Hudi časi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= {{mp|naslov|Hudi časi}}<br>Povest.
 
Povest.
| poglavje=
| avtor= Fran Detela
Vrstica 92 ⟶ 90:
pred hišo župana in poštarja Jelovška in upiral
oči v bel papir, nabit na vrata, kjer se je bralo
zapisano z debelimi črkami: »Pobijte„Pobijte Francoze!«
Korenček si je mel oči in premišljal,
je-li res toliko pil sinoči, ali je istina, kar vidi
pred seboj. Potipal je papir in s prstom prešel
črko za črko in našel, da je bilo tako zapisano
in nič drugače. »Bog„Bog pomagaj!« dejal je prestrašen,
»kaj„kaj je storiti«storiti“. Nekaj časa je premišljeval,
potem pa sklenil, da njemu ni to nič mari,
naj si župan beli glavo, in šel je klicat župana.
Vrstica 104 ⟶ 102:
ta list.
 
»Študentje„Študentje, kdo drugi!« odreže se Korenček.
 
»Ste„Ste-li koga videli?«
 
»Videl„Videl nisem nobenega, ampak mislim tako.«
 
»Če„Če nič ne veste, idite pa strgajte z vrat in
molčite!«
 
Korenček je odšel nezadovoljen; premalo
Vrstica 119 ⟶ 117:
vodo, jame skrivnostno klicati:
 
»Jera„Jera, Mica, Neža, ali znate brati? Pojdite
sem!«
 
»Kaj„Kaj pa je?« oglasile so se ženske in prihitele
in križale se, ko jim je Korenček kazal
in bral list.
 
»Za„Za božji čas, Korenček!« popraševale so,
»ali„ali pa veste, kdo da bi bil to naredil?«
 
»Kaj„Kaj bi ne vedel!« ponesel se je Korenček
in stegnil roko, da odtrga list; a nasproti mu
zagrmi tako odločen: »Stoj„Stoj!« da mu je omahnila
roka. Ženske so se razpršile s škafi domov
pripovedovat, kaj se je zgodilo; kako je Korenček {{prelom strani}}
Vrstica 147 ⟶ 145:
je prišel župan in nekaj svetovalcev, in potrdili
so, da je list res nabit in na njem zapisano:
»Pobijte„Pobijte Francoze!« Komisar pa se je jel hudovati
nad županom, kako da skrbi za javno varnost,
kako da se drži prisege, in pretiti mu,
Vrstica 155 ⟶ 153:
še bolj razkačilo.
 
»Šala„Šala!« vzkliknil je komisar. »In„In prav tak
list je nabit na kresiji in prav tak na proštiji,
kjer stanuje njega prevzvišenost sam gospod
general!«
 
»Kaj„Kaj hočete torej?« vtaknil se je vmes mladi
svetovalec Gregorič. »Vidite„Vidite, gospod komisar,
tukaj na trgu je glavna vojaška straža; gospoda
generala stražita dva vojaka; in nobeden teh
Vrstica 167 ⟶ 165:
pred nosom nabijal list na zid. In Korenček,
ki nadzoruje vsako drugo noč sam vse mesto,
naj bi bil to zapazil?«
 
»Čuda„Čuda naj delam — za dvajset frankov na
mesec!« pritrdil je Korenček pogumneje, ohrabril
ga je bil zagovornik.
 
»Toliko„Toliko hrupa za tako malenkost!« dejal
je župan in strgal nesrečni list z vrat vkljub
ugovarjanju komisarja, ki je skakal in vpil:
»To„To imenuje župan malenkost, če se preti smrt
Francozom, če se neti upor in podpihuje ljudstvo,
ki itak ne zna ceniti dobrot francoske
vlade in si želi nazaj pod stari jarem! Vi niste
sposobni skrbeti za javno varnost, odvzela se
vam bo policija.«
 
»Slišiš„Slišiš, Korenček?« sunil je nekdo policaja.
 
»Kakor„Kakor hočejo«hočejo“, dejal je ta mirno, »za„za dvajset
frankov na mesec ga ne dobodo, ki bi bil zatorej.«
Svetovalec Andrejko pa je bil miroljuben mož
in je jel pogovarjati razburjene duhove:
 
»Prečastiti„Prečastiti gospod komisar«komisar“, je prosil, »ali„ali
bi ne bilo najbolje, da se vse to potlači, predno
kaj zvé njega prevzvišenost gospod general?
Samo žalilo in jezilo bi ga, in vendar ga imamo
vsi radi.«
 
»Kako„Kako pa!« roga se komisar, »od„od vseh stranij
se sliši, kako se slavi gospod general; kaj pa je
storilo Novo mesto?«
 
»Kar„Kar še ni, pa še bo, gospod komisar; samo
da kako potlačimo to sitnost!«
 
»A„A premislite!« udaril je komisar s palico
ob vrata, »tu„tu stoji: Pobijte Francoze!«
 
»Saj„Saj bi bilo najbolje«najbolje“, pristavil je polglasno
Gregorič in se obrnil strani; a slišal ga je komisar
in besen planil proti njemu.
 
»Gospod„Gospod župan, gospod župan!« je klical
in držal za suknjo svetovalca, ki se ga je otresal.
»Za„Za pričo vas pozivljem; vi ste slišali, kaj je
rekel gospod Gregorič.«
 
»Jaz„Jaz?« čudil se je župan, »jaz„jaz, nič.«
 
»To„To je predrznost!« besnel je komisar. Župana
je grizla jeza, a bal se je komisarja, ki
je veliko veljal pri poveljniku zaradi svojega
Vrstica 223 ⟶ 221:
in maščevalen človek.
 
»Slišal„Slišal je policaj«policaj“, obrne se komisar do
Korenčka.
 
»Kaj„Kaj da bi bil slišal, gospod komisar?«
vprašal je Korenček.
 
»Gospod„Gospod svetovalec Gregorič je rekel, da
bi bilo najbolje pobiti Francoze.«
 
»Da„Da bi bil gospod svetovalec to rekel, tega
ne vem; pa kjer je toliko ljudij skupaj, govoré
to in ono. Nekdo, to vem, je rekel, da bi bilo
Vrstica 238 ⟶ 236:
me je sunil. Toda jaz se ne menim prav nič, če
se me tudi razpusti. Za dvajset frankov na mesec
je preveč sitnostij.« Ljudje so se naglo razhajali,
ko je začel komisar na pričo klicati sedaj tega,
sedaj onega. Nikdo ni hotel pritrditi, da bi bil
Vrstica 248 ⟶ 246:
oni, da mora iti gledat še k proštiji in h kresiji.
 
»Jaz„Jaz ne grem nikamor,« dejal je odločno,
sam boječ se nagle svoje jeze. »Dosti„Dosti je drugih
zraven, in tudi ne vem, v kakem imenu nas
pozivljete vi, gospod komisar. Imate li pooblastilo
od gospoda glavarja ali od generala? Pokažite
je; sicer ne vem, zakaj bi se vam pokoril
mestni zbor.«
 
»To„To bodete kmalu zvedeli«zvedeli“, dejal je oni trdo,
»in„in upognil se vam bo uporni tilnik. Umejete?«
 
»Umejem„Umejem, gospod komisar, umejem«umejem“, dejal
je Gregorič trpko. »Pred„Pred dvema mesecema vam
ni bil nikdo zadosti avstrijski, sedaj vam ni
nikdo zadosti francoski. Dajte vendar, da se oddahnemo,
predno se zasučemo znova!« Komisar
je prebledel in grizel si ustnici, ko je odšel
razsrjeni svetovalec. Drugi pa si niso upali ustavljati
se nevarnemu uradniku, ki jih je peljal pred
kresijo in pred proštijo kazat jim »corpora„corpora delicti«delicti“.
Vsem se je zdela stvar malenkostna, a
zaradi vrišča, ki ga je gnal komisar, posebno
Vrstica 277 ⟶ 275:
opravičiti meščanstvo vsakega suma.
 
»In„In kako posebno čast moramo izkazati gospodu
generalu«generalu“, dostavil je Andrejko, »kako„kako
prav posebno čast.«
 
»Ki„Ki ne bi bila predraga«predraga“, opomnil je drugi
svetovalec in vtaknil roko v žep.
 
»Za„Za častnega meščana ga izvolimo!« pristavi
tretji.
 
»Izvrstna„Izvrstna misel!« pritrdi gospod Andrejko,
»izvrstna„izvrstna misel! To je velika čast in ne stane
mnogo. Jaz bom to predlagal pri prihodnji seji,
jaz, zakaj sprožil sem jaz to misel.«
 
Pri gospodu generalu pa bi svetovalci ne
Vrstica 304 ⟶ 302:
dobi.
 
»Mladi„Mladi ljudje, nagla kri«kri“, dejal je general,
»da„da je le namen dober.« Potolažil je sam mestno
poslanstvo, češ, da stvar ni takega pomena, da
je prepričan o zvestobi meščanstva, ki ne more
Vrstica 313 ⟶ 311:
zloradost proti hudemu komisarju.
 
»Za„Za jedenkrat je pogorel«pogorel“, dejal je svetovalec
Kalčič in si mel roke.
 
