Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Moja hoja na Triglav
| poglavje=
| avtor= Janez Mencinger
| opombe=
| obdelano=4
| licenca=javna last
| spisano= 1897
| vir=Zbrano delo.
}}
 
 
{{neoštevilčena poglavja}}
Vrstica 24 ⟶ 23:
v Bohinju. V svoji planinski koči na Goreljku je legel
spat, ugibajoč postanek imena Bohinj; a ko je drugo jutro
vstal ves opikan, je vzkliknil v svoji jezi: "Neznansko„Neznansko
hude so bohinjske bolhe!" Pristavil je pa, umirivši se:
"Vendar„Vendar hvalim te bolhe, ker so mi ad hominem dokazale,
da naj od njih izvajam ime te pokrajine."
 
Pozneje so marsikateri bolj hudomušni nego dobri
Vrstica 45 ⟶ 44:
Slovenke klobuke in rokave; torej se utegne pripetiti, da
vstane med nami mogočen novotar in da nam, ne boječ
se bohinjskih pesti, zapove: "Pišimo„Pišimo odslej Bolhinj in
knjige ali lista, v katerem bo stala stara beseda Bohinj,
ne sme nihče brati, kaj še kupiti."
 
Da takšno novoto preprečim, kolikor morem, mi bodi
Vrstica 65 ⟶ 64:
 
Drugi, Bohinju bolj naklonjeni učenjaki, ki pa menda
niso učenci Miklošičevi ali Jagičevi, trdijo, da bi bilo namesto Bohinj pisati Boginj:
 
"Poganski„Poganski bogovi, povsod
drugje zaporedoma odstavljeni in pregnani, so našli v
tem skritem kotu slovenske zemlje poslednje pribežališče in so nadeli svojemu novemu domišču iz same
hvaležnosti ime Boginj: dom bogov."
 
Ta domneva mi ugaja, ker vnovič potrjuje dober okus
Vrstica 90 ⟶ 89:
vemo, da so se Blejci prej pokristjanili nego njih bohinjski
sosedje. Ondašnji blejski mostiščarji, ki so zabijali
svoje "stavbe„stavbe na kolih"kolih“ v Blejsko jezero, so bili preverjeni,
da imajo bohinjski jezerjani-mostiščarji nekaj posebnega
v krvi, kar jih ovira, da ne morejo krsta sprejeti
Vrstica 100 ⟶ 99:
poganskih bogov in boginj, ki niso bili človeškega plemena.
Polovice, prirojene po poganskih bogovih, se krst
seveda ni mogel prijeti. Tako so sodili stari Blejci Bog
jim greh odpusti! Bohinjci jim ga niso.
 
Imenitni Žid Ben Akiba je izrekel že pred več stoletji
Vrstica 112 ⟶ 111:
da so se Blejci in Bohinjci med seboj bratili, ženili in
možili, čeprav se poslednjih ni prijel cel krst. Zdaj se pa
tista teorija neizprosno tira do strme skrajnosti: "Onemoglost„Onemoglost,
podlost, zlobnost človekovega značaja tiče v
krvi, in posledicam prirojenih svojstev se človek ne more
izogniti, tako da vzgoja in življenjske razmere v tem
ne morejo ničesar spremeniti." Skoro pridemo do tega,
da se hudodelniki ne bodo več kaznovali, ko bodo učeni
veščaki dokazovali, da je tisti hudodelnik svojo zlobnost
Vrstica 122 ⟶ 121:
živčevje tako spleteno, da je moral narediti hudodelstvo
celo proti svoji volji. Nemara bo pa tudi sveti Peter svetnika,
trkajočega na nebeška vrata, tako odslovil: "Prijatelj„Prijatelj,
zate ni mesta v nebeškem {{prelom strani}} kraljestvu, ker tvoja svetost
ni tvoja zasluga, ampak zgolj prirojeno, slučajno
svojstvo! Ostal bi bil svetnik, čeprav bi se bil vse žive dni
bratil s samimi razbojniki, prešuštniki in drugimi junaki
novodobnih romanov."
 
Vrnimo se v Bohinj!
Vrstica 165 ⟶ 164:
devetimi muzami bi nikjer ne našel primernega svetišča,
in prav tega in {{prelom strani}} teh Bohinjci najbolj pogrešajo. Zastonj je
klical naš Valentin Vodnik Apolona, ko je hodil "visôko„visôko
pit'pit’ Savico"Savico“. Neprevidni pesnik! Zakaj si "mojstru„mojstru pevcev"pevcev“ zdravico pil s studeno Savico? Mar bi bil načel steklenico
ognjevitega vipavskega vrhpoljca iz kleti prijatelja
Zoisa na Bistrici in odzval bi se ti bil Apolon prav
Vrstica 192 ⟶ 191:
pelje nobena cesta, ki bi bila za bogove dosti prostorna
in dostojna. Tedaj so se bogovi ponižali in vprašali enega
ali oba kmeta na Obrnah, seveda nemški: "Wo„Wo ein?"
Kmet, ki je že takrat bil toliko praktičen, da je razumel
véliki gospodi na veselje nekaj nemških besed, je odgovoril
po resnici in pravici: "Skozi„Skozi Štenge," ali nemara
celo nemški: "Durch„Durch die Stiegen!" Kaj so storili bogovi
na ta kmetov odgovor, zgodovina ne pove. Mislim pa,
da so se vendar splazili skozi štenge, čeprav so bili bogovi, ker v veliki sili se ponižajo tudi véliki gospodje.
Mislim takisto, da so v Bohinju ostali, ker sicer bi bili
tam notri takoj po prihodu klicali: "Wo„Wo aus? Wo aus?"
in Nemci bi bili potlej gotovo omahovali, ali naj Bohinj
v svojem jeziku zovejo Wochein ali Wochaus.
Vrstica 209 ⟶ 208:
se je držal pisave Terglu namesto Triglav. Izrekel je novo
domnevo, da se je beseda Bohinj porodila iz laškega
"valle„valle vacchina"vacchina“, kar bi bilo naški: Kravja dolina. Toda
Lahi še danes ne imenujejo Bohinja valle vacchina, in po
krave niso hodili v Bohinj, ko so jih imeli bliže v obilici.
Vrstica 219 ⟶ 218:
toliko kakor v Kravji dolini, čeprav dežuje v Bohinju
največ v vsem cesarstvu. Tako je piškava tudi Dežmanova
razlaga, in besede "Bohinj"„Bohinj“ ne razkrojimo, naj na
pomoč pokličemo ali bolhe ali krave ali celo bogove.
Temeljita razprava, s katero sem namenoma začel
Vrstica 250 ⟶ 249:
železnica. Svetujem mu, naj to izvrši čimprej. Gostoljubno
ga bodo tam gori sprejeli razni Mencingerji, ki kljub
nedomačemu imenu domače govore in računajo, nekateri (nomen non est omen) Smukavci in nekateri the
last non least Zadniki. Ti Bohinjci bodo hvaležni, da
sem privabil i slovenskega popotnika v njih kraj, in odpuste
mi vse, kar sem v tem hojepisu zagrešil proti njim
Vrstica 269 ⟶ 268:
Blagor tebi, če ga hvalijo vsi čitatelji! A kaj porečeš, če ga
hvalijo čitatelji prve vrste, medtem ko ti čitatelji druge
vrste očitajo: "Tvoj„Tvoj umotvor je nestvor, ker mu manjka
lepote in resničnosti!" Tebe in sebe naj tolažim takole,
ne imajoč prostora za dolgo zagovarjanje:
 
Vrstica 291 ⟶ 290:
z zmotnimi človeškimi očmi; vsakdo izmed njih ima
subjektivno mnenje, ko gleda s svojimi očmi izpod kože;
in kar naj te predvsem tolaži vedno so med bralci v
manjšini. Proti njim se dviga ogromna večina vseh čitateljev
prve vrste, in če tem ugaja tvoje delo, zadovoljen
Vrstica 330 ⟶ 329:
da smo do zdaj vse slovstvene proizvode presojali s
stališča vzajemne krščanske ljubezni, pričakujoč, da se
pisatelj brez karanja poboljša če ne na tem, pa na
onem svetu.
 
Vrstica 346 ⟶ 345:
veleum, bomo rekli mi, da je iznašel umetelnost, kako se
stlači sončna luč v meh; a hkrati bodo tisti nepoboljšljivi
kritiki zakričali: "Kdor„Kdor lepoto znanstveno sestavi ali razreši, ta jo pokoplje, kakor ugasne sončna luč v mehu."
 
In kaj je resnica naša človeška resnica? Pravijo, da
je nekoč malce zadremala. Tedaj sta ji podtaknili tekmovalki,
slabost in zlobnost, svoji hčeri: zmoto in laž. Ko se
Vrstica 360 ⟶ 359:
ali razgaljena laž, kaj verjemimo!
 
Včasih so rekli: "To„To je zlagano, ker je tiskano." V sedanji
razsvetljeni dobi {{prelom strani}} pa smemo reči: "Resnično„Resnično je, kar
sami vidimo, bolj resnično, kar čujemo od drugih ljudi,
in najbolj resnično, kar čitamo tiskano." Nihče naj pa ne
misli, da je ta moj potopis popolnoma resničen; zakaj
tudi jaz sem zmoti podvržen.
Vrstica 384 ⟶ 383:
bika ter s tistim vinom, ki je na Dolenjskem za silo
pitno, a na Gorenjskem zaradi umnega kletarstva po
pravici nosi ime "cviček"„cviček“.
 
Drug slučaj se mi je pripetil v črnem Kranju. Tam sta
Vrstica 396 ⟶ 395:
Zmagoval je Robič, ker je že imel večino poslušalcev
na svoji strani. V skrajni sili se Bohinjec obregne:
"Ako„Ako bi bil Peričnik lepši od Savice, onda bi nam Prešeren ne bil zložil Krsta pri Savici, ampak napisal bi nam
bil Krst v Peričniku!" Na to je Dolinec Robič zardel,
molče snel svoj slamnik raz kljuko, molče segel po popotni
palici in si jezo ohladil stoprav v Cerkljah pod svojo
Vrstica 409 ⟶ 408:
Blejskega jezera komaj pol škafa. Žaljeni Blejec mu odgovarja:
 
"Bohinjec„Bohinjec ne bo hodil v Bled po vodo, ker je
ima doma preveč; ampak v tisti svoj škaf bi naložil in v
svoje jezero prenesel zeleni osredek z lično cerkvijo iz
Blejskega jezera, ako bi mu Bog to dopustil. A Bog tega
ne dopusti, ker bi materi božji bilo bivanje na Bohinjskem
jezeru prežalostno."
 
Sploh se ne dasta primerjati jasno, veseljebudno Blejsko
Vrstica 424 ⟶ 423:
a na bregu Bohinjskega
strašne mu misli rojijo po glavi,
življenje misli vzet'vzet’ si v slepi veri.
Pri Savici za Bohinjskim jezerom se Črtomir da krstiti
in tam se odreče nevesti in vsej pozemeljski sreči. Razstanek
Vrstica 433 ⟶ 432:
Samo to me je jezilo, dokler sem bil mlad, da je Prešeren Blejskemu jezeru posvetil posebno kitico v svojem
Krstu pri Savici, in da ta Blejec tam izrečno pove, da dežela
kranjska nima lepšega kraja od Bleda podobe
raja. Želel sem si tedaj, da bi bil naš Koseski moj ožji
bohinjski rojak. Vsekakor bi bil, prevzet od bohinjskega
domoljubja, zložil vzneseni epos: Krst na Triglavu, in
Vrstica 500 ⟶ 499:
smo v duhu kar plavali po čereh, ki so nam blestele iz
daljave, in trdil je, da nas sama vsakdanja previdnost
obvaruje vse nevarnosti. "Naposled„Naposled pa čudovit razgled
vrhu Triglava stoterno poplača ves trud in strah."
 
Pomirjena gospa je izrekla svojo dovolitev in jaz sem
Vrstica 512 ⟶ 511:
ženske priti na Triglav. Vodnik je bil malce v zadregi, ker
ni imel navodila, kako naj odgovori na tako vprašanje.
Ostal je dosleden in odgovoril: "Dobro„Dobro poznam ves pot
in ne morem najti na njem take zapreke, da bi jo moški
prelezli, a ženske ne mogle. Meni se zdi, da ženske celo
laglje pridejo na Triglav nego moški, ker so pa brez
zamere bolj mačje nravi."
 
