Zádruga: Razlika med redakcijama

Ob Volčjem potoku je stopal nekega dne mlad tuj človek, črno oblečen, a svetlo vrhno suknjo je ogrnil kar čez rame. Čudno se je oziral zda]zdaj po nizkih hišah, zdaj po ljudeh, in večkrat se je hudomušno nasmehljal skozi naočnike, ki si jih je nataknil na nos. V tem se ustavi, pogleda na uro in se zopet obrne. Prišedši nazaj do prvega mosta jame nekaj z očmi iskati; kar zapazi onikraj potoka naslikano ladjo in napis »Gostilna pri parobrodu«. Zopet se poredno nasmeje, gre čez most in stopi v gostilno. Na vratih zazvenči zvonček in ta hip priteče iz druge sobe jednook točaj, vzame došlemu gostu vrhno suknjo in klobuk ter ga vpraša, s čim bi mu mogel postreči. Mladi gospod mu ni takoj dal odgovora, ampak z robcem si je jel brisati potne naočnike in se radovedno ozirati po gostilni. Bila je dosti prostorna dvorana, ki je ob dolenjem konci celo imela malo leseno galerijo. Stene so bile pobeljene in bile olepšane s starimi zakajenimi podobami, ob visokih oknih pa so visela pisana zagrinjala. V sredi, bolj proti svetlobi, stal je biljar, poleg njega proti galeriji pa je stala velika miza, za katero je prav hlastno obedovalo kakih pet ali šest pisarjev, biričev in drugih take vrste ljudij. Nič niso govorili, kakor ne bi utegnili, le rožljali so z noži in vilicami. Ob krajeh je stalo nekoliko okroglih mizic in le na jedni je bilo pogrnjeno za dva. Ko si je tujec vse ogledal; upre debele svoje oči v potrpežljivega točaja in ga vpraša:

»Saj si tega nisem sam umislil,« opravičuje se točaj, »ampak bili so tu gospodje dobre volje, in v tem nekdo zarezi name ,Ciprijan‚Ciprijan!'‘ Po vsi gostilni je nastal strašen smeh in odtedaj me ne zove nihče drugače.«

»Ne bode tako hudo, ne!«, tolaži ga profesor. »Le malo potrpite, dokler se privadite in seznanite. Meni se sicer ni smeti preželo potezati za Prnjavor, zakaj sam sem se tu porodil, torej bi morebiti pristrano sodil; ali zato imam, domačin, nekoliko več veljave pri ljudeh, zato Vam bodem dober ,mentor'‚mentor‘ v tukajšnjem društvenem življenji.«

»No, no! Pazi, da nam ne bodeš kaj druzega, nego ,mentor'‚mentor‘,« podraži ga Radinič. Veselko natakne naočnike svoje na nos, pogleda smehljaje zdaj jednega, zdaj druzega in pravi:

»Jaz popolnoma zaupam gospodu Zagorskemu in nadejem se, da nas čim prej povede v ,društvo'‚društvo‘; zato kličem: Bog poživi našega mentorja!«

»Ta velja!« vzklikne Veselko. »Dobro bi bilo, da se kar takoj primemo dela. Najprej bi morali svojo družbico pomnožiti. ,Pri‚Pri železnici'železnici‘, kjer sem sinoči ostal, našel sem v gostilni orožniškega poročnika čisto samega. Njega bi mogli zvabiti k nam, in našel se bode še kdo.«

»Kdo ni brez njih!« tolaži Zagorski; »zakaj pa smo mladi? Samo na jeziku ni treba imeti, kar spada na dno srca. Za našega tovariša Radiniča se bojim, da ne bode mogel dolgo tajiti srčne svoje skrivnosti; prepogostoma dobiva tista lepo dišeča pisma v bledordečem zavitku. Za takšna pisma imajo na tukajšnji pošti posebno bistre oči in to se potem hitro razglasi med ,lepim'‚lepim‘ svetom.«

