Hudi časi: Razlika med redakcijama

| naslov= {{mp|naslov|Hudi časi}}<br>Povest.

zapisano z debelimi črkami: »Pobijte„Pobijte Francoze!«“

in nič drugače. »Bog„Bog pomagaj!«“ dejal je prestrašen,

»kaj„kaj je storiti«storiti“. Nekaj časa je premišljeval,

»Študentje„Študentje, kdo drugi!«“ odreže se Korenček.

»Ste„Ste-li koga videli?«“

»Videl„Videl nisem nobenega, ampak mislim tako.«“

»Če„Če nič ne veste, idite pa strgajte z vrat in

molčite!«“

»Jera„Jera, Mica, Neža, ali znate brati? Pojdite

sem!«“

»Kaj„Kaj pa je?«“ oglasile so se ženske in prihitele

»Za„Za božji čas, Korenček!«“ popraševale so,

»ali„ali pa veste, kdo da bi bil to naredil?«“

»Kaj„Kaj bi ne vedel!«“ ponesel se je Korenček

zagrmi tako odločen: »Stoj„Stoj!«“ da mu je omahnila

»Pobijte„Pobijte Francoze!«“ Komisar pa se je jel hudovati

»Šala„Šala!«“ vzkliknil je komisar. »In„In prav tak

general!«“

»Kaj„Kaj hočete torej?«“ vtaknil se je vmes mladi

svetovalec Gregorič. »Vidite„Vidite, gospod komisar,

naj bi bil to zapazil?«“

»Čuda„Čuda naj delam — za dvajset frankov na

mesec!«“ pritrdil je Korenček pogumneje, ohrabril

»Toliko„Toliko hrupa za tako malenkost!«“ dejal

»To„To imenuje župan malenkost, če se preti smrt

vam bo policija.«“

»Slišiš„Slišiš, Korenček?«“ sunil je nekdo policaja.

»Kakor„Kakor hočejo«hočejo“, dejal je ta mirno, »za„za dvajset

frankov na mesec ga ne dobodo, ki bi bil zatorej.«“

»Prečastiti„Prečastiti gospod komisar«komisar“, je prosil, »ali„ali

vsi radi.«“

»Kako„Kako pa!«“ roga se komisar, »od„od vseh stranij

storilo Novo mesto?«“

»Kar„Kar še ni, pa še bo, gospod komisar; samo

da kako potlačimo to sitnost!«“

»A„A premislite!«“ udaril je komisar s palico

ob vrata, »tu„tu stoji: Pobijte Francoze!«“

»Saj„Saj bi bilo najbolje«najbolje“, pristavil je polglasno

»Gospod„Gospod župan, gospod župan!«“ je klical

»Za„Za pričo vas pozivljem; vi ste slišali, kaj je

rekel gospod Gregorič.«“

»Jaz„Jaz?«“ čudil se je župan, »jaz„jaz, nič.«“

»To„To je predrznost!«“ besnel je komisar. Župana

»Slišal„Slišal je policaj«policaj“, obrne se komisar do

»Kaj„Kaj da bi bil slišal, gospod komisar?«“

»Gospod„Gospod svetovalec Gregorič je rekel, da

bi bilo najbolje pobiti Francoze.«“

»Da„Da bi bil gospod svetovalec to rekel, tega

je preveč sitnostij.«“ Ljudje so se naglo razhajali,

»Jaz„Jaz ne grem nikamor,«“ dejal je odločno,

sam boječ se nagle svoje jeze. »Dosti„Dosti je drugih

mestni zbor.«“

»To„To bodete kmalu zvedeli«zvedeli“, dejal je oni trdo,

»in„in upognil se vam bo uporni tilnik. Umejete?«“

»Umejem„Umejem, gospod komisar, umejem«umejem“, dejal

je Gregorič trpko. »Pred„Pred dvema mesecema vam

predno se zasučemo znova!«“ Komisar

kresijo in pred proštijo kazat jim »corpora„corpora delicti«delicti“.

»In„In kako posebno čast moramo izkazati gospodu

generalu«generalu“, dostavil je Andrejko, »kako„kako

prav posebno čast.«“

»Ki„Ki ne bi bila predraga«predraga“, opomnil je drugi

»Za„Za častnega meščana ga izvolimo!«“ pristavi

»Izvrstna„Izvrstna misel!«“ pritrdi gospod Andrejko,

»izvrstna„izvrstna misel! To je velika čast in ne stane

jaz, zakaj sprožil sem jaz to misel.«“

»Mladi„Mladi ljudje, nagla kri«kri“, dejal je general,

»da„da je le namen dober.«“ Potolažil je sam mestno

»Za„Za jedenkrat je pogorel«pogorel“, dejal je svetovalec

»Gospod„Gospod general mora postati častni meščan,

to mora biti, to je zaslužil«zaslužil“, trdil je Andrejko.

