Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

odstranjenih 351 zlogov ,  pred 9 leti
m
popravki
m (številčenje poglavij, pike na koncu poglavij)
m (popravki)
naša uborna rodbina. Vas Bobovec je nekje na Slovenskem, kakor smo omenili že poprej; ima nekaj čez štirideset hiš, dva premožna kmeta, cerkev, šolo in župnišče, v njem tri duhovne gospode. Skozi vas teče potok, pred njo se razprostira polje in ravnina, za njo pa se vzdiguje hribovje s smrečjem obrasteno. Kako četrt ure Bobovcu na strani stoji grad bobovških gospodov, in to poslopje ima mnogo pomena za našo povest. Izvedeli smo, da je oče Slavelj v svojih neoženjenih letih tu sem
hodil drva cepit in da je služila mati Slaveljka pri grajski gospé, predno se je preselila v revno
kočo revnega Slavlja. A l iAli vrnimo se zopet k povesti!
 
Naključilo se je bilo tako, da je naš junak šele drugo jutro bil sprejet v naročje svete {{prelom strani}} cerkve. Ko pridejo domov iz božje veže in oče Slavelj ogleduje obličje svojemu rojencu, se mu je zdelo zdaj mirnejše, lepše in prijaznejše.
 
Pobožna in pri štiridesetih letih še neomožena samotarka Meta, ki je morala biti pri tacih
rojstvih, pritrdila je očetu, rekoč: {{pg|»Glejte, na malih bodete čudeže videli, kakor je zapisano
v evangeljskih bukvah.}}«
 
Slavlju se odpro usta od samega začudenja o toliki vednosti in odgovori ji ponižno: {{pg|»Prav
praviš, Meta, ali jaz ne pričenjam z evangeljem, takrat se zbiram šele za pridigo in za to, kar
pride iz gospodovih ust.}}«
 
{{pg|»To pa že ni prav,}}« odgovori Meta, {{pg|»čemu moči zbirati? Zakaj kar je božjega, gre po ravni cesti v srce, kar pa je peklenskega, se skuša po ovinkih vtepsti v vrt naših duš.»}}«
 
{{pg|»Prav praviš, Meta,}}« in oče Slavelj si izgladi s čela temne lase. Meta umiva ročno malega
Slaveljka v mlačni vodi, kar ji zastavi za nekaj časa tok gibčnega jezika.
 
== II. <br> Pripoveduje se, kako srečo je Ivan Slavelj doživel krstnega dné. ==
 
Ko je bila Meta malega Slavlja povila v plenice, položi ga v novo zibel in naredi mu križ čez čelo in usta. Potem reče: {{pg|»Molitve je treba, molitve!}}«
{{prelom strani}}
{{pg|»Ta je prava, Meta, prav govoriš, Meta!}}« odgovori oče Slavelj, ali kaj pravimo {{pg|»odgovori}}«? zavpije oče Slavelj; zakaj prišlo mu je iz dna srca.
 
{{pg|»Oče, Vi ste bogudopadljivi}}«, pravi Meta. {{pg|»Bog Vam pa je dal tudi prelep dar}}« (in ozre
se na spečega našega junaka). {{pg|»Ali z darom pridejo tudi dolžnosti}}«, pristavi, {{pg|»da ga vzredite duhovsko, kakor se pridiguje na prižnici, da ga na koncu sveta naš blagonosnik ne obsodi in da ga ne zagledamo med kozli in med črnimi!}}«
 
{{pg|»Da ga ne zagledamo med kozli!}}« godrnja oče Anton ter si podpre čelo, težko čelo.
 
{{pg|»Da ga ne zagledamo!}}« reče Meta, potem pa se nagne k očetu Slavlju in pošepeta: {{pg|»Ali
da se ne zgodi, imam gotovo pripomoč.}}«
 
{{pg|»Gotovo pripomoč, praviš?}}« in oče Anton povzdigne radosten oči. Meta pa privleče na dan obdelano molitveno knjigo in jo odpre na mestu, kjer so ležali v nji stari naočniki.
 
