Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 16:
Zagoričani so pošteni ljudje, dobrega srca in bistre glave. Kar svet pomni, ni bil še nobeden tam obešen, nobeden ni še umrl od lakote, in zadnji čas je že izšló nekaj učenih glav izmed Zagoričanov, ki bodo še bolj povzdignili sloves svojih ljubih rojakov. Grešijo včasih res kaj malega, a v resnici jih diči mnogo lepih lastnostij. Smejajo se radi, pojó in pijó radi. Saj pravi o njih pesem:
 
<poem align="center"><poem>
Veselejših ni ljudij,
Kot so Zagoričani.
</poem></center>
 
Molijo radi, klepetajo tudi radi, pa — — pa — — pa ženijo se radi. Saj se vsak oženi, da le more hoditi ali če ni še posebno kaj kaznovan, in iz Zagorice je na leto več porok, kakor iz petih drugih vasij na okoli. Ako bi hotel opisati življenje vsake zakonske dvojice pred in po poroki, imel bi pisati do svoje smrti dovolj, in napisala bi se debela, debela knjiga. Pa tudi zanimiva, saj pravijo, da je čas ženitve najprijetnejši v življenju. Še marsikaj pride na vrsto: v sledečih vrsticah vam opišem, kako sta se dva Zagoričana jemala in naposled vzela. Pazno čitajte in vse verjemite, ker godilo se je vse v resnici takó-le.
Vrstica 23 ⟶ 25:
== I. ==
 
<poem><p align=right>Sredi vasi, sredi vasi
Lesena bajtica stoji.</poem>
<p align=right>'''Neznan pesnik.'''</p></poem>
 
Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še takó pisali, ako Bog dá. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Gospodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svinjaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cvetó, a nikdar nič ne obrodé.
Vrstica 86 ⟶ 88:
 
 
<poem><p align=right>Sam je bil, sam
Leto in dan.</poem>
<p align=right>'''Zabavljica.'''</p></poem>
 
Na Kobaleževini je bilo odslej živahneje, zakaj v hlevu sta meketali kozi, okoli koče so brskale tri stare kokoši in tri jarčice, pa še kaka druga golazen se je našla; vse to je bilo Matijevo, kateri je imel sedaj mnogo dela. Zarana je vstajal in pozno legal, kar je v kmečkem stanu pač navadno. Ker je bil podedoval za materjo tudi tisto posodo, lončeno in leseno, kupil ni nič takega. Zjutraj je najprej pomolzel, skuhal si in zajutrkoval, izpustil z grede kokoši, vzel palico, zatvoril kočo, izpustil kozački iz hleva ter ji gnal na pašo v reber. Ob jednajstih ji je prignal domov in skuhal južino, za tem je šel na njivo gledat, kako rase, populit slak in plevel, in kar je bilo drugega potrebnega. Predno je šel popoldne past, pobral je jajca iz gnezda in shranil, da ja proda Zlatorepki. Pred Marijinim zvonjenjem je prignal s popoldanske paše in potem je pomolzel kozi, skuhal večerjo, povečerjal in legel spat. Tako je živel dan za dnevom prav jednolično in preprosto. No, včasih se je vendar zgodila kaka izprememba, saj itak ni skoraj nobene reči pod milim Bogom brez izjeme. In kake izjeme so bile to?
Vrstica 154 ⟶ 156:
== III. ==
 
<poem><p align=right>In se zaroti,
Da ženo dobi.</poem>
<p align=right>'''Zabavljica.'''</p></poem>
 
«Katero pa vzamem?» Tako je do tistega dné mislil Kobaležev Matija. Ko bi bil imel Matija že od prej kaj pripravljenega, ne bilo bi mu delalo sedaj nobene preglavice. Šel bi bil k nji in ji rekel: «Vzemi me!» pa bi bilo vse v kraju. Matija si je moral nevesto šele poiskati. Sklenil pa je bil, da jo poišče v vasi, ali vsaj blizu kje.
Vrstica 268 ⟶ 270:
== IV. ==
 
<poem><p align=right>Ker sta se ljubila,
Drug druz'gadruz’ga sta snubila.</poem>
<p align=right>'''Nova pesem.'''</p></poem>
 