»To„To vam je lopov«lopov“, dejal je polglasno drugi

»Za„Za božji čas, gospod general vendar ne«ne“,

»Kdo„Kdo se meni o generalu! — To je najnevarnejši

précej, vino iz njegove suknje pa še ne.«“

»In„In kakšen je bil prej ta človek?«“ dejal je

zopet jeden svetovalec: »klečal„klečal je pred cesarskim

orlom.«“

»Vedel„Vedel je, zakaj«zakaj“, povzame prvi; »sedaj„sedaj pa

da jo je tako odnesel danes.«“

»Prenagel„Prenagel je. Dandanes mora biti človek

Saj veste, zakaj tako črti Gregoriča.«“

»Kako„Kako pa!«“ reče Kalčič. »Ženske„Ženske stvari.

Gregorič in komisar. Komisar je pogorel.«“

»Kakor„Kakor danes. Prav se mu godi!«“ dejali so

po Francoskem »liberté„liberté, égalité, fraternité«fraternité“

»To„To me spominja«spominja“, dejal je, »basni„basni o oslu

da služi! Meni se vidi vse to ljudstvo nedoraslo.«“

»Istina«„Istina“, priklonil se je komisar kar najudanejše.

»A„A dinastično čustvo, gospod tajnik, to

je baš pri takih ljudeh najbolj razvito.«“

»In„In to čustvo je vsega spoštovanja vredno,

misli naglo in lahko in brez blagega povoda.«“

»Klanjam„Klanjam se vaši bistroumnosti, gospod

tajnik«tajnik“, dejal je, »a„a bojim se, da se motite.

serviunt, aut superbe dominantur.«“ <ref>Ali hlapčevsko služijo, ali pa ošabno gospodujejo.</ref>

»Ali„Ali vam je bilo lahko ž njimi?«“

»Seveda«„Seveda“, nasmehnil se je samozadovoljno

komisar; »a„a držal sem jih v strahu; vedno pet

korakov od sebe. Dobro služijo, slabo gospodarijo.«“

»Če„Če ste jih vedno držali, da služijo, gospod

čustvuje več robski; zakaj »noblesse„noblesse oblige«oblige“

človeškim rodom.«“

»Vam„Vam, gospod tajnik, so znani samo Francozje,

o vas?«“ dejal je komisar zasmehljivo, kolikor

»Kaj„Kaj ne, da sem tepec? Vidite, to je znak

samo da plačujejo davke.«“

»A„A veste, kdo se je zlasti nedostojno izražal

o vaši osebi?«“ pritiskal je oni.

»Gotovo„Gotovo kak mestni svetovalec. A če on

da nagovorjenec umeva šalo.«“

»Potem„Potem, gospod tajnik«tajnik“, dejal je s tresočim

glasom komisar in vstal, »potem„potem se lepo priporočam;

potrebe.«“

»Nasprotno„Nasprotno, dragi gospod komisar«komisar“, miril ga

»Jako„Jako sem vam hvaležen za ljubeznivo

zmoti blag, ljubezen do našega naroda.«“

»Gotovo«„Gotovo“, jecal je komisar in umikal oči

»Ostanite„Ostanite, ostanite, gospod komisar«komisar“, ustavlja

odhajajočega. »Dobrega„Dobrega svetovalca potrebujemo.«“

»Da„Da bi bili današnji pozivi v kaki zvezi z

uporom?«“ dejal je general sam pri sebi, a ozrl

»Gospod„Gospod tajnik meni, da ne,«“ dejal je ta

miren na videz, »in„in jaz bi tudi tako želel; a

verjeti ne morem.«“ General je šel zamišljen

»Naglosti„Naglosti in odločnosti treba. Jaz odidem

z lepa, sicer kakor koli.«“

»Je„Je li res Gregorič rekel, da bi bilo najbolje

pobiti Francoze?«“ vprašal ga je zaupno ta in oni.

»I„I kdo pa!«“ zatrjeval je skrivnostno Korenček.

»Sam„Sam sem ga slišal, ko sem stal poleg njega.

