Na obali: Razlika med redakcijama

dodanih 135 zlogov ,  pred 7 leti
m
popravki
m (popravki)
»Ako odideš iz Trsta, tedaj bodi prepričan, da me ne bodeš imel zlepa,« pravi Jelica z odločnim glasom. »Vse je trdilo, da si že daleč od tod; le srce mi je pravilo, da ni res, da si še tu! Pisala sem ti, ker sem vedela, da nisi odšel brez pozdrava, in zapovej ti, kdorkoli hoče.«
 
»Res je, daleč bi že moral biti, ali moral sem še urediti zastarele popirje gospodarju svojemu. Ko bi bil moral oditi prej, naznanil bi ti bil« »Ti si me mislil morda iznenadejati s svojo novico o odpotovanji, toda nisi me, prijatelj dragi! O vsem tem me je dobrohotno že poučil — on! ,No‚No, čestitam ti'ti‘, dejal mi je namreč z nasmehom, ,čestitam‚čestitam, da bodeš skoro gospa Svetkova, dasi ne bode tvoj mož tako ljubezniv in mil, kakor si želiš! Ali kaj to? Denar je glavna stvar, in tega ima!' — Zahvalila sem ga za čestitanje in Svetkov denar ter rekla, da Svetkova ne bodem nikdar. — ,Haha‚Haha, ne bodeš!' smijal se je hudobno; .videli‚videli bodemo; zdaj si ujeta, ptičica moja! Tistega tvojega ljubljenca, ki ti je zbegal možgane, poslali smo čez morje, videla ga ne bodeš več!' — Strašno so me zadele te besede na prvi hip, ali ko sem potem sama premišljala, pravilo mi je srce, da ni res, da te še niso odpravili čez morje. In zdaj si še tu, Ivan, in ne smeš odpotovati, ali vsaj ne brez mene. Ako me res ljubiš, Ivan, ne puščaj me same; ostani tu, ali vzemi me s sabo!«
 
»Ne, Jelica, jaz ne smem ostati tukaj,« pravi mladenič, »sicer so izgubljena tri dolga naporna leta, kakor tudi lepa bodočnost moja. Ti tudi ne moreš z menoj; saj veš; da je gospodar moj, četudi meni jako naklonjen, venderle zmerom prijatelj očetu tvojemu. Jaz grem, ti ostaneš, Jelica; ali vrnem se skoro, tako mi je obljubil gospodar. In ko se vrnem, tedaj, Jelica, prične se nama najsrečnejše življenje, in nihče naju ne loči več.«
Bledih lic, solznih očij,
Sama v žalost vsa vtopljena,
Ko ves svet se veseli? </poem>
: ''Stritar.''</poem>
 
Bilo je pred tremi leti. Poletno solnce je stalo visoko na nebu. V zraku niso letale ptice, vsaka si je rajši poiskala zavetja pred solncem v grmu, ali med zelenim listjem košatega drevja. Metulji pa so se vender gugali v soparnem zraku od cvetice do cvetice.
Gabrijela je molčala, ker je oče ni nagovarjal, in bilo ji je ugodneje tako. Sploh je Ribar lehko opazil, da ta nežna, neizkušena, blaga deklica ni ustvarjena za tega očeta in on ne zanjo. Dasi je govoril z Gabrijelo le to, kar je zahtevala vljudnost, vender sta se umela dobro; {{prelom strani}} pogledovala sta se molče, in tako skupno pobijala očetovo besedovanje. Njiju oči so se ujele večkrat, in Ribarjeve so vedno izražale resnično pomilovanje. Ko je po obedu Petrovič odšel po svoje stvari, stala je Gabrijela žalostna, in ko jo je on gledal tako pomiluje, užalilo jo je tem bolj, in v njenih lepih, tožnih, modrih očeh je igrala solza. Pri odhodu sta se iskreno pozdravila, kakor bi bila že stara znanca. Gabrijela je stala na vozni cesti in gledala proti Trstu še dolgo potem, ko se je voz skril njenim pogledom.
{{prelom strani}}
 
==III.==
 
Vene obraz prej cvetóč,
Nekaj nje srce pogreša,
Solz ji potok lije vroč. </poem>
: ''Gregorčič.''</poem>
 
V gozdu pod proseško cesto je sedevala dan za dnevom Gabrijela. Oprta na prav tisto drevo, kjer jo je Ribar zalotil jokajočo, sedevala je zdaj z majhnim delom, zdaj s knjigo v roki.
 