{{pg|»Tu je}}«, pravi s prepričanjem. Oboroži nos in prične brati: »Molitvica in pobožni vzdihljaji
nad novorojenim otrokom!«
 
Počasi bere in navede vse dobrote, katere so sveti oče papež Silvester za to molitvico in za te vzdihljaje podarili, »ako se zmolijo z vrednim duhom, ter se moli deset ,Češčena‚Češčena si
Marija'Marija‘ in ravno toliko ,Čast‚Čast bodi'bodi‘, ako se človek izpove in prejme kruh božji.«
{{prelom strani}}
Oče Slavelj vzdihne strmeč o tolikem blagoslovu. Meta pa moli ter konča tako: {{pg|»In ti sveti križ in sveti les in sveti žeblji in sulica presveta in vse svete svetinje, vpijte na glas,
da gledajo nebesa na ta novi ud udov svetecerkve z največim dopadajenjem.}}«
 
{{pg|»Zdaj pa še zarotenje}}«, reče in povzdigne glas: {{pg|»In ti ,cercerelus'‚cercerelus‘ pogini, ,cercerelus'}}‚cercerelus‘!«
 
Tako se konča ta prekrepka molitvica, polna cvetoče pobožnosti in najlepšega duha, kakor jih je več med narodom slovenskim.
ter se pripravlja na odhod.
 
{{pg|»Jè!}}« reče oče Slavelj, {{pg|»ka-li meniš že iti?}}«
 
{{pg|»Bom pa šla}}«, odgovori ter v resnici odide.
 
{{pg|»Prav dobro si mi storila}}«, vpije oče Anton za njo iz hvaležnega srca, {{pg|»pa še kaj pridi!}}«
 
Tako se je pričelo življenje našemu junaku, in potem je živel brezskrbno do istega časa, kateri
Samo bobovški gospod učitelj Štefan Deska je bil nekako zamišljen, ko je o sončnem vzhodu oprtil košek dobrega gnoja, da ga ponese še pred šolskim pričetkom na mesto, kjer naj bi njegove dobrodejne moči pokrepčale onemoglo rušo.
 
{{pg|»Slabo se mi godi!}}« pravi bobovški učitelj žalostno ter počasi odide na hribovje za Bobovcem,
kjer mu je bila oddeljena za užitek njivica, peščena in suhotna.
 
vas pod sabo.
 
{{pg|»Tam je Tinkar, vse še v pokoju ni mi še oddal zadnje bire izterjam! In tu doli
Čudej, tudi še vse spi za libero še ni plačal in tam Kisel, v miru še vse deček njegov
mi ni še prinesel za drva; moram danes povprašati, kako da ne. Slabo se mi godi!}}«
 
In godrnjaje stopa dalje in dospe do svoje lasti, kjer se oprosti težkega bremena. Z olajšano dušo se vrača potem ter vrže z nekako zadovoljno gracijoznostjo slabopleteni košek čez učena ramena. Sum novega življenja {{prelom strani}} je prebudil menda tudi pri Deski učiteljsko stran trpeče duše, zakaj s slastjo govori sam s sabo:
 
{{pg|»Pri Porekarju že dim včeraj zopet metal kamenje po farovškem Tetirju tri gorke po
prstih; pri Kosmu se oglaša živina slabo vedenje v cerkvi danes malo pokore; pri Kočarju že žagajo drva zopet ni znala pri župniku šest resnic naj kleči!}}«
 
In tako prehodi gospod magister ves Bobovec ter pripravlja bliskove mlademu zarodu njegovemu, mnogoobetajoči mladini.
 
Ko je osemkrat udarilo kladivo na bron bobovškega zvona, vzame učitelj Deska izza kota znamenje svoje oblasti dolgo leskovko, obleče dolgopeto haljo ter stopa počasi proti mestu dobrodejnega svojega delovanja. Srenjski očetje so bili najeli v ta namen sobo v vaški usnjariji ter z redko daroljubnostjo poklicali muze in gracije v kraj, kjer so vladale poprej erinije smrdljivega čresla in sirovih kož.
 
Pred strojarijo je že zbrana kopica vedoželjne mladine. Vpije, kriči, prepira se in pretepa.
strojarica ter globoko vzdihovala in prenašala in prekladala posodo na ognjišču.
 
{{pg|»Ali bode južina?}}« vpraša učitelj in skoraj milo mu je, ko se spomni tu pri plapolečem
plamenu in pri polnih loncih mrtvega svojega ognjišča.
 
Žena pritrdi zamolklo.
{{pg|»Kaj? ... Žalost?}}« začudi se Deska.
 
{{pg|»Bolezen čez noč ... Ančika bo umrla, o Bog!}}« ihti se ostrašena mati.
 