Ampak to se ne sme govoriti.«“

»To„To se razumeje. In komisarja ste dobro

speljali.«“

»Bogme„Bogme! A Gregorič je mož«mož“, in to je šlo

»Vrag„Vrag vzemi vse skupaj!«“ zarobantil je Gregorič

»Taka„Taka gneča! Še razprostreti se človek ne

more. Tega ne prenesem, ne prenesem«prenesem“, srdil

»Ali„Ali so Birkovi berači že izpraznili gornje

stanovanje?«“ vprašal je čez dolgo časa.

»Ne„Ne še«še“, dejala je žena. »Rekla„Rekla sem jim,

stanovat.«“

»Kaj„Kaj to nam mar!«“

»In„In smilijo se mi tudi. Kaj, če bi jih pustili

mnogo doma.«“

»A„A jaz ne morem poslušati teh razbojnikov

tukaj«tukaj“, dejal je oni skoz zobe in mignil z glavo

proti steni. »To„To je moja smrt. Jaz moram proč,

ven, ven!«“ In zapel si je suknjo in vzel palico,

»Vse„Vse zaman, vse zaman!«“ vzdihne in obstane

pred ženo. »Bil„Bil sem pri županu, prosil svetovalce,

da se preživim. A nikjer nič!«“

»Morebiti„Morebiti bi bilo vendar boljše«boljše“, omenila

je tiho žena, »če„če bi bil vstopil v francosko

službo.«“

»A„A kako sem mogel, kako sem mogel! Komaj

drugemu! Kako je to možno poštenjaku!«“

»Drugi„Drugi in visoki gospodje pa so se vendar

uklonili.«“

»Kaj„Kaj pa!«“ dejal je Birk pikro, »in„in sedaj se

dni. Sram jih bodi!«“

»Če„Če bi vsi tako mislili, morali bi nam ukazovati

službe.«“

»Da„Da, da«da“, kimal je Birk, »kakor„kakor bi se ne

bil Francozom naklonjen. O da, da; tak je svet.«“

»Kakor„Kakor je božja volja«volja“, dejala je žena polglasno.

»Kdo„Kdo bi bil mislil, kdo bi bil mislil«mislil“, dejal

je sam pri sebi, »da„da ostanejo toliko časa v deželi!

In Bog vé, kdaj odidejo! Bog vé, oh!«“

»Oh„Oh, jaz sem tako lačna«lačna“, vzdihnila je deklica

»Le„Le glej skozi okno! Vidiš onega vojaka na

konju, vidiš?«“ tolažila je mati.

»Saj„Saj sem se že nagledala«nagledala“, silila je hčerka.

»Ali„Ali nimate nobene skorjice?«“ Zlezla je s stola

»Le„Le počakaj, prinesem ti kruha,«“ dejal je

»A„A jaz sem tako lačna«lačna“, vzdihovala je ona;

»sinoči„sinoči je rekla mamica, naj grem spat brez

Jaz hočem jesti.«“ Jok jo je posilil.

»Kako„Kako si grda«grda“, karal jo je deček. »Jaz„Jaz tudi

Miklavž ti ne bo prinesel nič.«“ Ostro so rezale

»In„In kaj pa s stanovanjem?«“ vpraša boječe

žena. »Ali„Ali si kje kaj dobil? Ravnokar je bila

ker imajo toliko vojakov.«“

»Presneta„Presneta reč!«“ udaril se je mož ob čelo

»Čakajta„Čakajta, otroka«otroka“, zasmejal se je obupno, »sedaj„sedaj

se bodeta seznanila s podganami in stonogami!«“

»Kdaj„Kdaj se vam bo poljubilo spraviti se iz moje

hiše?«“ vprašal je gospodar trdo in čakal odgovora.

— »Kaj„Kaj? Če ne bo prazno danes do štirih,

zmečem vam vso robo na trg.«“

»Oh„Oh, počakajte, počakajte, gospod Gregorič«Gregorič“,

prosila je žena, »vse„vse vam bomo poplačali.«“

»Poplačali„Poplačali! S čim pa? In tudi ne maram

tistih grošev, ne maram; ampak ven, ven!«“

»To„To je moja hiša!«“ vpil je gospodar in

»In„In to je moje stanovanje!«“ zakričal je Birk

s hripavim glasom, »še„še vedno moje stanovanje;