Uboga Gabrijela! Mesec dnij je že minilo od ónega dne, in nisi se odrekla milemu upu, da ga zopet vidiš, da vtopiš tožni svoj pogled v njega tolažne oči!
 
<center>_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _</center>
<center>— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —</center>
 
Solnce se že pomika proti zatonu; skoro se potopi v neizmerno morje.
Za nekoliko časa povzame deklica iznova:
 
»Ko mi je bilo osem let, umrje mi jedina duša, ki me je ljubila, umrje mi Marija, in leto pozneje me odvede Petrovič v samostan. Kakó sem se veselila! V tem pripravljanji, v tem pričakovanji sem bila vesela, pozabila vso nesrečo svojo. Ostala sem v samostanu do štirinajstega leta, in v vsem tem času ga ni bilo k meni, v vseh teh letih nisem videla nikogar razven součenk, samostanskih sestra in izpovednika svojega. Redno in točno je pošiljal zame denar, ali meni ni pisal, le redkokdaj me je pozdravil po načelnici. Kako mi je bilo težko, ko so klicali to ali ono deklico, češ, da je prišel oče, prišla mati! Mene ni klical nihče! In vender so mi bila ta leta najsrečnejša, najlepša, in rada bi bila vedno ostala v samostanu. Ali on je vedel, da mi je tam dobro, da sem si pridobila blagih src, ki so me pomilovala; tega mi ni privoščil. ,Kar‚Kar je potrebnega, znaš,' dejal je; ,zdaj‚zdaj od tod!' — Potegnil me je iz mirnega, srečnega kraja v pravi pekel — v hišo svojo. Tu je bilo še slabše nego prej. Našla sem žensko (zval jo je Katro), ki se je povsod in v vsem ujemala z očetom, ki je ravnala z mano kakor on, ako ne še huje.«
 
Ustavi se uboga deklica in globoko vzdihne. Videč, da jo Ribar takó milo gleda z velikimi svojimi očmi, zardi se in se obrne od njega.
<poem> Poput vode časovi teku,
Ljubite dok vam je čas, dok još
Mlade vam godine služe Ljubite! — — — </poem>
: ''Badalič.''</poem>
 
Kakor se začne otroku nova dôba, ko pusti igrače, veselo skakanje in brezskrbno življenje ter gre v šolo, kjer je omejena sloboda njega, takó je pomembna v življenji dôba, ko se v srci prično vzbujati óna sladka mila čustva, zdaj žalostna, zdaj vesela, ko začne v človeku kliti ljubezen.
Neg smučeno jedno more,
Neg plov jedna, koju dugo
Biju vali kano gore.</poem>
: ''Gundulić.''</poem>
 
Pogubljena je bila znancema našima srečna dôba. Videvala se nista več, tolažila sta se samó po listih, katere je dobra soseda pridno odnašala in prinašala.
 
==VI.==
<poem>»In einer Stund'Stund’ stosst
Gott leicht alles um.« </poem>
: ''Kohanovski.''</poem>
 
Ribarju torej ni bilo odpotovati. Naznanil je to novico hitro Jelici in ji priporočil, naj porabi priliko, da se snideta, ko odpotuje Svetek.
Sedaj pokaže starec na mizo, kjer leži poleg luči zvezek popirjev, in pravi:
 
»Čudijo se ljudje, ob čem živim, ker nikoli ne ribarim; kličejo me za ,ribiča'‚ribiča‘, ker mi ne vedo pravega imena, toda sami vidite, koliko je ribiškega pri meni. Potrpite, naj še nekoliko podtaknem, in takoj vam povem vse. Gospodičina, zahvalite Boga za to uro, le zahvalite ga!«
 
Spogledata se naša znanca, ker ne umejeta starčevih besed; vender da ve starec kaj več o Jelinih roditeljih, o tem se je Jela prepričala že prej.
 