»Gospod„Gospod general mora postati častni meščan,
to mora biti, to je zaslužil«zaslužil“, trdil je Andrejko.
 
»To„To vam je lopov«lopov“, dejal je polglasno drugi
svetovalec.
 
»Za„Za božji čas, gospod general vendar ne«ne“,
prestrašil se je Andrejko.
 
»Kdo„Kdo se meni o generalu! — To je najnevarnejši
ogleduh! Kakó postaja pod okni in
posluša, kje bi kaj ujel! Sinoči sem ga bil krstil.
Vrstica 334 ⟶ 332:
črnine in pravim: Tega pa ne bom pil; muha
je notri, in lop! skozi okno. Komisar je izginil
précej, vino iz njegove suknje pa še ne.«
 
Vsi so se nasmehnili in prikimali razven
Vrstica 342 ⟶ 340:
se izvoli gospod general za častnega meščana.
 
»In„In kakšen je bil prej ta človek?« dejal je
zopet jeden svetovalec: »klečal„klečal je pred cesarskim
orlom.«
 
»Vedel„Vedel je, zakaj«zakaj“, povzame prvi; »sedaj„sedaj pa
tudi vé, zakaj. Ej, če mi kdo le preveč zatrjuje,
da me ima rad, takoj vem, da me bo
prosil na posodo. A Gregorič mora biti vesel,
da jo je tako odnesel danes.«
 
»Prenagel„Prenagel je. Dandanes mora biti človek
oprezen in premeten. Vse polno je ogleduhov,
ki jih je zaplodil ta komisar, ta glavni lopov.
Saj veste, zakaj tako črti Gregoriča.«
 
»Kako„Kako pa!« reče Kalčič. »Ženske„Ženske stvari.
Gregorička je bila kot dekle brdka — pa saj
je še — in denar je imela. Hodila sta za njo
Gregorič in komisar. Komisar je pogorel.«
 
»Kakor„Kakor danes. Prav se mu godi!« dejali so
svetovalci na razhodu; župan jim je stiskal pomenljivo
roke in premeteno se muzal.
Vrstica 372 ⟶ 370:
meščane. Tajnik, ponosen na svoje francostvo
in zabeč, da še ni tako dolgo, kar se razlega
po Francoskem »liberté„liberté, égalité, fraternité«fraternité“
(prostost, jednakost, bratovstvo), in da morebiti
niso poprej nikjer tako tlačili ljudstva kakor
Vrstica 380 ⟶ 378:
se je tajnik in potrkal ga po rami.
 
»To„To me spominja«spominja“, dejal je, »basni„basni o oslu
in razbojnikih — brez primerjave, seveda, gospod
komisar. Gospodar priganja osla, naj beži, da
Vrstica 386 ⟶ 384:
Kaj, če me ujamejo! Večjega bremena mi ne
naložé. Kaj je mar preprostemu človeku, komu
da služi! Meni se vidi vse to ljudstvo nedoraslo.«
 
»Istina«„Istina“, priklonil se je komisar kar najudanejše.
»A„A dinastično čustvo, gospod tajnik, to
je baš pri takih ljudeh najbolj razvito.«
 
»In„In to čustvo je vsega spoštovanja vredno,
gospod komisar. Da bije tem ljudem srce še vedno
za starega cesarja, to je ne samo naravno, ampak
Vrstica 408 ⟶ 406:
iz srca celo spomin domovine. Zatorej brez {{prelom strani}}
strahú! Le onega se je bati, ki menja svoje
misli naglo in lahko in brez blagega povoda.«
 
Komisar se je ugriznil v ustnici in obletavala
ga je rdečica.
 
»Klanjam„Klanjam se vaši bistroumnosti, gospod
tajnik«tajnik“, dejal je, »a„a bojim se, da se motite.
Dobro poznam te ljudi, saj že službujem dokaj
let med njimi. Strah in kazen, to jih drži v
redu; dobrota jim je slabost, in če se jim pomoli
prst, zgrabijo za celo roko. Aut serviliter
serviunt, aut superbe dominantur.« <ref>Ali hlapčevsko služijo, ali pa ošabno gospodujejo.</ref>
 
»Ali„Ali vam je bilo lahko ž njimi?«
 
»Seveda«„Seveda“, nasmehnil se je samozadovoljno
komisar; »a„a držal sem jih v strahu; vedno pet
korakov od sebe. Dobro služijo, slabo gospodarijo.«
 
»Če„Če ste jih vedno držali, da služijo, gospod
komisar, kako morete vedeti, kako bodo gospodarili?
Vidite, to je poglavitna vaša zmota.
Vrstica 449 ⟶ 447:
vojskovodja, imeniten učenjak, kakor kralji in
cesarji! To oplemeni človeka, da ne misli, ne
čustvuje več robski; zakaj »noblesse„noblesse oblige«oblige“
<ref>Če ravnaš s kom plemenito, vežeš ga, da ravna
jednako s teboj.</ref>
Vrstica 458 ⟶ 456:
gospod komisar, pripovedujte komu drugemu,
ne meni! Če bi se to zgodilo, zdvojiti je nad
človeškim rodom.«
 
»Vam„Vam, gospod tajnik, so znani samo Francozje,
Nemci, Italijani: teh ljudij tukaj ne poznate.
Veste li, kako se je sinoči v glavni gostilni govorilo
o vas?« dejal je komisar zasmehljivo, kolikor
mu je dopuščala priliznjenost.
 
»Kaj„Kaj ne, da sem tepec? Vidite, to je znak
proste države, ki ne brani ljudem zabavljati,
samo da plačujejo davke.«
 
»A„A veste, kdo se je zlasti nedostojno izražal
o vaši osebi?« pritiskal je oni.
 
»Gotovo„Gotovo kak mestni svetovalec. A če on
meni reče tepec in jaz njemu modrijan, kdo
je huje razžaljen? To se ne jemlje tako po
Vrstica 479 ⟶ 477:
o njem, izginilo bi prijateljstvo. Kolikokrat se
reče: velecenjeni in veleučeni gospod! v nadeji,
da nagovorjenec umeva šalo.«
 
»Potem„Potem, gospod tajnik«tajnik“, dejal je s tresočim
glasom komisar in vstal, »potem„potem se lepo priporočam;
moja brižnost je brez pomena in brez
potrebe.«
 
»Nasprotno„Nasprotno, dragi gospod komisar«komisar“, miril ga
je tajnik, videč, kako skelí onega njegova malomarnost.
»Jako„Jako sem vam hvaležen za ljubeznivo
vašo skrbnost. Če se mnenji ne vjemata
popolnoma, kaj to dé! Morebiti se motim jaz,
morebiti se motite vi. Bodočnost bode dokazala.
A če se motite vi, prepričan sem, da je povod
zmoti blag, ljubezen do našega naroda.«
 
»Gotovo«„Gotovo“, jecal je komisar in umikal oči
pogledu tajnikovemu. Nezadovoljen je bil sam
s seboj, zatorej hud na ves svet, na mestne
Vrstica 507 ⟶ 505:
ves razburjen sam general z listom v roki.
 
»Ostanite„Ostanite, ostanite, gospod komisar«komisar“, ustavlja
odhajajočega. »Dobrega„Dobrega svetovalca potrebujemo.«
Ko je za uvod parkrat po vojaški zaklel,
pové, da mu je ravnokar prišlo poročilo, da se
Vrstica 518 ⟶ 516:
na laž.
 
»Da„Da bi bili današnji pozivi v kaki zvezi z
uporom?« dejal je general sam pri sebi, a ozrl
se v komisarja.
 
»Gospod„Gospod tajnik meni, da ne,« dejal je ta
miren na videz, »in„in jaz bi tudi tako želel; a
verjeti ne morem.« General je šel zamišljen
parkrat po sobi gori in doli, potem se ustavi
pred tajnikom:
 
»Naglosti„Naglosti in odločnosti treba. Jaz odidem
nocoj. Zakaj kazen mora biti za strah; drugače
ne bode mirú. V mestu ostaneta dve kompaniji
Vrstica 536 ⟶ 534:
kar treba, in zanašam se na gospode uradnike {{prelom strani}}
in na vojaštvo, da ohranijo mir in red, če možno
z lepa, sicer kakor koli.«
 
Ponosno je korakal komisar proti kresiji;
Vrstica 555 ⟶ 553:
Korenčka, ki je tako pridno širil njegovo slavo!
 
»Je„Je li res Gregorič rekel, da bi bilo najbolje
pobiti Francoze?« vprašal ga je zaupno ta in oni.
 
»I„I kdo pa!« zatrjeval je skrivnostno Korenček.
»Sam„Sam sem ga slišal, ko sem stal poleg njega.
Ampak to se ne sme govoriti.«
 
»To„To se razumeje. In komisarja ste dobro
speljali.«
 
»Bogme„Bogme! A Gregorič je mož«mož“, in to je šlo
od ust do ust, da se je najedenkrat govorilo
po vsem mestu, da je Gregorič sam nabijal
Vrstica 571 ⟶ 569:
Korenček, ki pa ne sme o tem govoriti.
 