pojdem ven, ne bojte se! Vi pa tudi ven, ven!«“

»Oh„Oh, otroka, pokleknimo in prosimo ljubega

Boga, da nas varuje nesreče«nesreče“, tarnala je

»Samo„Samo ti vražji Francozi so krivi, samo ti!«“

»Oh„Oh, Janez«Janez“, dejala je žena in podala mu

otroka, da ga popestuje, »gotovo„gotovo si jih nagnal

tudi otroka, in kaj, ko bi se nam tako godilo!«“

»A„A, kaj!«“ branil se je oni. »Z„Z lepa se ne

ven morajo; jaz ne morem živeti v taki gneči.«“

»Pa„Pa sedaj se vsedi in kosi!«“

»Ne„Ne morem, preveč sem jezen; vsaka kaplja

je sedaj strup. Kar odnesi jed in pijačo!«“

»Birkovim„Birkovim bom nesla; gotovo so lačni.«“

»Kamor„Kamor hočeš«hočeš“, dejal je mož osorno, da

»Oh„Oh, kaka revščina«revščina“, vzdihnila je, stopivša

zopet v sobo. »Kam„Kam pojdejo sedaj, vprašam te;

kam pojdejo!«“

»Kamor„Kamor hočejo!«“

»Ti„Ti govoriš kakor Turek, ne kot kristijan.«“

»Kaj„Kaj morem pomagati? Ven morajo; kar

sem rekel, to sem rekel.«“

»Si„Si pa tudi premislil, kje bodo dobili streho,

ti hudournik? Kje pa je sedaj kaj praznega?«“

»Takoj„Takoj pod kapiteljem, v Lesjakovi hiši.«“

»In„In jaz grem takoj gor in najmem stanovanje

za Birkove, da boš vedel!«“

»Stôri„Stôri, kar hočeš! A Lisjak bo hotel denar

naprej.«“

»Veš„Veš, kaj? Če tebi ni bilo nič za tiste krajcarje,

meni ne bo za najemnino pri Lisjaku.«“

»Bog„Bog te živi, Tone«Tone“, dejal je jeden, »stara„stara

in pila domačo kapljico.«“

»Bogme„Bogme, da«da“, pritrdil je sosed. »Luka„Luka, prinesi

ptujci.«“ Luka je pomignil natakarici in opomnil

»Ne„Ne gôvori o komisarju!«“ zavrne ga oni.

»Meni„Meni prihaja slabo, če slišim njegovo ime, in

kako odpraviti.«“

»A„A kako?«“ menil je krčmar. »Saj„Saj mu dajem

méni; ven jo vzame in pravi, da to nič ne dé.«“

»Gregorič„Gregorič je mož«mož“, dejal je jeden izmed

»Bog„Bog ga živi!«“ pritrdili so vsi in trkali na

»Kaj„Kaj se briga on za Poncija ali Pilata, naj

pobral vrag.«“ Pogledovali so proti sosedni mizi

pest. »Ne„Ne, ne«ne“, dejal si je; »bolj„bolj ne bi mogel

otroke?«“ Po ušesih mu je zvenelo jokanje otročičev

»Kaj„Kaj se vam mara, gospod Birk«Birk“, pozdravil

ga je rejen sosed, ko nimate nič sitnosti. »Ob„Ob

sploh človek, ki kaj ima, ta je revež dandanes.«“

»Ni„Ni-li res, gospod tajnik?«“ — Birk je prikimal.

»Potem„Potem imate pa vi tudi sitnosti«sitnosti“, povzel

je zopet prvi meščan. Kaj hočete! »Ptujec„Ptujec je

ptujec«ptujec“, pristavil je bolj tiho; »domač„domač človek

le ima srce za domačina.«“

»Domač„Domač človek!«“ rogal se je Birk. »Ta„Ta je

pes, domačin je volk.«“ Možje so se spogledali

»Mi„Mi smo bili že tudi po svetu, gospod Birk«Birk“,

dejal je odločno, »in„in vemo, kako je drugod,

Gregorič?«“

»Ne„Ne imenujte mi tega imena!«“ vzrojil je Birk

»Gospod„Gospod Birk, tu sem k meni se vsedite!«“

tudi solze. »Če„Če dovolite«dovolite“, dejal je v hvaležni

»Na„Na vaše zdravje!«“ napil mu je ta. »Nič„Nič se

jaz pa imam drugo merilo.«“

»Bokal„Bokal starine!«“ ukazal je glasno komisar.

