Iz življenja Tomaža Križaja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravek
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki narekovajev, prelomi strani
Vrstica 204:
Med onimi, ki so čestokrat zahajali tja, je bil največji njih čestilec in prijatelj učitelj Strel. Kadar si je le mogel ukrasti kaj časa, kadar se je le mogel odtrgati od obilih vsakdanjih opravil in skrbi, vselej je krenil tja proti mlinu. Tudi danes popoldne je nameraval tja, a sedaj, ko je prišel prijatelj Križaj, je hotel imeti s saboj tudi njega ...
 
»Danes„Danes tako ne moreš k Polaju popoldne, ko še nisi opravil vseh posetov, zato te popeljem k Majdetovemu mlinu, ako hočeš,« je dejal Strel po obedu Križaju. »Videl„Videl bodeš, da se ne boš kesal. Predstavim te tam tudi Majdetovim in spoznal bodeš, da so še poštenjaki na svetu, dasi nekoliko in v nekih ozirih čudaki. Kadar sem na tem, da bi izgubil vero v človeštvo, da bi obupal sam nad seboj in nad vsem svetom, tedaj vzamem svojo palico in krenem tja med nje. In nikdar se nisem še vrnil, da bi se ne bila ublažila moja bolest, da ne bi se okrepčali moji živci za prihodnje boje. {{prelom strani}} Ali naši tržani ne poznajo teh ljudi, jih ne morejo spoznali v njih veliki vrednosti, preplitvi so za to, ali pa prelahkomiselni. Ne samo, da jih gledajo od zgoraj doli, ko se prikažejo v trgu, pač pa se tudi norčujejo iz njih in s tem kažejo, da niso vajeni gledati globoko. Toda, videl bodeš sam, čemu bi ti pripovedoval jaz, saj si imel od nekdaj bistrejše oči kot jaz.«
 
Križaj je bil zadovoljen, dasi se mu je za hipec prikazal pred očmi gostilniški vrt očeta Polaja, kakor ga je bil prvič videl danes zjutraj, dasi so se prav pred njim zasvetile globoke oči Milenine. Potegnil je z roko po svojih dolgih laseh ter dejal:
 
»Danes„Danes sem ti na razpolago kakor in kamor hočeš. Pa pojdiva! Kaj pa tvoja žena, ali ne gre z nama?«
 
»Ne„Ne, ne morem je spraviti nikamor. Prečepela bo vse popoldne spodaj na dvorišču z otroki. Ako hočem otroke razvedriti, jih móram vzeti s seboj vedno sam, Pa saj je bolje tako ...«
 
Takoj po črni kavi sta se odpravila na pot. Ko sta stopila na trg pred šolo, je stalo pod lipo nekaj gosposkih ljudi. Svetili so se solnčniki in nove bluze čakajočih dam, komaj kupljeni slamniki gospodov. Obrazi so bili zadovoljni in konverzacija živahna, skoraj preglasna.
Vrstica 216:
Strel je pozdravil in pravtako Križaj, ko sta stopala mimo. Vsi so se ozrli, in zlasti dame so precej čaša gledale za odhajajočima.
 
»K„K Polaju se odpravljajo,« je dejal Strel, ko sta bila par korakov naprej. »Davkar„Davkar je s svojo ženo in Berto, Kajdiž je in Elza ter kontrolor z Ivanko. Ti so vedno prvi. Čez četrt ure pa pridejo še drugi s sodnikom na čelu, in procesija se bode pričela in zopet tista stara pesem pri procesiji, ki se poje vsako nedeljo od prve do zadnje kitice.«
 
»Zdi„Zdi se mi, da si nekoliko prezloben, prijatelj,« je dejal Križaj. »Vsako„Vsako reč vidiš drugače, kakor jo vidijo drugi in morda celo tako, kakor ne odgovarja resnici. Zato pa menda nisi nikdar zadovoljen sam s seboj.«
 
»Resnic„Resnic je dosti, prijatelj, ampak mnogo je piškavih, kakor našega Kajdiža bukovina za gradom.«
 
Križaj je zmajal z glavo in ni odgovoril ničesar.
 
Takoj za mostom sta zavila na stransko pot, ki je vodila čez travnike. Visoka in lepa je že bila trava, kamor je segalo oko, povsod svetlozelene mehke preproge, da bi lahko stopala po njih kraljeva noga. Za travniki se je začela gošča, od začetka sicer še z malimi presledki, a potem vedno bolj temna in tajinstvena.
{{prelom strani}}
 
Ozka je bila steza tod skozi; semtertja jo je celo ovirala robida, ki se je priplazila čez njo kakor kača, a povsod naokoli, na desnici in levici, nad njiju glavo in ob nogah je šumelo in vrvelo neko novo skrivnostno življenje in ju objemalo kakor v sanjah. Nekoliko niže pa je pela peneča reka svojo sladkootožno pesem.
 