{{pg|»Mirnost, le mirnost, ta je tolažba!}}« reče Deska. {{pg|»Ali ste že kaj poskušali?}}«
{{prelom strani}}
{{pg|»Ne vemo ničesar, take bolezni še ni bilo v hiši!}}«
 
{{pg|»Torej poglejmo, kaj je.}}« In z veliko zavestjo stopa za ubogo materjo. Tu moramo
povedati, da je Štefan Deska po Bobovcu slovel tudi za spretnega zdravnika.
 
{{pg|»Vroče ji je, pravite?}}«
 
{{pg|»Vsa je v potu, nič več me ne pozna.}}«
 
{{pg|»Mati}}«, in gospod Deska obstane ter s čudno učenostjo obrne pogled na objokano
ženo, {{pg|»mati, poslušajte moje besede, te sem bral v starih visokoučenih bukvah, v taistih so
vsi zdravilni plodovi popisani, povedane vse dobrodejne koreninice, vsi močni sadeži in vse
rastline in vsa mogočna zdravila in vsa krepka doktorstva.}}«
 
Strojarica strmi in sklepa roke. Deska pa se je obradostil, videč vtisek svoje besede.
 
{{pg|»Ni je bolezni, katera bi ne imela nasprotnika v oni imenitni knjigi}}«, pravi, {{pg|»ki je, seve, v visoki nemščini pisana. Tudi je tam pisano o učeni astronomiji in prečudnem zvezdogledstvu
in o moči, katero imajo zvezde in luna do nas. Samo proti vročini ni posebnega zapisano.}}«
 
{{pg|»Tedaj ni nič gotovega?}}« ustraši se ženica.
 
{{pg|»Tega bi ne trdil}}«, pravi učiteljski zdravnik, {{pg|»tega ne trdim. Temveč prišel sem do prepričanja po dolgih premišljevanjih, mati, po težavnih primerah, mati, da je vročinam najhujša {{prelom strani}}« nasprotnica voda.}} — {{pg|»Voda, voda, Vam pravim}}«, govori z navdušenjem. {{pg|»Ta dobrodejna moča,
katera nam goni mlinska kolesa in z zelenjemn obdava travnike in polje naše, ta je pomočnica
tudi našemu zdravju!}}«
 
In Štefan Deska stopi v borno sobo, kjer se je borilo mlado življenje s smrtjo. Na slabi
blede ustnice in bolest prešine tedaj čelo in lica.
 
{{pg|»Voda}}«, pravi Deska, {{pg|»že vidim, voda bo delala tu strašno dobro, voda, ta čudodelna pomočnica.}}«
 
{{pg|»Vode, prinesite vode}}«, vpije, {{pg|»da jo vlijemo čez njo in da jo pretresejo vsi vodeni
sokovi in čistine in da ji ugasne ogenj v drobu. Vode, vode!}}«
 
In ženica hiti po čudodelno zdravilo, Deska pa sede v vznožje bolniške posteljice in z mirno
Deska pa, čuteč, da ni potreba več njegovih vednosti, govori:
 
{{pg|»Mirnost, mirnost, mati, ta je tolažba!}}«
{{prelom strani}}
In odide in nočemo reči, da čisto brez sočutja.
 
{{pg|»Vse mora umreti}}«, govori mehko, pred strojarijo in svojo šolo stoječ, {{pg|»in nič ne pomaga, ne zdravilstvo, ne višja astronomija. In tudi jaz, tudi jaz Štefan Deska, bom legel, in potem ne bo
treba ne gnoja nositi, ne južine kuhati!}}«
 
Tako je govoril Deska in nihče ga ni motil v tožnem premišljevanju . . .
== IV. <br> Bobovška umetnost. ==
{{pg|»Tu dohaja moj prijatelj, Lavrencij Žolna, in prašam, odkod?}}« izpregovori Štefan Deska
čez nekoliko časa. Zapazil je bil od daleč suho osebo, zavito v obleko na pol gosposko, na pol
kmečko. Ta oseba je bila obložena z mnogovrstnimi zavoji, s slikarskim orodjem, kakor z
mazilci, bojami v mehurjih in drugimi rečmi.
 
{{pg|»Lavrencij Žolna, Bog s tabo!}}«
 
{{pg|»Vroče je, Štefan, vroče}}«, odgovori Lavrencij Žolna ter odloživši breme sede v travo
poleg učenega prijatelja.
 