»Pustite„Pustite, gospod Birk; danes plačam jaz, drugič

pa vi.«“

»Kakor„Kakor vam drago«drago“, priklonil se je Birk,

»Ali„Ali ste ga videli, Birka?«“ dejal je jeden,

»nič„nič ni pozdravil.«“

»Jaz„Jaz pa imam rajši«rajši“, rekel je drugi, »da„da

komisar.«“

»Sedaj„Sedaj se gre za to«to“, dejal je, »da„da se obvaruje

je ta Gregorič.«“

»Istina«„Istina“, pritrdil je Birk. »Menite„Menite-li, da je

puško, ki ni bila za nič, in norca se je delal.«“

»Policaj„Policaj Korenček«Korenček“, pristavil je Birk, »je„je

Gregoriča, ki je nabijal pozive k uporu.«“ Zlobno

ali domišljene — dejal bi — »usoda«„usoda“. Osebno

»Oče„Oče, oče!«“ vzklikne radostno sinek njegov

belega kruha. »Kje„Kje pa ste bili? Po vsem mestu

vas iščem.«“ Oklene se ga deček, da ga ne bi

»Od„Od Gregoričeve mame«mame“, bil je odgovor.

»Pusti„Pusti!«“ zagrozi se mu: »od„od Gregoričevih

ne smeš vzeti nič; če ne, bodeš tepen.«“

»A„A jaz sem lačen«lačen“, ihtel je sin in premagoval

»Z„Z mano pojdi!«“ In šla sta kupit kruha in

»Kje„Kje pa ste sedaj?«“ vprašal je oče bolj tiho.

»Pod„Pod kapiteljsko cerkvijo. In kako prijetno

je v hiši.«“

poslal v kratkem. »Zastonj„Zastonj nečem nič.«“ Po

teh ljudij, od teh Gregoričev. »Niti„Niti kozarca vode

nima nikdo vzeti od njih!«“ je kričal. »Gregoričevih„Gregoričevih

menoj, ker jaz nočem nič slišati o njih!«“

»Nekam„Nekam se odpravljajo«odpravljajo“, razlagal je Korenček

»Časi„Časi so hudi. Kaj se hoče!«“ mežikal je

»Ljudi„Ljudi je treba prijeti v strah«strah“, dejal je s

povzdignjenim prstom tovariš, »inače„inače se zgodi

so napete.«“ — V tem je vstopil tajnik Lavallée

Drug za drugim so se odpuščali potem »nadzorniki«„nadzorniki“;

»Kako„Kako se vam zdi služba?«“ vprašal je komisar

»Tako„Tako. — Za silo.«“

»Ker„Ker so taki sodelavci«sodelavci“, zagovarjal se je

oni. »Kaj„Kaj hočete! Vlada mora spoznavati in

celo umetnika, ki se opira preveč na »vox„vox populi,

vox Dei«Dei“. Tu je kritika na svojem mestu,

Kateri način vam je bolj všeč?«“

»In„In to je tudi moj način in sistem«sistem“, dejal

je komisar in ponudil mu roko. »A„A kako hočem

čegar blaginja nam je najvišji zakon.«“

»Nič„Nič mu ne bode škodilo«škodilo“, dejal je precèj

malomarno, »če„če se mu za par sto frankov pristrižejo {{prelom strani}}

Ne bo več nosil tako po koncu grebena.«“

»Stvari„Stvari so take, da mu lahko zadrgnejo vrat«vrat“,

»Ugnali„Ugnali bi tega peklenskega Aperta«Aperta“, je

dejal, »ugnali„ugnali, da smo jedini. A ta se boji zamere,

možje!«“ Beseda mu je zastala v grlu, ko zagleda

»Ne„Ne zamerite, da vas pridemo nadlegovat«nadlegovat“,

»Pridete„Pridete pa kakor nad razbojnike, gospod

komisar«komisar“, reče Gregorič. »Kaj„Kaj bo pa dobrega?«“

»Po„Po orožje smo prišli.«“

»Orožje„Orožje sem že oddal; potrdilo pokažem

takoj.«“

»Ni„Ni treba. Ali ste pa tudi oddali vse orožje?«“

»To„To je predrznost. Jaz se bom pritožil zoper

tako postopanje; jaz sem mestni svetovalec.«“

»Vsa„Vsa čast! A sedaj nas briga le vaše orožje.

Dajte, kar imate, z lepa!«“

»Poiščite„Poiščite sami!«“ dejal je Gregorič in pokazal

»A„A morebiti imate kje drugje. Bodite tako

dobri in pojdite z nami pod streho!«“ Gregorič

»Jaz„Jaz se ne ganem«ganem“, dejal je odločno.