»Vrag„Vrag vzemi vse skupaj!« zarobantil je Gregorič
doma, ko je zagledal na hodniku po vrsti
obešene štiri vojaške puške nad tornistri in slišal,
Vrstica 591 ⟶ 589:
veseli drugi dan, če ni bilo posebno dragoceno.
 
»Taka„Taka gneča! Še razprostreti se človek ne
more. Tega ne prenesem, ne prenesem«prenesem“, srdil
se je Gregorič v jedno mer, porinil mizo v
kot, prevrnil stol in zaprl okno, da je polovica
Vrstica 603 ⟶ 601:
glavo s komolcema.
 
»Ali„Ali so Birkovi berači že izpraznili gornje
stanovanje?« vprašal je čez dolgo časa.
 
»Ne„Ne še«še“, dejala je žena. »Rekla„Rekla sem jim,
da je danes zadnji dan in da potrebujemo sami
prostora. A mislim, da še ne vedo, kam bi šli
stanovat.«
 
»Kaj„Kaj to nam mar!«
 
»In„In smilijo se mi tudi. Kaj, če bi jih pustili
še gori? Mi se stisnemo skupaj, in tebe tako ni
mnogo doma.«
 
»A„A jaz ne morem poslušati teh razbojnikov
tukaj«tukaj“, dejal je oni skoz zobe in mignil z glavo
proti steni. »To„To je moja smrt. Jaz moram proč,
stran, da jih ne bom slišal; in Birki morajo
ven, ven!« In zapel si je suknjo in vzel palico,
da ide po stopnicah gor. Žena ga je zadrževala,
naj še počaka, samo jeden dan še. Zaman.
Vrstica 636 ⟶ 634:
na hrbtu, zamišljen po sobi.
{{prelom strani}}
»Vse„Vse zaman, vse zaman!« vzdihne in obstane
pred ženo. »Bil„Bil sem pri županu, prosil svetovalce,
naj mi dadó kakoršno koli službo, samo
da se preživim. A nikjer nič!«
 
»Morebiti„Morebiti bi bilo vendar boljše«boljše“, omenila
je tiho žena, »če„če bi bil vstopil v francosko
službo.«
 
»A„A kako sem mogel, kako sem mogel! Komaj
sem bil prisegel jednemu cesarju, prisežem naj
drugemu! Kako je to možno poštenjaku!«
 
»Drugi„Drugi in visoki gospodje pa so se vendar
uklonili.«
 
»Kaj„Kaj pa!« dejal je Birk pikro, »in„in sedaj se
vêdejo, kakor bi bili služili Napoleonu vse žive
dni. Sram jih bodi!«
 
»Če„Če bi vsi tako mislili, morali bi nam ukazovati
sami ptujci, in to bi bilo še hujše. Koliko
dobrega stori gospod okrožni glavar, ki zagovarja
Vrstica 664 ⟶ 662:
gotovo tudi vsak svojo vest. In če odidejo danes
Francozje, jutri vstopijo ti uradniki zopet v stare
službe.«
 
»Da„Da, da«da“, kimal je Birk, »kakor„kakor bi se ne
bilo nič zgodilo, in še hvala se jim bo dala,
in sami bodo vohali in preiskovali, kdo da je
bil Francozom naklonjen. O da, da; tak je svet.«
 
»Kakor„Kakor je božja volja«volja“, dejala je žena polglasno.
Oni pa se je zopet zamislil.
 
»Kdo„Kdo bi bil mislil, kdo bi bil mislil«mislil“, dejal
je sam pri sebi, »da„da ostanejo toliko časa v deželi!
In Bog vé, kdaj odidejo! Bog vé, oh!«
 
»Oh„Oh, jaz sem tako lačna«lačna“, vzdihnila je deklica
in ozrla se proseča v mater.
 
»Le„Le glej skozi okno! Vidiš onega vojaka na
konju, vidiš?« tolažila je mati.
 
»Saj„Saj sem se že nagledala«nagledala“, silila je hčerka.
»Ali„Ali nimate nobene skorjice?« Zlezla je s stola
in šla gledat po miznicah in predalih, kje bi
bila kaka drobtina; a nič ni bilo, ker je bil že
bratec desetkrat vse preobrnil.
 
»Le„Le počakaj, prinesem ti kruha,« dejal je
oče, pogladil jo po kodrastih laseh in obrnil se
strani, da skrije solzo, ki mu je igrala v očeh.
 
»A„A jaz sem tako lačna«lačna“, vzdihovala je ona;
»sinoči„sinoči je rekla mamica, naj grem spat brez
večerje, zjutraj me bo pa čakal košček kruha.
Pa me ni čakal, in sedaj je že poldne proč.
Jaz hočem jesti.« Jok jo je posilil.
 
»Kako„Kako si grda«grda“, karal jo je deček. »Jaz„Jaz tudi
še nisem nič jedel, pa se vendar ne jokam. Kje
pa imajo mama kaj kruha? Le počakaj, sveti
Miklavž ti ne bo prinesel nič.« Ostro so rezale
v srce očetu otročje besede; vzdignil je kvišku
žalostno hčerko in poljubil ji solzice z lic.
 
»In„In kaj pa s stanovanjem?« vpraša boječe
žena. »Ali„Ali si kje kaj dobil? Ravnokar je bila
gospa Gregoričeva tu in rekla, da moramo na
vsak način danes ven: sami nimajo nič prostora,
ker imajo toliko vojakov.«
 
»Presneta„Presneta reč!« udaril se je mož ob čelo
in pulil si lase, da ga je gledal sin ves prestrašen.
Nikjer nič; v celem mestu nič. V kako klet
bomo morali iti ali pa v hlev; to je za reveža.
»Čakajta„Čakajta, otroka«otroka“, zasmejal se je obupno, »sedaj„sedaj
se bodeta seznanila s podganami in stonogami!«
Burno se odpró vrata in pokaže se razsrjeni
obraz hišnega gospodarja Gregoriča. Hitro postavi
Birk deklico na tla in mu stopi nasproti.
»Kdaj„Kdaj se vam bo poljubilo spraviti se iz moje
hiše?« vprašal je gospodar trdo in čakal odgovora.
»Kaj„Kaj? Če ne bo prazno danes do štirih,
zmečem vam vso robo na trg.«
 
»Oh„Oh, počakajte, počakajte, gospod Gregorič«Gregorič“,
prosila je žena, »vse„vse vam bomo poplačali.«
 
»Poplačali„Poplačali! S čim pa? In tudi ne maram
tistih grošev, ne maram; ampak ven, ven!«
Prestrašen se je obesil deček za očetovo suknjo,
deklica pa se je skrila za materin predpasnik
Vrstica 737 ⟶ 735:
je stal nem od jeze in bled.
 
»To„To je moja hiša!« vpil je gospodar in
udaril s palico ob tla.
 
»In„In to je moje stanovanje!« zakričal je Birk
s hripavim glasom, »še„še vedno moje stanovanje;
in jaz ne trpim, da bi kdo razgrajal todi. Jaz
pojdem ven, ne bojte se! Vi pa tudi ven, ven!«
Zgrabil je z jedno roko vrata in z drugo moža.
Ta se ni premaknil, zaničljivo je meril nasprotnika
Vrstica 755 ⟶ 753:
žalostnega kraja.
 
»Oh„Oh, otroka, pokleknimo in prosimo ljubega
Boga, da nas varuje nesreče«nesreče“, tarnala je
žena in pritisnila k sebi nedolžna otročiča.
 
Vrstica 762 ⟶ 760:
a jezen je bil le še sam nase in sramoval
se postopanja svojega in jel se opravičevati:
»Samo„Samo ti vražji Francozi so krivi, samo ti!«
 
»Oh„Oh, Janez«Janez“, dejala je žena in podala mu
otroka, da ga popestuje, »gotovo„gotovo si jih nagnal
prav z grda. Tega ne bi bil smel. Mi imamo
tudi otroka, in kaj, ko bi se nam tako godilo!«
 
»A„A, kaj!« branil se je oni. »Z„Z lepa se ne
opravi nič. Dobrota je sirota. Pa saj se ne menim
za najemnino: nobenega krajcarja nečem, temveč
ven morajo; jaz ne morem živeti v taki gneči.«
 
»Pa„Pa sedaj se vsedi in kosi!«
 
»Ne„Ne morem, preveč sem jezen; vsaka kaplja
je sedaj strup. Kar odnesi jed in pijačo!«
{{prelom strani}}
»Birkovim„Birkovim bom nesla; gotovo so lačni.«
 
»Kamor„Kamor hočeš«hočeš“, dejal je mož osorno, da
bi zakril radost, ki mu jo je napravila žena s
to mislijo. A žena ga je poznala in vedela, da
se bo dalo govoriti ž njim.
 