==VII.==
<poem>»O sei mein Freund!« so schallt'sschallt’s vom Heuchelmunde
Dem Falschen, der mit heimlichem Behagen
Den Vortheil uberzahlt von solchem Bunde.
Du traust ihm, und — schon hast du eingeschlagen,
Ein edler Thor! — — — — — — —</poem>
: Lenau.</poem>
 
Ko prideta v ribičevo hišico, poišče Jelica najprej luči, spravi zaspanega otroka k počitku, potem pa séde k mizi.
Brati ni mogla, prenemirna je bila; hotela si je nekoliko odpočiti. Ribarja pa je tirala radovednost in želja, da bi vender videl svojo Jelo srečno; zató odpre list. Jelica ga prosi, naj bere glasno; Ivan sluša in prične:
 
''»Preljuba Jela, moja hči!
 
''Ne vem, kakó sem mogel živeti toliko časa brez tebe!
 
''Dolgo nisem vedel, da živiš, mislil sem, da si me tudi ti zapustila in šla za materjo svojo; dolgo nisem vedel, da živiš — dolgih petnajst let! Zapuščen nisem imel nobene duše razven Slaka, starega sluge, kateri j edini mi je ostal zvest.
{{prelom strani}}
''Pet let je že, kar vem, kakó so me osleparili, kakó so mi ugrabili najdražje imetje, ali vender, zvedel sem tudi, da živiš ti, draga moja Jela!
 
''Od tedaj sem dobro poučen o tebi, poročal mi je zvesto Slak, ki je neznan naseljen blizu tebe.
 
''Vem o jedini tvoji tolažbi, o tvoji ljubezni do blagega mladeniča, kateri ti je že dolgo jedini zaščitnik. Komaj čakam srečnega trenutka, ko vaju bodem mogel blagosloviti in združiti.
 
''Sedaj čuj mojo povest; prepričaj se, da sem res tvoj oče in da nisem mogel doslej priti v domovino.
 
''Bilo ti je šele leto dnij, ko sem se ločil od tebe. Odpotoval sem v jutrove dežele, ali muditi se nisem mislil dolgo.
 
''Težko, kakor bi vedel, da se poslavljam za vselej, ločil sem se od svoje žene, matere tvoje, in ona, kako je jokala! Oklenila se me je okolo vratu in ihtela, in takrat si se vzbudila ti in pričela glasno plakati, kakor bi umela, kaj se godi.
 
''Sedaj mi je jasno, zakaj je tvoja mati takó jokala; takrat sem nje žalost pripisoval samó slovesu.
 
''Imel sem v službi knjigovodjo, zvedenega, lokavega moža. Znal je sladko govoriti, slikati lepo in veselo bodočnost v bogastvu, opisovati tujino v vsem nje blesku — izkratka, vedel se mi je prikupiti. Bil mi ni podložnik, prijatelj mi je bil.
 
''Z materjo tvojo se je vedel uljudno, nekoliko laskavo, kar sem pa pripisoval njegovim letom in izkušnji v družbah.
 
''Tvoja mati, Jela moja, ni ga mogla trpeti. Prosila me je, naj ga ne vabim v hišo — ali imenoval sem jo neuljudno, očital ji, da je negostoljubna, in prvič ravnal proti nje volji — nesrečnik!
 
''Udala se mi je, vzprejemala ga uljudno in prijazno, toda cesto sem jo videval, kakó si je skrivaj otirala solze. Vpraševal sem jo, zakaj joče, toda bila je preponosna, da bi me iznova prosila tega, kar v sem ji odrekel. Šele pozneje sem zvedel, da se je drugače vedel z mojo soprogo, kadar ni bilo mene doma; ali ona je molčala, ker je vedela, kako sem zaslepljen.
 
''Navdušil me je za veliko podjetje, pri katerem bi bilo v nevarnosti do malega vse imetje moje. Dolgo sem se upiral, toda končno sem se udal.
 
''Napravil sem ladjo v jutrove dežele, on naj bi pa v Trstu opravljal trgovske posle. Vzel sem s sabo nekaj mož, ki so se mi kazali udane, toda izdajice so bili vsi razven Slaka.
 
''Imeli smo do cela neprijeten pot po slabem morji, vender smo že hvalili Boga, da nas je otel, ker smo že bili blizu Odese, kjer bi se ustavili za delj časa.
{{prelom strani}}
''Samó še jedna noč!
 