»Lepo„Lepo je tukaj res,« se je oglasil kancelist.
 
»Čimdalje„Čimdalje pojdeva, toliko lepše,« je odgovoril Strel. »Sedaj„Sedaj vidiš, prijatelj, da te nisem nalagal, a vidiš tudi lahko, da ta pot ni za navadne prozaične duše, zato se je ogibljejo.« Hodila sta dalje, vtopljena vsak v svoje misli in molče. Nekoliko strani od steze je stalo v gošči razrušeno zidovje. Skozi presledek med vejevjem se je ukradel svetel solnčni žarek in pohotno ga je srkalo vaše to kamenje, trepečoč od slasti v njegovih objemih, koprneče ga je objemal nežni, kodrasti mah, zahvaljuje se mu za nenadni poset. In na mrtvih razvalinah je vzklilo za hipec novo življenje.
 
»Koliko„Koliko ur sem presanjal včasih na onemie parobku pod zidom,« je dejal Strel. »Kadar„Kadar mi je začela presedati družba, kadar sem hotel biti čisto sam in nemoten v svojih mislih, vselej sem krenil semkaj. In čestokrat me je tukaj zalotila noč, me je
objela tema preden sem se zavedel. Tajinstveno življenje se je začelo okoli mene, oživele so stene in se gibale, govorili so kameni med seboj ter si pripovedovali čudovite zgodbe iz davno preteklih dni. Odpirala in zapirala so se nevidna vrata, skozi okna je sijala luč, iz gorkih sob se je slišalo šumenje svile, pritajeno govorjenje, polglasno smejanje. Veter, ki je narahlo zavel, je donašal na moje uho odmev poljubov in objemov. Vstajali so vsi, ki so nekdaj bivali tukaj, zahotelo se jim je po novem življenju, pretesno jim je bilo sleherni večer v onih zaduhlih prostorih pod tlakom stare Brinjanske cerkve. Pretesno in prehladno, dihati so hoteli in se ogreti ob vinu in poljubih. In med njimi je bil tudi zadnji iz njih rodovine, graščak Karel, bolehen in nadležen samec. Na vzvišenem prostoru je sedel, sklonjena mu je bila siva glava na prsi in brezzoba usta so se mu odpirala in govorila votlo in počasi: Zakaj pa niste hodili v posete prej, dokler so še živele moje oči in so bile polne moje shrambe in kleti? Po čemu hodite sedaj, ko je že davno izpito moje vino, ko so moji nekdanji sužnji izpraznili moje shrambe ter opustošili moje najdražje prostore? Glejte, tačas se je še izplačalo živeti, se je izplačalo hoditi nazaj, a sedaj? Vprašam vas? — In ozrli so se vsi v njegove tope oči, a on je dvignil svojo dolgo koščeno roko, in pogasnile so luči, ponehalo je šumenje svile, {{redakcija|popoizgubili|poizgubili}} {{prelom strani}} so se glasovi in smejanje, in v dalji je zamrl odmev
poljubov in objemov. Skozi zidovje je pihal hladni veter, veje okoli njega so trepetale. — Tako sem doživel vsakikrat kaj drugega in pozno je bilo, ko sem ob takšnih dneh prihajal domov poizgubili so se glasovi in smejanje, in v dalji je zamrl odmev poljubov in objemov. Skozi zidovje je pihal hladni veter, veje okoli njega so trepetale. — Tako sem doživel vsakikrat kaj drugega in pozno je bilo, ko sem ob takšnih dneh prihajal domov.«
 
»Ti„Ti si poet,« je dejal Križaj. »Zakaj„Zakaj ničesar ne pošlješ v svet, hvaležni bi ti bili Slovenci in še bolj hvaležni prazni in zevajoči predali naših leposlovnih listov.«
 
»Kaj„Kaj, Tomaž? Ali se še nisi izpametoval? Poet mora biti učitelj svojemu narodu, učitelj vesoljnemu človeštvu, A jaz sem se
celo že naveličal svojega navadnega učiteljevanja, ki mi ga je naprtila na hrbet ironija usode, dasi so bili čaši, ko sem ves gorel zanj.«
 
Strelu je za hip zaiskrilo oko, mimo njega je šel lep spomin, in žarek tega spomina je zadel in blagodejno za trenotek razpršil temo njegove duše. Križaj ga je pogledal naravnost v oči in dejal:
 
»Kdor„Kdor se ob spominu na minule dni tako razgreje, kakor si se sedaj razgrel ti, prijatelj moj, ta laze samemu sebi, ako pravi, da se mu je zakrknilo srce in mu je otopela duša. Samo zaspalo je v tebi, a ko se zbudi, bode nastopilo s podvojeno silo. In tedaj, prijatelj, bova delala skupaj, bova stremila oba za enim ciljem, ki ga morava doseči. In ta cilj je: blagor slovenskega ljudstva!«
 
Strel je zmajal z glavo.
 
