomur v srce in vzbudili v njem milobo in sočutje. Takoj nato so začeli peti trije glasovi:

»Danes se začne ženitovanje,« so vpili vsi vprek, »danes začnemo plesati!« Obenem so vsi veseli in navdušeni metali klobuke v zrak in krepko ukanje je pozdravljalo zaželjeno jutro.

»Usoda me je odločila v nesrečo. Bog ve, me li Nigana počaka v Krškem! Štefan, nesrečen sem, a ne samo sam, ampak vsakogar, s komur pridem v dotiko, pahnem v nesrečo.«

»France, tega ne verjamem. Ljubi Bog ni nikogar odločil za nesrečo,« ga je tolažil Štefuljček; »nekaj časa nas pač skuša, ko pa enkrat prestanemo poskušnjo, potem nas pa poplača s tem večjim blagoslovom, kakor nam priča Job. Zato le nikdar ne obupati, nikdar ne izgubiti poguma, ampak vedno zaupati na Gospoda. — Da mi boš verjel, da se prav nič ne bojim za tvojo srečo, pazi, France, kaj ti povem: če bi ti na svetu ne imel nobenega prijatelja več, tedaj je in ostane kroparski možek tvoj prijatelj. Name smeš vedno računati in če boš kdaj potreboval pomoči, tedaj veš, na koga se imaš obrati. — Štefuljček zna in premore mnogo.«

Drugo jutro je korakal Kroparski možek navsezgodaj iz Bodešič skozi gozd proti Brdom. Ob svitu jutranje zarje se je ustavil na nekem prijaznem gričku pod Špikom in se oziral okrog sebe. Zamislil se je: danes je torej napočil dan, ki prinese kmetu-trpinu zlato svobodo, dan, ki ga reši iz neusmiljenih Hartmanovih in valpetovih rok, danes bo zagospodoval blejskemu kotu nov, dober gospodar, gospod Andrej, ki se že bliža s svojo četo, da pomaga kmetom pregnati kruteža z gradu — in potem bo on sam zapovedoval, on, ki jih bo ljubil in bo imel srce zanje ter jih bo varoval nadlog in jim pomagal v nesreči. — Tako upapolne misli so se porajale v glavi možka, ko je videl, kako natanko so se držali vsi kmetje njegovih navodil za upor, kako je sedaj že vsak na svojem mestu in kako gredo vsi kakor en mož v boj za skupno srečo. Stopil je nekoliko višje in tedaj mu je vsa pokrajina stopila pred oči v vsi svoji mogoči čarobni krasoti ob žarkem jutranjem solncu. Pod njim se je vila po prijazni dolini Bohinjka kakor srebrn pas, ki oklepa devo, ko stopa k poroki in se veseli svoje mladosti, a obenem zre v resno bodočnost; nasproti njemu so se dvigale proti nebu kakor nepremagljiv branik mogočne Karavanke s Stolom, čegar snežnoodeti stožec so lahkotno obdajale bele jutranje meglice. Z nebotičnega pogorja mu je padlo oko na ravnino in se razveseljevalo nad prijaznimi selišči in vasicami, ki so bile posejane kakor dragoceni biseri in dragi kamni na zelenem, deloma še s snegom pokritem prtu narave. In sedaj mu je oko obstalo in se vjelo z naravnim očesom — z blejskim jezerom in dolgo časa je zrlo oko v oko in možek je stal kakor zamaknjen in premišljeval. Čez dokaj časa je zopet dvignil glavo in se ozrl proti zapadu; tedaj pa so se mu prsi dvignile in srce mu je začelo jačje biti, ko je zagledal pred seboj velikana, orjaški Triglav, ki je stal na straži kot čuvaj in kot priča moči gorenjskih kmetov, pa obenem kot porok boljše bodočnosti, Triglav, čegar snežni vrhovi so se ravno kopali v zlatih žarkih jutranjega solnca in se lesketali kot demanti in briljanti, zdaj zopet kot zeleni smaragdi.

Mladenič se je oprezno ozrl okoli sebe in ker ni nikogar opazil, je pel dalje, da je veselo in krepko odmevalo po okolici:

vsakogar pogum navdaja.«</poem>

Štefuljček še ni nikdar čul tako jasnega in polnega mladeniškega glasu. Lahek nasmehljaj je obkroževal njegove ustnice, ko je napeto poslušal nadaljne mladeničeve vrstice:

»Krepak mladenič si, — toda za smrt si vendar še premlad.«

»Pristaš ,krvave‚krvave kose'kose‘ se ne sme bati smrti; in tak sem jaz. Pravila nam velevajo: zmagati ali umreti. Boriti se moramo do zadnje kapljice krvi. Če kmet podleže, ne sme noben pristaš ,krvave‚krvave kose'kose‘ ostati živ.«

»Kdo te je pa sprejel v ,krvavo‚krvavo koso'koso‘?«

Naglo kakor veverica se je zmuznil mladenič skozi drevje in izginil izpred možkovih oči. — Možek je zmajal z glavo in šel počasi svojo pot naprej. Premišljeval je o ,krvavi‚krvavi kosi'kosi‘: navdušenje, s katerim gredo njeni pristaši v boj, mu je bilo všeč, a njeni načrti so se mu zdeli še vedno preveč neprevidni in preveč drzni.

»Nigana je ušla pri trgovcu ŠtrobIjuŠtroblju«, je povedal možek resno, pa mirno.

