Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi: Razlika med redakcijama

| naslov= {{mp|naslov|Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi}}.

je bilo že toliko posušilo, da so Rimljani mogli delatiže ceste čézenj. Po najglobokejšem delu močvirjevemse je leno zvijala Ljubljanica z neštevilnimi ovinkimed Vrhniko in Ljubljano, kakor teko vse take rekein potoki, katerim je le prav malo strmca. Kačastose zvijajo sem in tje po mehkih travnikih, dokler nepride človek ter jim z lopato v roki ne odreže in odmeriravnega teka. Taka je bila tudi z Ljubljanico,kateri so najbrž Rimljani prvikrat uravnali tek, zakajvse kaže, da sedanji tek Ljubljanice po močvirju ni naravna vodna žila, ampak s človeško pridnostjo narejen {{prelom strani}} prekop.<ref> Rutar v »Mittheilungen„Mittheilungen des Musealvereines«Musealvereines“ 1892, p. 66. Pis.</ref> Navportus, sedanja Vrhnika, in Emona,

imel svoj sedež v Ljubljani. Pred svoj sodni stol ljubljanskih čolnarjev ni smel klicati niti mestni magistrat, niti vicedom, niti kak drug cesarski dostojanstvenik v deželi, celo deželni glavar ne, razven če je šlo za kak večji zločin, »um„um keinerlei Sachen, ausgenommen die das Malefiz berühren.«“

<ref>»Mitth„Mitth.«“ 1892. p. 76. Pis.</ref>

tega, da se je tisti čas 1l. 1484. prodala tivolska graščina pri Ljubljani samo za 200 ogerskih goldinarjev.<ref>»Mittheil„Mittheil. des Musealver.«“ 1893. p. 110. Pis.</ref>

priporočil se je in izmoledoval pri cesarju obljubo, da se mu bo podelila prva ladija, ki bo postala prosta. Take obljube so se imenovale »ekspektance«„ekspektance“, — v prejšnjih stoletjih nič nenavadnega.

ki je imel dve taki ladiji; za nje se je oglasil ljubljanski magistrat ter naglašal, da mu jih je prav živo potreba. Par let poprej se je bil namreč lotil zgraditi nove trdnjave na Gradu, za kar se je moral kamen seveda dovažati od daleč, ker ga v ljubljanski okolici ni bilo za tako zidanje pripravnega; dovažati ga je bilo treba iz Podpečí. Magistrat je potreboval velikih ladij torej res prav živo; zato se je oglasil za omenjeni dve; cesar naj mu blagovoli prepustiti ju, če sta še prosti, če pa sta obljubljeni že komu drugemu, pa se magistrat vsaj zapiše za prvi dve, ki bosta prosti.<ref>»Der„Der Bürgermeister, Richter und Rath der Stadt Laibach hat unterthänig gebeten, dass seine römische Majestät auf die nächsten zwei Schiffe an dem Wasserfluss Laibach, die sich erledigen

würden, einen Exspectanzbrief fertigen lassen wollen.«“ Pis.</ref>

naj mu odpelje sol v Ljubljano. Obljubil mu je prav dobro plačilo! Gabrin se je polakomnil ter naložil v mali svoj čolnič 15 tovorov, čez 40 centov soli, več kakor jo je mogel njegov čoln nositi.<ref>Take male čolne so imenovali takrat »„''oblake''«“. Mit einem kleinen Schiff oder Oblagkhen. Vicedomski arhiv. Pis.</ref> In res se

imele velike ladije plitko dno, a bile so široke: »nach„nach

engen Boden, aber breite Flügel haben.«“<ref>Valvasor XI. 684.Pis.</ref> Tudi danes plavajo po Ljubljanici še precej veliki čolni, ki nosijo 300—400 centov, a se z nekdanjimi velikimi ladijami ne morejo primerjati, ker so najdaljši vendar le samo 15 m dolgi. Zato je tudi Valvasorjeva cenitev, da so nosile velike ladije po 300 centov,<ref>Valvasor I. p. 154. Pis.</ref> prenizka.

njegovega dela: »Die„Die Ehre des Herzogthums Krain«Krain“

polna in svitla luč na Ljubljanico in nje čolnarje. »Ljubljanica«„Ljubljanica“, pravi Valvasor, »je„je polna čolnov ter nosi vsakovrstno blago, tako, ki prihaja iz Italije, in tako, ki se pošilja tjekaj. Brodari se vedno, po noči in po dnevi, v malih in velikih ladijah. Male so izdolbene iz jednega samega debla, imajo pa lesene strehe, če je treba. Po noči se prav dobro spi pod njimi, — zakaj mali čolni vozijo najrajši po noči — in o dežju si pod streho, po zimi pa v zatišju in na gorkem. Velike ladije pa so stesane in zgrajene iz obilo tramov ter nosijo nad 300

centov.«“

»Ljubljanica„Ljubljanica je vedno polna ladij; vozi pa se po

in navzdol, naravnost in po najkrajši poti.«“<ref>Valvasor 1. c. II. 154. Pis.</ref> Da pa so mogli tako brodariti, morale so imeti ladije plitko dno.

po jednega gospodarja, »čolnarskega„čolnarskega mojstra«mojstra“, in po

V vsakem teh krajev so imeli svojo zadrugo.<ref>Valvasor 1. c. XI. 684. Pis.</ref> V svojih manjših in zato tudi urnejših čolnih so prepeljevali razven lažjega blaga tudi popotnike; po Ljubljanici je bilo seveda prijetnejše popotovati, kakor pa jezditi po slabih potih. Tudi imenitni popotniki so popotovali tako. Spomladi leta 1623. dne 5. sušca se je pripeljal skozi Ljubljano neki »macedonski„macedonski knez«knez“; imel je s seboj pisma (od koga, ni povedano), ki so velevala, brezplačno mu postreči z vsem, kar bo le želel. Ljubljanski magistrat ga je dal po Ljubljanici peljati na Vrhniko ter je plačal čolnarjem za to pot 2 gold., dvema vojakoma pa, ki sta ga spremljala, vsakemu po pol gold. za popotnico.<ref>»Gerichtsprotokoll„Gerichtsprotokoll der Stadt Laibach vom Jahre 1623.«“ v ljubljanskem mestnem arhivu. Pis.</ref> Dostaviti pa je, da je bila to leto nenavadna draginja.

pravica, da si bodo smeli omisliti male ladije.<ref>»Mittheil„Mittheil. des Musealver.«“ 1892. p. 82.

njegovo boleznijo.<ref>»Mitlheil„Mitlheil des Musealv.«“ 1892. 80. p.

Gabrijela Gruberja populiti iz Ljubljanice grablje,<ref>»Grablje«„Grablje“, Wasserrechen, je bila iz močnih kolov narejena pregraja preko vse Ljubljanice in sicer nekje tam, kjer stoji danes šentjakobski most. Pis.</ref> češ, da zavirajo odtok Ljubljanice; vsa pozornost Gruberjeva in deželne gosposke pa je bila obrnjena takrat

majnika 1790. leta ta-le ukaz: »S„S polnim čolnom skozi

čolnarji. Kot odškodnino za spremljevanje čolna je magistrat določil 5—6 soldov.«“

meseca leta 1790. ob priliki, ko je popotovala nadvojvodinja Elizabeta skozi Ljubljano.<ref>»Laibacher„Laibacher Zeitung«Zeitung“, 1790. Pis.</ref>

vožnjo po Ljubljanici, ki jo je Vodnik v svojih »Novicah«„Novicah“ opisal tako-le: »Torek„Torek poprejšniga tedna so musikanti Lublanskiga mesta se z' muziko gori po Lublanici na čolnih pelali, inu zvečer ob deseti uri nazaj peršli. Čolnovi so bili z' lučmi inu baklami raz-svitleni. Eden je pustil eno razveselenje z' ognam naredit, to je, rakete z' pulfram napolnene peržigat; ti so šli visoko na kvišku, so se razpočili, inu podobe od kač ali pak od zvezd imeli. Iz mesta je vse gledat vrelo, kakor bi bil poln sod odmašil.

inu batallionov eno vožno po Lublanici z' muziko naredili, inu zraven z' enim kanonam, kateriga svinec je za kugle po dvanajst liber, strelat pustili, de so ludem na žabjeki šipe po oknih pokale. Ludi je vkup perteklo brez števila, ziale prodajat.«“<ref>Vodnikovi izbrani spisi, str. 154. Pis.</ref>

narejeno dvorano ter dovolil, da so se plesali pred njim razni kmetski plesi. Potem je šla gospoda zopet v čolnove, kjer se je bil pripravil med tem bogat obed. Po obedu so se odpravili proti Ljubljani, ker se je delala že noč; ko so priveslali že blizu mesta, zažgali so velik umetalen ogenj, ki je predstavljal lep tempelj, nad katerim so se v ognju zasvetile črke Napoleonovega in Ludovičinega imena. Med tem pa so pokali topovi, da se je zemlja tresla; zraven umetalnega ognja stoječe vojaštvo je postrelilo nad 4000 »zvezd«„zvezd“ (morebiti raketov?). Veselico je končal sijajen ples v palači guvernerjevi.<ref>»Laibacher„Laibacher Wochenblatt«Wochenblatt“ 1810. Pis.</ref>

Moline in Škarja ter ga imenovala »Nadvojvoda„Nadvojvoda Ivan«Ivan“.