Rad bi bil tedaj vešč zdravnik za ženski spol, da presodim,
Vrstica 542 ⟶ 541:
izpadlo in se ostali majó. A jaz sem se spomnil neke
domneve iz radovoljno pozabljevanega rimskega prava,
ki veli: "Če„Če se ob viharju hkrati pogrezneta petdesetletna
in štiriindvajsetletna ženska v morje, takoj domnevaj,
da si je mlajša ženska dalj nego starejša ohranila življenje." Prav tako se je završil ta ženski vihar in hčerina
volja je zmagala.
 
Vrstica 553 ⟶ 552:
in molčal je kakor zid. Sam sem moral odvijati,
kar je vodnik navil previsoko. Opomnim torej, ko
"sledu„sledu ni več unanjega viharja"viharja“, da hoja na Triglav pravzaprav
res ni kdo ve kaj nevarna, a za gospodično iz mesta
utegne biti pretežavna.
 
"Vsaka„Vsaka težava se da premagati," prireče gospodična.
 
"Veliko„Veliko težav vkup je hujše od ene nevarnosti," odvrnem
jaz.
 
"Bila„Bila sem že dvakrat na Nanosu."
 
"Nanos„Nanos in Triglav se ne dasta primerjati. Na Nanos se
hodi, na Triglav pleza. Tukaj ni gladke steze. Gledati
moramo ves čas pod noge na pragove, jame, skale in
prožni prod in povrh paziti, da ne stopimo na kačo
pikačo, ki se ženstva prav nič ne {{prelom strani}} boji. Moški človek v debelih
škornjih prebije vse te sitnosti, ne da bi mislil nanje."
 
"Hvala„Hvala za opomnjo! Naročila si bom obuvalo nalašč
za triglavsko hojo."
 
"Hoja„Hoja je jako dolga in nočevati bo treba v senu, če ga
dobimo, ali na trdi klopi dimnate koče. To se ne prilega
mestni gospodični."
 
"To„To bo jako zanimivo, gospod!"
 
"Nikjer„Nikjer pod cesarjem ne pade toliko dežja kakor v
Bohinju. Vsako uro se nam je bati dežja; a pod Triglavom
dežuje vselej z viharjem in strašnim grmenjem.
Dežnika gori ne moremo rabiti. Ali se ne bojite prehlaje,
če vas triglavska ploha premoči do kože?"
 
"Grmenja„Grmenja se veselim že naprej. Proti plohi pa s seboj
ponesem nepremočno ogrinjačo."
 
"Oprijemati„Oprijemati se moramo ostrorobatih skal, kadar plezamo
proti vrhu. Nobena rokavica vas ne obvaruje, da
bi si ne opraskali mehkih ročic do krvi."
 
"Priskrbela„Priskrbela si bom rokavice iz jelenove kože."
 
"Vaša„Vaša gosposka obleka ni za Triglav. Nobena kmetica
vam pa ne posodi obleke iz debelega platna in
raševine, ker ve za gotovo, da se vsa povalja in na pol
raztrga, ko je treba plezati čez robate pečine, mestoma
celo kobaliti po vseh štirih in se plaziti čez ostra slemena,
kakor bi jahali."
 
"Hvala„Hvala, da ste me opozorili tudi na to. Dala si bodem
napraviti primerno opravo blizu tako, kakršno nosijo
Črnogorke. Dela si bom tudi rdečo čepico na glavo, in
čudili se boste, kako lepo mi pristoji tista dražestna
noša."
 
"Res„Res bi bilo imenitno, če vi prva izmed Evinih hčera
dospete na vrh Triglava. Pa mislim, da bi bile že naše
srčne gore in vremena vajene Bohinjke izvršile to hojo,
ako bi bila ženskam tako prilična, kakor je moškim."
 
"Prav„Prav zato hočem iti na Triglav! Ne pustim vam ne tistega
domorodnega veselja, kadar bi se ponašala vaša
bohinjska kmetica, da je bila prva med ženami na Triglavu.
Jaz hočem in moram biti prva."
{{prelom strani}}
Poslednje besede je tako odločno naglašala, da sem
bil preverjen, da mečem bob ob steno, če dalje pregovarjam.
Gospodična pojde torej z nami in odložiti moramo
odhod, da se more dotlej primerno opremiti ali
ošemiti, kakor mi je prav tiho rekel najeti vodnik.
 
Vrstica 644 ⟶ 643:
Vse je bilo v redu in dogovorjeno, da se drugi dan, v
ponedeljek, snidemo na domu nam vsem znanega učitelja
Grma v Srednji vasi natanko ob sedmih zjutraj
če ne bo dežja.
 
Vrstica 691 ⟶ 690:
vzklikne:
 
"Lej„Lej, Joža, to je tisti Janez, o katerem sem ti toliko pravila.
Kako je zrasel! Pa nekaj bled je; to morajo biti hude
šole tam na Dunaju!"
 
Mož me je gledal zvedavo, ker me nemara še ni poznal; in meril me je s tisto plašnostjo ali previdnostjo,
Vrstica 723 ⟶ 722:
Rekel sem med drugim:
 
"Mina„Mina je povedala nekaj preveč, nekaj premalo. Res
sva hodila vkupaj pol ure do šole in pol ure domov. Ko
sem prišel gredoč do nje doma, me je že čakala na pragu
Vrstica 733 ⟶ 732:
sesti pod stog poleg ceste. Tam je pri meni sedela in
nauk ponavljala in me izpraševala, dokler ga nisem znal
popolnoma. Rekla je tedaj: ,Lepše‚Lepše je, da naju klečat dado
zaradi zamude, nego da bi te bilo sram, da manj znaš
kakor me dekleta!' Zamudila sva, klečala sva, vprašana
sva bila oba in najbolje sva odgovarjala. Gospod kaplan
so nama dali pozlačeni podobici, in meni celo lepšo nego
Vrstica 753 ⟶ 752:
sem jih zaslužil, ne ona. Od tistega solznega razstanka
se nisva videla do danes, ker minilo je trinajst let. Ali ni
bilo res tako, Mina?"
 
Mina je zardevala in molče gledala vstran. Mož mi pa
Vrstica 778 ⟶ 777:
Dunaju.
 
"Kako„Kako vabilo?" vprašam radovedno.
 
"Ali„Ali ne veš, kako si takrat, ko sva hodila v šolo, štel
leta, kdaj boš posvečen v mašnika; in kolikokrat si meni
obetal, da me boš povabil na novo mašo za družico? Saj
sva imela že vse domenjeno, kako bomo tedaj oblečene
jaz in tvoji sestri. Vse tri enako, kajne? ... Kako je pa zdaj
drugače izšlo? Oče in mati in vsi sorodniki so se veselili
časti in sijajnega dneva. Tudi jaz sem se veselila, in
Vrstica 793 ⟶ 792:
se še spreobrneš in tedaj ti pridem na novo mašo z možem
vred, čeprav naju ne vabiš, bodisi celo v Ljubljano,
ako se Bohinja sramuješ ... Slišala sem, da ženske zapeljujejo
študente, da ne gredo v seminar. Prav rada bi vedela,
katera je tebi glavo zmotila. Pa vendar ne tista rjavka,
katera letuje že štirinajst dni na Bistrici! Srečala sem
jo davi, pa povem ti, da je zate prestara in pregrda za
tvoja lica."
 
Ko sem prišel do besede, sem tako odgovoril: "Ni„Ni vselej
res, da ženske vplivajo na stan, ki si ga izbere neizkušen mladenič. Vendar mene je pač zavedla neka ženska,
da ne bom mašnik. Tista ženska je bila mojih let;
Vrstica 809 ⟶ 808:
sem se sešel slučajno z njo in se veselil nje sreče. A ona
me je karala, zakaj nisem oblekel duhovnega plašča.
Kajne, to je trdosrčna ženska?"
 
"In„In nepoštena," pristavi Mina, "če„če tebe odvede od
duhovniškega stanu in se potlej omoži z drugim!"
 
"Ne„Ne sodi prenaglo, Mina! Tukaj ni šlo za študentovsko
ljubezen ali za zvestobo, ampak za nekaj posebnega,
za sramoto! Takoj boš vse čula."
 
Nadaljeval sem: "Mene„Mene in tisto mojo zapeljivko je vodila
nekdaj do skupne šole oba ena pot. Učila sva se peti.
Jaz sem pel kakor mutec, ona liki nebeški krilatec. Zamaknjen
Vrstica 824 ⟶ 823:
zadovoljna samo s svojim petjem in z mojo hvalo; ampak
po vsi sili je hotela, naj pojem tudi jaz, da me bo
poslušala in hvalila tudi ona. Jaz, revež, za petje nisem
imel ne posluha niti poziva. Vedno me je nagovarjala,
naj skušam peti, in kadar sva iz šole grede prišla v
Vrstica 835 ⟶ 834:
mutast stal pred njo, ali vekal in zavijal take glasove, da
so pevko docela prepričali, da bi pri meni samo čudež
kaj opravil. Pri poslednjem takem poskusu je uprla
vame svoje velike črne oči, v katerih je gorela jeza in se
topila žalost, ter je bolestno zdihnila: ,Oj‚Oj štor ti štorast!
Kako me bo sram, ko boš novo mašo pel, pa peti ne
znaš!' Zdaj govôri, Mina! Ali še pomniš te svoje besede?"
 
"Na„Na to sem popolnoma pozabila. Morebiti ni res,"
odgovori Mina, preprosto se smejaje. A nje smeh ni bil
odkritosrčen. Odgovoril sem tudi smejaje se:
 
"Da„Da, tako je bilo! Jaz sem resno premislil tvoje besede,
ko sem prebil osmo šolo in še vedno nisem bolje pel
nego vrbov štor. Torej nisem mogel drugače, nego da
Vrstica 851 ⟶ 850:
se ne poje, ampak govori in piše. Ti mi pa bodi hvaležna,
da sem te obvaroval tiste sramote, katere si se bala
že tedaj, ko si imela jedva devet let."
 
Slabo sem naletel. Iz Mininih veselostnih vzklikov
Vrstica 871 ⟶ 870:
obljubiti, da precej drugo nedeljo, ko pokose seno po
Senožetih, obiščem srečno dvojico na njunem domu.
Srčno, iskreno smo si segli v roke, in še "za„za jedan časek
radosti"radosti“ sem pasel svoje oči na vitkem, v polpraznično
obleko ulitem stasu, na podolgovato okroglem,
zamolklo-belem obrazu, na velikih, črnožarnih očeh in
Vrstica 891 ⟶ 890:
grem na Triglav, je zmajal z glavo, kakor bi hotel reči:
 
"Škornjice„Škornjice bi že bile sposobne; ali pa bo to, kar se giblje
v njih, zmoglo Triglav, ne verjamem." Tudi mlade
grabljavice so se šalile, proseč me, naj jim prinesem
pristnih rožic, ki rasto na vrhu Triglava. Meni to zbadanje
Vrstica 923 ⟶ 922:
nazaj v Spodnjo in motril, kje se dviga dim od šotora,
kjer sem bil ravnokar tako milo presenečen. Vsili se mi
v spomin Prešernov sonet: "O„O Vrba, srečna, draga vas
domača!" Nikoli nisem te pesmi tako resnično prečutil
kakor v tej uri in na tem mestu. "Da„Da b'b’ uka žeja me iz
tvoj'gatvoj’ga sveta speljala ne bila!" V teh blaženih dolinah, v
tem raju, obkroženem in obvarovanem z visokimi gorami,
bi mi bil odmerjen očetni dom, in jaz bi bil na njem
Vrstica 932 ⟶ 931:
ukloni, ne zlomi nobena sila, in ki krepkejši vstane, novo
moč dobivši od matere zemlje, kadar ga vržejo ob tla
zlobni sovražniki ali zmotni prijatelji njegovega stanu ...
in zdaj! Te in še ene počitnice imam, potlej pa vzemi
slovo od očetnega doma za vse žive dni in romaj v križem
Vrstica 958 ⟶ 957:
detetom vred, ker je prepozno prišla pomoč najbližjega
zdravnika iz daljne Radovljice. Napravil sem se,
da bi šel k pogrebu, pa mati so rekli: "Ne„Ne hodi med pogrebce!
Stopi rajši samo na Kazanico. Odondod glej
sprevod in tam naj ti svobodno tekó solzé, če se ti milo
stori. Ob grobu jokati smejo samo sorodniki in tisti, ki
kaj dedujejo. Ti nisi med tistimi. Če prideš k pogrebu, te
bodo postrani gledali in mislili med seboj: ,Kaj‚Kaj hodi
semkaj študent iz druge doline, ki ga ne štejemo med
svojce.' Stare ženice iz one fare bodo pa ugibale: ,Nemara‚Nemara
tudi ta ni našega rodu; nemara je tudi njega, kakor
pred dvajsetimi leti Mino, prinesla laška košarica čez
južne gore in ga ostavila našim usmiljenim ljudem, ne
da bi pozneje prišla vprašat, kako se godi njenemu detetu.'"‘“
 
<references />
 
 
== II. Grm. Luskovnica. Materinske skrbi. Boj z malim velikanom. Rešitev. Pravna vprašanja. ==
Vrstica 999 ⟶ 997:
 
Stari Grm nagrbanči obraz v resne poteze in odgovori
radovedni kmetici: "Če„Če mi za trdno obljubite, da do nedelje
nikomur nič ne poveste, vam razodenem vso
skrivnost. V nedeljo jo bodo pa na prižnici oznanili.
Nove postave so, novi zakoni. Če je le res, kar je ta gospod
ravnokar prinesel iz Ljubljane." Jaz sem bil radoveden,
kako novico sem sporočil iz Iliade, in žena pa še
bolj, kako novo postavo so skovali v Ljubljani. Ker je v
Vrstica 1.022 ⟶ 1.020:
znan. Bila sva že med plotovi, ko začujeva, kako mi žena
grozi z zatožbo pred mojo materjo in pred župnikom in
kako kliče vse božje kazni name a nobene na Grma,
češ da sem se ponorčeval s staro, pošteno kmetico. Govoril
sem potlej slovenski, in tudi Grm je obljubil, da bo
Vrstica 1.125 ⟶ 1.123:
obupaval z menoj vred. Preril sem se naposled na zložni,
prostorni kolovoz. Oddahnil sem si, ker odslej se bo
hodilo kakor po cesti ...
 