»Odkar si zapustil Krško in več nisi mogel obiskati Nigane, je zopet postala vsa drugačna; kar naenkrat se je popolnoma izpremenila. Štrobelj je pravil, kako je včasih jokala cele dneve, a potem se je nenadoma zopet začela smejati, kakor bi ji bilo srce kipelo največjega veselja. Prigovarjali so ji in jo tolažili, a za vse take besede je ostala gluha. Na vse mogoče načine so jo poskušali prepričati, da ti ne moreš zapustiti svoje službe; a vse zaman. Kdor le hoče, je odgovarjala, lahko stori vse. Zadnji teden je postala še prav posebno čudna; polastila se jo je neka čudna naglica in nepokoj, če jo je kdo nagovoril, je divje krožila oči, nemirno tekala od okna do okna, včasih pri oknu nekoliko postala, se zamišljeno ozrla skozi okno na prosto, a kakor obstreljena zver zopet bliskoma odskočila in tekala dalje po sobi od kota do kota. Ko je pa izvedela, da si ti s svojimi tovariši zapustil mesto, tedaj jo je obšla neka velika strast in razburjenost, kakor še nikoli prej. Zagotavljali so ji, da se kmalu vrnete in da nisi šel dalje kakor kvečjemu do Ljubljane. Pa vse to je le povečalo njeno blaznost in neprestano je kričala: »V Ljubljano, v Ljubljano in na Gorenjsko!« — — Slednjič se je pa nekega dne nenadoma čudovito pomirila in ostala do večera v svoji sobi. Ko se je pa zvečerilo in gospodarja in gospodinje slučajno ni bilo doma, je podarila najmlajšima Štrobljevima otrokoma bisere in drage kamne — in potem je izginila.«

»France, bodi pameten, pomiri se!« ga je pomirjevalno pogovarjal krošnjar; »vsa tvoja, skrb je nepotrebna! Zalka in otrok sta strogo zavarovana. Poslal sem Pušavca iz Bodešič in Grahka s Sela nalašč zato na Brda in jima zapovedal, naj pazita na Zalko in otroka, naj ju varujeta, ker sta v nevarnosti pred črno ženo. — Zalko stražijo krepki možje, ki jo niti za trenotek ne bodo izpustili izpred oči.«

Sredi iz utrdbe, iz zidovja, da, iz srede urejene čete si poiščejo in v zamejo svoj plen. — Niti za renotek se ne smem več obotavljati, marveč takoj moram na Brda, takoj!«

Štefuljček se je kmalu vrnil in predramil vsega bledega in prepadenega Franceta. Ko ga je ta opazil, ni mogel več premagati svoje nestrpnosti.

Ko sta tako šla naprej, je pripovedoval možek o varnostnih naredbah, katere so za slučaj kakega hujšega spopada napravili za žene in otroke; povedal mu je, kako so jih varno spravili v jamo pri »Slepem Bogu« in jih zastražili. Povedal mu je tudi, da je poprej v gozdu govoril z voditelji kmetov, ki so mu naznanili, da se upor začenja, da ravnokar odhaja četa bojevnikov na grad, zahtevat svojih pravic. — Bregar ga je pazljivo poslušal, a ga še bolj mrzlično priganjal, naj hitita.

Nova Bregarjeva hiša je bila vsa v ognju. Ognjeni plameni so ravno že škodoželjno oblizavali streho. Slišala sta, kako je prasketalo in pokalo, ko so se lomili goreči tramovi, in vse to je strašno odmevalo v Bregarjevem srcu človeka nista opazila nobenega pri ognju.

Na Špiku je vladala grozna zmešnjava, vsi so kričali zmedeno, da ni bilo mogoče razumeti nobene besede; izmed splošnega krika se je pa zdajinzdaj začulo v srce segajoče jadikovanje in zdihovanje obupanih žena in pretresljivo jokanje prestrašenih otrok. Nekaj strašnega je bilo poslušati te glasove, ki so pričali, kako strašno trpe žene boječ se za svoje, kako se jim trga srce. — — — Ker je bila že tema, se je dobro razločil ogenj, katerega je zakurila straža kmetiških bojevnikov v Bodešičah, ki je pa že pojemal. Na Brdih se je ogenj še enkrat škodoželjno ovil Bregarjeve hiše in jo popolnoma vpepelil.

»Gorje, grozno je, strašno! Vsi so izgubljeni! Vsi — ah, vsi! — — — Pojdi, Štefan, hitiva in poglejva, nemara še lahko kaj rešiva ... ,Pri‚Pri slepem Bogu'Bogu‘ so gotovo vsi mrtvi.«

»Pušavec, ali si ti?« je klical mož že od daleč, »zdaj je ,mrtvaški‚mrtvaški mostič'mostič‘ gotovo šel v zrak. — Grozno! grozno! ... Saj je pa tudi že zadnji čas; — mislil sem, da je smodnik najbrž postal moker in da se ne bo hotel vneti, le še eno ali dve minuti naj bi se ne bilo vnelo, pa bi bil sovražnik prišel v votlino — in potem gorje ženam!«

»Pušavca ni tukaj,« se mu je v odgovor oglasil Kroparski možek, »pač pa sta tukaj dva dobra prijatelja, jaz in neki vojak, ki je prišel nam pomagat.«

»Ah — Kroparski možek!« je rekel prvi, »pozdravljam! — Si-li videl, kako je smodnik odnesel ,mrtvaški‚mrtvaški mostič'mostič‘ v zrak? Kaj ne, to je bilo zares nekaj strašnega?«

»Tega jaz sicer ne vem — ampak mislim si lahko. — ,Črna‚Črna žena'žena‘ je bila zopet tu.«

»Jezus, Marija, sovražniki gredo — to so Turki!« sem si mislil sam pri sebi, in res nisem se motil. Ko so sovražniki opazili ogenj, so namah obstali in sicer ravno pod mojim drevesom. Stvar se jim je zdela sumljiva; zato je njihov poveljnik poslal pet ali šest mož k požaru, ki naj bi skrbno preiskali, če jim ni morda na ta način nastavljena past, ki bi jih tirala v gotovo pogubo. Vohuni so odšli in kmalu na to sem zaslišal od tam glasen krik — in potem so privedli ti poslanci s pogorišča — »Črno ženo«. Morala je pač biti skrita nekje blizu Bregarjeve hiše. Njen obraz je bil ogljenočrn, oblečena je pa bila v dolg, popolnoma bel plašč. Poveljnik jo je vprašal, kdo da je in kaj hoče tukaj. Tedaj je pa žena bliskoma vrgla svoj plašč na tla, potegnila nekaj črnega z obraza — in iz črne žene je naenkrat postal vojak v popolni turški vojaški opravi. Pa bila je žena, zakaj njen glas jo je razodeval kot tako. Vsega sicer nisem mogel razumeti, kar je povedala, ampak toliko sem si pa zapomnil, da so jo njeni lastni ljudje ukanili in izdali ter da se zato hoče sama zdaj nad njimi maščevati in jih tudi izdati. — Ne morem si misliti drugače, kakor da je bila nora. — Nato je popolnoma prav pripovedovala poveljniku, da je na Špiku neka votlina, v kateri so skrite žene in otroci in katero neprestano stražijo neustrašeni gorjanski bojevniki; povedala je tudi, da imajo tam shranjenega mnogo smodnika in da imajo na vrhu Špika pripravljenega mnogo kamenja, katero bodo jutri valili na graščinske, zoper katere so ravnokar začeli punt. — Zadnje je seveda izmišljeno. — Nadalje je pripovedovala žena, da pelje odtod na Špik steza, ki pa je precej ozka in nevarna, a pripelje nazadnje čez drzno zgrajen lesen mostič tik pred votlino; zdaj ponoči bodo prav lahko in neopaženo prišli čez ta mostič, ker se jih nihče ne bo nadejal. Tako jih bodo presenetili in brez nevarnosti vzeli to skrito gnezdo. — Poveljnik izprva ženi ni mogel kaj verjeti, marveč se je celo bal, da, vse to utegne biti le zvijača, ki bi ga izvabila v gotovo pogubo. Tedaj pa je žena zakričala na vse grlo, da hoče sama iti naprej in jim kazati pot in če ne bo vse tako, kakor jim je povedala, jo smejo vsak trenotek usmrtiti ... Precej dolgo so se posvetovali in ugibali, kaj naj store. A glej, zdaj je potegnila čudna postava poveljnika na stran in mu nekaj časa tiho šepetala na uho. — Rad bi bil slišal, kaj mu je povedala tako skrivnostno; toda nisem se smel ganiti, da bi me ne opazili. — Tedaj pa je naenkrat dal poveljnik znamenje za odhod in potem so odšli vsi — popolnoma tiho in skrivnostno — mladi vojak ali bolje rečeno »črna žena« naprej in poleg nje poveljnik ... Brž ko je izginil za gričem zadnji turški vojak, sem zdrčal z drevesa hitro kakor veverica in potem tekel skozi gozd proti Špiku kar so me nesle noge. — A bila je slaba pot in zato sem le počasi prišel naprej. Nameraval sem sprožiti s Špika debele kamene, ki naj bi razrušili »mrtvaški mostič«. Toda nisem mogel splezati tako daleč med skalovje, da bi dosegel s kamenjem mostič. Ko sem tako ugibal semintja, kako bi mogel svojim najhitreje in najuspešneje pomagati, se je pa že pomikal črni sprevod globoko pod menoj proti mostu. Ni mi preostajalo drugo sredstvo, kakor, da sem kričal na vse grlo. Ko so sovražniki zaslišali moje kričanje, so začeli teči, da bi tem hitreje dospeli na most. — Tedaj so pa že opazili sovražnika tudi pred votlino. Grozotno se je oglasil rog in naznanjal, da se bliža sovražnik. Strašno sem bil razburjen ob teh trenotkih, strah me je bilo in par minut se mi je zdelo dolgih kakor cela večnost. — Toda hvala in čast Bogu! Naenkrat se je posvetilo — in zagromelo! Vsa stena se je potresla in kmalu bi bil tudi jaz padel v nižino. Mimo glave mi je sfrčal hitro kakor veter debel kamen in še preden sem se zavedel svoje nevarnosti, je bil že v nižini. — Hvala Bogu! Gorjanci so pravočasno opazili nevarnost in zato pognali »mrtvaški mostič« v zrak. Večina sovražnikov je bila pa že na mostu in zdaj ležijo mrtvi tam spodaj.«