8—10 ur. {{prelom strani}} Nekaj let so se Ljubljančani prav radi vozili na parobrodu, ker pa so se zavoljo tega in onega vzroka prigajale dostikrat nesreče, si naposled že noben človek ni upal več nanj. Moline in Škarja sta bila zato leta 1850. prisiljena prodati ga. Razdejali so ga, naložili v kosih na vozove ter ga odpeljali na Koroško, kjer vozi sedaj po Vrbskem Jezeru.<ref>»Mittheil„Mittheil. des Musealv.«“ 1892. Pis.</ref>

kaj hrvaškega vina ali žita, ki so ga na Bregu preložili na čolne ter ga odvedli na Vrhniko, ali pa se je iz Trsta in Reke pripeljan bombaž ali slador v sodih vozil z Vrhnike v Ljubljano. Nič čuda, da se je število nakladavcev ali »jekarjev«„jekarjev“<ref>Jek se imenuje Trnovski Breg. Trnovskemu »jeku«„jeku“ nasproti

in onstran Ljubljanice je »Žabji„Žabji jek«jek“ = Žabjek. Pis.</ref> naposled skrčilo na 20, pa še ti niso imeli dela. Skrčilo pa se je še nekaj

drugega, to je bila veljava Trnovčanov. Trnovski čolnarji starega časa so bili imoviti, samosvestni možje, ki so bili ponosni na svoj stan, »jekarji«„jekarji“ našega stoletja pa so bili le še nekak izbirek v Trnovem rojenih moških; večina njih niti niso bili hišnih posestnikov sinovi. Iz različnih vzrokov tudi niso bili na najboljšem glasu, zato je postal priimek »fakin»„fakin„ ali »jekar«„jekar“ sčasoma

se je pa vendar vozilo po njej, temu vzrok je bila neustrašenost, kaj bi dejal, predrznost naših kranjskih čolnarjev. Valvasor je bil ves zavzet od nje, zakaj Sava se mu je videla tako deroča in nevarna reka, da malo takih, posebno med Knežakom in Zidanim Mostom. Opisuje jo na več krajih (II. 157, II. 203, III. 304, IV. 606—608), a na vseh naglaša veliko nje deročnost. »Dunav„Dunav in Ren, Lih in druge, pravi, so pač deroče reke, a s Savo ni primerjati njih nobene; Dunav ima pač res velike nevarne vrtince, a kaj so ti proti »Belemu„Belemu Slapu«Slapu“

bobni Sava čez strmine in pečine ter se drvi od jednega vrtinca do drugega! Posebno strašno je videti to, kadar je Sava majhna; ta voda je namreč tem nevarnejša, čem manjša je. Če je pa posebno velika, se one tri milje daleč kar nikakor ne more voziti, ker skače takrat na vseh straneh voda kvišku. Tu dela namreč {{prelom strani}} med skalami visok slap ter se razbija ob pečinah, ki mole iz vode. Kdor vidi ta kraj prvikrat, osupne in kar misliti si ne more, da vozijo tod čolnovi. Človek bi dejal, da mora biti v tem žrelu vsega konec.«“

In na drugem kraju piše: »Pri„Pri Mošeniku (blizu

sedanje železniške postaje »Sava«„Sava“) dere Sava med gorami; pa tu še ni tako huda in nevarna. Pač se v

razhudi se in razdraži, in iz krotke Save postane divja Sava.<ref>ergrimmt sie, wird ganz unsinnig und wütig und aus der zalmen eine wilde Sau.«“ II. 158. Valvasor izvaja ime Save od nemške »Sau«„Sau“ ter jo zavoljo tega primerja tudi na vseh krajih,

skoraj ne more verjeti, da bo prišel živ tod skozi.«“<ref>ibid. Pis.</ref>

niti prikazati ne smejo.<ref>Valvasor II. p. 158: ... »denn„denn das Laibacher Schiffsvolk

Felsen und Fluten nämlich, schmecken.«“ Pis.</ref> Na Belem Slapu se ni smel Savi nihče bližati, kogar ni dobro poznala.

ustaviti ter blago izložiti, zakaj s polnim čolnom tudi dolenjski, še tako spretni in predrzni čolnarji niso mogli po slapu navzgor. Izloženo blago se je na glavah ali hrbtih, človeških in živalskih, nosilo okoli slapa, med tem ko so čolnarji z naporom vseh svojih sil pritisKalipritiskali in vlekli čolnove čez slap gori. Pot, po kateri se je okoli slapa nosilo blago, je bila ozka, komaj pedanj ali k večjemu črevelj široka steza, vsekana v {{prelom strani}} strmo skalovje na levem in desnem bregu Save. Bila je jako strma ter se je vzpenjala tako visoko gori v gore,

Hacquet pravi v svoji slavnoznani »Oryctographiji«„Oryctographiji“, da

časov ni bilo nikoli nobenega Habsburžana v deželo.<ref>Hacquet. Oryctogr. III. 150, a ta trditev Hacquetova ne velja brez dostavka: »v„v novem veku«veku“; pa še celo s tem dostavkom ni resnična, zakaj leta 1514. se je bil v Ljubljano pripeljal cesar Maksimilijan, za njim pa do Karola VI. pač res noben Habsburžan več.

Pis.</ref> Cesar Karol VI. je bil prvi; mudil se je v Ljubljani leta 1728. To je bil prvi vzrok, da so začeli precej potem okoli leta 1730. popravljati stare ceste ter delati nove, uravnavati Savo, trebiti iz njene struge skale {{prelom strani}} in pečine, ki so dotlej ovirale brodarjenje po njej, ter sekati v skale na desnem bregu pota, tako zvane »Treppelwege«„Treppelwege“ (vlačilne steze), po katerih so vlačili ljudje in živina ladije po Savi navzgor. Že ta dela so stala mnogo časa ter požrla veliko denarja. Največje delo pa je bil prekop »na„na jezu«jezu“, dejali so mu tudi »pri„pri Prusniku«Prusniku“, pa odstranjenje skal v Belem Slapu. »Pri„Pri Prusniku«Prusniku“ se je reklo samotni kmetski hiši blizu

vina, je bila že jako stara, zakaj to vino je imelo posebno ime, reklo se mu je »vedrnica«„vedrnica“. Navada je bila

takih sodov, ki so se nemški imenovali »Lagel«„Lagel“. Ti

denarja (Landeswährung), zato se je imenovala »Siebzehner«„Siebzehner“, petica pa se ji je reklo, ker je plačala pet grošev, groš po 3 krajc. računjen. Pis.</ref>

spečata dalje, 10 soldov ali 5 kr. 2½, vinarja nemškega denarja, od sodov pa, ki ostanejo v ladiji, samo po 5 soldov, t.j. 2 kr. 3¼ vinarja. Ob jednem se jima je tudi prepovedala razvada, ki sta jo uvedla, da sta namreč razven onih štirih petic zahtevala še po bokal vina od vsake ladije.<ref>»Wochenblatt«„Wochenblatt“ 1881. Pis.</ref>

njem tudi Cesarski uradnik, »Navigationswerkführer«„Navigationswerkführer“,

posrečila nobena stvar, naj se je lotil katere koli. Bil je vodja vsega brodarstva po Savi (Navigationsdirector). Hacquet je izrekel o njem kaj pikro sodbo. »Komaj„Komaj so se bile gosposke lotile, Savo napraviti plovno ter popraviti porušena in deloma ponesrečena dela prednikov, zahtevalo se je (zahteval je to namreč Gruber) najprej jeden del za to namenjenega denarja za ladije, o katerih bi človek mislil, da so bolj pripravne za vožnjo po morju, kakor pa za brodarjenje po reki, napolnjeni

za tisto (XVIII.) stoletje neverjetne stvari. »Ko„Ko se

knjigi: Briefe, hYdrographischenhydrographischen und phYsikalischenphysikalischen

Inhalts aus Krain.«“<ref>Hacquet, Oryctographia Carnioliae III. 151—153. Pis.</ref>

2⅓ kr. Od stara žita se je računalo vozarine od Rajhenburga do Zaloga po l111½, od vedra vina pa po

1849.: »Razločka„Razločka med našim in prejšnjim časom ti nič

nanjo, vidiš dolgo vrsto volov, ki pri vpitju in pretepanju poganjačev z naporom vseh svojih sil vlačijo visokorivčaste ladije proti deroči Savi ter se dostikrat v jedni uri pomaknejo komaj za par sežnjev daleč, med tem ko drči na drugi strani vode brzi vlak kakor gladka kača z velikansko hitrostjo mimo njih dalje.«“<ref>»Illyr„Illyr. Blatt«Blatt“. Pis.</ref>