''Pokoja željan, šel sem počivat, ker se nisem več bal nevarnosti. Noč je bila lepa, nebo jasno, posejano z brezštevilnimi zvezdami, morje mirno, da se je ladja po njem zibala, kakor po olji.
 
''Šel sem na krov, poslal v duhu materi tvoji in tebi srčen pozdrav in šel spat.
 
''Spominjam se, da se mi je bas sanjalo, kako vaju rešujem iz velike nevarnosti, ko me vzbudi Slak, da ladja gori. Hitro grem na krov, ali prepričam se, da ni rešitve. Kličem svoje ljudi, toda bilo ni nikogar; domislim si, da so vsi dobri plavači raz ven mene, in zemlja ni bila daleč.
 
''Plamen me je že dosegel — omedlel sem — vzbudil sem se tam na obali, kraj mene je bil zvesti moj Slak, kateri me je rešil.
 
''Pisal sem o nesreči svoji precej njemu — prijatelju svojemu in prosil hitre pomoči, da se započeto delo nadaljuje, ali pomoči ni bilo.
 
''Pisal sem drugič njemu in soprogi svoji. Za nekoliko tednov dobim pismo od njega in v tem list, katerega sem pisal svoji ženi. V njega listu pa strašno novico, da je moja žena od žalosti umrla, in skoro za njo tudi hči Jela.
 
''Nesramen hudobnik, da bi prej prišel do namena svojega, pravil ji je o moji nesreči in pristavil, da sem tudi jaz poginil v ognji, saj o meni ni duha ni sluha.
 
''Ko sem zvedel, da sem izgubil, kar mi je bilo najdražje na svetu, ko sem vedel, da me v domovini ne čaka zvesto srce, sklenil sem ostati v tujini.
 
''Čemu se vračati domov, mislil sem si, kjer bi me vsak kraj, vsako drevo, vsak kot mučil z minulostjo in me spominjal srečnih dnij!
 
''Ostal sem torej v tujini. Pisal sem nekolikokrat knjigovodji v svojemu, ali odgovoril mi ni. Živel sem brez namena; čemu in za koga naj bi se trudil in mučil? Šele zvesti moj Slak me je moral opomniti, naj se resno poprimem dela.
 
''Pričel sem, vse šiloma — ali vse mi je uspevalo, čudno uspevalo. Tržil sem dalje z vsem svetom, le s Trstom nisem hotel imeti posla. Takó je minilo petnajst let, meni cela večnost.
 
''Neizogibna prilika nanese, da sem moral po trgovini svoji kreniti proti Trstu.
 
''Sam nisem hotel. Dal sem povelje Slaku.
 
''Ladja je bila že pripravljena za odhod, jaz sem stal na luki, dajal še zadnja naročila, ko pride pred mene Slak z neznanim človekom in mi pravi: »Prosi me, naj bi ga vzeli s sabo v Trst, šiloma hoče odpluti z našo ladjo, ali jaz ga nečem, ker ga poznam.«
{{prelom strani}}
''Ko čuje tujec, da ga pozna, iztrga se mu iz rok in zbeži. Za nekaj trenutkov je odplavala ladja, in jaz sem se hotel vrniti v mesto, kar vidim nekaj korakov od sebe, kako vlečejo mornarji nekoga iz morja. Stopim bliže in spoznam moža, ki je silil v Trst.
 
''Radoveden ga ukažem prenesti v svoje stanovanje. Tresla ga je huda mrzlica, in zdravnik je majal z glavo. Jaz sem pa sedel pri njem in mu stregel. Bledlo se mu je, govoril je čudne, meni nerazumne stvari.
 
''Kako ostrmim, ko čujem svoje ime!
 
''»Užge naj se od zdolaj, kjer spi Dolinar, tako je ukazal Petrovič; mi vsi poskačemo v morje in plavamo do kraja, ladjo z gospodarjem pa prepustimo usodi. Hej, že gori, dobro sem zanetil! Hej, Dolinar, lahko noč! Zvesti Slak, z Bogom!«
 
''Planem kvišku, pozabivši, da imam bolnika pred sabo, stresem ga in zakričim kakor lev:
 
''»Povej, govori, kar si zdaj blebetal, sicer —«
 
''Nesrečnik me samd srepó pogleda, strese se in molči.
 