»Tem se ni zgodilo nič žalega, pa tudi nobene nevarnosti ni več zanje. Odkar je zletel most v zrak, ne pride noben sovražnik več na steno. V božjem imenu naj mirno čakajo, da se stvar poleže in razreši, potem jih bomo pa šli iskat. — Toda mudi se mi; lahko noč!«

Tisoč strašnih misli se jima je podilo po glavi; tisoč in še več groznih skrbi jima je leglo na utrujeno čelo in ju presunilo v dno duše. In iz tega morja misli in skrbi se je izvil Štefuljčku zdajpazdaj napol glasan, pritajen vzdih, izrazujoč notranje bolesti in poln hrepenenja po utehi, in njegove ustnice so rahlo, pa čuvstveno zašepetale: ,Bog‚Bog nam pomagaj!'‘ Kakor odgovor ali kakor odmev pa je sledil Francetov napol umirajoči mrki glas: »Gospod, reši jo!' ki pa se je kmalu poživil v krepkejši, vsaj nekoliko še upajoči vzdih: ,Nigana‚Nigana — še živiš?'‘ In zopet sta molčala in mislila dalje.

Kroparški možek je že gledal v duhu srečo in veselje svojih bratov, kmetov-trpinov, videl je vnaprej njihovo zmago, svobodo; novo življenje; a sedaj: ravno se je svitala zarja boljše bodočnosti, ravno je hotel napočiti dan zmagoslavnega hoja, — pa je nenadoma pridrvil še temnejši oblak, ki je žugal uničiti vse, ne samo imetje in svobodo, marveč celo življenje. In tako se je združila nad ubogega trpina vsa nesreča; kadar so namreč v prejšnih časih naznanjali kresovi bližajočo se turško povodenj, tedaj je hitelo ljudstvo v grad, iskat zavetja in obrambe, tu so bili varni pred sovražnikom. A zdaj: po gričih in gorah so zaplamteli kresovi, hoteč naznanjati veselja in radosti dan; toda nehote so morali biti i zdaj znaniki turškega navala. In kmetje, vsi obupani, si niso mogli iskati obrambe v gradu — pri svojem sovražniku —, marveč so se vsi obupani — v strahu pred dvojnim sovražnikom — razkropili po gozdovih. Res so Turki že odšli, toda bogve, kaj še pride. — Taki občutki so navdajali možka, ki je iskreno ljubil svoje rojake, za katero je bil pripravljen storiti vse.

Ko je smodnik raznesel most, se je vnelo na Špiku mnogo dreves, ki so gorela še zdaj in pošiljala proti nebu velike plamene, tako da je bila razsvetljena vsa stena. V presledkih so škripajoče odpadali žareči odgorki in drvili čez pečine, svetel oblak ognjenih isker se je samovoljno poigraval ob skalovju kakor ravno toliko kresnic ob poletnih večerih, na korenine se je pa debelo vlegal pepel. Iskre in odgorki so polagoma vžgali paberke in suho vejevje, ki je ležalo po tleh in zdaj se je pokazal tu zdaj tam nov plamen, nov ogenj, tako da se je polagoma videlo, kakor bi gorel ves Špik. K sreči je še o pravem času potegnil krepek zahodni veter, ki je odpihal zaduhli dim proti vzhodu in tako rešil vse, kar jih je bilo v votlini; zakaj sicer bi se bili gotovo zadušili.

»Nigana, ljubo, nesrečno dete, saj nisi mogla zato, če si imela tako naravo, tako nemirno življenje! ... Ljubi Bog ti bo vse odpustil, jaz ti tudi odpuščam ... vse sem ti že odpustil! Vedno sem ti bil zvest! Ljubil sem te – iz srca ljubil – Bog ve vse to. Vem, tudi ti si me ljubila. A zdaj; ah morala si se ločiti – ločiti brez zadnjega dokaza ljubezni, brez besedice v slovo — brez — ah, ne upam si izreči — ne morem, Nigana — odpusti, kakor ti odpuščam jaz, ker vem, da te je prenaglila tvoja nemirna narava! — O kruta žena — bleda smrt! oropala si mi srce — zakaj? — zakaj si mi uničila vesele upe? — Ob mrtvih upih naj torej plakam! Da, Nigana, dovoli, da tvoj mrtvi obraz še enkrat porose moje pekoče solze! — Nigana! — Nigana!«

»Črna žena ne hodi zastonj,« je pripomnil Pušavec, »in zadnje dni so jo menda zopet videli, kako je strašila po Brdih in v okolici. Zdaj nam je jasno, da je naznanjala Turke.«

»Bodimo pametni, možje,« je posegel v pogovor oštir Mohorko. »Kar je, je. Zaenkrat nismo dosegli svojega namena. A zaupajmo v bodočnost. — Za zdaj pa mislim, da je najbolje, da stopimo v grad do Hartmana in mu povemo jasno in odkrito, da smo hoteli doseči samo svoje pravice; v teh časih se ne bo maščeval nad nami, ker nas bo najbrž še potreboval in ker se nas tudi nekoliko boji. Zaenkrat se mu moramo seveda podvreči, nikakor pa ne, da bi ga prosili odpuščanja ali kaj podobnega. Sam sem pripravljen govoriti v imenu vseh.«