»Oh„Oh, kaka revščina«revščina“, vzdihnila je, stopivša
zopet v sobo. »Kam„Kam pojdejo sedaj, vprašam te;
kam pojdejo!«
 
»Kamor„Kamor hočejo!«
 
»Ti„Ti govoriš kakor Turek, ne kot kristijan.«
 
»Kaj„Kaj morem pomagati? Ven morajo; kar
sem rekel, to sem rekel.«
 
»Si„Si pa tudi premislil, kje bodo dobili streho,
ti hudournik? Kje pa je sedaj kaj praznega?«
 
»Takoj„Takoj pod kapiteljem, v Lesjakovi hiši.«
 
»In„In jaz grem takoj gor in najmem stanovanje
za Birkove, da boš vedel!«
 
»Stôri„Stôri, kar hočeš! A Lisjak bo hotel denar
naprej.«
 
»Veš„Veš, kaj? Če tebi ni bilo nič za tiste krajcarje,
ki nam jih dolgujejo Birkovi, naj pa še
meni ne bo za najemnino pri Lisjaku.«
 
Tej ženski odločnosti ni ugovarjal Gregorič,
Vrstica 827 ⟶ 825:
možje svojega življenja in svojega meščanstva.
 
»Bog„Bog te živi, Tone«Tone“, dejal je jeden, »stara„stara
korenina! Kaj hočejo ti reveži, ki so od danes
do jutri! Midva sva bila prej tu in bodeva, če
Bog dá, še pozneje. Ko bode zdavna razgnal
veter vse te smeti, bodeva midva še sedela tukaj
in pila domačo kapljico.«
 
»Bogme„Bogme, da«da“, pritrdil je sosed. »Luka„Luka, prinesi
drugega, najboljšega! Ne bodo ga pili
ptujci.« Luka je pomignil natakarici in opomnil
smehljaje se, kako se je zagrozil komisar, da
bodo morali ob devetih že zapirati gostilne.
 
»Ne„Ne gôvori o komisarju!« zavrne ga oni.
»Meni„Meni prihaja slabo, če slišim njegovo ime, in
če ga vidim, skisa se mi v kupici vino. Vse
rajši bi še hodil semkaj, če bi mogel ti komisarja
kako odpraviti.«
 
»A„A kako?« menil je krčmar. »Saj„Saj mu dajem
manjše in slabše kose kakor drugim, in tudi
kaka muha se najde v kupici. Pa se nič ne
méni; ven jo vzame in pravi, da to nič ne dé.«
 
V tem so vstopili hrupno trije francoski
Vrstica 863 ⟶ 861:
je bilo to lizanje in ta smeh meščanom.
 
»Gregorič„Gregorič je mož«mož“, dejal je jeden izmed
njih zamolklo in povzdignil kupico.
 
»Bog„Bog ga živi!« pritrdili so vsi in trkali na
njegovo zdravje.
 
»Kaj„Kaj se briga on za Poncija ali Pilata, naj
še tako važno postopata okrog! In kaj mu morejo?
Nič. Vse njegove sovražnike bode prej
pobral vrag.« Pogledovali so proti sosedni mizi
dobro vedoč, da vleče komisar na uho vsako
besedo.
Vrstica 888 ⟶ 886:
oči vsa zapuščena rodbina in spomnila ga brezsrčnega
gospodarja. Roke so se mu skrčile v
pest. »Ne„Ne, ne«ne“, dejal si je; »bolj„bolj ne bi mogel
ustreči temu človeku. Streti, pogaziti me hoče;
in sam naj se mu spravim izpod nog? Ne!
Vrstica 894 ⟶ 892:
krivica? Ali revež ne čuje psovk, ne čuti udarcev?
Ali ljubi samo bogatin svojo ženo in svoje
otroke?« Po ušesih mu je zvenelo jokanje otročičev
in proseči glas ljubljene žene, ko je razsajal
hišni gospodar. Naj bi bil ta blizu, napadel
Vrstica 918 ⟶ 916:
važni domači dogodki.
 
»Kaj„Kaj se vam mara, gospod Birk«Birk“, pozdravil
ga je rejen sosed, ko nimate nič sitnosti. »Ob„Ob
mesecu potegnete plačo, naj bo letina dobra ali
slaba. Toča vam nikoli ne pobije, hiša nikdar
ne pogori. Blagor vam! Hišni gospodar pa in
sploh človek, ki kaj ima, ta je revež dandanes.«
 
Birk je molčal; drug pivec pa je opomnil,
Vrstica 929 ⟶ 927:
baš zaradi Francozov.
 
»Ni„Ni-li res, gospod tajnik?« — Birk je prikimal.
 
»Potem„Potem imate pa vi tudi sitnosti«sitnosti“, povzel
je zopet prvi meščan. Kaj hočete! »Ptujec„Ptujec je
ptujec«ptujec“, pristavil je bolj tiho; »domač„domač človek
le ima srce za domačina.«
 
»Domač„Domač človek!« rogal se je Birk. »Ta„Ta je
hujši od Francoza in od Turka. Če je ptujec
pes, domačin je volk.« Možje so se spogledali
in začeli godrnjati, med občnim pritrjevanjem
je zavrnil jeden Birka.
 
»Mi„Mi smo bili že tudi po svetu, gospod Birk«Birk“,
dejal je odločno, »in„in vemo, kako je drugod,
in vemo, kako je doma. Ne vabimo pa nikogar,
naj pride k nam; in komur ni všeč, mestnih
Vrstica 949 ⟶ 947:
ni treba nič, našim možem vsaj ne! Kje
dobodete možakov, kakor je naš župan ali svetovalec
Gregorič?«
 
»Ne„Ne imenujte mi tega imena!« vzrojil je Birk
tresoč se in zgrabil kupico, da jo vrže v govornika.
A sosed ga je stisnil za pest, da se je
Vrstica 962 ⟶ 960:
da je najbolje, če ide, in rinil ga proti vratom.
 
»Gospod„Gospod Birk, tu sem k meni se vsedite!«
oglasi se iz kota glas komisarjev, in hipoma se
izpremeni položaj.Meščanje so utihnili, in krčmar
je smehljaje se prenesel Birkovo vino k drugi
mizi. Birk si je obrisal s čela in z lic pot ali morebiti
tudi solze. »Če„Če dovolite«dovolite“, dejal je v hvaležni
ponižnosti in prisedel h komisarju.
 
»Na„Na vaše zdravje!« napil mu je ta. »Nič„Nič se
ne menite! S takimi veljaki se midva ne moreva
kosati. Tem človek toliko velja, kar plača:
jaz pa imam drugo merilo.«
 
Dobro je délo ponižanemu revežu, ko mu
Vrstica 996 ⟶ 994:
nima denarja!
 
»Bokal„Bokal starine!« ukazal je glasno komisar.
»Pustite„Pustite, gospod Birk; danes plačam jaz, drugič
pa vi.«
 
»Kakor„Kakor vam drago«drago“, priklonil se je Birk,
najrajši pa bi bil objel komisarja. Pogum mu
je vzrasel; kakor z vrstnikom je govoril s komisarjem;
Vrstica 1.011 ⟶ 1.009:
zopet.
 
»Ali„Ali ste ga videli, Birka?« dejal je jeden,
»nič„nič ni pozdravil.«
 
»Jaz„Jaz pa imam rajši«rajši“, rekel je drugi, »da„da
se me nikoli ne pozdravi, nego tako kakor ta
komisar.«
 
Onadva pa sta zavila iz mesta proti kapiteljskemu
Vrstica 1.053 ⟶ 1.051:
Birku roko.
 
»Sedaj„Sedaj se gre za to«to“, dejal je, »da„da se obvaruje
mesto nesreče. Da se proti francoski sili
ne dá opraviti nič, to je jasno; in vendar je
vse polno hujskačev in podpihovalcev, in najnevarnejši
je ta Gregorič.«
 
»Istina«„Istina“, pritrdil je Birk. »Menite„Menite-li, da je
oddal pred mesecem, ko je bilo ukazano, svoje
orožje? Dve puški ima še spravljeni pod streho
v zaboju, ki ima dvojno dno. Oddal je staro
puško, ki ni bila za nič, in norca se je delal.«
 
Komisar je pazljivo poslušal in omenil, kaj
se je bilo zgodilo davi pred pošto.
 
»Policaj„Policaj Korenček«Korenček“, pristavil je Birk, »je„je
meni samemu pripovedoval, da je zalotil baš
Gregoriča, ki je nabijal pozive k uporu.« Zlobno
se je muzal komisar in pretil, da bodeta že pokazala
temu napihnjencu. Ponudil je Birku dvajset
Vrstica 1.085 ⟶ 1.083:
ljubo, ker ne bode posegel s svojo roko vmes;
saj je človeku všeč, če maščuje krivice resnične
ali domišljene — dejal bi — »usoda«„usoda“. Osebno
maščevanje pa je kakor čebelni pik, ki rani često
tudi maščevalca. V dnu srca mu je celó vstajalo
Vrstica 1.099 ⟶ 1.097:
skrbeh je pospešil korake.
 
»Oče„Oče, oče!« vzklikne radostno sinek njegov
in priteče iz stranske ulice z velikim kosom
belega kruha. »Kje„Kje pa ste bili? Po vsem mestu
vas iščem.« Oklene se ga deček, da ga ne bi
izgubil več. Razveselil se ga je Birk, a takoj
tudi sumljiv vprašal, odkod ima kruh.
 