Zahodil in zablodil sem v grmovju nad poldrugo uro,
Vrstica 1.144 ⟶ 1.142:
kako sem med to hojo druge tri četrti ure blodil,
neprostovoljno preiskavajoč gorske znamenitosti.
Na visoki planoti, ki jo Srenjani zovejo "Vúskovnica"„Vúskovnica“
(kar se morebiti sme pisati "Luskovnica"„Luskovnica“) je v majhnih
presledkih raztreseno dokaj lesenih stanov z ogradi za
živino, lesenih in zidanih hišic s pravilnimi okni, z vežo
Vrstica 1.177 ⟶ 1.175:
naj mi bo kažipot ali naj priskrbi drugega kažipota za
dober denar! Žena zmaje z rameni in pravi:
"Do„Do večera ne bo žive duše tukaj; jaz pa ne morem
ostaviti otroka. Že zdaj sem ga prav težko uspala, ko ste
ga zbudili z ropotom. Ves nemiren je in morebiti bolan.
Glava mu je vroča. Ko bi mu krščanski človek naredil tri
žive vozle nad glavo, mu gotovo precej odleže. Sama
sem že poskušala, pa ne morem narediti živega vozla."
 
"Živi„Živi vozel znam jaz narediti," odgovorim. "A„A ne verjamem,
da kaj pomaga."
 
"O„O, pomaga, gospod, prav gotovo!" je vzkliknila žena
in segla po trak, kakršen se potrebuje za povezovanje
zibeli. Poskusil sem svojo umetnost zunaj na trati, in ko
Vrstica 1.218 ⟶ 1.216:
svetega Martina pod stropom za mizo, na svetega Duha
v stekleni obli, viseči nad mizo, na ozko polico, na kateri
se družijo svečnik, milo, ščet in v usnje vezana "Dušna„Dušna
paša"paša“, na belo mizo iz lipovega lesa, na javorove stole in
na klopi, k steni pribite. V žličnjaku poleg duri sta bili
samo dve žlici. Kaj je bilo v skrinji, na kateri sem sedel,
Vrstica 1.281 ⟶ 1.279:
obličje.
 
Govoril sem mu na dušo: "Glej„Glej! To je skledica! Vanjo
vlijem mleka. Kako slastno diši! Ta žlica iz žličnjaka je
sicer lesena in nemara celo za usta tvoje matere preširoka,
Vrstica 1.288 ⟶ 1.286:
spraviti prvi požirek mleka v tvoja usteca, me boš prijazno
gledal in objemčkal kakor pravo mater, in jaz te poljubim
na okroglo rdeče lice prav tako kakor mati!"
 
Vse je v redu. Otrok čiča pri lipovi mizi na mojem levem
Vrstica 1.309 ⟶ 1.307:
obleko in od tod na tla, kjer se razbije, po moji suknji, po
telovniku in levi hlačnici se pa cedi toplo mleko. Naglo
se zravnam, da se kolikor toliko otresem. Deček ne
bodi len zasadi svoje vlažne prstke v mojo brado in
jame na vso moč vleči, viti, tresti, da so mi stopile solze
v oči. Oj ti presneti živi vozli, kako moč so dali tema
Vrstica 1.369 ⟶ 1.367:
 
Pripovedoval je, kako so hodili in do kod so prišli. Rekel
je med drugim: "Mladi„Mladi gospod je stopal precej dobro,
gospodična pa toži, da si je ožulila desno nogo na
peti in obtiščala levo v stopalu. Sicer se obema planinska
Vrstica 1.379 ⟶ 1.377:
in kako bomo počakovali na gospodično, ko nam
ne bo čakati na vas. Nama se pa zdaj ne mudi prav nič
in za vaš glad bo že najina planšarica našla kakov grižljaj."
 
Slutil sem, da gospodinja nekaj takega namerava.
Vrstica 1.391 ⟶ 1.389:
je zabadava odprla tri zaklenjene hiše.
 
"Težko„Težko je v ponedeljek opoldne," je rekla, "dobiti„dobiti
svežega masla, ker danes še nismo metli, maslo od onega
tedna je pa včeraj, v nedeljo, šlo v dolino. Do večera
bom utegnila zmesti in vrnila bom grebo."
 
Stranski človek bi sodil, da sem tedaj vedoma užival
Vrstica 1.428 ⟶ 1.426:
in te naj jaz rešim.
 
Prvo je bilo: "Ali„Ali prav govore ljudje, ki Meto nagovarjajo,
naj se zdaj omoži z bratom rajnega moža. Dobila
bi tako moža enakega rajniku, ki je bil poštenjak od
nog do glave. Nje sinu bo očim pravi stric, in boljšega,
bolj naklonjenega očima si niti misliti ne moremo."
 
Na to vprašanje sem točno odgovoril. Besedoval sem
Vrstica 1.445 ⟶ 1.443:
 
Drugo vprašanje je bilo obširnejše:
"Ženitna„Ženitna pisma se delajo po starih kopitih. Vsa so si
podobna, bodisi blejska ali bohinjska, in ne oziraje se na
izredne slučaje ali iznenadne nesreče, kakršne se pri nas
Vrstica 1.465 ⟶ 1.463:
mater, očima in vso njiju obitelj. Vprašava torej, kako
naj se najgotoveje in najceneje izbavi ta nameravani
prestop sinove domačije na strica, bodočega očima?"
 
To preprosto kmetsko vprašanje ni bila majhna zadrega
Vrstica 1.496 ⟶ 1.494:
s kakimi uki sem se bavil prvo, in s kakimi drugo
in tretje leto svojega dunajskega vseučiliščevanja.
Vdova je zmajala z glavo in izrekla ostro sodbo: "Ali„Ali
na Dunaj vam je bilo treba hoditi, da vas sreča modrost,
in leto dni ste potrebovali, preden ste se izmodrovali, da
Vrstica 1.502 ⟶ 1.500:
svetu? Potlej ste se učili dve leti zakonov, ki več ne veljajo; in tiste pravne vede, ki {{prelom strani}} jo potrebujete med nami,
se boste učili takisto dve leti in niti uro dalj! Zdaj vem,
zakaj so postave tako slabe in sodbe krivične."
 
Odgovoril sem samozavestno: "Prava„Prava šola pravnikova
je samo življenje. Kakor si pa nista niti dva človeka
docela podobna, tako so različni pravni predmeti; zatorej
Vrstica 1.516 ⟶ 1.514:
zakonov, ki se po mojem preudarku ujemajo z dotičnim
pravnim predmetom. Tako bom pravico meril in branil.
Ali ne bo to imenitno opravilo?"
 
Radost bodočega pravnika se je omračila, ko je vdova
Vrstica 1.554 ⟶ 1.552:
so se kazale poleg naju: in jaz sem ga poslušal rad in
pazljivo. Povedal je, kdo je bil in od kod je prišel gospod,
ki je počival pod tem macesnom. V tem brinovem
grmu si je nekdo hotel urezati gorjačo, a gad ga je pičil,
ko je nastavil nož na vejo. Tam je plot pretrgan in rante
Vrstica 1.565 ⟶ 1.563:
in žrebe.
 
"Ta„Ta stan je popravil tisti N..., ki ga gotovo poznate.
Zdaj vsa poslopja čedi in popravlja, ker se ženi. Pred
nekaj mesci je zvabil k notarju dve nevesti. Tam v pisarni
Vrstica 1.574 ⟶ 1.572:
Mož pa pravi, da bo še letos snubil in poročil tisto, ki
mu je prva odrekla. Mislim, da tako tudi bo, ker mož je
stanovitnejši od ženske."
 
Tako sva obravnavala gredoč stare in nove dogodbe
in družabno življenje nekaterih posestnikov, ki sem jih
poznal vsaj po imenu. Prišla sva v bolj {{prelom strani}} gost les. Tam je
bil vodnik bolj gorečen in rekel je med drugim: "Vsi„Vsi ti
gozdi, vse te planine, kar jih vidiva daleč okoli, vse to je
po pravici naše in božje. Zdaj nam pa jemljo naš svet in
Vrstica 1.597 ⟶ 1.595:
Graščine bodo razpadle in fužinska kladiva utihnila; naš
kmet pa bo še vedno nosil dolge škornje in irhaste hlače
ter svobodno ukal po planinah."
 
Tako je govoril in končno zaukal, da se je odmevalo
od tretje gore. Odzval se je nekdo iznad šume.
 
"Ta„Ta ne zna vriskati," reče vodnik. "To„To je gospodič iz
Primorja. Naproti nama gresta."
 
Bilo je res tako, in skoro se snidemo. Gospodična je
Vrstica 1.636 ⟶ 1.634:
da se v Bohinju sploh ne krade.
 
"Ako„Ako bi bil tukaj človek kradel, bi ne bil pustil kruha
na prtu in reči, ki so v vreči, ampak zmašil bi bil prtičin
kruh v vrečo in vse odnesel z vrečo vred. Ne tatvina,
Vrstica 1.647 ⟶ 1.645:
okusnega obeda. Ukradenega živila nam nihče ne vrne,
pa tolažimo se s tem, da lisjak ne uide kazni od lovčevega
zrnja."
 
Odrezal sem si kruha in potegnil iz vreče domačo klobaso;
Vrstica 1.724 ⟶ 1.722:
izrekši; mene pa je prešinil globoki pomen njegovih besedi:
 
"Čemu„Čemu človeku podirati priljubljeno in povsem
nekvarno zmoto, ako je v njej srečnejši, nego bi bil z resnico,
ki mu jo vsiljujemo."
 
Ob vodnikovi modrosti sem se spomnil sedmorice
grških modrijanov in zlasti gesla Pitaka Mitilenskega:
 
"Glej„Glej na uro!" In račil sem, kažoč na svojo žepnico,
opomniti, naj se podvizamo; zakaj še daleč nam je
strmolaziti in se ob marsikateri kamen valjavec spotikati,
Vrstica 1.747 ⟶ 1.745:
Pritrdil sem gospici iz same vljudnosti in se drznil pripomniti,
da je po moji preudarni izkušnji celo sončni
zahod na gorah veličastnejši od vzhoda, kakor je
grškim modrijanom starost blažja od mladosti. "Prav„Prav
nocoj se nam nudi redka prilika opazovati, kako se tope
poslednji sončni žarki na utripajočih valčkih Bohinjskega
Vrstica 1.756 ⟶ 1.754:
odsevu sončne oble; in to vse nam tako {{prelom strani}} blizu.
Take čarobne žarjave kakor tukaj ne vidimo na Jadranskem
morju."
 
Prijatelj vseučiliščnik je pač želel videti planinsko žarjo
Vrstica 1.762 ⟶ 1.760:
ker od tod Triglava ne moremo videti.
 
"Podvizajmo„Podvizajmo se tedaj, da pridemo na Velo polje; tam
vidimo Triglav in divni žar iz obližja!"
 