— — — — — — —

Kakor povsod, tako je tudi na Brdih polagoma zavladalo prejšnjo veselo življenje. Le v oni hiši ni bilo prave zadovoljnosti in pravega, odkritegra veselja namreč pri Anželju. Zalki, bivši Bregarici, je zadala ona strašna noč na Špiku novo, grenko žalost, tako da jo ni mogel nihče potolažiti. Anželjov hlapec je pripovedoval, da je srečal Kroparskega možka in z njim neznanega vojaka, ki je vsekakor moral poznati ,črno‚črno ženo'ženo‘, ali pa je bil z njo še celo v ožji zvezi; in to pripovedovanje je vzbudilo nove dvome in sumnje v srcu ubogo zono. Ponovno je moral hlapec opisati nesrečni ženi zunanjo poteze in obnašanje, da celo glas onega vojaka; in tako je Zalka slednjič prišla, do prepričanja, da ta vojak ne more biti nihče drugi kakor njen mož, France. Da ,črna‚črna žena'žena‘ ni bil duh, marveč da so je pod to krinko skrivala živa žena z mesom in krvjo, o tem ni nihče več dvomil, kdor jo le slišal, kaj je pripovedoval hlapec. Raznesla se je tudi govorica, da sta v oni strašni noči, ko se je pod Špikom razletel ,mrtvaški‚mrtvaški mostič'mostič‘, dva moža nekoga pokopala v Bodešicah na pokopališču ob cerkvici sv. Vida; mrlič je bil zavit v belo platno. Eden izmed pogrobcev je imel dolgo, črno brado, v drugem so pa spoznali Kroparskega možka. Ko sta zagrebala mrliča, je bradati mož tako jokal, da so njegov glas razločno slišali daleč naokoli.

»Mamica, zakaj jokate? Mamica, mene je strah!« je odgovoril Francek, ki je primerno svoji starosti postajal vedno močnejši in čvrstejši; bil je že v petem letu. Vedno bolj je postajal podoben očetu. Zalka mu je često zrla z gorečo nežnostjo cel četrt ure v oči in potem je zopet začela tarnati in jadikovati:

Zalki ni bilo več prestajati v tako grozni negotovosti; zato je prosila svojega brata, naj stopi v Radovljico k državnemu zastopništvu in naj tam vpraša za Štefuljčka; tam morajo gotovo vedeti o njem kaj natančnega in gotovega. — Anželj jo je ubogal in šel takoj drugi dan v Radovljico po novice o možku. Vrnil se je še isti dan na večer. Novic je vsekakor prinesel iz Radovljice, a ne takih, ki bi mogle olajšati in lečiti Zalkino srce. Kroparskega možka res ni bilo več med živimi. Padel je v boju s Turki. To se je zgodilo takole: Takoj drugi dan potem, ko sta zagrebla Nigano, sta korakala Štefuljček in Bregar proti Radovljici, da bi videla, kam se mislijo Turki obrniti. Naenkrat jima prihiti nasproti urnih nog tuj vojak.

»Da, mrtev je,« je nadaljeval prišlec. »Na Dolenjskem so našo četo dohiteli Turki in nas deloma razpršili, deloma poklali. Taki veliki moči se nismo mogli uspešno ustavljati. Med nesrečnimi je bil tudi naš poveljnik Andrej. Bog mu bodi milostijiv!«

»Pridružimo se »Krvavi kosi«! je nasvetoval možek, »in pojdimo z njo nad Turke. Vedno sem se sicer bal »Krvave kose« in ji nisem popolnoma zaupal, ker so se mi njeni naklepi zdeli preveč drzni in nepremišljeni; a zdaj veljaj pogum! In tega ima še »Krvava kosa«; zato z njo nad Turke!«

Tako so korakali bojevniki »krvave kose« polni navdušenja proti Radovljici, da bodo tam izvedeli, kam so se obrnili Turki. Sklenili so namreč, da jim bodo sledili in jib zahrbtno napadli na kakem pripravnem, ozkem kraju. — Zdaj se je oglasil v prvi vrsti krepak in jasen, Štefuljčku že znan, mladeniški glas:

V Radovljici so izvedeli, da so vsi Turki odšli proti Dolini. Takoj so odhiteli za njimi, da bi jih čim preje došli. In res, ravno pri Jesenicah, kjer se dolina začne zoževati, so naleteli na zadnje turške straže. Tako je dozorel v srcih voditeljev »krvave kose« sklep, zahrbtno napasti sovražnika, češ, Turki bodo mislili, da imajo za seboj veliko vojsko, in se bodo hoteli postaviti v bran ali pa bodo hoteli teči naprej. Mi bomo pa na en ali na drug način lahko pobijali posamezne vrste in tako ugonobili vso turško vojsko. — Kroparskemu možku ta nasvet ni posebno ugajal; toda tako so sklenili voditelji in tako je obveljalo.

Že je »krvava kosa« pokosila zadnje turške oddelke, tedaj pa se je obrnila njihova glavna vojska in se postavila v bran. Krepko in neustrašeno so se borili Blejci, a kljub temu so sovražniki kmalu dobili premoč, tako da je »krvava kosa« prišla v opasen položaj. A slednja vendar ni odnehala; drug za drugim so padali in kmalu jih je bila le še mala kopica: stari puščavnik s Kupljenka, Zemljan, oni mladenič, ki je tako navdušeno prepeval in še nekaj drugih. — Sovražniki so jih že obkolili od vseh strani in vsi so mislili, da so že zgubljeni, tedaj je pa naenkrat pridrvil Kroparski možek, ki je bil nekoliko zaostal, z nekoliko oboroženimi vojaki z Mužaklje in je z vso silo navalil na sovražnika. — Zdaj se je vnel ljut boj. Možek sam je udrihal po Turkih in pobil enega — pet in še več — take moči bi naboglenemu možku nihče ne mogel prisoditi; — že se je preril do smrtnoutrujenih pristašev »krvave kose« in že je zagrabil za roko onega krepkega mladeniča — tedaj pa je njega samega prebodel sovražni meč in — Štefuljček je padel mrtev na tla. In skoro v istem trenutku so obležali še mnogi pristaši »krvave kose«.