»Nič se ne bojte!« zavrača jima Radinič. »Mene to ne bode motilo pri naših zabavah, in ko bi ,lepi'‚lepi‘ svet res zasledil srčna pota moja, bodeta pa Vi dva imela večjo veljavo pri njem.«

»Ne vem, kako je mene v tako kratkem času doletelo toliko zaupanje slavne družbe; ponosen na to odlikovanje obetam, da se bodem vsekdar trudil spešiti razvoj našega društva, katero bi po mojem mnenji najbolje okrstili ,Zadrugo'‚Zadrugo‘ brez vsakega epiteta.«

»To je bilo za moje prejšnje službe v trgu, iz katerega se je vsak dan vozil omnibus v stolno mesto, kakih deset milj daleč. Ljudje so se radi posmehovali starinskemu vozu in niso ga drugače zvali; nego ,Noetovo‚Noetovo ladjo'ladjo‘; spotikali pa so se še bolj ob konjih, ki so to ,ladjo'‚ladjo‘ vlekli, ker suha kljusčta so bila, da jim je mogel človek rebra šteti. Nekega večera so gospodje v gostilni zopet dražili omnibusovega gospodarja in nekdo mu je rekel: ,Pisar‚Pisar Golijat bi prej peš prišel v mesto, nego vozeč se z Vašim vozom'vozom‘ Razžaljeni gospodar je ugovarjal, kolikor je mogel, ali nič mu ni pomagalo. Jaz sem ravno stal za njim, kakor stojim zdaj tukaj, in ko me gospodje vprašajo, če bi se šel izkušat, rekel sem, da bi šel. Takoj je bila med nasprotniki stava gotova. Preskrbeli so še vse, da ne bi bilo nobenega sleparstva, in drugo jutro sva odrinila zajedno omnibus in jaz. Ljudje so gledali za mano in se smijali, dokler jim nisem izginil izpred očij. Sprva je bil omnibus pred mano, ali pri prvem ovinku v breg sem ga po bliž-nici zopet dohitel in tako je šlo dalje, dokler mi ni ušel naprej, da ga nisem več videl. Ali to me nikakor ni motilo; vodel sem, da bode treba napajati konje in potnike, pa sem veselo stopal dalje. Res sem omnibus zopet došel že na prvi postaji, ko je napajal. Šel sem dalje, ali kmalu mi je bil zopet za petami in me pustil zadaj. Solnce je bilo že visoko na nebu in bližalo se je poludne. To me je znova ohrabrilo. Prišedši na drugo postajo sem našel omnibus razprežen in potniki so v gostilni bili dobre volje. Mene to pot ni premotila sloveča vinska kapljica, ampak kar dalje sem stopal in prišel sem pol ure pred omni-busom v mesto. Potniki so mi to pismeno izpričali in veselo sem se drugi dan vrnil domov, kjer smo takoj isti večer pili dobljeno stavo.«

»Nate, Golijat, kupico vina!« ponudi mu Veselko, »pijte na zdravje nove ,Zadruge'‚Zadruge‘, ki bi utegnila kdaj trebati naglih Vaših nog.«

»Le posmehuj se,« zavrača mu Zagorski, »in vender je tako. Če bode grdo vreme, ne bode ga ni ptiča, ni deklica izpod strehe. Kakor ukleti obtičimo pod gredami pobeljenih svojih sob in srečni bodemo, če se vsi snidemo v ,parobrodu'‚parobrodu‘.«

»Če najdemo pot k ,parobrodu'‚parobrodu‘, našli ga bodemo tudi drugam,« tolaži Veselko sebe in tovariše, »zdaj pa bi našega mentorja prosil, da bi nas vodel v tukajšnji svet.«

»Bratje zádrugarji! Navadna prislovica veli: ,Kuj‚Kuj železo, dokler je razbeljeno'razbeljeno‘; toda mi ne mislimo železa kovati, ampak druge namene imamo, tedaj rajši porečemo: ,Trgaj‚Trgaj rožo, dokler cvete!<ins>‘</ins>«

