Zgubljen mož: Razlika med redakcijama

| prejšnji=

| naslednji=

| poglavje=

| avtor= Fran Erjavec

|licenca=javna last

}}

 

Po tvojih ulicah, Ljubljana! sem hodil lansko jesen. Merzloten veter je pihal; poprejšno noč je sneg pervikrat pobelil kamniske planine in zapadajoče solnce jo je rudečilo z zadnjimi zarki. Ko grem mimo bolnisnice, odpró se velika vrata in štirje možjé prinesó trugo, pokrito s suknom, ki je morebiti nekdaj bilo černo. Nosačem se je neznano mudilo, komaj jih je dohajala stara ženica, edini pogrebec; tudi duhoven ni spremljal merliča.

 

 

Ko čujem Skalarjevo ime, spreletelo me je nekako čudno. Vsak nesrečen človek ima neko pravieo za nase pomilovanje. Nesreča poveliča vsacega človeka, tudi najbolj zanicevanega reveza, posebno če ga vidimo mertvega pred seboj; zdi se nam vselej {{prelom strani}} boljši, ko je bil znabiti v resnici. V tesni trugi vidimo zdaj le junaka, ki so ga zmagale neprijazne okolnosti in ne prašamo

Stopim hitrejše in se pridružim ženici, ki me je z začudenjem pogledovala od strani.

 

 

 

Prišli smo do jame, nosači so potegnili sukno s truge, pobrali so nosila ter so hitro odšli, ne čakaje pokopa. Dva grobarjeva

Mrak se je že vlegel na grobe, ko sva z ženo zapustila pokopališče. Žena je bila jako razgovorna, ni je bilo treba mnogo nagovarjati, rada je povedala, kar je védela.

 

v latinske sole. Ko bi bil delj časa živel, gotovo bi Matevž ne bil zašel na tako slabe pote. Mati njegova je bila moja sestra, bila je dobra žena, za-nj veliko predobra. Njena edina želja je bila, enkrat doma v farni cerkvi svojega Matevža viditi na prižnici in iz njegovih ust poslušati božjo besedo. Kedar sem bila pri njej, govorila mi je od tega in vselej sve se obé veselja jokali. Matevž je bil vedno pervi v šoli, vsi gospodje so rekli, da ima med vsemi najboljšo glavo in svojo mater je tudi tako rad imel, da je storil po njeni želji ter šel v lemenat, akoravno ni imel za ta sveti stan pravega poklica, kakor se je pokazalo pozneje. Ali mater je pa vendar le veselilo, da jo je ubogal, ali učakati srečnega dne, na kterega se je tolikanj veselila, to jej ni bilo dano, Bog jo je poprej poklical k sebi. Matevž je po materni smerti ostal sam; zdaj ga ni več vézala materna želja, slekel je černo kuto in prevzel je doma gospodarstvo, ali vsi sosedje so rekli, da iz spridenega gospoda ne bo nikoli dober gospodar. In sosedje so bili modri možjé. Matevž se je kmalo spoznal z lepo mlado deklino, ki jo je priserčno rad imel, mislil je, da jo dobí za ženo. Ali ona je bila nestanovitna in omahljiva, zapustila je Matevža in vzela druzega. To je polomilo Matevža se bolj ko materna smert. Zanemarjal je gospodarstvo, v cerkev ni hodil, tih in žalosten je pohajal po polji, vsi smo mislili, {{prelom strani}} da se v njem kuha huda bolezen. Jeseni pa po ajdovi žetvi mu ni bilo več doma ostati, polastila se ga je spet želja, kaj več se učiti. Gospodarstvo je dal v štant in šel je na Dunaj v visoke šole. Kaj je ondi délal, to mi ni znano, le to vém, da je neznano veliko denarja potreboval: kakor sneg s pomladi je kopnelo njegovo gospodarstvo. Gozd za gozdom, njivo za njivo je prodal. Od gospodov, ki so ga vidili na Dunaju, zvedeli smo, da je neznano

učen, od njega samega pa ni bilo nobenega glasu, in vendar je teklo ze sedmo leto, kar je šel od doma. Kar zvemo, da je šel

govorili, da bi bil kmalo ustrelil necega grofa ali kali in da je zato moral bežati. Takrat so mu poslali zadnje krajcarje, vse lepo premoženje je zaštudiral. Od zdaj ni bilo od njega ne pisma ne poročila, preteklo je že blizo dvanajst let; mislili smo, da je že davno mertev, kar se je pred desetimi leti spet pokazal, ali kako se je spremenil! — Komaj sem ga se spoznala, neznano se je postaral. Pravil je, da dobi tukaj profesorsko službo — ali niso mu je dali, da-si ravno so govorili,

da več vé, ko vsi drugi. Revež je bil brez vsega zasluzka; česar se je lotil, povsod mu je spodletelo. Bil je pri meni in dasi