Vsi Blejci so visoko cenili Kroparskega možka, ker so vedeli, da je bistra glava, ki ve in zna pomagati v vsakem slučaju; ljubili so ga kot svojega očeta; zato ni čuda, da si marsikdo ni mogel misliti in verjeti, da jih je za vedno zapustil njihov najboljši svetovalec in pomočnik. Zato so se pa tudi razširile razne govorice, da se je možek prikazal zdaj tu zdaj tam, in ljudje so radi verjeli. Posamezni so celo menili, da je bil možek sploh neranljiv in da se mora kmalu zopet prikazati. Toda kakor so hrepeneli po njem in kakor so si ga še želeli — možka vendar ni bilo od nikoder več. Padel je v krvavem boju s Turki pod Mužakljo pri Jesenicah in njegovo srce, ki je tako goreče bilo za Boga, za cesarja, za domovino in za njegove rodne brate, je utihnilo za vedno. — Slava zato njegovemu spominu. — — — Tudi o »krvavi kosi« od tega časa naprej ni bilo več sledu.

Turki so odšli naprej po Dolini proti Koroškemu in pustili trupla na bojnem polju. Ta so pokopali domačini deloma na pokopališču na Jesenicah, deloma na Koroški Beli; med slednjimi je bil tudi Kroparski možek. Pri njegovem pogrebu je bilo rosno marsikako oko, zlasti je pa jokal ob njegovem grobu neki avstrijski vojak z dolgo, črno brado.

Anželj je izvedel v Radovljici samo dejstvo, da je Kroparski možek umrl in da je padla tudi »krvava kosa«, brez natančnih podatkov o boju in nesreči; toda tudi to kratko poročilo je le povečalo Bregarici skrbi, strah in bojazen. Že prej se ji je vcepila v glavo misel — kakor svojčas Štefuljčku —, da se je France najbrž zapisal »krvavi kosi«. Zdaj so jo novice, ki jih je prinesel Anželj, v njeni misli le še potrdile in strašno se je mučila uboga žena s slutnjo, da je v boju padel tudi njen mož. Jokaje je prosila brata, naj gre na Jesenice in naj tam poizve kaj natančnega o možu, ki je v oni strašni noči spremljal Kroparskega možka na Špiku. Anželj je šel zopet na pot in zdaj se ni vrnil pol tedna. Domov prišedši je pripovedoval sledeče: Kroparski možek je zadnje dni pred smrtjo veliko občeval z nekim avstrijskim vojakom najemniških čet, ki je nosil dolgo, črno brado in ki je bil vedno zelo pobit in žalosten. Nekoč sta oba nenadoma izginila. Čez štiriindvajset ur sta se pa zopet pokazala; vojak je imel vse objokane oči, možek se je pa držal zelo resno. Opazili so, kako je krošnjar skušal tolažiti vojaka. Kakor je bilo razvidno, sta morala biti že dalj časa znana in prijatelja; često so tudi slišali, da je možek vojaka klical z imenom »France«. In ko je možek umrl, je vojak žaloval za njim kakor za svojim očetom. Vojak pa ni padel v boju, ampak se je z nekateremi drugimi tovariši umaknil nazaj proti Radovljici.

Toda zastonj sta naredila pot; da, še v večji negotovosti sta se morala vrniti domov. Izvedela sta namreč, da avstrijskih najemniških vojakov, kar jih je bilo prišlo na Bled v pomoč kmetiškemu puntu in kar jih je bilo v spremstvu Andreja Krajskega, ni bilo več na Gorenjskem. Ko so namreč Turki pobili »Krvavo koso«, so takoj odhiteli po dolini proti Koroškemu, tako da oni pač niso imeli vzroka še dalje ostati na Gorenjskem, zlasti ker gorenjski plemenitaši in graščaki niso mogli tako hitro zbrati večje vojske, ki bi udarila za sovražnikom. O vojaku, ki bi bil v kakršnikoli zvezi s kroparskim možkom, jima nihče ni vedel ničesar povedati.

Bradatemu možu se je zdelo, da je prišel na popolnoma drug svet, daleč proč iz življenja in zemskega pehanja — kjer živi samo on. — Le zdajinzdaj se je oglasilo z drugih planin zamolklo zvonenje kravjega zvonca, ali pa se je razleglo po zraku pritajeno cerkveno zvonjenje, kakor pripovedujejo pastirji, da ga večkrat čujejo v popolnoma tihih gorskih pokrajinah. Bregar, zakaj nihče drugi ni bil mož s črno brado, je poslušal in sanjal.