Zdajci je vodnik namrdnil svoja lica v najbolj tope
gube in spregovoril:
 
"Pri„Pri gorskih hojah se rado pripeti, da ne dosežemo
niti pol tega, kar smo si namenili. Tako danes kratko
malo ne pridemo na Velo polje. Preveč smo se zakasnili,
Vrstica 1.774 ⟶ 1.772:
najbrž celo ne vedo, kaj so dereze. Pozabiti pa tudi ne
smemo, da se brez zadostnega živila ne pride na Triglav.
Mi ga nimamo, in če hočemo nadaljevati začeto pot,
moramo še nocoj dopolniti, kar so nam živeža vzele lisice
in ujede. Prisiljeni smo torej prenočiti niže od Velega
Vrstica 1.789 ⟶ 1.787:
Tam najdemo ugodno prenočišče, tam si nabavimo živila
za jutri, vidimo med potom nov svet in na samem
prenočišču čudnega moža."
 
Vodnikov nasvet sva pohvalila, gospodična glasno,
Vrstica 1.828 ⟶ 1.826:
tujih krajev hodi gledat v Bohinj Savico in lazit na gore.
Tam pride povsod s kravami v dotiko. Na tak način spozna
krava tuje obleke, obraze in šege in se navadi "občevanja"„občevanja“ ne samo s kravarji in mesarji, ampak i z višjimi
ljudmi obeh spolov in obeh polut naše zemlje. Tako si je
priposestvovala v teku let tisto oliko, s katero se odlikuje
Vrstica 1.836 ⟶ 1.834:
in poleti na hladne, visoke planine liki velika
gospoda na letovišča. Na visokih planinah, tam, kjer ni
komarjev ali, kakor poje Vodnik, kjer "od„od muh daleč je
goved"goved“, se jim najbolje godi ob izvrstni paši, ob čistem
hladnem zraku in ob lepem razgledu, {{prelom strani}} celo do sinjega
morja. Zato ni čuda, da je bohinjski sir tako sloveč. Dober
Vrstica 1.852 ⟶ 1.850:
krav v njunem prilizovanju.
 
"Rojakinji„Rojakinji pozdravljata rojaka," zakliče tam zadaj
moj tovariš iz Primorja.
 
Vrstica 1.915 ⟶ 1.913:
Odgovoril sem torej:
 
"Klicali„Klicali ste, mila gospodična, vse znane in neznane
svetnike na pomoč liki mornar v silnem viharju. Tedaj
sem se spomnil, da so imeli pomorščaki že po starem
Vrstica 1.932 ⟶ 1.930:
koze in kozle, ki so predrznejši od ovac. Ovce so vas poljubljale
samo na roke, koze se bodo spenjale na usta in
lica. To bo stoprav prava vojska."
 
Takoj je gospodična zdrknila v pisano travo, da nabere
cvetočega orožja za novo vojsko, in pomagati ji je
moral brat, ki se je tudi bal koz in kozlov. Vodnik je pa
modroval: "To„To pisano, danes lepo dišeče, jutri grdo smrdeče,
po največ trdo steblasto in strupeno cvetje je prava
nesreča travnikom. Pisana senožet je kravam to, kar
Vrstica 1.948 ⟶ 1.946:
tu gori svoje posebne cvetličnjake. Nam naj pa
priskrbe semen od samih trav, po katerih pridobi krava
več mleka in bolj gosto meso."
 
Nikoli nisem bil vnet za rastlinoslovje, in od zelišč
Vrstica 2.074 ⟶ 2.072:
 
Ko je župnik v knjigo pisal ime Melkijadovega očeta,
izusti starešina tako ponižno kakor poudarno: "Blejci„Blejci in
drugi Kranjci nam oponašajo, da smo samo na pol
krščeni. Ali bi ne mogli pri tem nedolžnem otroku krsta
dopolniti z drugo polovico in mu dodati ime kakega
svetnika, kakršnega praznujemo v desetih bohinjskih
cerkvah?"
 
Župnik je prijazno in takisto poudarno odgovoril, da
Vrstica 2.090 ⟶ 2.088:
Oče ga lahko zaklada v šolah. Sin se bo dobro učil, kar
je pri Bohinjcih kakor gotovo, in kadar bo velik gospod,
se bo radoval nad "Melkijadom"„Melkijadom“ in mene hvalil, da mu
nisem izbral tako zvanega kmetiškega krstnega imena.
Oče in svatje niso imeli zgodovinskih dokazov, da se
Vrstica 2.100 ⟶ 2.098:
ljubeznivo, in kadar je blebetava soseda spomnila, da
ta paglavček malo po strani gleda, je mati vselej odklonila
tako sodbo, rekoč: "Seveda„Seveda po strani gleda. V Ljubljano
gleda, v Ljubljano! Saj mu je sojeno, da bo gospod,
vozil se bo v svoji kočiji."
 
Oče Rok je pa vzgajal sina po načelih svojega deda:
 
"Otroci„Otroci so liki žrebeta. Čim več, čim prosteje skače mlado
žrebe, tem jačji, tem iskrejši bo potlej konj." Tako je
Melkijad rasel v strahu pred Bogom in pred šibo, katera
je brezposelno samovala za čelešnikom, in prebival je
Vrstica 2.117 ⟶ 2.115:
Brez deških dvobojev pa ni moglo biti, ker preradi so
mladi paglavci bodočemu gospodu nagajali, pojoč mu
za hrbtom: "Mlekojed„Mlekojed, krivogled, v kočijo sed'sed’!"
 
Tista doba je bila za Bohinj jako pomenljiva. Tlaka je
Vrstica 2.134 ⟶ 2.132:
stoletne, težavne tovorne steze, ki je peljala vseskozi
ob levem bregu Save in bila tam, kjer zdaj pravimo
"v„v starih Štengah"Štengah“, jako strma, plazovom izpostavljena
in sploh nevarna za ljudi in živino. Neumorni gospod
je povsod deloval, kjer je šlo za blagost in napredek
Vrstica 2.141 ⟶ 2.139:
 
Andrej Koller je bil majhne postave in rekli so mu
zato vobče "Kóljarček"„Kóljarček“. A kazal se je velikega moža s
prislovico, do danes nepozabljeno: "Mož„Mož se meri od
nosa gor." Vse mu je zaupalo, vse ga je spoštovalo, in
kadar je kdo potreboval pomoči in dobrega sveta, se mu
je reklo: "Idi„Idi h gospodu!" Vsak Bohinjec je pa vedel, da
je ta "gospod"„gospod“ brez pridevka mali gospod Kóljarček.
 
Redne šole takrat ni bilo v Bohinju. Andrej Koller je
Vrstica 2.166 ⟶ 2.164:
more pogospoditi brez ločitve od Bohinja, in živa nada,
da pride v mestu med bolj olikane vrstnike, ki ga ne
bodo venomer pitali z "mlekojedom"„mlekojedom“.
 
Nekaj dni pred vsemi svetci je oče Rok na kola pričvrstil
Vrstica 2.176 ⟶ 2.174:
druga dečka, ki sta se takisto dala preveriti ali (kakor se
bo videlo pozneje) samo prevarati, da se nekoč po dolgih
izkušnjah in skušnjavah v šolskih klopeh pogospodita.
Oče Rok je nato opremil kobilo starega bohinjskega
plemena s prazničnim komatom in z jermenjem
Vrstica 2.194 ⟶ 2.192:
teta Melkijadu potisnila meden kolač v naročje, dalje mimo Nomenja, kjer so se poslovili od poslednje bohinjske
hiše, in končno skozi dolge, dolgočasne Štenge
v deželo ...
 
"Ljubi„Ljubi gospod! Vaše povesti ne bo konca in kraja!"
pravi vodnik glasno in predrzno. "Trda„Trda noč bo že tukaj
gori in mi še ne bomo zvedeli, s kakim drobižem je Rok
mostovino plačal pred kranjskim mostom. Če mislite
Vrstica 2.203 ⟶ 2.201:
potlej bo tukaj gori jesen, sneg nas bo zapadel in zopet
skopnel nad nami, in Melko še ne bo stopil v dvajseto
leto. To bi vse lahko na kratko povedali ... celo brez zasmehovanja
svojih rojakov. "
 
Poslednje besede je vodnik prav zategnjeno spregovoril.
Vrstica 2.216 ⟶ 2.214:
Nadaljeval sem:
 
Kdor gre po svetu, marsikaj izkusi. Prva izkušnja je
doletela naše popotnike kar v prvi vasi zunaj Bohinja, to
je na Bohinjski Beli. Na vežnem pragu blizu ceste sta
Vrstica 2.259 ⟶ 2.257:
cesto ter zakliče:
 
"Stric„Stric! Napačno ste naložili!"
 
"Jezik„Jezik za zobe, raztrganec!" se obregne mož na vozu,
ne da bi se ozrl na dečka.
 
Vrstica 2.267 ⟶ 2.265:
vse grlo:
 
"Bohinjska„Bohinjska teleta se izvažajo spomladi, a vi ste jih naložili
jeseni!"
 
V tem hipu plane mladi Melkijad raz voz, pobere kamen
Vrstica 2.288 ⟶ 2.286:
poudarno govoreč:
 
"Tista„Tista slepa škrbina ni bila vredna niti počenega groša. Dam ti pa pošteno petico. Saj jo boš skoro potrebovala
za hišna okna, če ne boš svojemu paglavcu z debelo
leskovko vtepla zapovedi, da v cerkvi in na cesti pri miru
pustimo poštene ljudi!"
 
Kobila je zopet potegnila. Sin na vozu je rekel sam
sebi: "Dobro„Dobro sva jih izplačala!" Oče, ohladivši si jezo, se
pa za ušesom popraska in misli: "Bohinjec„Bohinjec, na Bohinjski
Beli si brzdaj jezik, dokler drži v Bohinj samo ena
cesta, in ta prav po sredi beljanske vasi!"
 
Ta jako previdna, a prepozna misel se mu je vrinila,
ko je čul za vozom prijazne vzklike: "Kar„Kar si ženi preveč
plačal, dobiš nazaj grede vrnjeno s počenimi groši!"
 
Bralcem, ki ne poznajo starega denarja, naj povem, da
je nekdaj "počeni„počeni groš"groš“ toliko plačal kakor dandanes
„pripeljana klofuta“.
"pripeljana klofuta".
 
Moral bi še povedati, kaj je Melkijad iztaknil, ko je pri
Vrstica 2.327 ⟶ 2.325:
z Bele slišal naslednji pogovor:
 
Mitničar: "Huje„Huje bi vas pritisnili, da niste iz Bohinja."
 
Rok: "Lejte„Lejte si no! Nisem še bil v Ljubljani, pa me že
poznate!"
 
"Spoznal„Spoznal sem vas od daleč po kobili."
 
"Kajne„Kajne, da se takšna ne vidi zlepa pod našim cesarjem?
Dve takšni imam naprodaj. Če mi dobite kupca,
zaslužite pošteno mešetarino."
 
"Res„Res lepa kobila, a neznansko je okomatana."
 
"Da„Da, neznansko lepa je; pa okomatana, kakor se ji
spodobi."
 
"Ali„Ali morebiti tržite tudi s kožuhovino?"
 
"Tega„Tega ravno ne; a volne imam naprodaj nekaj centov."
 
"Lahko„Lahko jo boste pripeljali, ko imate kola tako debela."
 
"Da„Da, šestdeset centov smem naložiti nanje. Tako
močnih kol ne znajo delati zunaj Bohinja."
 
"Saj„Saj takšnih tudi še nisem videl. To čudno kripico
utegnete razpečati tukaj v Ljubljani."
 
"Zakaj„Zakaj ne, če se mi dobro plača?"
 
"Neki„Neki gospod kupuje nenavadno staro šaro. Gotovo
vam ponudi za kripico več, nego je vredna, čeprav je
silno skop. Samo ne vem, kako jo bo spravil v svojo
shrambo."
 
"Najmanjša„Najmanjša skrb! Pokazal bom, kako se dene vsak
sebi."
 
"Ali„Ali vas boli želodec, ker ste tako prepasani?"
{{prelom strani}}
"O„O ne! Želodec mi je zdrav in ne potrebuje povoja.
Moj pas samo kaže, da sem cel kmet, zemljak!"
 
"Zato„Zato ni bilo treba pasu; saj vam že na obrazu berem,
da ste kmet, cel in ves."
 
"Vi„Vi že, ker ste bistra glava! A koliko je škricev, ki ne
ločijo kmeta od polkmeta ali kočarja?"
 
"Da„Da, celo potraten kmet ste, ker vozite s seboj tisti
težki medičarski dežnik iz povoščenega platna. Ali vas
ne varuje že sam klobuk dežja?"
 