{{pg|»Odkod?}}«
 
{{pg|»Iz mesta!}}«
 
{{pg|»Iz mesta torej!}}«
 
{{pg|»Opravila}}«, razlaga Lavrencij, {{pg|»opravila kličejo človeka zdaj sem, zdaj tja. Danes sem se {{prelom strani}}«
preskrbel. Tu dve libri najboljšega ultramarina, tu štiri libre angleške fine rumene boje, in tu
šestindvajset unč francoskega karmina. Časi so dragi, moj Štefan, karmin je poskočil, in prašam,
kaj moremo mi brez karmina?}}
 
{{pg|»Res je, slabo se nam godi}}«, pritrdi Deska.
 
{{pg|»Jej, da, jej da!}}«
 
{{pg|»Ali imaš dela, Lavrencij?}}«
 
{{pg|»Bo že, bo že!}}«
 
{{pg|»Bog ti daj srečo, Lavrencij! Ako ti je po volji, pojdiva proti domu!}}«
 
Lavrencij Žolna zopet oprti znamenja svojega vzornega stanu in lahno stopaje gresta
Rodil se je v čisto kmečki hiši; pasel je v mladih letih koze, in umetna roka njegova je znala sukati brezovko po hrbtiščih nagajivih bradatih dvorožnikov ravno tako, kakor pozneje napravljati lično in spretno s funtom dobrega francoskega karmina svetemu Martinu v nebo vpijoč plašč. Ali v onih časih pastirstva se mu prikaže boginja umetnosti in zdajci začuti v sebi moči, da se dvigne nad kozarja. In ni ga {{prelom strani}} zapustil dobri genij. Pričel je z znamenji, z golidami svetega Florjana, in končal je z oltarskimi podobami. Ali kakor imajo vsi umetniki velike napake, tako je imel tudi Lavrencij svojo. V boljših časih, ko se mu je plačevalo po dvajset goldinarjev za oltarske podobe in ko karmin ni bil še tako drag, se je bil privadil vina. Kadar je v takih urah prijel mazilce, posrečilo se mu je delo tako dobro, da ga je komaj umela najkolovratnejša fantazija. Tedaj mu ni težilo srca, ako je bilo videti tu nogo zlomljeno, tam roko kakor velikonočni kolač; ne, če je gledalo to oko proti jugu, in drugo na zahodno stran. Ideja je veljala, umetna ideja, kateri je služil bobovški umetnik.
 
In tudi danes je bil obšel duh idej Lavrencija Žolno. Komaj vstaneta z učiteljem, prime ga za roko ter mu reče zavestno: {{pg|»Štefan, ali si že kdaj mislil na to, da slikarstvo napreduje?}}«
 
{{pg|»Vsaka reč napreduje}}«, odgovori Deska.
 
{{pg|1»I, prav si rekel; zdaj pa jaz tebi povem, da napreduje slikarstvo tudi v meni, in to ti razložim.}}«
 
{{pg|»Tudi v tebi, Lavrencij, tudi v tebi, gotovo!}}«
 
In Deska se pripravlja, da bi poslušal razlaganje.
 
{{pg|»Cerkev, bivališče Najsvetejšega, daje pohujšanje}}«, zavpije vaški umetnik na vse grlo, {{pg|»cerkev daje pohujšanje, ino, ko bi sami župnik, vse časti vredni gospod, bili tu pričujoči, ino vendar ga daje.}}«
{{prelom strani}}
Tu moramo pristaviti, da je rabil naš umetnik, kadar je dospel na vrhunec svoje navdušenosti,
premnogokrat besedico »ino«, kakor se je pisalo tedaj po molitvenih knjigah, da bi se tako obdal s svitom umetne učenosti.
 
Učitelj se ozira plah okrog. {{pg|»Ne tako glasno, Lavrencij!}}«
 
Razburjeni umetnik pa kriči še huje: {{pg|»Cerkev je kraj molitve, kjer se moli na molitvene
bukvice in na molke, Štefan!}}«
 
In Štefan ga bojazljivo posluša.
 
{{pg|»Prijatelj Deska, cerkev je sveti kraj ino kraj Boga. Tu mora človek pozabiti, da je meso in poželjivost; ino torej so podobe ino slikarije ino štatve malopridne ino nič vredne, katere
budé naše meso, Štefan Deska!}}«
 
In Štefan Deska ga zvesto posluša. {{pg|»Ino taka je podoba svetega Boštjana, k drevesu privezanega; ti nagi udje, te gole prsi, koga bi vse to ne pohujševalo ino kateremu katoliškemu umetniku bi ne polnilo z žalostjo srca! Slikar, Štefan Deska, je služabnik božji, kakor župnik, prečastiti gospod duhovni oče. Slikar pridiguje z bojami, ino gorjé mu, ako daje pohujšanje!}}«
 
In Lavrencij Žolna konča navdušeno svoj govor: {{pg|»Ino sveta Magdalena ino sveta Lucija, kdo bi ne tožil, da vise po naših cerkvah. Proč torej ž njimi, proč podobe stranskih bobovških oltarjev!}}«
{{prelom strani}}
Ne vemo, ali je govoril Lavrencij besede o stranskih oltarjih iz dobičkarije ali iz čiste ljubezni, katera mu je gorela v srcu za vse, kar je dobro, lepo in umetno. Veseli nas pa, da je gojil naš Lavrencij Žolna že tedaj ideje, katere je razvijal mnoga leta pozneje cerkvenega
lista Aristotel vsem slovenskim dušam v pouk in veselje!
 
{{pg|»Saj ni že več varno pošiljati otrok in devic v božje hrame; tako ne sme ostati, vsaj
v naši fari ne!}}«
 
In navdihnjeni umetnik nagne glavo k učitelju ter mu pošepeta na uho: {{pg|»Vidiš, Štefan, mislil sem že mnogo ino premnogo, ino že sem tudi nekaj začel. Pa saj vidiš sam.}}«
 
In utihne ponosno.
 
{{pg|»Vidim sam}}«, reče učitelj radostno.
 
Tiho stopata potem po vasi. Žolna se veseli v svoji duši slave, katero je upal doživeti; učitelj
je bil Slavelj in revščina njegova.
 
Prišla sta do lesenih stopnic, katere vodijo v vežo. Pod koraki gospodarjevimi in učiteljevimi se tresejo in šibé kaj nevarno, tako da s strahom vpraša Deska: {{pg|»Prijatelj Žolna, ali jih ne misliš še popraviti?}}«
{{prelom strani}}
{{pg|»Čemu?}}« mu odvrne hladnokrvno, {{pg|»mene že še pretrpe.}}«
 
In stopita v zakajeno vežo.
 
{{pg|»Leksa!}}« zarjove Žolna, {{pg|»Leksa, kje tičiš, ti vrtoglavka potepena, Leksa, pravim!}}«
 
In na desni strani zaškripljejo vrata, in bled deček, kakih štirinajst let star, se približa
strahoma.
 
{{pg|»Kaj pa hočete?}}« pravi.
 
{{pg|»Kaj hočem, Leksa?}}« se zarezi Žolna srdito. {{pg|»Poglej, Leksa, te keble in to ognjišče ino
sonce zunaj na nebu in mene popotnega! Ali naj grem lačen spat, vrtoglava sraka ti?}}«
 
In predno obudi ubogi Leksa kesanje o svoji pregrehi, čuti že težko umetnikovo roko; solze se mu vlijό po licih.
 
{{pg|»Kaj si delal ta čas?}}«
 
{{pg|»Tole!}}« in deček vstane ihté in prinese oglajeno desko, na katero je bil naredil vstajenje
Zveličarjevo. Žolna ostrmi nad temi nežnimi potezami; ujezi se ter reče togotno: {{pg|»S teboj,
Leksa, ne bode nič, čisto nič ino nič!}}« Tako je govoril učenik, srdeč se nad spretnejšim učencem.
 
{{pg|»Zakuri!}}«
 
Vzame malo slikarijo pod pazduho, odklene vrata na levi strani veže ter stopi z Desko v
Boječe se mu približa mala deklica.
 
{{pg|»Leksa, ne jokaj, nikar ne jokaj!}}«
 
{{pg|»Le tiho, Marijanica, le tiho!}}« jo tolaži, ko vidi, da se je začelo tudi dekle ihteti.
 
In zdaj poznamo uborno rodovino našega umetnika.
Na sredi tega kmečkega umetnišča pa je bilo stalo in na stalu zagrnjena slikarija.
 
{{pg|»Štefan}}«, reče Lavrencij skrivnostno ter odloži svoja bremena.
 
Učitelj Deska pa sede na leseno klop pred stalo ter čaka.
Pokaže se podoba na križu. Deski se odprό usta in molčé upira oči v novi dokaz Lavrencijeve zmožnosti.
 
Z bledim, ali smejočim se obrazom visi naš Zveličar na teškem lesu, globoko se mu vriva ostro trnje v čelo in, lahko rečemo, potoki krvi mu derό po svetem obličju. Ali ostalo telo, na katerem so poskušali Rubens in drugi svoje moči, ostalo telo je zagrnjeno v dolg, brezguben talar!
 
{{pg|»Lavrencij!}}« vzklikne Deska.
 
{{pg|»Ti meniš talar!}}« reče Žolna radostno, {{pg|»talar? Dolgo časa sem mislil ino mislil, kakšno
obleko naj bi izvolil. Ino prišla mi je ta misel, dobra misel, Štefan!}}«
 
In oddahne se.
{{prelom strani}}
{{pg|»Torej poslušaj, Deska, prijatelj Deska! Najsvetejši človek ino Bog je bil naš Zveličar; najsvetejši ino najbogoljubnejši človek vse župnije, sem dejal, so gospod župnik ino prečastiti
duhovni oče. Ino katera obleka bi bila boljša, kakor obleka najpobožnejšega duhovnega pastirja?
Ino ta je talar; kaj ne, Štefan Deska?}}«
 
{{pg|»Veliko si mislil}}«, pritrdi mu Štefan Deska ter se spravlja počasi nad sir, katerega je bil
položil predenj prijatelj-umetnik.
 
{{pg|»Jeli, da napredujem?}}«
 
{{pg|»Napreduješ, Žolna!}}«
 
Mi pa zopet opozorujemo s posebnim ponosom naše bravce, da je naš umetnik že v tedanjih sirovih časih dejanjsko izvedel teorijo, katero je učil slovenski lepoznanec mnogo let
sir, posamezne lepote.
 
{{pg|»Poglej, Štefan, tele gube, pretežavno delo!}}«
 
{{pg|»Verujem, Lavrencij!}}«
 
Ali lojeva sveča je bila pogorela, zunaj je svetil mesec in Deska se je odpravljal.
 
{{pg|»Noč je, Lavrencij!}}«
 
{{pg|»Malo potrpi, s teboj pojdem; saj vem, da mi ni še skuhal ta pritepenec. Z otroki so križi,
Štefan!}}«
{{prelom strani}}
{{pg|»Križi in težave, Lavrencij!}}«
 
Stopita v vežo; na ognjišču sedi Leksa in kuri.
 
{{pg|»Leksa, ne odstavljaj prej loncev, da pridem!}}«
 
Ali Leksa ne odgovori. Prijatelja pa odideta ter si pripovedujeta še mnogo o umetnosti, o lepih podobah in statvah.
V živem pogovoru dospeta do vaškega župnijskega dvorca, kjer je sedel na klopi pred njim rejeni gospod župnik.
 
{{pg|»Kaj so ti pogovori, katere imata med sabo?}}« ogovori ju gospod župnik z besedami
sv. evangelija.
 
{{pg|»Oj prečastiti gospod oče in duhovni pastir!}}« vikne Žolna ter se prikloni.
 
{{pg|»V ponižnosti dober večer, gospod župnik!}}« In gospod Deska sname pokrivalo z glave.
 
In ponižno se posadita vsak na eno stran potečega se gospoda.
 
{{pg|»Kakovi so bili ti pogovori, katere sta imela prej?}}«
 
{{pg|»V ponižnosti, duhovni oče, sva govorila s prijateljem o slikarstvu, o statvah in freskah.}}«
 
{{pg|»Saj sem vedel, saj sem vedel!}}«
 
Žolna nadaljuje: {{pg|»O freskah in o velikanskem načrtu in risu, o katerem sem mislil govoriti z Vami, gospod duhovni oče in vse česti vredni gospod župnik!}}«
{{prelom strani}}
{{pg|»Dobro, Žolna, dobro, mojster! Ali sedaj so skrbi. Sinoči mi je storila krava; krti mi rijejo travnike skrbi so, mojster Žolna!}}«
 
{{pg|1»I, seve!}}«
 
{{pg|»In delavci}}«, govori dalje duhovni gospod, {{pg|»saj jih še dobiti ni. Ljudem se predobro godi,
magister Deska, dobiti jih ni za dober denar in dobro hrano!}}«
 
{{pg|»Zdaj je dela dosti, zares dosti}}«, reče Deska.
 