»Plesala in še predosti za svoja leta«, pohvali se zadovoljno Ti-mofejka, „mislila{{redakcija|„|»}}mislila sem, da se nihče ne bode zmenil zanjo in da se bode kar izgubila med tolikim številom starejših in druščini vajenih deklet. Človek ne bi verjel, da imamo v Prnjavoru toliko ženske mladine. Ko sem prvikrat prišla v čitalnico, bilo me je kar strah za Tinčico, ali skoraj nisem poznala rodne hčerke, tako ugibčno se je sukala, in tako ljubeznivo se je gospodom znala nasmihati, da jo je bilo veselje gledati.«

Zgovorna soseda je s klepetanjem svojim strino čisto razburila. Starka se ni več mogla mirno meniti, jezik se ji je jel zapletati in težko je čakala, da je Timofejka odšla<ins>.</ins> Ko je bila sama, želela si je Zagorskega, da bi ga oštela, kakor zasluž'zasluži. Dolgo ga ni bilo, ali v tem se ji je prva jeza malo ohladila. Ostalo pa je še zmerom precej žolča, da ga je izlivala nanj. Čudno, kakor vse pri strini, bilo je tudi znanje nje z Zagorskim. Saj je to bilo že več nego znanje, celo več nego prijateljstvo; bila sta si kakor tašča in zet, akoprem si nikdar nista rekla, da bode kdaj tako. Ona mu je brez ovinkov očitala vse, kar ji ni bilo po volji na njem, on pa jo je slušal, branil se in zagovarjal, kakor se sin opravičuje materi. Naposled je venderle njegova obveljala in strina se je zopet umirila ter mu izkušala napraviti kako veselje. Navadno je vsi »Zadrugi« za po obedu poslala izbranih sladčic, ukusnega laškega sira, dragih smodek ali kaj takšnega. Nagajivec Veselko se je tedaj vselej široko nasmijal, debelo pogledal tovariša svojega in rekel:

»Daritev miru in sprave je došla; veseli se, Milivoj, veselite se, bratje zádrugarji, v Delfin'Delfih smo zopet dobro zapisani!«

Ta misel ga je čisto preplašila in jel se je tresti po vsem telesi. Da bi mu v tihi, temni' noči bilo vsaj nekoliko lože pri srci, začne klicati: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ali takoj mu je vsaka beseda odmevala iz dveh, treh ulic zajedno. Napotil se je torej proti mestni hiši budit stražo. »To so pijanci«, zavrne mu desetnik, nejevoljen, da ga je vzdramil iz trdega spanja, in ukazal je dvema stražarjema, naj gresta lovit ponočnjakov. Zádrugarji so v tem zdaleč sledili čuvaja, toda ko so ga culi trkati pri mestni straži, poslovili so se hitro in se tiho zmuzali vsak na svoj dom. Zastonj so stražarji iskali nepokojnežev; ni in ni jih bilo. Tudi skrivnostnega klica niso culi in strašno so se znosili nad bedakom, ki je pijan najbrž čul sam svoj glas. Stari čuvaj je voljno poslušal hude psovke in grajo desetnikovo; ali vse žive dni je pomnil, kako je tisto noč v Prnjavoru strašilo, in čudne stvari je pripovedoval, kadar je imel kakšnega vernega poslušalca.

Predpustom so minile »plesne vaje« in tudi pravih »balov« je čitalnica napravila samo dva, zakaj čitalničarji so se hote ali nehote {{prelom strani}} morali udeleževati takozvanih »purgarskih plesov«, da ne bi žalili dobrih prnjavorskih meščanov. Po starodavni navadi je vsako predpustno nedeljo v drugi gostilni bil »purgarski ples«, na katerem so bili zastopani prav vsi stanovi. »V nedeljo je prvi meščanski ples«, rekel je Zagorski in videl si mu na obrazu, da namerava nekaj imenitnega povedati. »Že stari latinski pregovor veleva: ,V‚V Rimu živi po rimski šegi'šegi‘; in ta resnica velja še dandanes za vsak kraj, torej tudi za Prnjavor. Mi smo doslej imeli svoje veselice zato, ker ni bilo drugih. Odslej bode drugače; začele se bodo javne zabave, ali hudo bi nam zamerili, če nas ne bi bilo poleg.«