 

Na enkrat mu šine v glavo, da ne more več pri meni ostati, da mu vest ne pripušča, da bi še delj časa mené nadlegoval.

Branila sem mu ali zastonj — šel je, kam? — ne vem. Osem let ga ni bilo na spregled, tudi se ni čulo od njega, kje in kaj déla. Lansko zimo se kar nenadoma spet prikaže, ali ni ga bilo k meni, menda se me je bal. Revež se je popolnoma zapustil, bil je raztergan in zamazan, beračil je in kar je izprosil, to je zapil — na žganji. Vedno je bil pijan. Oh kako lepo sem ga prosila, naj gre k meni in naj se loti kacega koli déla. Ali ni me poslusal.

 

{{prelom strani}}

Toliko sem zvedel iz Skalarjevega življenja; zdaj mislim pa še povedati, kje in kako sem se z njim seznanil.

Z obema rokama si je podperl glavo in zamišljeno je gledal v tla. Star je bil kacih 36 let, lice je bilo lepo ali prepadeno in čisto obrito. Že sem se mislil umekniti nazaj, kar me zagleda.

 

 

 

Imel sem pri sebi Ovida. V šoli smo ravno brali njegova pisma, v kterih revež posilja bridke zdihljeje iz pustega Ponta v

 

Nas učitelj je bil pameten mož. — Moj sosed je sanjavo gledal na belo Ljubljano, jaz sem pa v eni roci dermal Ovida, v drugi pa Schwab-Osiandrovo prestavo.

 

 

 

 

 

 

{{prelom strani}}

 

 

Dam ga mu in on zapiše nekaj na košček popirja.

 

 

Ko spiše, da mi svinec nazaj. Izpraševal me je o šolskih stvaréh, o učiteljih itd. Na zadnje mi reče:

 

 

Če dalje bolj sem se čudil učenemu možu. Na tihem sem si srečo voščil, da sem posodil svinec možu, ki bo k letu znabiti

Med tem zazvoní poldan.

 

 

Vsaki dan sem hodil na grad, ali neznanega pesnika ni bilo več v mojo utico. Dvakrat ali trikrat sem ga pozneje še vidil

Ravno se je bil iznebil neke prav kosmate in poslušavci so veselja hrohotali.

 

strupa.

 

Rad bi bil z njim govoril, all v tem društvu ni bilo mogoče in vidil sem, da je pijan — torej sem ga pustil v divji derhali.

 

 

 

Jaz sem ga precej spoznal — bil je učeni mož z grada. Moj piijatelj se mu smeje v obraz, on pa ne čaka najinega odgovora.

 

 

 

 

Prijatelju povem, od kod ga poznam in kakošnega sem ga vidil za Savo med dervarji. Ko prijatelj to zvé, ni se mu več smejal.

Bil je ravno semenj in ta čas je na tem tergu vse polno kramarskih štantov. Okoli onega je bilo veliko ljudi, akoravno je bilo še zgodaj.

 

glas in potem občni smeh.

 

lepo skerbno razobesil po štantu, škornje si je postavil kraj glave, na vsako stran eno. Svoj vderti cilinder je deržal na trebuhu in nad njimi je sklenil roke. Ljudi je prihajalo vedno več, nekteri so se jezili, drugi so se smejali, on je pa lepo sladko spal. Nekdo pripelje mestne čuvaje, ki so ga prebudili. Z zblojenimi očmi je gledal plašno okoli sebe, storil je, kar so mu rekli, oblekel svoje cunje, škornje je pa v roki nesel in vsacega popraseval, če je frančiškanarska cerkev že odperta.

Štiri tedne pozneje sem bil pri Matevževem pogrebu.