»Ne„Ne, ne vrne se več, vsaj pri meni se ne vrne več,« je odgovoril žalostno. »Jaz„Jaz sem prišel do spoznanja, in to spoznanje me
je stalo visoko ceno, lastno srečo. In sedaj se smejem norcem, ki se pehajo, da bi oblažili človeštvo, da bi ga osrečili. Pij in jej, dokler imaš, in ne brigaj se za druge, bodo že opravili brez tebe!«
 
»Ne„Ne verjamem ti, prijatelj, ne morem ti verjeti,« je odvrnil Tomaž. »Življenje„Življenje sicer izpremeni nazore, pod njega težo se zgrudijo najmočnejše duše, a zaradi tega ne izgube svoje prirojene plemenitosti, ki se utelesi v njih še bolj nego kdaj prej, da vstane potem v novem žaru, kakor hitro se jih samo dotakne rahlejša in mehkejša roka. In tako bo s teboj, Strel, vstal boš in pozabil boš, da si bil nekaj časa šibak trst, ki se je igral ž njim veter v puščavi, zakaj trdna bo zopet tvoja volja in ojeklenili bodo tvoji živci. Tu, na mojo roko, in skleniva še trdnejšo vez, kakor naju je vezala dozdaj!«
 
Ustavila sta se ter sta si zrla nekoliko hipov oči v oči.
 
»Hvala„Hvala ti, Tomaž,« je izpregovoril čez nekoliko časa Strel.
 
»Že„Že dolgo ni nihče tako govoril z menoj. Če drugega ne, mi je vsaj dobro delo. Morda imaš prav! — Toda sedaj stopiva hitreje, da prideva prej do mlina, zakaj solnce je že precej nizko!« ...
{{prelom strani}}
Ko sta dospela prijatelja do mlina, je tudi že prva gruča trške gospode prišla do Polajeve gostilne. Oče Polaj je pozdravljal s čepico v roki, se neokretno priklanjal na vse strani in se vsakemu posebe nasmihal.
 
»Lep„Lep dan, krasen dan,« je govoril vsakemu, »kakor„kakor nalašč za nedeljo! Kaj bomo danes, cvička, štajerca, rulandca ali pivo?
Pravkar je nastavljeno, angelci bi ga pili! — In morda še kaj drugega, takole kaj za prigrizek? Tudi raki bodo danes, veliki kot čolni, ne morda rakci, rački.«
 
In gospodje so stískali tolsto roko očeta Polaja, dame so mu prijazno kimale, križem so naročali in posedali okoli miz, Oče Polaj je izginil v veži, a kmalu so se prikazale natakarice s steklenicami, s čašami in krožniki ...
Vrstica 269:
Tedaj se je pojavila v kuhinji davkarjeva Berta.
 
»Oj„Oj, Milena, kaj se nič ne prikažeš? Pa sem dejala, da moram jaz notri, da te pozdravim.«
 
»Nimam„Nimam čaša, Berta, glej, polne dela so moje roke. In to je pri nas od jutra do večera in še precejšen del noči vsak dan. Kaj pa v trgu kaj novega?«
 
Nič posebnega, nič nenavadnega ni bilo to vprašanje, a Mileni je pri tem vendar hipoma zopet zalila kri žametasta lica.
 
»O„O, polno novic, saj veš,« je hitela Berta. »A„A največja je ta, da je danes prišel novi kancelist. Videla sem ga oddaleč, čeden človek, veš. Sicer bi ti tega ne smela povedati, pa naj bo. Dolge lase ima, nekoliko bled, prav interesanten. Zopet bo nekaj za naša dekleta.«
 
»In„In ne morda tudi zate?« je vprašala Milena skoro porogljivo.
 
»Zame„Zame? Morda, toda jaz sem zavarovana, moje srce je zabarikadirano od vseh strani.«
 
Zasmejala se je sama sebi, saj ni verjela lastnim besedam.
Vrstica 285:
Milena je nekoliko časa umolknila in si je dala opraviti pri kuhi. Neka misel jo je vidno nadlegovala. Nemirna je bila, to se je videlo na vsaki njeni kretnji. A s silo je potlačila to svojo zadrego in popolnoma mirno in s smehljajem na ustnah je vprašala:
 
»Kaj„Kaj pa, ali ne pride ta kancelist danes k nam? Rada bi ga poznala, da bi še danes lahko vedela, kateri od vas bo zmešal glavo.«
 
»Ti„Ti, ti, Milena, ti si hudobna. Pazi se! Sicer pa morda res pride danes. Ako pride, te pokličem in ti ga pokažem, boš videla. — Sedaj pa moram zopet vun. Na svidenje, Milena! ...«
 
A Berte ni bilo, da bi bila poklicala Mileno. Še parkrat so se odprle lopatice poletnih oken, a takoj so se zopet zaprle ...