»Nikar me ne moti, kadar govorim,« huduje se Zagorski. »To še ni dovolj; mi se moramo tudi zmeniti, kako se bodemo na teh meščanskih zabavah vedli. Jaz, pristni Prnjavorec, sodim, da nam treba paziti na dvoje: prvič moramo pokazati meščanom, da jih spoštujemo in da se tudi po naših žilah pretaka meščanska kri, in drugič moramo povzdvigniti čast ,Zadruge'‚Zadruge‘ naše.«

»Naj Prnjavorci vidijo, kdo je ,Zádruga'‚Zádruga‘ in kaj premore!« dodal je ponosno Veselko.

»Milivoj, kdo pa je uprav ta naša ,kraljica'‚kraljica‘?«

»Majhna kmetska krčma je to«, razjasnuje meščan, »tam doli za Volčjim potokom. Nekdaj se je reklo ,Pri‚Pri turškem sultanu'sultanu‘, toda zdaj ljudje pravijo kar ,turška‚turška krčma'krčma‘. Sedanji gospodar se je šele pred {{prelom strani}} nekoliko leti s kmetov preselil v mesto in ima še zmeraj največ s kmeti opraviti. Pošten,- miren mož je, ki nikogar ne nadleguje, zato ga ljudje malo poznajo. Sam ne morem prav razumeti, kako in kdaj se je njega Mara izpremenila v takšno gizdavo gospodičino.«

Rekočni mož bi se bil še rad zgovarjal, ali Zagorski in Veselico sta dovolj zvedela in sta šla zopet plesat, drugi ga pa tako ni poslušal. V tem je bilo skoraj že polunoči in začela se je ura velikega počitka. Hermina in tovarišfce nje, ki so le iz posebnih ozirov ,po‚po častile'častile‘ z navzočnostjo svojo ta ples, šle so tedaj domov. Akoprem so tožile, kako je bilo dolgočasno, drugi dan so pri strini prav one vedele največ povedati. Vse drugače so zádrugarji počastili meščansko veselico. Zvesti svojemu sklepu so vso svojo društveno okretnost in uglajenost posvetili »meščanskim hčeram«, in ne le »kraljica«, tudi ostale deklice so ž njimi bile popolnoma zadovoljne. Ko se je opolunoči izpraznila dvorana in je vsa družba posedla za dolge mize v gostilni, našel si zádrugarje zopet sredi meščanov in videlo se je, kakor da so se dobri prijatelji zbrali na skupne gosti. Zagorski je sedel poleg »kraljice« in tako se mu je otajalo srce in razvezal jezik, da bi bil človek mislil: čisto je pozabil strine in tudi — Vere. Po vsi sreči nista bila sama, ali bučna družba ni dala nikomur, da bi se pogreznil v sladko čuvstvovanje. Začele so se zdravijce. Veljaven meščan je napil gospodi »Zadruge« in gromoviti »živio!« se je razlegal po tesnih prostorih, dokler ni vstal Zagorski in v prelepem govoru slavil meščanstvo sploh, zlasti prnjavorsko ter matere prnjavorske in lepe njih hčerke. Zdaj je zdušnost bila še večja in vsakdo je hotel sam trkniti z zádrugarji. Timofejeva Tinčica, ki je sedela kraj poročnika Filipoviča, od velikega veselja in zadovoljstva ni mogla krotiti urojenega nagona in z zvonkim glasom svojim je zapela prelepo narodno pesem. Gospodje so začeli ploskati, druge deklice pa so hitro pritegnile s Tinčico in precej je vsa družba pela ž njo. Za prvo pesmijo je prišla na vrsto druga in umolknile so šele, ko je kapelnik Beranek na galeriji zagodel prav okroglo, ki je privzdvigala pete in zopet zvabila v dvorano plesalke in plesalce, pokrepčane na telesi in razgrete na duhu.

»Strina draga, sinoči sem večkrat mislil na Vas in na vso moč sem obžaloval, da Vas ni bilo ,Pri‚Pri zlatem jagnjeti'jagnjeti‘. Imeli smo šale in zabave, da je davno ne pomnim takšne.«

»In zopet pravim«, nadaljuje Zagorski, »kolikanj obžalujem, da niste videli Hermine, kako je izpreminjala lice; zdaj je bila rdeča, zdaj bleda. Ne bi maral, naj bi tudi kaj dal, da morem čuti, kaj je vse na-ropotala Dori. Saj smo jo pa tudi jezili, da je nismo mogli bolje. Kar letali smo mimo nje z drugimi plesalkami in se nagajivo posmihali, da ni vedela, kako naj si tolmači to znamenje prijaznosti. Glavina se je celo postavil pred njo in ji ponosno rekel: ,Danes‚Danes smo demokratje!'‘ A ko je odhajala, skočil je Veselko za njo, spremil jo do vrat in prosil za prvo četvorko — na prihodnjem čitalniškem plesu. Danes se mi skoraj smili; nismo dobro ravnali in prav kmalu moramo popraviti sinočne pregrehe, ker Hermina je le Hermina; za zdaj je v Prnjavoru ni gospodičine, da bi jo človek mogel primerjati nji.«

»E, kaj Mara!« zavrača Zagorski, »Mara je preprosta, nedolžna deklica, katero je ,Zádruga'‚Zádruga‘ v demokratskem zdušenji svojem sinoči izvolila kraljico plesa, in jaz, predsednik, imel sem pri tem največjo nalogo; saj mi je bilo dosti sitno.«

Strina se je do dobra potolažila, in karkoli je še tisti in drugi dan cula o dogodkih na prvem meščanskem plesu, verjela je le to, kar ji je Zagorski sam tako odkritosrčno povedal. Vse drugače so se pri obedu v ,Zadrugi'‚Zadrugi‘ spominjali sinočnega večera.

»Črtež je že gotov«, nadaljuje Zagorski, »sinočna ,kraljica'‚kraljica‘ naša mi je potožila, da za letos ne bode smela več na ples. To bi bila velika škoda, ki jo moramo ubraniti. Zatorej mislim, da bi ,Zádruga'‚Zádruga‘ morala trdega očeta omečiti in izprositi lepo hčerko njegovo vsaj še za jeden ples. Jutri mislim baje praznovati svoj rojstveni dan, pa vas povabim na večerjo v turški krčmi. Povabim tudi ravnatelja svojega, da bode laž verjetnejša; le to bi rad vedel, če bi mogli tam dobiti sobico zase.«

»Dobro, Golijat, ali ne bi Vi hoteli prevzeti poslanstva v imeni ,Zadruge'‚Zadruge‘?«