»Od„Od Gregoričeve mame«mame“, bil je odgovor.
A kakor bi bil gad pičil očeta, izmaknil je sinu
roko in izbil mu kruh od ust. Deček je zakričal
Vrstica 1.112 ⟶ 1.110:
a oče ga potegne nazaj.
 
»Pusti„Pusti!« zagrozi se mu: »od„od Gregoričevih
ne smeš vzeti nič; če ne, bodeš tepen.«
 
»A„A jaz sem lačen«lačen“, ihtel je sin in premagoval
jok.
 
»Z„Z mano pojdi!« In šla sta kupit kruha in
sadja, da so komaj nesle male ročice.
 
»Kje„Kje pa ste sedaj?« vprašal je oče bolj tiho.
 
»Pod„Pod kapiteljsko cerkvijo. In kako prijetno
je! Iti smemo na dvorišče, in tako lepa mačica
je v hiši.«
 
Gredoč sta srečala Gregoričevo deklo. Birk
jo ustavi in ji odšteje deset frankov, naj jih
nese Gregoriču za najemnino, ostanek bode
poslal v kratkem. »Zastonj„Zastonj nečem nič.« Po
nobeni ceni ni hotel biti hvale dolžan temu
možu, ki mu je bil storil tolikanj hudega in
Vrstica 1.141 ⟶ 1.139:
Prišedši domov oštel je Birk najprvo ženo,
zakaj je dovolila, da je vzel otrok kruha od
teh ljudij, od teh Gregoričev. »Niti„Niti kozarca vode
nima nikdo vzeti od njih!« je kričal. »Gregoričevih„Gregoričevih
dobrot ne maram in če poginem od
vsega hudega. Niti imenovati jih ni treba pred
menoj, ker jaz nočem nič slišati o njih!«
 
To je oplašilo ženo, ki je hotela povedati,
Vrstica 1.181 ⟶ 1.179:
pomeni.
 
»Nekam„Nekam se odpravljajo«odpravljajo“, razlagal je Korenček
in miril strašljivce, češ, saj sem jaz tu. — Od
proštije pa je prijezdil general, izpregovoril nekaj
Vrstica 1.249 ⟶ 1.247:
jako prijazno in pozdravila prav zaupljivo.
 
»Časi„Časi so hudi. Kaj se hoče!« mežikal je
obrtnik in stiskal mu roko.
 
»Ljudi„Ljudi je treba prijeti v strah«strah“, dejal je s
povzdignjenim prstom tovariš, »inače„inače se zgodi
nesreča kakor v Metliki in Kočevju. Razmere
so napete.« — V tem je vstopil tajnik Lavallée
z Apertom; le-tá je predstavil Birka francoskemu
uradniku, ki mu je podal roko in prijazno mrmral
Vrstica 1.279 ⟶ 1.277:
besedo nobene priče.
 
Drug za drugim so se odpuščali potem »nadzorniki«„nadzorniki“;
najzadnji je bil Birk.
 
»Kako„Kako se vam zdi služba?« vprašal je komisar
in spravil ga v zadrego.
 
»Tako„Tako. — Za silo.«
 
»Ker„Ker so taki sodelavci«sodelavci“, zagovarjal se je
oni. »Kaj„Kaj hočete! Vlada mora spoznavati in
spoznati javno mnenje, drugače se ji izjalovijo
tudi najboljše namere. A odkod je more spoznati?
Vrstica 1.321 ⟶ 1.319:
hvalilo, kar mu ne seže do srca. A kolikrat
zabrede ljudska sodba, ljudski vkus in zavêde
celo umetnika, ki se opira preveč na »vox„vox populi,
vox Dei«Dei“. Tu je kritika na svojem mestu,
da zavre hitri voz javne sodbe in ga obvaruje prevrata;
da določi mero hvali in graji; zakaj ljudje
Vrstica 1.337 ⟶ 1.335:
se na škodo žita in zatrl toliko in toliko klasja,
ali pa da se populi, predno je mogel škodovati.
Kateri način vam je bolj všeč?«
 
Birk je potrdil, da zadnji.
 
»In„In to je tudi moj način in sistem«sistem“, dejal
je komisar in ponudil mu roko. »A„A kako hočem
zatirati plevel brez delavcev! In najpridnejši gospodar
mora rabiti slabe posle, če ne dobi dobrih.
Vrstica 1.354 ⟶ 1.352:
zanesljivega, to si štejem v veliko srečo,
v veliko srečo pa tudi ljudstvu nam izročenemu,
čegar blaginja nam je najvišji zakon.«
 
V pogovoru se je izreklo tudi ime svetovalca
Vrstica 1.365 ⟶ 1.363:
nego samega sebe.
 
»Nič„Nič mu ne bode škodilo«škodilo“, dejal je precèj
malomarno, »če„če se mu za par sto frankov pristrižejo {{prelom strani}}
peruti ali če se pripre za nekaj časa.
Ne bo več nosil tako po koncu grebena.«
 
»Stvari„Stvari so take, da mu lahko zadrgnejo vrat«vrat“,
sklenil je komisar, odštel Birku precejšno mesečno
plačo in prijazno se poslovil ž njim.
Vrstica 1.417 ⟶ 1.415:
oblastva.
 
»Ugnali„Ugnali bi tega peklenskega Aperta«Aperta“, je
dejal, »ugnali„ugnali, da smo jedini. A ta se boji zamere,
oni za svoj obrt in tretji že misli, da
ga bodo obesili, če reče odkrito besedo. To so
možje!« Beseda mu je zastala v grlu, ko zagleda
Aperta med vrati in za njim dva vojaka z nasajenima
bajonetoma.
 
»Ne„Ne zamerite, da vas pridemo nadlegovat«nadlegovat“,
pokloni se komisar gospej, ki je prestrašena
skočila k možu.
 
»Pridete„Pridete pa kakor nad razbojnike, gospod
komisar«komisar“, reče Gregorič. »Kaj„Kaj bo pa dobrega?«
 
»Po„Po orožje smo prišli.«
 
»Orožje„Orožje sem že oddal; potrdilo pokažem
takoj.«
 
»Ni„Ni treba. Ali ste pa tudi oddali vse orožje?«
 
»To„To je predrznost. Jaz se bom pritožil zoper
tako postopanje; jaz sem mestni svetovalec.«
 
»Vsa„Vsa čast! A sedaj nas briga le vaše orožje.
Dajte, kar imate, z lepa!«
 
»Poiščite„Poiščite sami!« dejal je Gregorič in pokazal
po sobi.
 
»A„A morebiti imate kje drugje. Bodite tako
dobri in pojdite z nami pod streho!« Gregorič
je prebledel.
 
»Jaz„Jaz se ne ganem«ganem“, dejal je odločno.
 
»To„To bodemo videli.« Apert je mignil vojakoma,
ki sta zgrabila za puški. Kričaje se je
oklenila gospa svojega moža in kričati je začelo
dete v postelji.
 
»Proč„Proč žensko!« ukazal je Apert, Gregorič
pa je razljučen zgrabil veliki nož, ki je ležal na
mizi, in skočil proti njemu. A na poti mu je
Vrstica 1.472 ⟶ 1.470:
dvojnim dnom.
 
»Prokleti„Prokleti Birk!« mrmral je Gregorič zagledavši
orožje; žena pa se je vrgla na kolena in
vila roke in prosila Aperta, naj se usmili moža.
 
»Po„Po koncu! Kaj klečiš pred vragom!« srdil
se je mož in pokimal še jedenkrat s posiljenim
smehom detetu, ki je stegovalo iz postelje ročice
Vrstica 1.517 ⟶ 1.515:
mirno.
 
»Gospod„Gospod Lavallée«Lavallée“, dejal je Apert, »ne„ne pozna
ljudij nič. Naj bi bila obveljala njegova politika,
imeli bi upor na vseh straneh; in sedaj — povsod
Vrstica 1.523 ⟶ 1.521:
zmisla ti ljudje. Če si prijazen ž njimi, če jim
strežeš, postanejo objestni in te zaničujejo; če
jim pa pokažeš zobe, pokoré se takoj.« Birk
je pritrdil, a vprašal ga tudi zaupno, če méni,
da bode francosko gospodarstvo trajno. Oni je
Vrstica 1.531 ⟶ 1.529:
nazaj.
 
»A„A kaj potem?« vprašal je zvedavo Birk in
mu pogledal v oči.
 
»Ker„Ker sedaj tako razsajam? mislite«mislite“, odgovoril
je oni in spopolnil vprašanje Birkovo. —
»Tega„Tega me ni strah«strah“, dejal je čez nekaj časa
smehljaje se in mahnil s palico po zraku. »In„In tudi
vi, ne bojte se! Jaz imam takih prijateljev, da
nama ne izpodleti, naj se obrne stvar tako ali
tako. A propos, če utegnete, pojdiva jutri po
kosilu proti Mirni peči; dnevi so lepi, pot snažna,
in konja vam posodim jaz.«
 
Drugega dné je bila nedelja, in zgodilo se
Vrstica 1.553 ⟶ 1.551:
s francoskim tajnikom že toliko časa. In res
se nista zastonj posvetovala. Sklenila sta, da se
v proslavo »veselega„veselega dogodka«dogodka“ prekličejo izjemne
naredbe. Kmalu so se začela nabijati po
oglih poročila o sklenjenem miru in ob jednem
Vrstica 1.562 ⟶ 1.560:
prižnice pred veliko mašo evangelij, prišel je
na vrsto pastirski list, v katerem je škof Kavčič,
opiraje se na evangelij: »Dajte„Dajte cesarju, kar je
cesarjevega, in Bogu, kar je božjega«božjega“, opominjal
vernike, naj se pokoré novemu cesarju in ne
upirajo novemu oblastvu. Bridke so bile te
Vrstica 1.592 ⟶ 1.590:
bílo všeč rahlo postopanje političnega oblastva.
 
»Zmagovati„Zmagovati znajo ti Francozi«Francozi“, reče naposled,
»vladati„vladati ne znajo. Ljudske čudi ne poznajo
nič, in ta jih bo iznenadila.«
 
Birk je ménil, da se je stališče pač jako
izpremenilo, ugodno za Francoze.
 
»Na„Na videz«videz“, zmignil je oni z rameni. »Nove„Nove
hiše se same podirajo, stare treba razstreljati.
Kako sem prepričan o tem, to bodete videli
danes.« Umolknil je in se vtopil v svoje misli.
Zdelo se mu je, da se da vse človeško delovanje
gledé na smoter deliti na tri vrste. Jedni
Vrstica 1.656 ⟶ 1.654:
marsikak sumljiv pogled se je uprl v Birka.
 
»To„To so korenine bodoče naše črne vojske«vojske“,
razloži Apert in pozdravi može, da se jim dobro
godi.
 
»Nič„Nič sile; če ne bo hujšega, gospod komisar«komisar“,
odzdravi izza mize drug korenjak in se
zravna po koncu. Videlo se mu je, da hoče
Vrstica 1.667 ⟶ 1.665:
začnó vsi vprek popraševati, pri čem da so.
 
»Vse„Vse pri starem; nič novega«novega“, razlaga komisar.
 
»A„A kaj so oznanjevali danes po cerkvah;«
ugovarja jeden. »Da„Da je mir sklenjen, da se treba
podati!«
 
»Mir„Mir, dokler sneg ne skopni«skopni“, dejal je Apert
in mahnil z roko. »Baš„Baš zaradi teh govoric sem
prišel, da jim prehitro ne verjamete.« Divji
obrazi so se razvedrili, in vnel se je živahen
razgovor. Birk je spoznal, da so se zgrnili ti
Vrstica 1.688 ⟶ 1.686:
neumen.
 
»Kmetje„Kmetje se bodo kujali«kujali“, dejal je Apertu
oni, ki je bil kakor vodja med njimi, in ki so
ga klicali za Sinúrja.
 
»Treba„Treba jih poučiti«poučiti“, menil je Apert. »Skličite„Skličite
jih nekaj! Jaz jim prižgem luč, da jim ne
bode več duhovščina mešala glav.« Sinúr je
izpregovoril nekaj besedij s svojimi tovariši, ki
so se potem razkropili na vse strani. To so
Vrstica 1.718 ⟶ 1.716:
so kmetje varni.
 
»Počasi„Počasi cepajo«cepajo“, dejal je Sinúr.
 
»In„In iz hiš se jih mora vleči kakor srobot
iz grma«grma“, dejal je pristopivši tovariš.
 
»Duhovska„Duhovska zasluga«zasluga“, siknil je Apert. A
sčasoma se jih je nabralo vendar kakih sto.
Nekateri so takoj posedli po štorih in koreninah
Vrstica 1.731 ⟶ 1.729:
popraševanje, čemu da so prišli; naposled se
vzdigne najpogumnejši in reče proti Apertu
obrnjen: »Dajte„Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in
Bogu, kar je božjega!«
 
»A„A kateremu cesarju? To se vpraša«vpraša“, posegel
je Apert vmes in pričel naštevati jim s
prisrčnimi besedami, koliko časa so bili oni,
Vrstica 1.748 ⟶ 1.746:
tem rajši so ga imeli.
 
»Stara„Stara vera, stari cesar!« začeli so vpiti.
 
»A„A mir, mir je sklenjen«sklenjen“, ugovarjal je zopet
oni možak.
 
»Mir„Mir?« povzel je Apert. »Mir„Mir je od danes
do jutri. Kako malo časa so bili Francozje prvič
v deželi, kako malo drugič!« Dokazoval je, da
ne izpusti avstrijski cesar nikdar teh svojih dežel
iz rok, da ne pozabi zvestih svojih državljanov,
Vrstica 1.770 ⟶ 1.768:
besedam. Spominjal jih je, kakšen je bil ta komisar
Apert poprej, kako je vpil, kako se zadiral
nad njimi in jih psoval. »Sedaj„Sedaj prihaja s
sladkim jezikom in vas podpihuje in slepi na
vašo škodo. Sam ne bo trpel nič, vi bodete
Vrstica 1.783 ⟶ 1.781:
mestu pa se liže francoskemu oblastvu. Če ni
bil zvest in ni zvest cesarju, katerega se boji,
kako bo zvest vam, katere zaničuje!«
 
Globoka žalost se je brala na obrazih preprostih
Vrstica 1.813 ⟶ 1.811:
sedanjega papeža Pija VII., vzel mu deželo
in vlekel ga v jetništvo, iz katerega še ni rešen.
»In„In takega nasilnika, izobčenega iz katoliške
cerkve, upa si zagovarjati duhovščina! Kaj jo
vodi, če ne sebičnost?«
 
Burno odobravanje je sledilo, in Sinúr se
Vrstica 1.842 ⟶ 1.840:
pa niti razpustili niso, marveč prepustili je sovražniku,
češ, da je le naša koža v varnosti.
»In„In ti ljudje si upajo sebičnost očitati komu!
Če ne bodete vi, kmetje, pametni, utegne se
vam sedaj kaj hujšega pripetiti.«
 
»A„A kdo misli na sedaj, na današnji dan!«
posegel je zopet Apert vmes, videč, da odobrava
množica župnikove besede. »Kadar„Kadar bode prilika
ugodna, takrat bodete pokazali svojo avstrijsko
zavest, svojo neomahljivo zvestobo. In ne bojte
se! Dobili bodete poveljnika: jaz sam pojdem
z vami po poti zmage in slave.« Spominjal jih
je slavnih del zvestih Tirolcev in njih vodje
Andreja Hoferja.
 
»A„A ti so se borili v zvezi s cesarsko vojsko,
pooblaščeni od samega cesarja. Odkod pa imate
vi, gospod komisar, pooblastilo? Pokažite je,
Vrstica 1.862 ⟶ 1.860:
le brezvestno, na svojo roko hujskate ljudi,
potem bodem jaz izpolnil svojo dolžnost in vas
naznanil francoskemu oblastvu.« Nepopisno razburjenost
so vzbudile te odločne besede. Sinúrjevi
tovariši so planili k župniku in vihteli svoje
orožje, od druge strani pa so ga obstopili in
branili kmetje. »Pobijte„Pobijte ga!« kričali so prvi;
»Nazaj„Nazaj!« razlegalo se je od druge strani. »Pobijmo„Pobijmo
rajši te tatinske cigane!«
 
Apert se je tresel od jeze in strahú; zakaj če
Vrstica 1.879 ⟶ 1.877:
vzdigne stisnjeno pest proti oni strani, koder
je bil odšel župnik, in reče s hripavim, razburjenim
glasom: »Taki„Taki so, hinavci! Kjer jim kaže,
tam je njih domovina, in uspeh je njih bog.
Komaj so potihnile molitve za avstrijskega cesarja,
že se poje tedeum za francoske zmage.«
Rotil jih je, naj ne poslušajo v tej stvari duhovnikov,
ki ne poznajo tistih srčnih vezij, katere {{prelom strani}}
Vrstica 1.888 ⟶ 1.886:
med seboj in državljane vzajemno.
 
»Istina„Istina!« vpil je Sinúr; »ne„ne poznajo teh vezij.«
 
»Janez„Janez Smolič!« obrnil se je Apert h kmetu,
ki mu je stal najbliže in poslušal ga z odprtimi
ustmi, »koliko„koliko davka ste plačevali pod staro
vlado?«
 
»Osemnajst„Osemnajst grošev, gospod.«
 
»Koliko„Koliko plačujete sedaj?«
 
»Osemnajst„Osemnajst frankov; a jaz ne zmorem tolikega
davka.«
 
»Miha„Miha Robas, koliko so vam plačali Francozje,
ko ste jim vozili cel teden živež iz Ljubljane
do Novega mesta.«
 
»Ne„Ne krajcarja ne«ne“, hudoval se je kmet; »še„še
tepen bi bil kmalu, ko sem zahteval denar.«
 
»In„In vam, Jurij Matorec, so zažgali Francozje
hlev. Koliko ste dobili odškodnine?«
 
»Vesel„Vesel bom, če me pusté zanaprej v miru«miru“,
odvrnil je ta in zaklel.
 
»Taka„Taka je nova vlada«vlada“, sklepal je Apert in
navduševal zopet ljudi za starega cesarja in za
staro vlado, da so pozabili pastirskega lista in
Vrstica 1.924 ⟶ 1.922:
potrebovali.
 