»To„To bodemo videli.«“ Apert je mignil vojakoma,

»Proč„Proč žensko!«“ ukazal je Apert, Gregorič

»Prokleti„Prokleti Birk!«“ mrmral je Gregorič zagledavši

»Po„Po koncu! Kaj klečiš pred vragom!«“ srdil

»Gospod„Gospod Lavallée«Lavallée“, dejal je Apert, »ne„ne pozna

jim pa pokažeš zobe, pokoré se takoj.«“ Birk

»A„A kaj potem?«“ vprašal je zvedavo Birk in

»Ker„Ker sedaj tako razsajam? mislite«mislite“, odgovoril

»Tega„Tega me ni strah«strah“, dejal je čez nekaj časa

smehljaje se in mahnil s palico po zraku. »In„In tudi

in konja vam posodim jaz.«“

v proslavo »veselega„veselega dogodka«dogodka“ prekličejo izjemne

opiraje se na evangelij: »Dajte„Dajte cesarju, kar je

cesarjevega, in Bogu, kar je božjega«božjega“, opominjal

»Zmagovati„Zmagovati znajo ti Francozi«Francozi“, reče naposled,

»vladati„vladati ne znajo. Ljudske čudi ne poznajo

nič, in ta jih bo iznenadila.«“

»Na„Na videz«videz“, zmignil je oni z rameni. »Nove„Nove

danes.«“ Umolknil je in se vtopil v svoje misli.

»To„To so korenine bodoče naše črne vojske«vojske“,

»Nič„Nič sile; če ne bo hujšega, gospod komisar«komisar“,

»Vse„Vse pri starem; nič novega«novega“, razlaga komisar.

»A„A kaj so oznanjevali danes po cerkvah;«“

ugovarja jeden. »Da„Da je mir sklenjen, da se treba

podati!«“

»Mir„Mir, dokler sneg ne skopni«skopni“, dejal je Apert

in mahnil z roko. »Baš„Baš zaradi teh govoric sem

prišel, da jim prehitro ne verjamete.«“ Divji

»Kmetje„Kmetje se bodo kujali«kujali“, dejal je Apertu

»Treba„Treba jih poučiti«poučiti“, menil je Apert. »Skličite„Skličite

bode več duhovščina mešala glav.«“ Sinúr je

»Počasi„Počasi cepajo«cepajo“, dejal je Sinúr.

»In„In iz hiš se jih mora vleči kakor srobot

iz grma«grma“, dejal je pristopivši tovariš.

»Duhovska„Duhovska zasluga«zasluga“, siknil je Apert. A

obrnjen: »Dajte„Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in

Bogu, kar je božjega!«“

»A„A kateremu cesarju? To se vpraša«vpraša“, posegel

»Stara„Stara vera, stari cesar!«“ začeli so vpiti.

»A„A mir, mir je sklenjen«sklenjen“, ugovarjal je zopet

»Mir„Mir?«“ povzel je Apert. »Mir„Mir je od danes

v deželi, kako malo drugič!«“ Dokazoval je, da

nad njimi in jih psoval. »Sedaj„Sedaj prihaja s

kako bo zvest vam, katere zaničuje!«“

»In„In takega nasilnika, izobčenega iz katoliške

vodi, če ne sebičnost?«“

»In„In ti ljudje si upajo sebičnost očitati komu!

vam sedaj kaj hujšega pripetiti.«“

»A„A kdo misli na sedaj, na današnji dan!«“

množica župnikove besede. »Kadar„Kadar bode prilika

z vami po poti zmage in slave.«“ Spominjal jih

»A„A ti so se borili v zvezi s cesarsko vojsko,

naznanil francoskemu oblastvu.«“ Nepopisno razburjenost

branili kmetje. »Pobijte„Pobijte ga!«“ kričali so prvi;