"Prav„Prav ste rekli, da sem potraten. Zato vas vprašam, ali
mi boste, ko se vračam iz Ljubljane, kaj vrnili od tistih
dveh goldinarjev, katere sem plačal po nedolžnem?"
 
"Tega„Tega pa ne. Drugim računamo štiri goldinarje globe,
Bohinjcem samo pol. Mi že vemo zakaj, vam pa ne smemo
povedati, da ne bo zamere …"...“
 
Zdaj se oglasi Smuk z Bele in kličejo soglasno i drugi
Vrstica 2.394 ⟶ 2.392:
Oča Rok je pa namaknil svoj klobuk in rekel Smuku:
 
"Nismo„Nismo še rekli poslednje besede. Stopil bom pred
doktorja, ki izdeluje naše srenjske pravde. Naredila
bova pritožbo, naj imam plačati tudi še dva goldinarja
povrh."
 
Naš vodnik je obrnil obraz k meni in me srepo pogledal.
Vrstica 2.403 ⟶ 2.401:
sem poudarno pristavil:
 
"Tako„Tako je pravil stari Smuk z Bele nam dijakom, ko
smo hodili mimo njegovega doma na počitnice. Ali je
vse res, ne vem."
 
Vodnik ni spregovoril in jaz sem brez skrbi nadaljeval:
Vrstica 2.419 ⟶ 2.417:
še {{prelom strani}} bolj pa nenavadna oprava starošegnega Bohinjca.
To obče zanimanje in čudenje je mož takoj izkoriščal in se prerival proti pisarničnim vratom. Ker je ta
napor našel krepak in hrupeč odpor, mož poprosi z najprijaznejšim glasom: "Možje„Možje, spustite me predse, jaz
sem prišel med nami vsemi od najdalje!"
 
Takoj se oglasi v drugem koncu skupine suh mož v
Vrstica 2.426 ⟶ 2.424:
po vsej deželi:
 
"Kaj„Kaj bi tisto? In prav zato ste prišli najzadnji. Od kod
ste prikrošnjali, oče?"
 
"Kaj„Kaj treba vprašati? Iz Bohinja sem in pripeljal sem se
s svojo kobilo. Krošnjo naj drugi nosijo!"
 
"Že„Že vem, tam iz Bohinja, kjer so velike dote. Če se tam
ženiš, dobiš na doto kravo s teletom povrh. Svoja teleta
pa Bohinjci vozijo v Trst, a ne v Ljubljano, in jih tam
prodajajo funt po deset krajcarjev pri mestni tehtnici."
 
Splošen smeh se je razlegel po hodniku. Oče Rok pa
divje pogleda zbadljivca in zarohni nad njim:
 
"Pa„Pa se dajva tehtati! Ti pritlikavec nimaš drugega
nego vedno suho žlico, nikdar sito, in tisti lončeni bas.
Jaz imam pa tri žrebetne kobile, višje kakor tvoja kučara,
trideset molznih krav in …"...“
 
"…„... In toliko slame, da jo nosiš celo pod klobukom!"
 
se začuje zopet od onega konca in obči grohot se podvoji.
Vrstica 2.451 ⟶ 2.449:
glasom, primernim svoji velikosti:
 
"Možje„Možje, razmaknite se, da dobim v pest in zmanem
to človeče!"
 
V tem hipu čuje za seboj krepak glas in višja oblast ga
Vrstica 2.458 ⟶ 2.456:
raz glavo in zakliče svojim dečkom:
 
"Brž„Brž poljubite gospodu roko! To so naš prejšnji koprivniški far!"
 
Dečki so točno izvršili, kar je mož zapovedal. Kmetje
Vrstica 2.477 ⟶ 2.475:
košato, da se mu niti ni račilo sneti klobuka, ko je stopil
pred vodjevo pisalno mizo. Stoprav znani glas izmed
vrat: "Oče„Oče, rejto raz škopnik!" ga je opomnil, kaj se spodobi.
Tretji vpisani dijak je bil naš Melkijad. Počasi je čital
Valentin Vodnik krstni list, kakor da ne verjame črkam,
Vrstica 2.483 ⟶ 2.481:
pogladil dečka po licu in mu rekel dobrovoljno:
 
"Tvoj„Tvoj krstni patron je sveti papež Melkijad. Verjetno
ni, da boš ti kdaj papež. Škof pa more postati Kranjec, in
zakaj bi ne bil Bohinjec. (Oča Rok je tedaj zrasel za pol
glave.) Bodi torej priden in poslušen; sicer boš vse žive
dni samo mlekojed, kakor so tvoji bratje v Bohinju!"
(Oča Rok se je zdaj sklonil za pol glave.)
 
Vrstica 2.516 ⟶ 2.514:
maščevalno izbiral součenca, kateremu bo prvemu v
svarilni zgled za druge s krepko pestjo dokazal, da se
ime Mlekojed tudi v Ljubljani ne sme izustiti brez kazni ...
{{prelom strani}}
Zdaj se je naš vodnik ne samo obrnil, ampak pokonci
postavil ter spregovoril, ne da bi prikrival svojo nejevoljo:
 
"Oprostite„Oprostite, gospod in gospodična, da zopet govorim;
a moram vama povedati, da je ta moj rojak (pokazal je
tedaj s koncem škornjice name) vso to povest iz trte izvil,
Vrstica 2.528 ⟶ 2.525:
rod, ki je živel pred nami v Bohinju. Saj od vsega
tega, kar je povedal, ničesar ni mogel ne videti ne
slišati."
 
Vstal sem nato tudi jaz in zdelo se mi je, da se mi lica
grejejo. Odgovoril sem vendar mirno: "Vaša„Vaša sodba je
nagla, in da je krivična, utegnete zvedeti še nocoj. Kar se
je takrat godilo, so videli in slišali drugi vere vredni
Vrstica 2.541 ⟶ 2.538:
zvedel iz ust starega moža v Spodnji dolini, ki je bil
zdravih ušes in dobrega spomina ter vrstnik Melkijadov,
s katerim še zdaj občuje."
 
Na to vodnik:
 
"Tistega„Tistega moža iz Spodnje doline poznam in ga spoštujem. Dovolita, tuji gospod in vi, gospodična, da nekaj
o njem povem, kar bodi v posvarilo temu mojemu rojaku.
(Zdaj je name pokazal že z roko.) To je bilo takole.
Vrstica 2.554 ⟶ 2.551:
je počival, slonel na naklu in govoril kmetom, sedečim
okoli nakla. Jaz sem se priril na klop pri durih in z drugimi
vred poslušal moževo ,prerokovanje'‚prerokovanje‘. Čudne reči je
pravil, kako je hodil po svetu in kaj je videl v Nemcih in
Lahih. Marsikaj je bilo težko verjeti, vendar sem vse verjel, kar je povedal. Saj smo bili vsi Bohinjci! Mi smo pa
Vrstica 2.571 ⟶ 2.568:
tako govoril, da ne smemo poniževati sami sebe in
da smo Bohinjci več trpeli po svoji ponižnosti nego po
tuji prevzetnosti. Rekel je: ,Spoštujmo‚Spoštujmo vsak sam sebe in
svoje rojake in spoštovali nas bodo tujci bolj nego do
zdaj. Držimo se stare vere, pravice in šege. Drugim, ki
Vrstica 2.578 ⟶ 2.575:
svojo pravo pošteno misel, jo glasno povejmo, da se bo
razumela razločno. Zakaj kdor potaji svojo misel, zataji
svoje poštenje.' To pa ni še tisto, kar sem hotel temule
rojaku povedati v svarilo. To bom stoprav zdaj povedal,
če boste poslušali.
 
Mož iz Spodnje doline nam je takrat v potrdilo svojega nauka povedal naslednjo dogodbo, ki sem jo prav
dobro zapomnil. Pripovedoval je takole: ,Nekdaj‚Nekdaj sem
dalj časa delal v Ziljski dolini na Koroškem. Tam žive
ljudje blizu tako kakor v Bohinju. V neki večji vasi pa
Vrstica 2.606 ⟶ 2.603:
trenil, ju sreča medved in se pred njima postavi na zadnje
noge. Oba sta brez orožja in silno se prestrašita, gospod
po gosposko, krojač po krojaško ... Zdaj pa pride
božja kazen. Medved je zamrmral in se obrnil v grmovje.
Gospoda se pa spogledata in oddahneta od strahu. In
kaj se je bilo zgodilo? Jecavemu gospodu se je od samega
strahu jezik odvezal, da ni več jecljal. Krojaču se je pa
jezik zavezal in jecal je od tedaj vse žive dni'dni‘."
 
Tej povesti je vodnik z zategnjenim glasom pristavil
še to:
 
"Med„Med poslušalci te dogodbe je sedel mladenič v gosposki
suknjici. Ta je povest o ziljskem krojaču v petih
letih tako pozabil, da je danes smešil svoje rojake samo
zato, da so ga tujci rajši poslušali."
 
Imel sem odgovor na jeziku. A bolj prav je bilo, da me
je prehitel primorski tovariš, ki je vprašal vodnika:
 
"Ali„Ali mar res verjamete, da ni višje gore nad vašim Triglavom?"
 
Vodnik odgovarja:
 
"Vaše„Vaše vprašanje ni novo. Marsikateri gospod mi je že
trdil, da je veliko višjih gora. Nihče me pa ne more siliti,
da bi to verjel, kar nihče ni dokazal. Modri možje pravijo,
Vrstica 2.636 ⟶ 2.633:
pravimo, da oni nič ne vedo, ker jim je sama učenost
pamet zmešala. Jaz verjamem to, kar so nam sporočili
naši dedje in pradedje pametni možje. Samo tista
gora, na kateri je ob vesoljnem potopu obtičala Noetova barka, je za komolec višja od Triglava: vse druge so
nižje. Staro ustno sporočilo pripoveduje tudi to: Nekdaj
Vrstica 2.649 ⟶ 2.646:
in razvali. Tam vidite kaznovano goro na južni strani
Bogatina. Še dandanašnji jo imenujemo Podrto goro.
Tako je ta reč."
 
Dočim je moj tovariš zabadavo dokazoval, da stoje na
Vrstica 2.663 ⟶ 2.660:
često svaril:
 
"Previdno„Previdno ravnaj, ako že moraš burke uganjati! Ljudje,
ki so prisiljeni dan na dan delati kakor črna živina,
tudi zdivjajo liki živina, če se ponorčuješ z njimi."
 
Takisto nam je upoštevati, da so vsem staroselcem
Vrstica 2.755 ⟶ 2.752:
mnenja, da bi bil tedaj pred ljubo, častiželjno mater položil
tudi častno šolsko darilo, da ni bil Melkijad, ampak
bi bil nosil "lepo„lepo ime Janez"Janez“.
 
O počitnicah po šesti šoli je bil Melkijad povabljen na
Vrstica 2.767 ⟶ 2.764:
skozi dolgočasne Štenge proti domu. V pivski sobi
ga nagovori kmet Trinos, edini Bohinjec, z malomarnim
pozdravom: "Mlekojed„Mlekojed, pojdi pit!"
 
Naš dijak se naglo obrne, ne da bi odzdravil ali po
Vrstica 2.778 ⟶ 2.775:
 
Trinos je bil dokaj trden kmet v Spodnji dolini bohinjski.
Hišni priimek "pri„pri Trinosu"Trinosu“ je pridobil že njegov
oča, ki se je izprek gora priženil v Bohinj, a popolnoma
zaslužil je ta pridevek stoprav naš Trinos, ker je marljivo
zlasti s temeljitim vinstvovanjem na to deloval, da
njegovo obličje dela čast hišnemu imenu. Uspeh je bil
očiten, in sosedje so rekali med seboj: "Kar„Kar je Triglav
med gorami v Bohinju, to je Trinosov nos med nosovi."
 
Sicer pa je Trinos pridno kmetoval, v miru živel s sosedi
Vrstica 2.819 ⟶ 2.816:
brez kvara postavil nazaj na Bled. Odzvonilo je poldne
in že se obrača kobila raz cesto na Trinosovo dvorišče.
"Kaj„Kaj pa ti delaš z našo kobilo?" zavrešči stara, šepava,
dokaj povaljano oblečena žena.
 
"Ali„Ali sem prav prišel k Trinosovim?" vpraša naš dijak
skromno in mirno.
 
"Kaj„Kaj se boš šemil?" zakriči osorna žena. "Ti„Ti si tisti krivogledi
Mlekojed in veš tako dobro kakor jaz, kje je doma
naš pijanec."
 
Ta iskreni pozdrav je Melkijada potrdil v veri, da je
Vrstica 2.833 ⟶ 2.830:
torej glasno:
 
"Če„Če sem prav prišel, pa sedite na voz in se odpeljite
na Mlino. Tam v krčmi pri mostu Trinos kmetijo prodaja
nekemu Bovčanu."
 