»Sedaj„Sedaj bi bil čas!« menil je Sinúr, »ko„ko so
se uprli Metličani in Kočevci in ko je odšel
general iz mesta.« Apert je ugovarjal, da niso še
ugodne okoliščine, da jim bode sam poslal poročilo,
kadar bode čas. »Vsi„Vsi za jednega, jeden za
vse!« klical je možem za slovo. »Pokažimo„Pokažimo svetu,
da teče moška kri po naših žilah! Vzdignite se vsi
kakor jeden mož, kadar se vam dá znamenje!«
 
»Kdor„Kdor ne pojde«pojde“, klical je Sinúr za odhajajočimi
kmeti, »temu„temu zažgemo hišo!«
 
Apert je bil vesel, da so se kmetje hitro razšli,
Vrstica 1.970 ⟶ 1.968:
misliti na upor.
 
»Vi„Vi morebiti ne mislite, gospod komisar«komisar“,
odgovoril je župnik, »a„a ti ljudje, katerim govorite,
so preprosti; s palicami bi šli nad francoske
topove, v gotovo smrt, če tudi ne morejo
Vrstica 2.013 ⟶ 2.011:
gospod komisar, meni pravi moja vest, da ne
smem pustiti, da bi se hujskalo ljudstvo, ko se
je sklenil mir.«
 
»Tu„Tu moja roka«roka“, dejal je Apert. »Prepričali„Prepričali
ste me. Dokler traja mir, pustimo ljudi pri miru!
Brez zamere!«
 
»Nič„Nič zamere. Če ne pridete več begat ljudij,
bodi vse pozabljeno. Hujskanja pa ne trpim več.«
— S kislim smehom na ustih se je poslovil
Apert, vesel, da je dobro opravil, in hud na
Vrstica 2.047 ⟶ 2.045:
ugovor župnikov in prigovarjanje Sinúrjevo.
 
»Sedaj„Sedaj pa se gremo zopet navduševat za Francoze«Francoze“,
posmejal se je naposled Apert.
 
»Jaz„Jaz se vam čudim«čudim“, dejal je Birk polglasno.
 
»Kdor„Kdor je pameten«pameten“, razlagal je oni, ta
misli na prihodnje dni. »Meni„Meni treba francoskega
navdušenja, da se mi ne zameri kdaj avstrijsko
domoljubje, in narobe.«
 
»A„A kaj vam gré prav za prav od srca?«
 
Apert se je zasmejal in opomnil, da je srce
Vrstica 2.070 ⟶ 2.068:
Gregoriča in ugibal, kako bode pač kaznovan.
 
»Kakih„Kakih par sto frankov bo plačal«plačal“, dejal
je jeden.
 
»Naj„Naj plača; saj ima!« pristavil je drugi s tisto
ljubeznivostjo, ki je prirojena človeški naravi.
{{prelom strani}}
Vrstica 2.116 ⟶ 2.114:
takoj tisto jutro, da ne vé za zločinca. Ni še
pomagalo. Sedaj je nastopil Korenček zadnjo
trnjevo pot in začel dokazovati sam svoj »alibi«„alibi“,
da tisto noč sploh ni nič stražil po mestu. Mitničar,
poklican za pričo, je prisegel, da sta pila
Vrstica 2.186 ⟶ 2.184:
se ni več poznalo uboštvo, in igral z otrokoma.
 
»Ali„Ali kaj veš, kako se je iztekla pravda Gregoričeva?«
vprašala ga je žena.
 
»Nič„Nič še ne; danes, menim, izide razsodba«razsodba“,
odgovoril je on in se sklonil k hčerki.
 
»Ah„Ah, kako me skrbi!« vzdihnila je žena.
»Ljudje„Ljudje pravijo, da bo ustreljen.«
 
»Kaj„Kaj ti je prišlo na misel!« zavrnil jo je
mož; videlo se mu je, da ne govori rad. »Kaj„Kaj
nam mar ti Gregoriči!«
 
»Oh„Oh, gospa se mi smili«smili“, tarnala je žena.
»Koliko„Koliko je prestala v tem času, kar je mož
zaprt! Vedno premišljujem, kaj bi počela jaz,
če bi se mi primerila taka nesreča. Sanjalo se
Vrstica 2.211 ⟶ 2.209:
okrog in smo mi stradali doma. Oh, ljubi Bog
ji povrni sedaj v njeni stiski; jaz ji ne bom
pozabila dobrot nikdar.«
 
Predno je mogel Birk kaj odgovoriti, potrkal
Vrstica 2.225 ⟶ 2.223:
očitajoče prodiralo v srce.
 
»Oh„Oh, k smrti je obsojen«obsojen“, vzdihovala je
Gregorička, in jokali sta se obe ženi.
 
»To„To ne more biti, ne more biti«biti“, jecal je
Birk prepadel.
 
»Oh„Oh, vsakdo pravi, da je to krivica«krivica“, tarnala
je ona, »a„a nihče ne more pomagati.«
 
»Jaz„Jaz se moram prepričati sam«sam“, vzkliknil
je Birk, zgrabil klobuk in palico in hitel proti
kresiji. Hotel je govoriti z Apertom. Pač ga je
Vrstica 2.244 ⟶ 2.242:
nekaj časa, kakor bi se bala vprašati in odgovoriti.
 
»Torej„Torej res?« dé naposled Birk z zamolklim
glasom.
 
»K„K smrti obsojen«obsojen“, prikimal je komisar na
videz malomarno.
 
»In„In nobene pomoči?«
 
Apert je zmignil z rameni in naštel, kdo
vse se je že brez uspeha potegnil za zatoženca.
 
»In„In vi niste izpregovorili nobene besede?«
 
»Kaj„Kaj pa velja moja beseda!« odvrnil je
komisar in omenil, da se smrtna obsodba najbrž
ne zvrši poprej, nego se vrne general, in da
se bo dalo nemara še kaj storiti.
{{prelom strani}}
»Najbrž„Najbrž, najbrž! in nemara, nemara! Tisti
vaš lažnivi nemara me je že preslepil jedenkrat«jedenkrat“,
zakričal je Birk, ki ni mogel več zadrževati jeze.
Jel je očitati Apertu, da ga je zapeljal, preslepil,
ko mu je pravil, da bode Gregori le
denarno ali z zaporom kaznovan. Morilca, ubijalca
ga je imenoval. »Nesrečno„Nesrečno trenutje!« je
vpil, »ko„ko sem se bil sprijaznil z vami, nesrečna
vsaka beseda, ki sem jo govoril z vami, in judežev
denar, ki ste mi ga preskrbeli vi!«
 
Komisar mu je pokazal vrata in zbadljivo
Vrstica 2.307 ⟶ 2.305:
zvršé naklep, ko mine polnoči.
 
»Kdo„Kdo straži nocoj.« vprašal je jeden.
 
»Korenček«„Korenček“, bil je pomirljiv odgovor. A da
bi bili zvrševalci še varnejši, ukrenili so, da
prične ob istem času par pomočnikov glasen
Vrstica 2.335 ⟶ 2.333:
kmalu odzval.
 
»Rešit„Rešit smo vas prišli«prišli“, šepetal je pomočnik,
ko mu je Birk podajal kol, da vrže železne
križe iz zida.
Vrstica 2.346 ⟶ 2.344:
obsedeni. Okna so se jela odpirati; tu je zarohnel
kak hišni oče iz spanja vzdramljen nad
»grdimi„grdimi pijanci«pijanci“, tam je vpila razjarjena gospodinja.
»Policaj„Policaj, policaj! Kje je policaj?«
Korenček je bil baš namenjen proti temu kraju.
Ko pa je začul ta grozni vrišč in da ga kličejo
na pomoč, mislil si je, da kdor je povsod zraven,
najprej iztakne, in obrnil se je na gorenjo stran
mesta. »Bodete„Bodete že počakali. Saj je še tisti čakal,
ki je s črešnje padel«padel“, dejal je nevoljen, in hitrejše,
kakor bi kdo verjel, ki ga je poznal,
odkorakal je proti kresiji, kjer je komaj še slišal
Vrstica 2.360 ⟶ 2.358:
popraskal po zidu.
 
»Ho„Ho, ho, tatje, roparji!« pričel je klicati Korenček
in tekel nazaj po veliki ulici. To zaslišavši,
spustil je pomočnik, ki je stal na lestvi,
Vrstica 2.395 ⟶ 2.393:
mernik svoje luči. A če mu je kdo oponesel,
kak vriše da je bil skoro celo noč pri mostu,
odrezal se je: »Jaz„Jaz ne morem biti povsod; pa
za dvajset frankov na mesec.« Če je pa menil
kak vročekrven meščan, da bi bilo bolje, če bi
drugače kazal svojo službeno gorečnost kakor
baš na škodo Gregoriču, vspel se je po koncu
in vzdignil roko in tri prste: »Služba„Služba je služba;
tu ne poznam ne Petra ne Pavla.«
 
Tako se je zgodilo, da so se hudovali na
Vrstica 2.412 ⟶ 2.410:
drugi mizi, kjer je sedelo par postarnih dijakov.
 