Zlatorepka v prvi hip res ni vedela, kaj bi storila. Spomnila se je, da je postarna samica, kar je bila skoro že pozabila. Premišljala je o sebi in Matiji, o svojem stanju in njegovem. Do polnoči ni zatisnila očij. Izprevidela je, da se njej sami ne godi najbolje in tudi Matiji ne. Ako bi pa prišla oba skupaj, v korist bi bilo morda obema. Oprostiti ji moramo, da je gledala več na svoj prid, kakor na njegov. Mislila si je: stanovanja mi ne bode treba vedno iskati in plačevati, na svojem bodem, delala bodem, kar se bode meni zljubilo, voziti mi bode pomagal in še kaj drugega. Vzbudila se ji je tudi ženska ničemernost, češ, kako jo bodo potem ljudje spoštovali, ko bode žena in gospodinja, in kakošno bode šele veselje, če bode tudi mati. Konec vsega tega premišljanja in preudarjanja je bil, da se je drugo predpoldne nekoliko čedneje oblekla, vzela naročni košek in šla na Kobaleževino.
Vrstica 392 ⟶ 394:
== V. ==
 
<poem><p align=right>Oče župan so rekli:
«Ženiti se nikar.»</p></poem>
 
Ne lažem, ko trdim, da se nobena reč tako hitro ne zvé, kakor da se hočeta ta in ona vzeti. Ne vem, ali je povsodi tako: pri nas je bilo tako in je še dandanes. Ako zvečer dva govorita, govori drugi dan vsa dolina, da se hočeta vzeti. Vzgledov ne bodem navajal več, kakor jednega, in ta mislim, da vam je dovolj.
Vrstica 509 ⟶ 511:
Nekaj časa gresta molčé proti Zagorici, a potem začne Matija rentačiti, {{prelom strani}} Zlatorepka pa zabavljati čez župana. Zagoričani so se smejali, ko so zvedeli, da Kobaležev Matija ni dobil dovoljenja; strahovito so se norčevali, ter mu privoščili to nezgodo. Matija je bil ves obupan. Koze je pasel in molčé pod hruško ležal. Šel ni nikamor in govoril ni z nikomer. — Ako zadene dva človeka jednaka nesreča, združi ju tesneje. Tudi Matija in Zlatorepka sta bila sedaj še trdnejše volje, da se ne popustita, ampak vzameta, naj velja, kar hoče.
 
«Se prosil naju bode, da se vzemiva, ta godrnjač županski», tako se je naposled potolažil Matija, zakaj navade ni imel, da bi jezo dolgo kuhal. <p align=right>(Konec.)</p>
{{prelom strani}}
== VI. ==
 
<poem><p align=right>Okrog sta se vodila,
 
Po semnju sta hodila.</poem>
<poem><p align=right>Okrog sta se vodila,
<p align=right>'''Šaljiva pesem.'''</p></poem>
Po semnju sta hodila.
'''Šaljiva pesem.'''</p></poem>
 
Kobaležev Matija sploh ni bil tak mož, da bi se do sile poganjal za kako stvar; tudi ni nikjer zapisano, da mu ženitev nikakor ni smela izpodleteti. Vendar — ženitev je ženitev; marsikomu zmeša glavo, kaj bi je ne Matiji! Na paši je imel dovolj časa, da je premišljal svoje želje, kakor tudi Adamovega očeta trde besede.
Vrstica 602 ⟶ 603:
== VII. ==
 
<poem><p align=right>Kaj bo, kaj bo,
Če poroke ne bo!</poem>
<p align=right>'''Šaljiva pesem.'''</p></poem>
 
Nekega dné v tednu se Matija pražnje obleče, vzame županovo ženitbeno dovoljenje in krene k Zlatorepki. Čez nekaj časa prideta oba ven in jo mahneta «k fari». Vsa vas je vedela, kam gresta. Ljudje so si dopovedovali:
Vrstica 618 ⟶ 619:
«Kam sta se spustila?» vpraševali so ljudje, postajali in zrli za njima.
 
«E, ,k‚k fari'fari‘!» odgovarjal je Matija.
 
No, ljudje pa tudi niso tako zabiti, da bi ne vedeli, kaj iščeta neoženjen moški in neomožena ženska v praznični obleki ob delavnikih pri župniku.
Vrstica 720 ⟶ 721:
== VIII. ==
 
<poem><p align=right>Dobro zdravje, mlada nevesta,
Tvoj'gaTvoj’ga tovarša zdaj!</poem>
<p align="right">'''Nar. pesem.'''</p></poem>
 
Človek obrača, Bog pa obrne. Gospod Janez so bili Kobaleževemu Matiji zatrdili, da se ne bode oženil, toda zgodilo se je narobe. Gospod Janez so srečno odšli iz Dobrepolj, in za njimi so prišli drug gospod, drugačnega, usmiljenejšega srca. Izpolnili so župljanom radovoljno vsako prošnjo, da so jo le mogli. V Zlatorepkinem srcu je iznova oživelo upanje in kmalu po prihodu gospodovem reče obupanemu Matiji: