Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

naša uborna rodbina. Vas Bobovec je nekje na Slovenskem, kakor smo omenili že poprej; ima nekaj čez štirideset hiš, dva premožna kmeta, cerkev, šolo in župnišče, v njem tri duhovne gospode. Skozi vas teče potok, pred njo se razprostira polje in ravnina, za njo pa se vzdiguje hribovje s smrečjem obrasteno. Kako četrt ure Bobovcu na strani stoji grad bobovških gospodov, in to poslopje ima mnogo pomena za našo povest. Izvedeli smo, da je oče Slavelj v svojih neoženjenih letih tu sem

hodil drva cepit in da je služila mati Slaveljka pri grajski gospé, predno se je preselila v revno

 

Naključilo se je bilo tako, da je naš junak šele drugo jutro bil sprejet v naročje svete {{prelom strani}} cerkve. Ko pridejo domov iz božje veže in oče Slavelj ogleduje obličje svojemu rojencu, se mu je zdelo zdaj mirnejše, lepše in prijaznejše.

 

Pobožna in pri štiridesetih letih še neomožena samotarka Meta, ki je morala biti pri tacih

 

praviš, Meta, ali jaz ne pričenjam z evangeljem, takrat se zbiram šele za pridigo in za to, kar

 

 

Slaveljka v mlačni vodi, kar ji zastavi za nekaj časa tok gibčnega jezika.

 

== II. <br> Pripoveduje se, kako srečo je Ivan Slavelj doživel krstnega dné. ==

 

{{prelom strani}}

 

 

 

 

 

nad novorojenim otrokom!«

 

{{prelom strani}}

 

 

Tako se konča ta prekrepka molitvica, polna cvetoče pobožnosti in najlepšega duha, kakor jih je več med narodom slovenskim.

ter se pripravlja na odhod.

 

 

 

 

Tako se je pričelo življenje našemu junaku, in potem je živel brezskrbno do istega časa, kateri

Samo bobovški gospod učitelj Štefan Deska je bil nekako zamišljen, ko je o sončnem vzhodu oprtil košek dobrega gnoja, da ga ponese še pred šolskim pričetkom na mesto, kjer naj bi njegove dobrodejne moči pokrepčale onemoglo rušo.

 

kjer mu je bila oddeljena za užitek njivica, peščena in suhotna.

 

vas pod sabo.

 

 

In godrnjaje stopa dalje in dospe do svoje lasti, kjer se oprosti težkega bremena. Z olajšano dušo se vrača potem ter vrže z nekako zadovoljno gracijoznostjo slabopleteni košek čez učena ramena. Sum novega življenja {{prelom strani}} je prebudil menda tudi pri Deski učiteljsko stran trpeče duše, zakaj s slastjo govori sam s sabo:

 

 

In tako prehodi gospod magister ves Bobovec ter pripravlja bliskove mlademu zarodu njegovemu, mnogoobetajoči mladini.

 

 

Pred strojarijo je že zbrana kopica vedoželjne mladine. Vpije, kriči, prepira se in pretepa.

strojarica ter globoko vzdihovala in prenašala in prekladala posodo na ognjišču.

 

plamenu in pri polnih loncih mrtvega svojega ognjišča.

 

Žena pritrdi zamolklo.

 

 

{{prelom strani}}

 

povedati, da je Štefan Deska po Bobovcu slovel tudi za spretnega zdravnika.

 

 

 

vsi zdravilni plodovi popisani, povedane vse dobrodejne koreninice, vsi močni sadeži in vse

 

Strojarica strmi in sklepa roke. Deska pa se je obradostil, videč vtisek svoje besede.

 

 

 

katera nam goni mlinska kolesa in z zelenjemn obdava travnike in polje naše, ta je pomočnica

 

In Štefan Deska stopi v borno sobo, kjer se je borilo mlado življenje s smrtjo. Na slabi

blede ustnice in bolest prešine tedaj čelo in lica.

 

 

 

In ženica hiti po čudodelno zdravilo, Deska pa sede v vznožje bolniške posteljice in z mirno

Deska pa, čuteč, da ni potreba več njegovih vednosti, govori:

 

{{prelom strani}}

In odide in nočemo reči, da čisto brez sočutja.

 

 

Tako je govoril Deska in nihče ga ni motil v tožnem premišljevanju . . .

== IV. <br> Bobovška umetnost. ==

čez nekoliko časa. Zapazil je bil od daleč suho osebo, zavito v obleko na pol gosposko, na pol

kmečko. Ta oseba je bila obložena z mnogovrstnimi zavoji, s slikarskim orodjem, kakor z

mazilci, bojami v mehurjih in drugimi rečmi.

 

 

poleg učenega prijatelja.

 

 

 

 

preskrbel. Tu dve libri najboljšega ultramarina, tu štiri libre angleške fine rumene boje, in tu

šestindvajset unč francoskega karmina. Časi so dragi, moj Štefan, karmin je poskočil, in prašam,

kaj moremo mi brez karmina?}}

 

 

 

 

 

 

Lavrencij Žolna zopet oprti znamenja svojega vzornega stanu in lahno stopaje gresta

Rodil se je v čisto kmečki hiši; pasel je v mladih letih koze, in umetna roka njegova je znala sukati brezovko po hrbtiščih nagajivih bradatih dvorožnikov ravno tako, kakor pozneje napravljati lično in spretno s funtom dobrega francoskega karmina svetemu Martinu v nebo vpijoč plašč. Ali v onih časih pastirstva se mu prikaže boginja umetnosti in zdajci začuti v sebi moči, da se dvigne nad kozarja. In ni ga {{prelom strani}} zapustil dobri genij. Pričel je z znamenji, z golidami svetega Florjana, in končal je z oltarskimi podobami. Ali kakor imajo vsi umetniki velike napake, tako je imel tudi Lavrencij svojo. V boljših časih, ko se mu je plačevalo po dvajset goldinarjev za oltarske podobe in ko karmin ni bil še tako drag, se je bil privadil vina. Kadar je v takih urah prijel mazilce, posrečilo se mu je delo tako dobro, da ga je komaj umela najkolovratnejša fantazija. Tedaj mu ni težilo srca, ako je bilo videti tu nogo zlomljeno, tam roko kakor velikonočni kolač; ne, če je gledalo to oko proti jugu, in drugo na zahodno stran. Ideja je veljala, umetna ideja, kateri je služil bobovški umetnik.

 

 

 

 

 

In Deska se pripravlja, da bi poslušal razlaganje.

 

{{prelom strani}}

Tu moramo pristaviti, da je rabil naš umetnik, kadar je dospel na vrhunec svoje navdušenosti,

premnogokrat besedico »ino«, kakor se je pisalo tedaj po molitvenih knjigah, da bi se tako obdal s svitom umetne učenosti.

 

 

 

In Štefan ga bojazljivo posluša.

 

 

 

{{prelom strani}}

Ne vemo, ali je govoril Lavrencij besede o stranskih oltarjih iz dobičkarije ali iz čiste ljubezni, katera mu je gorela v srcu za vse, kar je dobro, lepo in umetno. Veseli nas pa, da je gojil naš Lavrencij Žolna že tedaj ideje, katere je razvijal mnoga leta pozneje cerkvenega

lista Aristotel vsem slovenskim dušam v pouk in veselje!

 

 

 

In utihne ponosno.

 

 

Tiho stopata potem po vasi. Žolna se veseli v svoji duši slave, katero je upal doživeti; učitelj

je bil Slavelj in revščina njegova.

 

{{prelom strani}}

 

In stopita v zakajeno vežo.

 

 

In na desni strani zaškripljejo vrata, in bled deček, kakih štirinajst let star, se približa

strahoma.

 

 

 

In predno obudi ubogi Leksa kesanje o svoji pregrehi, čuti že težko umetnikovo roko; solze se mu vlijό po licih.

 

 

 

 

Vzame malo slikarijo pod pazduho, odklene vrata na levi strani veže ter stopi z Desko v

Boječe se mu približa mala deklica.

 

 

 

In zdaj poznamo uborno rodovino našega umetnika.

Na sredi tega kmečkega umetnišča pa je bilo stalo in na stalu zagrnjena slikarija.

 

 

Učitelj Deska pa sede na leseno klop pred stalo ter čaka.

Pokaže se podoba na križu. Deski se odprό usta in molčé upira oči v novi dokaz Lavrencijeve zmožnosti.

 

 

 

 

In oddahne se.

{{prelom strani}}

duhovni oče. Ino katera obleka bi bila boljša, kakor obleka najpobožnejšega duhovnega pastirja?

 

položil predenj prijatelj-umetnik.

 

 

 

Mi pa zopet opozorujemo s posebnim ponosom naše bravce, da je naš umetnik že v tedanjih sirovih časih dejanjsko izvedel teorijo, katero je učil slovenski lepoznanec mnogo let

sir, posamezne lepote.

 

 

 

Ali lojeva sveča je bila pogorela, zunaj je svetil mesec in Deska se je odpravljal.

 

 

{{prelom strani}}

 

Stopita v vežo; na ognjišču sedi Leksa in kuri.

 

 

Ali Leksa ne odgovori. Prijatelja pa odideta ter si pripovedujeta še mnogo o umetnosti, o lepih podobah in statvah.

V živem pogovoru dospeta do vaškega župnijskega dvorca, kjer je sedel na klopi pred njim rejeni gospod župnik.

 

sv. evangelija.

 

 

 

In ponižno se posadita vsak na eno stran potečega se gospoda.

 

 

 

 

{{prelom strani}}

 

 

 

 

 

 

učiteljeve.

 

 

To trenotje porabi Žolna, da vrine svojo besedo.

 

 

 

 

Tudi naša prijatelja se ločita. Mojster Žolna nekoliko potrt, ker se mu ni posrečilo z načrtom {{prelom strani}} in risom. Deska pa je bil dobre volje, ker nocoj pojde v posteljo z lahko vestjo in s trdnim prepričanjem, da ga čaka jutri dobra hrana.

Lačnemu učitelju se zažare oči in odgovori ji iz srca: »Nekaj Vam bom povedal, mati, odkritosrčno povedal: Kar se tiče —, kar je rečeno, mati, prav rad ga vzamem.«

 

 

»Prav rad ga vzamem, mati! Poglejte, mati Slaveljka, takole je ta stvar: mi gosposki ljudje se tudi naveličamo belega kruha in časi jemo tudi črnega radi. Kar ima človek redkokrat, je rad«, pristavi z naivno lažnivostjo.

»Do mladih deklet«, vzdihuje učitelj Štefan Deska.

 

 

In učitelj Deska privzdigne glavo in zazija.

Tedaj pa se oglasi tudi oče Slavelj za pečjo; skloni se, dene noge s kloni in mir mu zaveje po nizkem čelu: »Pa pojde! Če je toliko siromakov pod masnim plaščem, zakaj bi pa moj ne bil?«

 

 

»Tiho, Luka!« se mu zajezi tovariš, »nikar ne govori; ti nič ne veš; moj brat, moj brat, ta kaj ve!«

»Govorimo v mirnosti«, tolaži navdušeno gospod Oven; »gospod Ikra trdi, da naša ledina ostane neobdelana!«

 

 

»Nerazorana torej; dasiravno mu moram povedati, da ga ne umejem, kako — —«

»Živeli!« In vsi hite k njemu, ki je bil ponižno položil kupo na mizo, in mu stiskajo roko.

 

 

»Gospoda, bratje!« jih ogovori Oven; spomladi vas zapustim.«

»Bodita srečna!« In v resnici sta bila srečna, in Karlo Saldern je bil srečen ž njima!

 

Končno poglejmo še v stari Bobovec!

 

In tako smo dospeli z Ivanom Slavljem do zaželjene mu sreče, katero uživa sedaj svoji rodovini v prid in v prid trpečemu človeštvu. Da bi jo užival še mnogo let!

 

Neusmiljeno bi bilo, ko bi sklenili svojo povest in ne povedali usode, katera je dohitela glavne njene osebe.