»Tragičen„Tragičen slučaj je to, gospodje študentje«študentje“,
dejal je svetovalec, »tragičen„tragičen za ubogega Gregoriča.«
 
»Za„Za Korenčka tudi«tudi“, odvrnil je dijak in
izpraznil kupico.
 
»Kako„Kako? Gospodje študentje, za Korenčka?
Tragičen!« čudil se je oni.
 
»Ali„Ali znate grški, gospod svetovalec?« vprašal
je dijak.
 
»Znal„Znal sem; a sem že vse pozabil.«
 
»Zapomnite„Zapomnite si torej z nova, da je tragičen
grška beseda in izvira od besede tragos, kar
pomeni toliko, kakor po naše kozel. Pa recite,
da ni Korenček tragičen!«
 
Birk je hodil plah po stranskih ulicah. Zdelo
Vrstica 2.491 ⟶ 2.489:
z vprašanjem, kam da gre.
 
»Do„Do Sinúrja«Sinúrja“, dejal je ves zmeden.
 
»Potem„Potem z menoj!« odvrnil je ptujec in ga
vlekel kar čez kamenje in korenine do koče, katero
bi bil sam težko našel.
Vrstica 2.506 ⟶ 2.504:
rešiti Gregoriča, da je sedaj najugodnejša prilika.
 
»To„To je tudi moja misel«misel“, dejal je Sinúr zadovoljen,
stopil na prag koče in zažvižgal na
prste, da je priklical ostale tovariše.
 
»Jutri„Jutri je v Mestu sv. Lukeža semenj«semenj“, razlagal
je, »med„med sejmarji bomo hodili, da nas ne
bo zapazil nihče in nihče nič slutil.«
 
Ko so prišli tovariši od vseh stranij, povedal
Vrstica 2.540 ⟶ 2.538:
Veselo so prepevali fantje po cesti zunaj
vasi. Kakor iz zemlje vzrastel, stal je pred njimi
Sinúrjev sel. »Za„Za starega cesarja!« dejal je skrivnostno.
»Jutri„Jutri nad Francoze; ob štirih zjutraj
vrh klanca!« Petje je omolknilo za ta večer in
marsikateremu čvrstemu pevcu za vselej. Fantje
so se še na tihem razgovarjali in osrčevali, potem
Vrstica 2.554 ⟶ 2.552:
trikrat na malo okence.
 
»Križ„Križ božji!« vzdihnila je preplašena mati
in sklonila se po koncu. Sin je zgrabil svetilko,
posvetil skoz okno in obsijal bradati obraz Sinúrjevega
poslanca. »Za„Za starega cesarja«cesarja“, dejal
je ta zamolklo in povedal, kje da se snidejo.
A mati ni preslišala nobene besede in takoj
Vrstica 2.564 ⟶ 2.562:
naj je ne zapusti.
 
»Ne„Ne bodite sitni!« dejal je fant čemerno.
»Jaz„Jaz pojdem.« Vrgel je suknjo čez ramo in
se obrnil proti vratom. A tu je stražila mati
in oklenila se ga in jokala, naj ostane doma.
Vrstica 2.571 ⟶ 2.569:
se, prijel jo je in vzdignil kakor pero
in nesel na posteljo. Potem je skočil skoz vrata
in izginil v noči. »Bog„Bog mi grehe odpusti, kako
so sitni!« godrnjal je sam pri sebi, ko mu je
še bílo na uho njeno javkanje.
 
Vrstica 2.582 ⟶ 2.580:
do večera že doma. A ni je goljufal, in njene
prošnje in jok so vzdramile otročiče, ki so jokali
ž njo. »Hočete„Hočete li, da se nam zažge hiša?« pogovarjal
je mož in tajil svoj nemir in svojo
bolest. »Tiho„Tiho bodite in molite!« s temi besedami
je izginil. V veži je zazvenela sekira, vrata
so se odprla in zaprla, čulo se je še nekaj korakov
Vrstica 2.595 ⟶ 2.593:
blagoslovljeno vodo.
 
»Če„Če ne bi šlo za cesarja«cesarja“, godrnjal je oče,
»malo„malo bi se brigal jaz za tega komisarja in za
njegove rokovnjače.«
 
Temna noč je še bila, ko so se jeli zbirati
Vrstica 2.620 ⟶ 2.618:
kmeti vred na pomoč Metličanom in Kočevcem.
 
»A„A kdo nas bo vodil?« vprašal je majhen
možiček z velikanskim drogom na rami. Sosedje
so se spogledali.
 
»Komisar„Komisar. Kdo pa!« odgovoril je jeden.
»Oni„Oni, ki je tako lepo govoril v nedeljo.«
 
»Saj„Saj je poslal svojega tovariša sem, onega,
ki tam spredaj hodi s Sinúrjem«Sinúrjem“, pokazal je
fant s prstom. »Če„Če je bil že nas tako vnel,
kaj menite, kako je navdihnil meščane!«
 
»Sinúr„Sinúr je bil vojak«vojak“, dejal je jeden; »ta„ta bi
bil dober poveljnik.«
 
»Za„Za ropanje«ropanje“, pristavil je sosed zamolklo
in zaklel.
 
»Kadar„Kadar pobijemo Francoze«Francoze“, godrnjal je
drugi, »lotili„lotili se bomo pa tam-le onih.«
 
V ječi pa je sedela pri svojem možu žena
Vrstica 2.656 ⟶ 2.654:
rahlo peljal do vrat in potrkal čuvaju.
 
»Otroka„Otroka mi odgoji dobro!« dejal je sam
ganjen. »Pošten„Pošten naj ostane kakor jaz; a tako
nagel ne sme biti in tako trmast, in več sreče
mu daj Bog!«
 
Žena je šla, vrata so se zaprla in Gregorič je
Vrstica 2.688 ⟶ 2.686:
in povezali, a dva sta jim
ušla in stekla v mesto nazaj in
vpila vsa preplašena: »Razbojniki„Razbojniki,
razbojniki!« Po teh in po sejmarjih
se je hitro razneslo po
vsem mestu, da kmetje gredó, in
Vrstica 2.698 ⟶ 2.696:
množice, ko so jedni vpili, kam
da naj gredó, in drugi kričali, da
»v„v kresijo, v kresijo!«
 
»Za„Za menoj!« zavpil je Birk,
zgrabil sekiro na vozu in udri skoz
kresijska vrata naravnost proti
Vrstica 2.710 ⟶ 2.708:
je počila; Birk se je prijel z levo
roko za prsi in, ko so odjenjala {{prelom strani}}
vrata, zgradil se je na kolena. »Rešite„Rešite se, gospod
Gregorič, rešite se!« vikal je smrtno ranjen in
tiščal si rano, da mu je tekla kri izpod prstov.
Z očesom, polnim prošnje in udanosti, je še
Vrstica 2.720 ⟶ 2.718:
 
Kmetje so bili stražnika, ki se je hrabro
branil, pobili in vpili v veži in pred hišo: »Komisar„Komisar!
Komisar naj pride! Kje je komisar? —«—“
 
Ta pa se je od strahú tresel v pisarni, zakaj
Vrstica 2.731 ⟶ 2.729:
razburjeno množico.
 
»Kaj„Kaj je storiti? Kaj je storiti?« vikal je v
jedno mer in čakal ukaza od glavarja. A ta je
bil v skrbeh sam zase. Vendar se ni pomišljal
Vrstica 2.741 ⟶ 2.739:
vlekla ga na cesto.
 
»Naprej„Naprej, naprej! Vodite nas!« vpila je množica.
On pa je izkušal govoriti in miriti. A zastonj.
 
»Nič„Nič besedij!« so vpili. »Sedaj„Sedaj ni časa!« Čulo
se je iz mesta bobnanje in trobljenje vojakov,
ki so se zbirali. V smrtni stiski se je umikal
Vrstica 2.751 ⟶ 2.749:
od koder so bili sluge baš izrinili kmete.
 
»Pobijte„Pobijte ga, sleparja, zapeljivca!« zakričala
je razjarjena množica. Pod cepcem se je zgrudil
nesrečni komisar na tla in deset sulic se mu
je zabodlo v prsi.
 
»Kam„Kam pa sedaj?« vpili so kmetje in gledali
drug drugega. Odločen je bil samo Sinúr;
ta je pomignil svojim tovarišem in udrli so
Vrstica 2.829 ⟶ 2.827:
da naj se vrnejo vsi brez strahú domov, da je
vsem odpuščeno. Francozje sami so začeli pobirati
mile darove za svoje »pogorelce«„pogorelce“.
 
A kateri mili dar bi posušil solze vdov in
Vrstica 2.842 ⟶ 2.840:
ubogo vdovo, kako je zapuščena; in ko je Gregoričeva
gospa smehljaje se izpraševala svoje
dete: »Kje„Kje so papa?« upirali sta Birkovi siroti
oči proseče v svojo mater, in tiho je vprašala
deklica: »Kdaj„Kdaj pa pridejo naš papa domov?«
 
<references/>
 
[[Kategorija:Dela]]
[[Kategorija:Povesti]]
[[Kategorija:19. stoletje]]