»Nazaj„Nazaj!«“ razlegalo se je od druge strani. »Pobijmo„Pobijmo

rajši te tatinske cigane!«“

glasom: »Taki„Taki so, hinavci! Kjer jim kaže,

že se poje tedeum za francoske zmage.«“

»Istina„Istina!«“ vpil je Sinúr; »ne„ne poznajo teh vezij.«“

»Janez„Janez Smolič!«“ obrnil se je Apert h kmetu,

ustmi, »koliko„koliko davka ste plačevali pod staro

vlado?«“

»Osemnajst„Osemnajst grošev, gospod.«“

»Koliko„Koliko plačujete sedaj?«“

»Osemnajst„Osemnajst frankov; a jaz ne zmorem tolikega

davka.«“

»Miha„Miha Robas, koliko so vam plačali Francozje,

do Novega mesta.«“

»Ne„Ne krajcarja ne«ne“, hudoval se je kmet; »še„še

tepen bi bil kmalu, ko sem zahteval denar.«“

»In„In vam, Jurij Matorec, so zažgali Francozje

hlev. Koliko ste dobili odškodnine?«“

»Vesel„Vesel bom, če me pusté zanaprej v miru«miru“,

»Taka„Taka je nova vlada«vlada“, sklepal je Apert in

»Sedaj„Sedaj bi bil čas!«“ menil je Sinúr, »ko„ko so

general iz mesta.«“ Apert je ugovarjal, da niso še

kadar bode čas. »Vsi„Vsi za jednega, jeden za

vse!«“ klical je možem za slovo. »Pokažimo„Pokažimo svetu,

kakor jeden mož, kadar se vam dá znamenje!«“

»Kdor„Kdor ne pojde«pojde“, klical je Sinúr za odhajajočimi

kmeti, »temu„temu zažgemo hišo!«“

»Vi„Vi morebiti ne mislite, gospod komisar«komisar“,

odgovoril je župnik, »a„a ti ljudje, katerim govorite,

je sklenil mir.«“

»Tu„Tu moja roka«roka“, dejal je Apert. »Prepričali„Prepričali

Brez zamere!«“

»Nič„Nič zamere. Če ne pridete več begat ljudij,

bodi vse pozabljeno. Hujskanja pa ne trpim več.«“

»Sedaj„Sedaj pa se gremo zopet navduševat za Francoze«Francoze“,

»Jaz„Jaz se vam čudim«čudim“, dejal je Birk polglasno.

»Kdor„Kdor je pameten«pameten“, razlagal je oni, ta

misli na prihodnje dni. »Meni„Meni treba francoskega

domoljubje, in narobe.«“

»A„A kaj vam gré prav za prav od srca?«“

»Kakih„Kakih par sto frankov bo plačal«plačal“, dejal

»Naj„Naj plača; saj ima!«“ pristavil je drugi s tisto

trnjevo pot in začel dokazovati sam svoj »alibi«„alibi“,

»Ali„Ali kaj veš, kako se je iztekla pravda Gregoričeva?«“

»Nič„Nič še ne; danes, menim, izide razsodba«razsodba“,

»Ah„Ah, kako me skrbi!«“ vzdihnila je žena.

»Ljudje„Ljudje pravijo, da bo ustreljen.«“

»Kaj„Kaj ti je prišlo na misel!«“ zavrnil jo je

mož; videlo se mu je, da ne govori rad. »Kaj„Kaj

nam mar ti Gregoriči!«“

»Oh„Oh, gospa se mi smili«smili“, tarnala je žena.

»Koliko„Koliko je prestala v tem času, kar je mož

pozabila dobrot nikdar.«“

»Oh„Oh, k smrti je obsojen«obsojen“, vzdihovala je

»To„To ne more biti, ne more biti«biti“, jecal je

»Oh„Oh, vsakdo pravi, da je to krivica«krivica“, tarnala

je ona, »a„a nihče ne more pomagati.«“

»Jaz„Jaz se moram prepričati sam«sam“, vzkliknil

»Torej„Torej res?«“ dé naposled Birk z zamolklim

»K„K smrti obsojen«obsojen“, prikimal je komisar na

»In„In nobene pomoči?«“

»In„In vi niste izpregovorili nobene besede?«“

»Kaj„Kaj pa velja moja beseda!«“ odvrnil je

»Najbrž„Najbrž, najbrž! in nemara, nemara! Tisti

vaš lažnivi nemara me je že preslepil jedenkrat«jedenkrat“,

ga je imenoval. »Nesrečno„Nesrečno trenutje!«“ je

vpil, »ko„ko sem se bil sprijaznil z vami, nesrečna

denar, ki ste mi ga preskrbeli vi!«“

»Kdo„Kdo straži nocoj.«“ vprašal je jeden.

»Korenček«„Korenček“, bil je pomirljiv odgovor. A da

»Rešit„Rešit smo vas prišli«prišli“, šepetal je pomočnik,

»grdimi„grdimi pijanci«pijanci“, tam je vpila razjarjena gospodinja.