Zagorski je bil dobre volje, toda vedel se je nekako praznično in oblastno. Ravnatelja svojega je posadil na čelo mize pred omaro, na obe nasprotni strani tovariše svoje, a sam je ostal na dolenjem konci blizu vrat, da se je lože pogovarjal z Maro. Prav ljubeznivo je pozdravil mater in sočutno vprašal po očetu. Malo je osupnil, ko mu je Pavlička rekla, da njega ni doma; ali nekoliko se je potolažil, ko je Mara zavrnila, da bi se oče utegnil še pred polunočjo pripeljati domov, ker Šel je le v bližnjo vas. Gosti so se začele v najboljšem rčdu. Puran je bil izvrsten, črno vino skoraj še boljše. Ker je Mara sama stregla, bilo jo je lahko zadržati v izbi, kamor je tudi Pavlička večkrat prihajala pogledavat, če je vse v redu., in je časih malo pose dela pri gospodi. Zádrugarji so se prav slobodno kratkočasili, ker bili so čisto zase, in ravnatelj jim je itak bil stari znanec, ki jih nič ni motil, ampak prav od srca se je smijal nedolžnim njih šalam. Okolo {{prelom strani}} desetih zaškripljejo velika vrata in na dvorišče priropota voz. Pavlic se je pripeljal domov in brž ko se je preoblekel, prišel je v izbo pozdravit gospodo. Zagorskemu se je kar zasvetil obraz in bil je dovolj predrzen, da je krčmarju ponudil prazen stol poleg ravnatelja. Preprostemu gospodarju je to odlikovanje dobro delo, vender ni pozabil, kaj se zanj spodobi, torej je stol nekoliko odmeknil od mize ter le zdaj in zdaj kaj rekel, vprašal ali odgovoril. Ni se mogel načuditi Veselku, kako spretno je brenkal na kitaro; kar ostrmel pa je, ko je Zagorski z velikim oduševljenjem jel prepevati znane napeve iz italijanskih oper. Le tega ni mogel razumeti, zakaj se ostali gospodje smijo, in je Radiniča spravil v veliko zadrego, vprašaje ga o pomenu besed. Hote ali nehote" je Radinič zdaj moral legati, zakaj razposajeni Zagorski si je sproti izmišljal italijanske besede, prazne, brez zveze, da je vse skupaj bila prava mešanica. Veselko ga je spremljal s kitaro, pel vmes z drugim glasom ter se po mogočnosti kretal in izpreminjal obraz, da si imel pred sabo nekak dramatiški dijalog.

Veselje je prikipelo do vrha. V sprednji sobi ni bilo nikogar, zato so ugasnili luč, zaprli gostilno in Pavlička in Mara sta le na kakšen trenutek zapustili goste v izbi. Zagorski se je zdaj šalil s hčerjo, zdaj se sladkal materi, naposled pa se je vzdvignil in jel na široko govoriti. Slavil je lepi denašnji sestanek, hvalil gospodarja in gospodinjo ter v zvezde koval telesne in duševne vrline jedinega jima deteta. Končno se je še posebno obrnil proti krčmarju in v imeni vse ,Zadruge'‚Zadruge‘ prosil, da bi lepi Mari dovolil na meščanski ples pri Timofeji. Starec je odločno zmajal z glavo in ugovarjal, da to ne gre; dekle da je še mlado, pa tudi bliščoba da je na teh plesih prevelika za preproste deklice, kakeršna je njega hči; sploh da so se meščanski plesi čisto sprevrgli, da so že res pregosposki. Zádrugarji so vsi po vrsti zavračali trdega očeta, prosili ga in prosili, dobrikali se mu in mu napijali, dokler ni jel omahovati. Malo se je nasmijal, pogledal ženo, pogledal hčer, in se zamislil. Žena ni črhnila ni bele, ni črne, da ne bi potem ona morala odgovarjati ostremu možu; Mara pa je sramežljivo povesila oči ter le časih prav ljubko pogledala Zagorskega, kakor bi ga prosila. Silno so se ji zarila rdeča lica, a srce ji je utripalo od upa in straha, da so se ji hitro vzdvigale mlade prsi. Zagorski je videl vse to in smilila se mu je deldica, ki ga je itak vsega očarala. Zopet je vstal, zbral vse pesniške in govorniške svoje moči, toda ko je dovršil, segel mu je Pavlic v roko in vzkliknil: »Bodisi!« v

Radovedni prnjavorski svet ni mogel ničesar pravega zvedeti, kaj je ,Zádruga'‚Zádruga‘ ukrepala v turški krčmi; ista strina je ta pot bila čisto brez sledu in se morala zadovoliti s tem, kar ji je povedal Zagorski sam. Ravnatelj je bil malobeseden, in o tistem večeru celo ne bi govoril ničesar, ker ga je nekoliko jezilo, da ga je Zagorski ukanil z rojstvenim dnevom, zakaj ko je drugo jutro v pisarni svoji pogledal v službeni izkaz, našel je, da se Zagorski tega meseca niti porddil ni. Bil je dobrovoljen gospod, zato mu nikdar ni očital grde laži, le molčal je o tem dogodku.