{{pg|»Jutri začnemo kositi, Bog pomagaj, dolgi travnik poleg ceste mora pasti! Svetujte mi, gospod Deska, kaj mi je početi?}}«
 
{{pg|»Gospod duhovni oče}}«, odgovori Deska ponižno, {{pg|»v mojih mladih letih mi je pela kosa, da je bilo lepo, gospod duhovni oče!}}«
 
{{pg|»Gospod Deska, gospod Deska! Vi pridete?}}« in s tolsto roko obključi tenke prste
učiteljeve.
 
{{pg|»V ponižnosti, gospod duhovni oče!}}«
 
To trenotje porabi Žolna, da vrine svojo besedo.
 
{{pg|»Moj načrt in ris, prečastiti duhovni pastir!}}«
 
{{pg|»Zdaj je čas, da ležemo; zjutraj zgodaj pričnemo, gospod Deska!}}«
 
In gospod župnik vstane. {{pg|»Lahko noč!}}« in ju zapusti.
 
Tudi naša prijatelja se ločita. Mojster Žolna nekoliko potrt, ker se mu ni posrečilo z načrtom {{prelom strani}} in risom. Deska pa je bil dobre volje, ker nocoj pojde v posteljo z lahko vestjo in s trdnim prepričanjem, da ga čaka jutri dobra hrana.
Lačnemu učitelju se zažare oči in odgovori ji iz srca: »Nekaj Vam bom povedal, mati, odkritosrčno povedal: Kar se tiče —, kar je rečeno, mati, prav rad ga vzamem.«
 
In prime dolgi nož ter ga zasadi v SlavIjevoSlavljevo peko, da je bilo veselje.
 
»Prav rad ga vzamem, mati! Poglejte, mati Slaveljka, takole je ta stvar: mi gosposki ljudje se tudi naveličamo belega kruha in časi jemo tudi črnega radi. Kar ima človek redkokrat, je rad«, pristavi z naivno lažnivostjo.
»Do mladih deklet«, vzdihuje učitelj Štefan Deska.
 
»Do mladih deklet, gospod Štefan, in ako bi se hotela možiti katera, priti na dobro,,na kup'‚na kup‘, pravim, sem hotel reči, gospod Štefan! —«
 
In učitelj Deska privzdigne glavo in zazija.
Tedaj pa se oglasi tudi oče Slavelj za pečjo; skloni se, dene noge s kloni in mir mu zaveje po nizkem čelu: »Pa pojde! Če je toliko siromakov pod masnim plaščem, zakaj bi pa moj ne bil?«
 
»Siromakov, očka, siromakov, da je res tako, samotarjev, beračev, revežev«, pristaviLukapristavi Luka in radosten uživa rumeno hrano.
 
»Tiho, Luka!« se mu zajezi tovariš, »nikar ne govori; ti nič ne veš; moj brat, moj brat, ta kaj ve!«
»Govorimo v mirnosti«, tolaži navdušeno gospod Oven; »gospod Ikra trdi, da naša ledina ostane neobdelana!«
 
»Nerazorana, gospod Oven, sem dejal 'nerazorana'‚nerazorana‘
 
»Nerazorana torej; dasiravno mu moram povedati, da ga ne umejem, kako — —«
»Živeli!« In vsi hite k njemu, ki je bil ponižno položil kupo na mizo, in mu stiskajo roko.
 
»Kol'korKol’kor kapljic, tol'kotol’ko let!« zapoje gospod Vrček in po taktu premika noge.
 
»Gospoda, bratje!« jih ogovori Oven; spomladi vas zapustim.«
»Bodita srečna!« In v resnici sta bila srečna, in Karlo Saldern je bil srečen ž njima!
 
<center>* * *</center>
Končno poglejmo še v stari Bobovec!
 
In tako smo dospeli z Ivanom Slavljem do zaželjene mu sreče, katero uživa sedaj svoji rodovini v prid in v prid trpečemu človeštvu. Da bi jo užival še mnogo let!
 
<center>* * *</center>
Neusmiljeno bi bilo, ko bi sklenili svojo povest in ne povedali usode, katera je dohitela glavne njene osebe.
 
17.101

urejanje