''Strašen sum me obide; iztežka sem čakal, da se mu zdravje obrne na bolje. Toda starec je pešal od dne do dne. Ko se je nekega dne zavedal, izdal sem se mu, in tedaj mi je povedal strašno novico. Moj knjigovodja Petrovič je podkupil može, da so ladjo zažgali, obetaje jim mnogo denarja. On, kateremu sem stregel, zažgal je ogenj. Ali Petrovič ga je osleparil, in on se je hotel osvetiti. Tedaj sem zvedel, da Petrovič še živi; prisegel sem, de mi mora pred oči.
 
''Naznanim Slaku, kar sem zvedel, in mu naročim, naj o Petroviči pozveduje, kolikor more. Kar mi je odkril, to je neverjetno, satansko.
 
''Soproga moja je neprestano žalovala po meni misleč, da sem mrtev. Petrovič jo je miloval in se hlinil, kar se je dalo, da bi mislila drugače o njem. Ali ni se hotela vtolažiti. Videč, da izlepa ne opravi ničesar, lotil se je sile.
 
''Kazal ji je oporoko s ponarejeno mojo pisavo, katero naj bi bil pisal jaz pred odhodom, v kateri sem vse svoje imetje prepustil zvestemu svojemu prijatelju, če se poroči z mojo ženo in bode skrben varuh nji in tebi, Jelica!
 
''Branila se je dolgo, naposled se je vender udala in se poročila ž njim leto dnij po moji nesreči. Udala se je zaradi tebe, Jela, da ti zagotovi srečno prihodnjost. Uboga žena moja!
 
''Sovražila je svojega moža, ta pa je bil zadovoljen, da jo je imel v svojih rokah. Ali samo leto dnij.
{{prelom strani}}
''Prisvojil si je mojo hišico na proseški cesti, kjer sva poleti prebila toliko sreče s tvojo materjo, in si jo prezidal v grad, kjer bivaš ti sedaj.
 
''Tebe je pa sovražil, ker si moja hči, ker mu morda budiš vest, ali pa se ti maščuje, ker ga je sovražila tvoja mati.
 
''Vse to mi je storil on, prijatelj Petrovič, katerega si ti imenovala toli dolgo očeta! Vem, da te namerja poročiti s Svetkom, ali ne boj se, to se mu ne posreči.
 
''Mož, katerega imenujeta le ribiča, to je zvesti moj Slak, kateri si je izvolil ubožno kočo tam na obali, da opazuje neznan in neopazovan, kaj se godi.
 
''Jaz sem v teh petih letih prav pridno delal, spravljal vse imetje svoje, katero je bilo tu in tam, uredil vse in zdaj pridem, Jela, da te po dolgem času pritisnem na srce, dete ljube moje Jele!
 
''<p align="right">{{razprto|Gjuro Dolinar}}</p>
 
<center>_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _</center>
 
Zjasnilo se je popolnoma. Skozi okno ribičeve koče je posvetil ščip.
Sto prošnja
Iz srca
Zanj pošiljam do neba. </poem>
: ''S. Gregorčič.''</poem>
 
Naznanila sta očetu Petrovičevo naglo smrt. Dva dni pozneje dobi Ribar Dolinarjev list s prošnjo, naj se takoj odpelje v Odeso, kjer se snideta, ukreneta nekaj potrebnega in se potem skupaj vrneta v Trst. Težko je bilo ljubimcema slovo, ali tolažila ju je nadeja, da se ločita le za malo časa.
Nekega jutra dobi Jelica nastopni brzojav:
 
<i>»Sedaj sva v Pulji, okolo dveh popoldne prideva v Trst.
 
<p align="right">Dolinar — Ribar.«</ip>
 
Jelica je šla takoj domóv, poklicala ribičeve s sabo, da so vse pripravili za slovesen vzprejem.
Tedaj je prišel Ribar, in nista se več bala, Jela ni več tožila, in vzdramil ju ni iz sladkih sanj Petrovičev zlobni posmeh!
 
[[Kategorija: Marica Bartol]]
[[Kategorija: Kratka proza]]
[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Avtorice]]
17.101

urejanje