In vendar so ga tudi na to vezale svete vezi; s pravo, globoko, resnično ljubeznijo je ljubil le njo in nikdar je ni nehal ljubiti, kolikor mu je bilo pač dovoljeno v teh razmerah. — Težke, pretresljive boje je bojeval France v zadnjih mesecih; slednjič je pa vendar prišel do jasnosti in do odločilnega sklepa. Podoba ljubeče Zalke, ki je gotovo v domovini koprnela po njem, in podoba nežnega dečka njegovega otroka sta ga v sanjah neprestano vlekli in vabili v domovino. Čim živahnejše in čim vabljivejše so bile sanje, tembolj je rastlo njegovo hrepenenje — in slednjič se ni mogel več premagati.

In ko je danes neposredno pred ciljem sedel na zeleni senožeti, ravno nad svojim domovjem, med bujnim zelenjem in pestrim ter dehtečim cvetjem, ko je zopet vsrkaval sveži gorenjski zrak in ko so tako prijetno božali njegova lica domači solsnčni žarki, tedaj se je razlit na njegovo obličje sveti mir in nedopovedljiva rajska sreča, kakor bi bil dospel v nebo.

Mahoma je vrgel svojo usnjato torbo čez rame, zagrabil z desnico močno palico in potem je šel nizdol kot bi ga nesel veter. Na kamnješki goličavi ob žuborečem brdskem potoku je nekoliko obstal in se ozrl po skalni stezici proti »slepemu Bogu«; pa takoj se je zopet obrnil in krenil proti Brdom. Kmalu pa je zopet obstal in se ozrl na križ, ki je stal tik ob poti. Bil je to le površno obtesan, nizek križ s precej široko streho; les je bil že precej trhel in zato belkasto siv. Kristusove podobe ni bilo na križu, pač pa je bila na križišču obeh tramov pritrjena bela deska, na kateri so bile zapisane z neokretnimi, deloma že izbrisanimi črkami sledeče vrstice:

Kakor lahkokrila ptica je tekel proti svojemu domačemu kraju, po njegovi glavi pa je brzelo tisoč raznoličnih misli — o njegovi preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti. Kakor da je dihnilo od nekod vanj veliko življenje s svojo mogočno silo, so se mu zdeli dnevi njegove prve ljubezni, ko se je seznanil in poročil z Nigano. Toda minili so. — Pa zopet mu je zasijalo soblnce sreče — in še lepše in prijetnejše, tako da se mu je vsa njegova prejšnja sreča zdela le senca brez življenja. Zares, dnevi njegove sreče z Zalko so se mu zdeli kakor krasna pomlad, ko se široka loka odene z visoko travo, ko bele breze pokrije zeleno listje, ko se po gredicah upogibajo cvetja polne rože — sploh ko je vsa zemlja odeta v razkošnem krasu. Zdelo se mu je, kakor da je tiste dni kraljevala nad njim mlada kraljica pomlad, ki je bila prispela od daleč na brzih vetrovih, na jasnih oblakih ter z zmagovito silo posedla zemljo, da je utrdila v njegovi družini svoje tiho, mirno kraljestvo, silno in samozavestno v svoji moči. Toda kakor da mu je bila usoda zavistna ali ljubosumna: solnce sreče se je nagnilo proti zapadu, porumenele so trave na zeleni trati, breze so boječe zacepetale, cvetje se je osulo z rož. Lepa kraljica pomlad se je postarala, sovražniki so planili v deželo in prinesli smrt njenemu kraljestvu. Zdelo se je, da je odšla vsa ona krasota na brzin vetrovih, na temnih oblakih in da je njeno kraljestvo padlo, od koder je vzklilo — oni strašni večer, ko ga je odvedla Nigana. Prišla je jesen. Pa zopet si je ustanovil novo srečo. — — —

Da, vse so še stale, tako prijazno in pa tako domače druga poleg druge — samo tam, kjer bi morala biti njegova hiša — — — toda kaj naj pomeni to ? — Ali ne stoji na istem mestu novo poslopje? — Da, vsekakor. Toda bila je le majhna lesena hišica, nič večji kakor čebeljnak. France si ni mogel razložiti, kdo in čemu je postavil to leseno zavetišče.

»Zalka, nikar se ne prestraši — enkrat ti moram povedati, da boš na jasnem ... Zalka — jaz nisem tvoj mož! ...«

O njeni smrti. — — Čez nekaj časa po tem dogodku sem zapustil oni kraj in se preselil na Gorenjsko. Tu sem spoznal tebe in te vzljubil. Pred najino poroko so mi poslali iz mojega prejšnjega bivališča postavno potrdilo, da sem prost. Vse je bilo pravilno potrjeno s pečatom in podpisom postavnih oblasti: da je moja žena res umrla in da sem jaz prost. Niti v sanjah bi mi ne bilo prišlo na misel, da more žena še živeti. — In vendar je živela ... Ni umrla, ampak je le prišla v sužnost. In potem, ko sva midva živela najsrečnejše dneve, je nenadoma prišla na površje — v čudni postavi — — «

»Torej je bilo vendar res, kar so pripovedovali ljudje in kar sem si sama domišljevala? — Toda, France, žalosten si in jokaš za ,črno‚črno ženo'ženo‘. — Zelo, zelo rad si jo pač imel in jo ne moreš pozabiti?«

»Zalka, poslušaj me, natanko ti moram povedati vso svojo in njeno zgodovino,« jo je nagloma prekinil mož. »Pojdi, sediva na klop, truden sem že. — Ko boš enkrat vedela vse, potem me sodi.«