Kakor bi trenil, sede žena na voz, kakršna je bila, in
Vrstica 2.877 ⟶ 2.874:
 
Preden stari Rok ubere umesten odgovor, se oglasi
mlad mlatič iz skednja: "V„V Bohinju nimamo oslov, sam
svoj osel boste morali biti, če hočete jahati na Koprivnik."
 
Mlatiči se namuzajo in spogledajo med seboj, ne da bi
Vrstica 2.885 ⟶ 2.882:
izrekši, da v Bohinju res ne redimo oslov in mul.
 
Gospod dalje vpraša kmeta: "Kje„Kje imate mladega gospoda
Mlekojeda?"
 
Mlatiči stoje in molče. Stari Rok se oblastno ozre v
ozadje skednja in zakliče porogljivo:
 
"No„No, odgovori! Ta gospod tukaj po tebi vpraša."
 
Oglasi se zopet prejšnji mlatič osorno:
 
"Danes„Danes nisem gospod, ampak mlatič; in če me kdo z
Mlekojedom ogovori, se mu odzovem s cepcem."
 
Na ta lesoslovni odziv se gospod komisar obrne proti
Vrstica 2.902 ⟶ 2.899:
sta bila sama, mu reče gospod:
 
"Nikar„Nikar ne mislite, da sem namerjal žaliti vašega sina,
ki se baje prav dobro uči. Do danes ga nisem videl, nikar
še slišal, da bi mu bilo drugače ime nego Mlekojed.
Premalo časa sem še na Gradu, in morebiti celo ne veste,
da sem novi komisar."
 
Kakor bi trenil, sname Rok slamnik raz glavo; a takoj
Vrstica 2.913 ⟶ 2.910:
na Koprivnik, da mu tam nekaj piše:
 
"Malo„Malo bo dela in ne bo zastonj."
 
Kmet se popraska za ušesom in jeclja:
 
"Bi„Bi že bilo, saj zna pisati. A sosedje bi rekli, da je
opravljal službo biričevo ali da je kaj pisal, kar bo kmetu
na kvar. Zatorej ga vam ne morem posoditi, in kadar
boste zopet potrebovali pisarja v Bohinju, ga pripeljite
s seboj."
 
Kmet se je obrnil sredi dvorišča nazaj, gospod je stopil
Vrstica 2.931 ⟶ 2.928:
službe božje:
 
"Tisti„Tisti novi komisar, ki blizu tako govori kakor Čiči,
kateri prodajajo kis in bruse, je ostro izpraševal mene in
hudo podajal študenta. Ta se je pa tako premeteno branil,
Vrstica 2.938 ⟶ 2.935:
ni dal nobenemu niti črhniti ne in zamislil se je, ne da bi
kaj pogledal v tiste črne knjige, ki so ležale pred njim na
mizi. Potlej je vstal in rekel takole: ,Grbavi‚Grbavi, hromi, slepi
in nemi nesrečniki voljno trpe vsak svojo nadlogo. Vi,
mladenič, ste pa zdrav, nepohabljen in hodite v višje
Vrstica 2.951 ⟶ 2.948:
se kaznuj takisto drveno. Zatorej sem vas obsodil na
deset palic, iskreno želeč, da bi popravila naša leskovka,
kar je zamudila očetova.'
 
Tako je govoril komisar. Mlekojed je prebledel prav
Vrstica 2.962 ⟶ 2.959:
utrjene kože kakor mi, ker se ne moti z vsakdanjim
delom, ga taka sramota hudo peče v srcu, vse huje kakor
nas."
 
Počitnice so minile in Melkijad je vstopil v sedmo
Vrstica 2.973 ⟶ 2.970:
Oče je pa na take besede zarohnel:
 
"Izprijen„Izprijen dijak ni bil nikoli dober kmet. Katera poštena ženska se bo omožila s kmetom, ki ima tako neznansko
ime? Če ostane ta izgubljeni sin na domu, se bo
naposled premenilo staro, častitljivo hišno ime; in tam,
kjer se v Bohinju použije največ mesa, se bo rekalo ,pri‚pri
Mlekojedu‘!“
Mlekojedu'!"
 
Čez leto in dan je Melkijad očeta preprosil, da mu
Vrstica 3.008 ⟶ 3.005:
zgradi to hišo na planinah, katero bomo skoro videli.
Brat se je odločil za hišo. Melkijad prebiva v njej že tretje
leto ... Lani sem z njim občeval, ko je bil po opravkih
pri mojem očetu, in tedaj sem mu obljubil, da ga obiščem za nekaj dni v njegovi "akademiji"„akademiji“, kakor je takrat
imenoval svojo puščavo. Če danes stopim čez njegov
prag, se odzovem tistemu povabilu.
Vrstica 3.024 ⟶ 3.021:
tem kaj vpraša, slabo naleti. Kadar je dobre volje, pride
med ljudi in rad se pohvali, kaj ve in zna. Če ga pohvališ,
pa takisto slabo naletiš in mož se zadere vate: "Kaj„Kaj
hvališ, teleban, reči, ki jih ne poznaš?" Melkijad sploh
ne dopusti ne hvale ne prerekanja, niti najbolj blagohotnega
tujega sveta. Na to torej pazimo in dobro se nam
Vrstica 3.058 ⟶ 3.055:
v roke in reče z milim glasom:
 
"Oprostite„Oprostite, da sem star in neokreten in da me časih
omamijo spomini na mlada leta. Oprostite dalje, da vas
ne morem dostojno pogostiti. A vse, kar moja hišica
premore, vse vam je na razpolago. Moji gostje boste
danes in jutri in ne izpustim vas, dokler se ne naveličate."
 
Bralo se je možu na obrazu, da je tako mislil, kakor je
Vrstica 3.106 ⟶ 3.103:
so mi njegove zeli nadvse zanimive, da ne bo zamere.
 
Prišel nas je vodnik klicat k večerji na koruzne
žgance z mlekom. Naš gazda se razjezi, kakor da bi mleka
niti videti ne mogel.
Vrstica 3.112 ⟶ 3.109:
Vodnik se ponižno zagovarja:
 
"Bil„Bil je pač v čumnati planinski zajec iz kože dejan in
s slanino pretikan; a čakati bi morali nad tri ure, preden
se táko trdo meso skuha in potlej še speče. Tam so tudi
Vrstica 3.123 ⟶ 3.120:
skuhal in z {{prelom strani}} mlekom zabelil. Zajec in ptiči naj pridejo
jutri na vrsto; saj ste prej rekli, da pričakujete vsak trenutek
gospoda iz Zagreba."
 
Jaz in tovariš sva čula nato izmed besed, ki so grmele
Vrstica 3.144 ⟶ 3.141:
strastno prime za steklenico in bolestno zakriči:
 
"Nikar„Nikar žganja na mizo! Zaboga ne!"
 
Odgovorim mu, da to ni navadno žganje, ampak
Vrstica 3.156 ⟶ 3.153:
mirno govoriti:
 
"Oprostite„Oprostite mi, da sem bil tako surov. Hribovec, ki živi
med hribovci, se često zapozabi. Da me pa ne sodite
napačno, vam povem svojo povest o žganju, in potlej
Vrstica 3.165 ⟶ 3.162:
moji povesti molčite kakor zid. Govoril bom nemški ali,
če hočete, laški, da me ne more razumeti, kdor bi morda
poslušal zunaj pod okni ..."
 
Vsi smo obljubili molčanje in mož je povzel besedo.
 
"Vstopil„Vstopil sem v Ljubljani po dokončani šestletni gimnaziji
v prvo leto modroslovja, {{prelom strani}} kar vam je zdaj sedma
latinska šola. Čez štirinajst dni sem moral šolo zapustiti,
Vrstica 3.199 ⟶ 3.196:
in vzdihnem:
 
"Ako„Ako bi jaz v vaših letih nosil take težave, kakor jih
moram zdaj, želel bi si smrti."
 
"Tudi„Tudi jaz si želim smrti," odgovori berač milo, "a„a
smrt beži pred menoj."
 
Tedaj se v meni zbudi tisti nagajivi duh, ki mi je bil tolikrat
v zlo, da odgovorim brez pomisleka:
 
"Nič„Nič lažjega nego ujeti bežečo smrt. Tu nate desetico!
Kupite si zanjo žganja v gostilni na Nomenju. Izpijte tisto
žganje duškoma in idite dalje skozi Štenge v tej jasni
Vrstica 3.215 ⟶ 3.212:
boste. Sanjalo se vam bo, da vam je toplo, da uživate
slastno jed, da pred vami gore lučce božičnih jaslic,
in naposled zmrznete v najprijetnejših sanjah."
{{prelom strani}}
Berač je hvaležno sprejel moj denar in molče sva
Vrstica 3.246 ⟶ 3.243:
čelo potisnjena čepi tista luknjasta, s petelinjim perjem
obdana klofeta, ki je bila značilna za berača Cvajarčka.
Ostrmel, okamenel sem in vest mi zakliče: ,To‚To je Cvajarček,
in ti si ga umoril z žganjem!'
 
Spustil sem se v tek in zdelo se mi je, da me podi sam
Vrstica 3.326 ⟶ 3.323:
Tukaj zdaj samujem in premišljam, kako sva se nekdaj
varala jaz in mati, ko sva meni gradila zlate gradove
v oblake da, v oblake! Ker malo malo sem imel
jasnih dni.
 
Vrstica 3.349 ⟶ 3.346:
nade mladeniških let ... Zatorej oprostite, da se ne
vedem tako, kakor se spodobi omikanemu gazdi proti
ljubim gostom."
 
Mož je umolknil in plaho zrl proti sobnim vratom. To
Vrstica 3.356 ⟶ 3.353:
čašice napolni s čajem. Tedaj se ohrabrim in spregovorim:
 
"Dovolite„Dovolite, blagi rojak, da vas iznenadim z novico, ki
vas bo zelo utolažila! Ta novica je v Spodnji dolini nekaterim
ljudem znana; a vi je niste nikoli čuli, kar sem
razvidel iz vaše povesti. In stvar je ta: Tisti človek, ki je
na sveti večer leta 1818 zmrznil pri Beraškem studencu
v Štengah, ni bil berač Cvajarček, ampak kmet Trinos."
 
Toliko da sem to izgovoril, zakliče Melkijad strastno
in naglo:
 
"Primite„Primite me in trdo držite na stolu!"
 
Gospodična se preplaši, jaz in tovariš primeva moža
za rame in jih krepko pritisneva k stolovemu slonilu.
"Tako„Tako je prav, le krepko držita!" ječi naš gazda.
 
Moj tovariš je svoji sestri francoski šepetnil, naj odpre
Vrstica 3.376 ⟶ 3.373:
tudi francoski odgovoril:
 
"Nikar„Nikar po vodnika! To bi bilo olje v ogenj. Prosim vas,
gospodična, položite mi rajši ruto v vodi namočeno na
čelo."
 
Gospodična to ročno stori. Četrt ure je trajala ta
muka. Naposled izdahne naš gazda:
 
"Hvala„Hvala Bogu! Niti en trenutek me ni napadla omama.
Odleglo mi je. Miren sem in svobodno me izpustite."
 
Mož je vstal, hodil po sobi nekam potrt in zamišljen
Vrstica 3.390 ⟶ 3.387:
z zamolklim glasom:
 
"Ali„Ali pa veste, da je res, kar ste ravnokar povedali?"
 
Radovoljno sem odgovoril:
 
"Veseli„Veseli me, da morem potrditi vprašanje, ki sem ga
pričakoval. Ni še štirinajst dni minilo, odkar sem povest
o Trinosovi smrti {{prelom strani}} čul iz ust svojega očeta, ki je bil sam
Vrstica 3.410 ⟶ 3.407:
niti kradel, čeprav je bil berač. Po njegovi povesti, kakor
sem jo čul iz ust svojega očeta, je bila tista stvar takale:
Na sveti večer bilo je to, kakor sem prej omenil, leta
1818 se je Cvajarček vračal v Bled in bil namenjen, da
prenoči na Nomenju. Malo pred Nomenjem ga dojde
gosposko oblečen človek, ki je govoril nekaj bohinjsko,
nekaj ljubljansko narečje. Tisti človek je bil norčave volje
in dal je beraču za žganje celo srebrno desetico
tako je namreč govoril Cvajarček. Z neznanim gospodom
vred je stopil v gostilno. Cvajarček si je tam kupil
žganja za pet dni kakor je rekel pa izpil ga je takoj
v gostilni za dva dni naprej, ker žganje je bilo dobro in
Cvajarček potreben. Gospod je ostal v gostilni. Cvajarček
Vrstica 3.465 ⟶ 3.462:
 
To je vendar nesreča, da niste nikoli zvedeli, kako sta
resnično umrla Trinos in Cvajarček."
 