V tem se je bližal dan, ko je meščanski ples bil napovedan v novem Timofejevem »Hotelu« zunaj mesta. Bilo je sicer nekoliko od rok, ali lepa dvorana in ostale prostorne sobe so zvabile marsikoga, da se je napovedal priti na ples. Timofej je delal velike priprave in razpošiljal vabila na vse strani, a če je koga ustno snubil, poudaril mu je še posebno, da se bode tudi ,Zádruga'‚Zádruga‘ udeležila veselice. In res, zbralo se je toliko ljudstva, kolikor ga v Prnjavoru še ni bilo na nobenem plesu. Zádrugarji so bili prvi moški v dvorani, kjer je že vse mrgolelo raznovrstno olišpanih deklic. Mara je bila čisto belo oblečena, in srce ji je kar igralo od veselja in ponosa, ko jo je Zagorski objel okolo pasa ter ž njo začel ples. Kmalu pa je nastala tolika gneča, da so se ljudje stiskali in porivali drug druzega, in plesalci so morali paziti, da niso izgubili izvoljenk, nikar da bi plesali ž njimi. Veselje zato ni bilo nič manjše; za dragovanje in šepetanje je bilo še več prilike, nego pri pravilnem plesi. Tudi Hermina je prišla in se z Doro in Slavo prerila do mesta, s katerega so mogle še največ videti in opazovati, kar se je godilo v tej nenavadni množici. Z uprtimi očmi so sledile Zagorskega, ki se nocoj kar nič ni zmenil zanje, v tem ko so se ostali zádrugarji večkrat pomudili pri njih. Toda, saj Zagorski danes sploh ni imel za nikogar oči, nego za Maro svojo; kar ni je {{prelom strani}} izpustil, toda gneča v dvorani mu je dobro došla, da jo je vedel v drugo sobo, kjer baje ni bilo toliko soparice, pa se bode malo oddehnila. Prav v kotu je našel za mizo še dva prazna stola, in je ž njo tja sedel. Tu, mislil je, motil ju ne bode nihče in brez skrbi bosta šepetala in se kratkočasila. Ali ta hip se oglasi za njima stari Timofej:

»Mogoče; ali prav meni tega ne morete očitati Vi, ki ste se prej spotikali ob Hermino, kakor se zdaj spotikate ob Maro. In vender sem Vam že zadnjikrat razjasnil, kako je »Zádruga'‚Zádruga‘ Maro izvolila ,kraljico'‚kraljico‘ in jo odlikovala, kakor je sklenila, predno jo je še poznala.«

»Od zadnjič se je marsikaj izpremenilo. Zakaj ste rojstveni svoj dan praznovali v turški krčmi? Kdo je Maro izprosil za ples k Timofeju? Kdo jo je s šampanjcem omamil? Kdo? Morebiti zopet,Zádruga' ‚Zádruga‘?«

»To je preveč vprašanj za jeden odgovor. .Zádruga'‚Zádruga‘ si je tudi za ples pri Timofeji podelila kavalirsko službo pri Mari. Vi seveda veste le za moj delež, ki je bil očit, ali kar je nekdo drugi znal skrivati pred svetom, tega pa ne veste. Nič slabega ni, prišlo bode na dan, toda takrat bodete Vi o meni sodili drugače in mogoče — da se utegnete kesati prenagle sodbe svoje, vender utegnilo bi biti prepozno!«

»Tako je, strina, tako, kakor naš pregovor pravi: ,Dobro‚Dobro, dokler ljudje o kom govore; slabo, kadar ga nimajo več v mislih.'‘«

»Čujem o nekaki ,Zadrugi'‚Zadrugi‘«, rekla je prezirno županja, »o nekakih mladih gospodičih, ki bi radi v Prnjavor uvedli nove, veliko-mestne ali Bog znaj kakšne šege. Toda odkritosrčno moram reči, da nimam mnogo vere v njih oliko; prosim Vas, je li to mari gospodska uglajenost, da se niti jeden ni prišel k meni poklonit, kar bi se na vsako stran spodobilo, zlasti ko so se mislili tako globoko vriniti v društveno naše življenje?«