»Zalka, zdaj veš vse — niti najmanjše stvarce ti nisem zakrit. Zdaj veš, da sem te resnično ljubil in da te bom ljubil do svojega zadnjega zdihljaja; veš pa tudi, kakšne dolžnosti sem imel do Nigane, čeprav je bila tako nestalna, tako čudne narave. Zalka, če mi ne moreš odpustiti, mi stori vsaj še eno uslugo, izpolni samo eno prošnjo. Naj vidim še enkrat svoje dete, ljubega Franceka, še enkrat naj se razvesele moje oči nad njegovim prijaznim obrazkom — še enkrat naj ga objamem, pritisnem na svoje srce in poljubim; potem pa hočem zopet vun v široki svet, kjer bom jokal za svojo izgubljeno srečo, dokler me smrt ne reši iz te solzne doline. Tisoč tolarjev, ki jih imam pri sebi, pustim tebi za svojega otroka.«.

»Toda, Zalka, jaz ne morem iti s teboj; ne upam si; bojim se svaka in njegovih — preveč me bo sram pred njimi.«

»Da, tega seveda ne moreš vedeti. — Hočem ti vse pojasniti. Veš, ko smo bili v onem strašnem času na Špiku in ko se je razletel »mrtvaški mostič«, so dva dni pozneje z vrvmi in verigami napravili za silo nov viseč most, po katerem smo se vsi prebivalci votline »pri slepem Bogu« polagoma zopet preselili v svoje domove. Ta most je obstal do velike noči, potem so ga pa graščinski podrli. Ko je namreč minila turška nevarnost, se je graščak zopet začel bati, da se ne bi kmetje iznova uprli. Da bi mirnim potom preprečil in onemogočil vsak punt, je skušal polagoma uničiti naša najvarnejša zavetišča. Najprej je prišla vrata na Špik. Dovolili so nam pa, da smo smeli vzeti s seboj »slepega Boga« — in potem so razstrelili votlino in most. To ti je bil še strašnejši pok, kakor v oni noči groznega spomina — tja do Kranja se je potresla zemlja! Votlina je izginila in iz skale je izrastla strašna jama — cela dolina. — Razmerje z graščino je pa zdaj ravno tako, kakor je bilo pred puntom. Hvala Bogu, da še slabše ni. Sicer pa pravjo, da je Hartman zelo oslabel in bo v kratkem izročil gospodarstvo Juriju, ki pa menda ni nič boljši kakor on. Za ,slepega‚slepega Boga'Boga‘ smo postavili novo kapelico na mestu najine prejšnje hiše — in zdaj prihajajo ljudje semkaj romat, včasih kar trumoma.«

»In poleg ,slepega‚slepega Boga'Boga‘ bova sezidala midva svojo novo hišo, Zalka, potem bova pod najboljšim varstvom,«, je lahno pristavil mož.

Po tem pogovoru sta se polagoma približevala vasi. — Na jasnem, globokem nebu je bilo vse na gosto zvezd, kakor bi se skozi stekleno morje svetili ne dvignjeni zakladi, zakladi nove Francetove in Zalkine sreče. Veseleč se presrečnega svidenja sta korakala drug drugemu ob strani in vsak v svojem srcu obujala preteklih, dni spomine. Francetu se je zdelo, da je zatonil dan, da so pospali po vasi in po polju vsakdanji opravki, da je vse poleglo in potihnilo — vse samo zato, da more on nemoteno in zato toliko bolj živo zreti nazaj na minile dni — na svojo preteklost, ki mu je za nocoj in za bodočnost prihranila novo, veliko srečo. — In res so se oglasili ob oknu njegovega srca spomini in njegova duša jim je odprla in jih sprejela v svoje prostore. Da, stari znanci so mu bili ti spomini; znane oči so mu zopet zrle v obraz, znani smehi so mu doneli na uho, pa tudi znani joki. In čudno — več je videl zdaj, veliko več v spornirtih kot nekdaj v vrtincu življenja. Seveda, saj takrat ni bilo časa; vtisk se je vrstil za vtiskom; komaj ga je zaljubila duša, ali komaj ga je zasovražila, ga je že izpodrinil drugi. Danes pa je stal kot zmagovalec nad svojim dosedanjim življenjem in ga je lahko presojal nemoteno in mirno — in zazdelo se mu je, da je nocojšnji večer prodrla v njegovo srce nežna pesem deviškega grla, vsa polna dehtečega vonja, vsa potresena z zlatim prahom prvih ljubezenskih vzorov, in se tiho skrila v skriven kotiček njegovega srca, da mu ustanovi novo srečo, ali da mu zopet vzbudi nekdanjo srečo.

O, kako iznenadenje, kako veselje kaka sreča! V trenutku, ko so se ga najmanj nadejali, so našli njega, po katerem so toliko časa zaman poizvedovali. — France je samo strmel in od same radosti skoro ni mogel govoriti. Na vsa radovedna vprašanja je namesto njega morala odgovarjati Zalka.

K Francetu pa je pritekel mali Francek in ga poklical ljubko z nežnim naslovom ,ata'‚ata‘. In France je dvignil svoje dete, ga objel, poljuboval njegovo čelo ter mu neprestano zrl v oči, zdaj jokal, zdaj se smejal od samega ginjenja in veselja. In otrok se ni delal nič tujega, ampak je rade volje pustil, da ga je ljubkoval oče, čeprav ga doslej ni poznal.