Melkijad odgovori:
 
"Blizu„Blizu šestintrideset let me ni bilo domov, in ko sem
prišel nazaj, sem malo občeval z ljudmi. Tudi bi se nihče
ne bil predrznil pred menoj govoriti o Trinosu, ker so
Vrstica 3.476 ⟶ 3.473:
a vesel sem bil, da so ga pozabili drugi ljudje. Ostala mi
je torej vsa reč tako v spominu, kakršen je bil moj prvi
strašni vtisk."
 
Melkijad je bil vidno potolažen, a skoro je zopet hodil
Vrstica 3.551 ⟶ 3.548:
Velikega Triglava. Tukaj mu sežem v besedo:
 
"Na„Na koncu robatega, strmega grebena je treba kvišku
vstati in se oprijeti gole stene Velikega Triglava; pogledati
pa ne smemo na levo ali desno v prepad, da se človeku
Vrstica 3.560 ⟶ 3.557:
šibijo kolena, vpraša, stopivši pred tisto strmo, katerega
kamna v steni naj se oprime, desnega ali levega. Gotovo
vas je to že vprašal ta ali oni. Jaz vas nisem."
 
Vodnik odgovarja, kakor da je čakal tega vprašanja:
 
"Na„Na to nepriliko me je opozoril moj stric, star triglavar,
preden sem nanjo naletel. Čul sem že tako vprašanje
na tistem nevarnem mestu, in povem vam, da je to
Vrstica 3.588 ⟶ 3.585:
niti ni časa vselej počivati, kakor bi želeli, ker često nas
podi nevihta, ki se tam gori zbere nanagloma, ko se je
najmanj nadejamo."
 
Gospodični se je bralo na obrazu, da jo je minila
Vrstica 3.597 ⟶ 3.594:
Vodnik nadaljuje:
 
"Mi„Mi vodniki se tega nismo učili. Nam pokaže samo
skušnja, kdo je omotičen in da vrtoglavost človeka prime
ravno nad prepadom. Bolj ko je kdo hodil na gore,
Vrstica 3.616 ⟶ 3.613:
se bojite dalje hoditi, v pol ure ste na vrhu najvišje gore
na svetu kar tukaj v tej sobi; samo da si natanko zapomnite,
kar vam bom še povedal!"
 
Vodnik je nadaljeval popisovanje. Prišli smo v topli
Vrstica 3.640 ⟶ 3.637:
trešči ostalo drevo s plamenečimi vejami proti nam. Mi,
gospoda, se preplašimo, a neustrašeni vodnik si zapali
smotko viržinko na gorečem macesnovem vršičku
ako jo ima.
 
Vrstica 3.665 ⟶ 3.662:
plahto, potisnil klobuk v čelo in rekel:
 
"Sladki„Sladki spanec, obišči me, pripravljen sem nate!"
 
A spanec me ni čul. Vonjava ravnokar pokošenih,
Vrstica 3.694 ⟶ 3.691:
dejal, da nam več koristi, če v prostih urah namesto
pesmarjenja žogo bijemo ali plezamo po drevesih. Bolj
spregledljiv gospod pa je venomer ponavljal: "Nonum„Nonum
prematur in annum." To svarilo smo seveda razumeli za
spodbudo {{prelom strani}} ter pričakovali, da se naši prvenci vendar
nekoč natisnejo, ako ne prej, pa vsaj v devetem letu.
Vrstica 3.737 ⟶ 3.734:
a tudi srnjak ni ubežal namenjeni mu smrti. Čez
malo trenutkov ga je na {{prelom strani}} tla podrla svinčenka iz lovčeve
cevi toda ne iz moje.
 
Od Stadora sem priplul na Rudnico. Tam smo otroci
Vrstica 3.763 ⟶ 3.760:
Železniške tovarne so bile Bohinju liki srce životu. Točile
so živilo po vseh žilah in širile blagost po dolini in
planini. Pozdravljal sem bistriško kladivo: "Udarjaj„Udarjaj naprej
stoletja in stoletja kakor do zdaj in ne ohladi se topilnica,
ki prelivaš drob naših planin v drago blago. Ti si
Vrstica 3.769 ⟶ 3.766:
bajevne, ki izgine izpod rok, kadar se je dotaknemo!
Samo tvoja zlatica je stanovitna, ker nje zrno je pridobljeno
z žuljavo roko in oprano z znojem."
 
Tako sem sanjal leta 1860 in si v duhu ponavljal vesele
Vrstica 3.777 ⟶ 3.774:
prazno in hladno, in kjer se je zemlja tresla pod debelim
kladivom, gledaš grobljo in {{prelom strani}} razrov. Valjarna, pretapljalnica,
kladiva, strugarne vse je minilo, in kjer je bilo
nekdaj veselo, pridno gibanje ljudi in strojev, vlada zdaj
mrtva tihota. Srce Bohinja več ne utriplje!
Vrstica 3.803 ⟶ 3.800:
pogreznil! Kdo ga zopet dvigne s čarovnim rekom? In
tista začarana kača z demantno krono na glavi? Ali je to
mar železnica železna kača starega prerokovanja, ki
se bo vila skozi prevrtano Črno goro v blaženo, a našemu rodu sovražno Italijo. Obudi se, zlatokosma gospodična,
iz zakletega spanja! A kaj potlej? Ali boš ohranila
Vrstica 3.831 ⟶ 3.828:
idealizem moške dobe sličen pravemu morju, ki nosi
brodove z jeklom okovane. Ubiral sem tedaj, seveda visoko
pesem slavospev Triglavu, in stihi so se mi nizali
prav povoljno. A končno je posegel vmes spanec, tisti
spanec, ki trapi pesmarje in njih čitatelje, ki pa nima
Vrstica 3.924 ⟶ 3.921:
ga seznanil s profesorjem Janežičem, ki do zdaj ni osebno
poznal najboljšega sotrudnika pri Slovenskem Glasniku.
Erjavec pa oj ti surovež! sede, kakor je bil težak
in rosan, na mojo spominsko ploščo in položi umazano
torbico poleg sebe na zlate črke. V hipu sem videl,
Vrstica 3.932 ⟶ 3.929:
rimani besedi, kaj še poeziji takih mladičev, katerim se
po njegovi sodbi bolj prilega šolska klop nego pegazovo
sedlo, in spomnil sem se tistih štirih stihov "versus„versus
unigeniti Erjavciani"Erjavciani“ katere edine je zaokrožil, da
osmeši nezrele stihokovače; vendar sem si bil ta hip v
svesti, da me mora šteti med prave pesnike, čeprav sem
Vrstica 3.940 ⟶ 3.937:
in njegovo obširno podhrbtišče nista izbrali primernega {{prelom strani}}
skladišča, in da je to, kar si je osvojil, ne da bi bil
poprosil dovoljenja, spominska plošča in slavospev
moj slavospev!
 
Vrstica 3.956 ⟶ 3.953:
drog se dene na tehtnico in Jernej pokaže, koliko je potegnila
... Zmračilo se mi je pred očmi, ko sem slišal očetove
besede: "Naredil„Naredil bom iz tega ostanka štiri konjske
podkve, pa cenejši naj bo od navadnega železa, ker to
blago je plenasto in skaljasto."
 
O pegaz! Hudo si se osvetil! Nikoli več ti ne bom želel
Vrstica 3.972 ⟶ 3.969:
velike naočnike pred izbuljene oči in razgrne s
sprednjima nogama krasno pisan list. Potlej globoko
priklonivši se čita iz lista z jasnim zajčjim glasom: "Slavni„Slavni pisatelj Erjavec! Pusti žuželke in polže in drugo nizko
golazen! Opiši rajši, kako mi, plemenita živad, prebivamo
na teh planinah v božjem miru med seboj in nikomur
Vrstica 3.978 ⟶ 3.975:
milostni tisti poklicani in nepoklicani lovci, ki nas hodijo
morit, in obvaruj nas, da ne bo uničen naš nedolžni
rod!"
{{prelom strani}}
Zajec poda prečitano polo Erjavcu in se zopet globoko
Vrstica 3.987 ⟶ 3.984:
in odpustil sem mu zator mojega slavospeva. Sočutno je
pogladil kozlu ruso brado, počohal srnjaka med rožički,
pobožal zajčeva uhlja in odgovoril: "Hvalim„Hvalim vas na prirejeni
ovaciji, katere še nisem zaslužil. Prišel sem pa ravno
zato v vaše planine, da proučim vaše šege in družabne
razmere. Opisal bom vaše trpljenje in iskreno bom
vesel, ako po svojih skromnih močeh kaj pripomorem,
da vas človek ne bo toliko preganjal kakor do zdaj."
 
Zajec je poskočil od veselja in zaklical: "To„To bo lepo!
Tudi v Bohinju že vemo, da pišete tako zanimivo kakor
nihče drug. Hudi Medved, naš stari morilec, nas ne bo
Vrstica 4.000 ⟶ 3.997:
bomo polegli okoli njega, bo vzel iz torbe knjige Družbe
svetega Mohorja in bral nam bo, kar ste vi pisali o
nas. To bomo poslušali! To bo veselje!"
 
Pri tej priliki se pa zajec tako nespodobno prekopicne,
Vrstica 4.007 ⟶ 4.004:
Triglavu, ampak v planini pod njim; in pod nosom me
ni poščegetal zajec, ampak, ko se predramim v svojem
senenem kupu, stoji pred menoj pravcati živi Franjo
Erjavec.
 
Vrstica 4.062 ⟶ 4.059:
pogleda ter vzkliknila:
 
"Gospod„Gospod profesor! Izročam vam svoje mesto. Sanjalo
se mi je davi, da nas je zajela nevihta, da je treščilo v
nas in nekoga ubilo, {{prelom strani}} a ne povem koga. Ne verujem sicer
Vrstica 4.068 ⟶ 4.065:
stopinjice više v goro. Torej idite vi, gospod profesor namesto
mene na Triglav! Jaz ostanem pri tem puščavniku,
ki mi je, dasi oduren, vendar zelo ljubezniv in sočustven."
 
Erjavec je menil, da tudi rajši ostane pri tem puščavniku,
Vrstica 4.075 ⟶ 4.072:
Melkijad to svetuje.
 
"Onda„Onda pojdeš gotovo z nami!" pristavim jaz. "Melkijad„Melkijad
ti bo, kakor pristen Bohinjec, razodel, da na Triglavu
raste neka posebna roža in na tej roži se pase čudna
Vrstica 4.083 ⟶ 4.080:
marsikdo ne vidi luči sreče, ki mu gori; a ti si do
zdaj bil vedno srečen in gotovo zazreš rožo in ujameš
srečonosno muho sebi in meni."
 
Povedal sem dalje, kako sva se že davi sešla na Triglavu
Vrstica 4.089 ⟶ 4.086:
Erjavec se je srčno smejal in odgovoril:
 
"Prav„Prav zaradi tvojega slavospeva ne pojdem na Triglav;
marveč prosil bom Melkijada, da proučiva in razkrojiva
snovi tistega sena, ki je opajal tvoje možgane, Če
Vrstica 4.104 ⟶ 4.101:
svojih rojakov in po vsej Sloveniji kakor naš prvi pesnik.
In zares boš prvi pesnik v novi stroki, ker prvi boš: po
seneni milosti."
 
"Iz„Iz te moke ne bo kruha," odgovorim. "Vedno„Vedno bom
toliko Bohinjec, da ne bom deloval na to, da se {{prelom strani}} naše najboljše seno odtegne našim kravam in žrtvuje pesmarečim
senojedom. Kaj Bohinjcu koristi, da je po širnem
Vrstica 4.122 ⟶ 4.119:
planin, rogali našemu skromnemu slovstvu? Za vajino
izdajstveno početje ne podajam svojih možgan in živcev.
Privzemita si za svoje poizkušnje rajši našega …"...“
 
V tem hipu je v sobo stopil Melkijad. Vse je iznenadil,
Vrstica 4.131 ⟶ 4.128:
 
Naš vodnik, ki je poslušal hrvaški pogovor za odprtimi
durmi, me je potlej opomnil: "Lepo„Lepo govorimo v Bohinju,
a zdaj vidim, da je naša govorica res kmetiška,
kakor nam časih očita škric, ki se je nekoliko naučil tajč
Vrstica 4.140 ⟶ 4.137:
je bil nekdaj visok gospod, ker se je tako lepo naučil
gosposke slovenščine, katere jaz, ubogi kmetavz, nisem
čul do današnjega dne."
 