»Dragi Branko! Tvoje naznanilo nas je vse prav razveselilo. Soditi po tem, kar si nam kdaj razodel iz onih skrivnostnih listov, ki prnjavorskim gospodičinam niso bili po volji, ne trebam ti želeti sreče, zakaj prepričan sem, da jo uživaš v polni meri. Priporoči me milostivi svoji soprogi, vender me nikar ne slikaj s prečrnimi barvami. Še kaki mesec {{prelom strani}} naj mine in razposajeni zádrugarji bodo vsi vzorni zakonski možje. Ko sem strini povedal, da si se oženil, rekla je: ,Zdaj‚Zdaj pojde pa kar po vrstil'vrsti!‘ In res bode tako. Včeraj sta Tinčica in Filipovič bila prvikrat na oklicih. Zadnji čas je; kar oba sta že pojemala od silne ljubezni. O vedno veselem Glavini je te dni nekdo pravil, da se ženi; a kar se tiče Verice in mene, počakava še do Velike noči. Sicer je v Prnjavoru vse pri starem, kakor je bilo nekdaj. ,Zadruge'‚Zadruge‘ ni več, pa tudi ni tistega življenja pri predpustnih veselicah, kakeršno je bilo lanske zime. Moja Verica ne ljubi rajanja in je samo dvakrat bila v čitalnici, da ne poreko: prevzetna je. Strina je vprašala Timofeja, kako se je pri njem obnesel meščanski ples, pa je žalostno zmajal z glavo in rekel: ,Ni‚Ni več ,Zadruge'‚Zadruge‘.'‘ Takisto pravi tudi Ciprijan ,Pri‚Pri parobrodu'parobrodu‘. Vprašal bodeš ,Kaj‚Kaj pa Feodor?'‘ Ne vem, kaj naj ti na to odgovorim. V druščine ne zahajata, pa človek le malo zve o njima; vedno tičita srečna doma. Davor se je do dobra k njima preselil in straži na vratih ter laja, kadar grč kdo mimo hiše. Ker ti tako vestno poročam o našem društvu, utegnilo bi te zanimati še o nekih osebah, ki so časih prišle v dotiko z nami. Dora se je poleti odpeljala k teti in ni je več nazaj. Omožila se je tam z vdovcem, ki ga je nekdaj odbila, ko jo je še samec snubil. Zidovka Slava je tudi izginila; pravijo, da je šla v prestolnico k sorodnikom, ki imajo zanjo primernega ženina. Jedino Hermina je ostala stanovitna in ponosna; zamudila je pravi čas, pa bode skoraj gotovo obsedela. Našega ,prijatelja'‚prijatelja‘, policijskega poverjenika, našli so neko jutro v postelji mrtvega. Ljudje so celo govorili, da se je ostrupil zato, ker je za nekoliko dnij imela biti končna obravnava zoper njega. Na smrt bolan leži tudi dolgopeti Golijat. Bedak se je božične praznike preveč napil, a da bi se ohladil, šel je na Medvedčico, razbil led in se okopal v mrzli vodi. Prišedši domov je takoj moral v posteljo in menda ne bode več vstal. Da bode poročilo moje popolnoma natančno, povem ti še to, da nočnega čuvaja letos ni strašilo. Zdaj pa res ne vem, kaj bi ti še pisal iz lepega našega Prnjavora. Čez poletje rad še tu ostajam, ali na jesen upam, da se bodem preselil v kakšno večje mesto; prosil sem za tri razpisane službe. Brž kadar kaj gotovega zvem, pišem ti zopet. Od srca te pozdravlja tvoj iskreni Milivoj.«

Ko je Radinič pismo prebral, rekla je žena njegova: »Srečna ,Zádruga'‚Zádruga‘! Kar vse se je poženilo in pomožilo!«