»Policaj„Policaj, policaj! Kje je policaj?«“ —

mesta. »Bodete„Bodete že počakali. Saj je še tisti čakal,

ki je s črešnje padel«padel“, dejal je nevoljen, in hitrejše,

»Ho„Ho, ho, tatje, roparji!«“ pričel je klicati Korenček

odrezal se je: »Jaz„Jaz ne morem biti povsod; pa

za dvajset frankov na mesec.«“ Če je pa menil

in vzdignil roko in tri prste: »Služba„Služba je služba;

tu ne poznam ne Petra ne Pavla.«“

»Tragičen„Tragičen slučaj je to, gospodje študentje«študentje“,

dejal je svetovalec, »tragičen„tragičen za ubogega Gregoriča.«“

»Za„Za Korenčka tudi«tudi“, odvrnil je dijak in

»Kako„Kako? Gospodje študentje, za Korenčka?

Tragičen!«“ čudil se je oni.

»Ali„Ali znate grški, gospod svetovalec?«“ vprašal

»Znal„Znal sem; a sem že vse pozabil.«“

»Zapomnite„Zapomnite si torej z nova, da je tragičen

da ni Korenček tragičen!«“

»Do„Do Sinúrja«Sinúrja“, dejal je ves zmeden.

»Potem„Potem z menoj!«“ odvrnil je ptujec in ga

»To„To je tudi moja misel«misel“, dejal je Sinúr zadovoljen,

»Jutri„Jutri je v Mestu sv. Lukeža semenj«semenj“, razlagal

je, »med„med sejmarji bomo hodili, da nas ne

bo zapazil nihče in nihče nič slutil.«“

Sinúrjev sel. »Za„Za starega cesarja!«“ dejal je skrivnostno.

»Jutri„Jutri nad Francoze; ob štirih zjutraj

vrh klanca!«“ Petje je omolknilo za ta večer in

»Križ„Križ božji!«“ vzdihnila je preplašena mati

poslanca. »Za„Za starega cesarja«cesarja“, dejal

»Ne„Ne bodite sitni!«“ dejal je fant čemerno.

»Jaz„Jaz pojdem.«“ Vrgel je suknjo čez ramo in

in izginil v noči. »Bog„Bog mi grehe odpusti, kako

so sitni!«“ godrnjal je sam pri sebi, ko mu je

ž njo. »Hočete„Hočete li, da se nam zažge hiša?«“ pogovarjal

bolest. »Tiho„Tiho bodite in molite!«“ s temi besedami

»Če„Če ne bi šlo za cesarja«cesarja“, godrnjal je oče,

»malo„malo bi se brigal jaz za tega komisarja in za

njegove rokovnjače.«“

»A„A kdo nas bo vodil?«“ vprašal je majhen

»Komisar„Komisar. Kdo pa!«“ odgovoril je jeden.

»Oni„Oni, ki je tako lepo govoril v nedeljo.«“

»Saj„Saj je poslal svojega tovariša sem, onega,

ki tam spredaj hodi s Sinúrjem«Sinúrjem“, pokazal je

fant s prstom. »Če„Če je bil že nas tako vnel,

kaj menite, kako je navdihnil meščane!«“

»Sinúr„Sinúr je bil vojak«vojak“, dejal je jeden; »ta„ta bi

bil dober poveljnik.«“

»Za„Za ropanje«ropanje“, pristavil je sosed zamolklo

»Kadar„Kadar pobijemo Francoze«Francoze“, godrnjal je

drugi, »lotili„lotili se bomo pa tam-le onih.«“

»Otroka„Otroka mi odgoji dobro!«“ dejal je sam

ganjen. »Pošten„Pošten naj ostane kakor jaz; a tako

mu daj Bog!«“

vpila vsa preplašena: »Razbojniki„Razbojniki,

razbojniki!«“ Po teh in po sejmarjih

»v„v kresijo, v kresijo!«“

»Za„Za menoj!«“ zavpil je Birk,

vrata, zgradil se je na kolena. »Rešite„Rešite se, gospod

Gregorič, rešite se!«“ vikal je smrtno ranjen in

branil, pobili in vpili v veži in pred hišo: »Komisar„Komisar!

Komisar naj pride! Kje je komisar? —«—“

»Kaj„Kaj je storiti? Kaj je storiti?«“ vikal je v

»Naprej„Naprej, naprej! Vodite nas!«“ vpila je množica.

»Nič„Nič besedij!«“ so vpili. »Sedaj„Sedaj ni časa!«“ Čulo

»Pobijte„Pobijte ga, sleparja, zapeljivca!«“ zakričala

»Kam„Kam pa sedaj?«“ vpili so kmetje in gledali

mile darove za svoje »pogorelce«„pogorelce“.

dete: »Kje„Kje so papa?«“ upirali sta Birkovi siroti

deklica: »Kdaj„Kdaj pa pridejo naš papa domov?«“