Ta vodnik je še od včeraj nekoliko jezen; zatorej sem
Vrstica 4.155 ⟶ 4.152:
priče za vse, kar je snoči čul o Trinosu in Cvajarčku.
Ko se nekoliko oddahne od dolge, strme hoje, se zopet
obrne k Erjavcu: "A„A kdo je tisti prijan Vratolomije,
ki mi je pisal, da me te dni počastite z obiskom? Moj
znanec je gotovo, ker pozna moje razmere. Vratolomije!
Vrstica 4.161 ⟶ 4.158:
znanec šali s svojim imenom, samo da svobodno od
strani udari po mojem. Že sem mu namenil kazen, in to
bi bili trpeli prav vi, gospod profesor!"
 
"Ime„Ime Vratolomije se je pohrvatilo ali posrbilo iz imena
,Bartolomej'‚Bartolomej‘, za kar Slovenci rabimo napačno ime
,Jernej'‚Jernej‘, kar pomeni pravzaprav ,Irenej'‚Irenej‘. Često se pripeti,
da se tuje ime na tak način predomači in hkrati potvori," odgovori Erjavec točno.
 
"Že„Že razumem," vzklikne Melkijad šaljivo. "Prav„Prav tako
se je pobohinjil Melkijad v Mlekojeda. Pa primaruha,
Mlekojed je vendar stokrat lepši nego li tisto ilirsko vratolomno
ime! In jaz, prismojeni človek, sem se toliko
togotil zaradi Mlekojeda! Ali ni to prava nesreča, da sem
bil vedno homo sapiens kajne, gospod prirodoznanec?
a da me je pamet srečala stoprav zdaj, ko imam
šestdeset let na plešasti glavi, jaz, Mlekojed!"
 
Hkrati je ukazal vodniku, naj prinese steklenico s slivovko.
Vrstica 4.183 ⟶ 4.180:
natočil je iz nje kozarček in ga pomolil vodniku, rekoč:
 
"To„To izpij na moje zdravje in govori: Mozi Bog Mlekojedu!"
 
Vodnik je osupnil o tej iznenadni premembi Melkijadovi
in bil v veliki zadregi; a pomagal si je. Izrekel je polglasno:
 
"Mozi„Mozi Bog Bohinjcu, ki mleko je!" in izpil je slivovko
duškoma. Za to nepokorščino vodnikovo bi se
moral Melkijad po stari navadi raztogotiti, toda krotko
je rekel vodniku, smejoč se:
{{prelom strani}}
"Zdaj„Zdaj si me prevaril, a ne boš me več. Prihodnjo nedeljo
bom slehernemu človeku, ki mi bo rekel Mlekojed,
plačal polič vina; tebi pa samo četrtinko. Vas, gospoda,
pa prosim, da me imenujete Mlekojeda, da se vendar
enkrat privadim svojemu lepemu imenu, ki je kakor nalašč ustvarjeno za poštenega Bohinjca."
 
Vodnik je nemirno stal pred nami in plaho pogledoval
Vrstica 4.204 ⟶ 4.201:
A gazda ga mirno posvari:
 
"Ne„Ne boj se mene ali zame! Do nocoj mi je pamet trapil
neki berač Cvajarček, odslej bom imel mir pred njim.
Ali si kaj čul o tistem beraču?"
 
Vodnik se nasmehne in odgovori: "Kdo„Kdo se meni za
mrtvega berača? Nikoli nisem videl tistega Cvajarčka;
bil sem pa nekoč na Bistrici, ko so o njem govorili neverjetne
reči. A to je bilo že pred tridesetimi leti, in sama
šala."
 
"Kake„Kake reči? Povej hitro!"
 
"No„No, pravili so, da je bil pošten berač stare šege. Malo
je prosil, še manj dobil, a bil je zadovoljen z vsakim darom,
ki ga je izprosil vbogajme. Čez mnoga leta je prikašljal na Bistrico v hišo, kamor je prejšnja leta prihajal.
Vrstica 4.233 ⟶ 4.230:
v nji pa niso nič našli. Vse to mi je bilo prav neverjetno,
pa bilo je neki vendar resnično. Sicer pa Bistričani
radi kaj natvezejo gorjancu, če se jim zdi lahkoveren."
{{prelom strani}}
"Zakaj„Zakaj mi nisi tega že prej povedal?"
 
"Pa„Pa bi me bili vprašali, če vam je bilo toliko do tistega
berača! Sam ob sebi vas nisem smel nadlegovati s
tisto bistriško natvezo o beraču, ki ga nemara niti poznali
Vrstica 4.243 ⟶ 4.240:
hoteli praviti, kako se je vam godilo zunaj Bohinja; mi
smo vam pa vračali in tudi molčali o tem, kar se je godilo
pri nas tedaj, ko vas ni bilo doma."
 
Mlekojed utoli vodnika s krepkim, vendar prijaznim
migljajem in se obrne k nam:
 
"Prirodoznancem„Prirodoznancem je ,homo‚homo sapiens'sapiens‘ celo tak človek,
ki se spametuje stoprav v šestdesetih letih. Kdor do pameti
pride pozno, ta mora še bolj nego drugi ljudje paziti,
Vrstica 4.258 ⟶ 4.255:
že pred tremi dnevi pismeno napovedal prijatelj Bartol,
zdaj Vratolomije, svojemu staremu Melkijadu, zdaj bohinjskemu
Mlekojedu. Živio Vratolomije, živio Mlekojed!"
 
Dospeli smo vsa družba do varno ograjene ozke rupe.
Vrstica 4.269 ⟶ 4.266:
Mlekojed je zopet povzel besedo:
 
"Takih„Takih rup, korit in jam je mnogo na planinah pod
Triglavom. Nekdaj so bile napolnjene z železno rudo,
zdaj so prazne kakor oropani grobovi in v njih se potika
Vrstica 4.277 ⟶ 4.274:
bohinjskega zaklada. Vestno sem preiskaval in ne vara
me veda ali izkušnja. Preden umrem, bom vse te važne
najdbe razodel bohinjskemu kmetu ne gospodu, iz
vsega srca želeč, da se bo kopanje rude zopet tako dobro
izplačevalo {{prelom strani}} kakor nekdaj in da bo naš gorjanec vnovič
hvalil Boga z besedo nekdanjih imovitih rudojamarjev,
ki so mu hvalo peli doslovno zato, ker je Bohinju
podaril kamen za kruh."
 
Nato je prirodoznancu Erjavcu obširno razkladal, s
Vrstica 4.292 ⟶ 4.289:
ruda in trdi kameni grušč, v katerem leži ruda, tako
okrožena in oglajena, kakor da bi bila preblodila dolgo
pot, preden sta obtičala na planinah pa nista nikogar
zanimala razen prirodoznanske dvojice. Moža sta se
vtopila v svoje teorije in zabadavo smo ju na lep način
Vrstica 4.307 ⟶ 4.304:
oznanil zbrani družbi dnevni red:
 
"V„V dveh urah vam zvarim in sparim puščavniški
obed. Dve uri bomo obedovali, dve uri počivali, dve uri
hodili in končno si priredimo še veliko pred nočjo udobno
Vrstica 4.318 ⟶ 4.315:
se torej, da izpolnim vsaj hčeri, kar nisem mogel materi.
Ne bojte se, gospodična! Jaz in vodnik vas varno
postaviva na najvišji vrh ... Ako se malo pri meni pomudite,
gospodična, poskrbim za zabavo pri ognjišču in
vam povrh zaupno povem, {{prelom strani}} kdaj in kako sem vaši materi
obetal spremljanje na Triglav …"...“ Zamolklo in tožno je
pristavil: "In„In še vse drugam."
 
Erjavcu in meni ni bilo do tega, kaj bo dopovedoval
Vrstica 4.328 ⟶ 4.325:
nebo. Zrak se mi je zdel pretopel, malone soparen, in
izrekel sem vodniku bojazen, da se vreme prevrne.
Vodnik je bil enakega mnenja: "Snoči„Snoči so zvezde prejasno
migljale, davi se je pinja napenjala, ko sem metel,
in zdaj je soparično že pred poldnem. Še danes bo
grmelo. Da bi se le spreletelo, preden nam je odriniti
proti Velemu polju!"
 
To sem želel tudi jaz, ker ni prijetnejše hoje na planinah
Vrstica 4.402 ⟶ 4.399:
duha. Marsikatera dobra ideja se je ondi zanetila. Koliko
blagih misli, koliko vzornih načrtov se je pa prezrlo
ali pozabilo ko smo bili vsi bogatini na duhu in vsi
preverjeni, da bomo, čim smo starejši, tem večji dušni
orjaki. Živel mladeniški {{prelom strani}} ponos!
Vrstica 4.409 ⟶ 4.406:
petkrat zapečateno pismo, kar smo imeli vselej že
nekako naprej zračunano, tedaj je bilo to vsej petorici
"titulus„titulus mensae"mensae“. Srečni prejemnik je bil zares srečen,
ker je navadno več prejel, nego je prej pričakoval, in rad
je plačal, kar je večina odločila po previdnem preudarku.
Vrstica 4.432 ⟶ 4.429:
tako duhovit kakor modroslovsko logičen, drugače ga ni
pohvalil. Često je Jenko v nas sprožil perečo puščico v
kratkih gladkih stihih, in če smo ga prav lepo da, prav
lepo! prosili, nam je prečital pesem, ravnokar ustvarjeno,
in tedaj se ni smejal. Dali so besedo i meni najmlajšemu in svobodno se mi je razvezal jezik. Kadar je
pa Tine Mandelc svoj claudite jam rivos! zaklical ne govorniku,
ampak naši dobrovoljni, stari krčmarici, tedaj
smo vstali in se preselili v kavarno ...
 
In danes? Franjo Erjavec počiva v Gorici, Simon Jenko
Vrstica 4.446 ⟶ 4.443:
slovenskemu. To je naša usoda.
 
<references/>
<references/>
<references/>
{{prelom strani}}
 
== VIII. Poslednje opravilo zgodovinskega zvonca in nekaj bohinjske zgodovine. Obedovanje. Mlekojed pripoveduje, kako je prišel v Reko, iz Reke v Padovo, iz Padove v ječo in iz ječe v Varaždin, ter kako ga je obogatila ječa. ==
 
Vrstica 4.505 ⟶ 4.501:
Od teh so se kladiva pri Stari fužini in na Pozabljenem
ter večje mere železarne na Bistrici opustile pred
malo leti, druge pa, po domači pravljici plavži svete
Heme, že pred stoletji. Jame v gorah so dajale obilno
rude in to so podelale bohinjske železarne v razno železnino,
Vrstica 4.563 ⟶ 4.559:
da je mila usoda mojo malenkost prihranila za devetnajsto
stoletje. Zakaj ne bi mi bilo ugajalo življenje v tistem
zlatem veku! Bohinjska deželica je bila na vse
strani zaprta občevanju z rojaki na širnem polju, ob prometnih
cestah ali v mestih, in tako zaprta vsakemu omikajočemu
Vrstica 4.596 ⟶ 4.592:
se je snovalo redno in enakomerno po šegah in
navadah, ki so bile samo zato dobre, ker so jih hvalili
stari možje ut prisca gens mortalium.
 
Bohinj še ni našel svojega zgodovinopisca; zatorej bi
Vrstica 4.680 ⟶ 4.676:
 
Tajno bojazen mi je odvzel Mlekojed, ko je zopet poprijel
besedo: "Ta„Ta črni strup, kakor ga zmerjajo zdravniki,
naj nam pospeši prebavljanje težkega obeda in,
oprostite, tudi prebavljanje tega, kar sem vam namenil
Vrstica 4.693 ⟶ 4.689:
malobesedni človek, ki je do danes prikrival vse svoje
razmere in dogodke, zabredel v slabost vseh starčkov in
vas nadlegoval s preodkritosrčno blebetavostjo."
{{prelom strani}}
Zopet je napolnil kozarec, ponudil izvrstnih smotk od
Vrstica 4.700 ⟶ 4.696:
požirku vina:
 
"Samo„Samo naključje je snoči k meni pripeljajo prve tri
goste. Po svoji trdni navadi bi vam bil zaklenil duri pred
nosom, da nisem med vami zapazil gospoda, ki je slučajno
Vrstica 4.721 ⟶ 4.717:
samo toliko postregel, kolikor me veže dolžnost do starega prijatelja, ki vas je priporočil. Ne bil bi vam več
nego hladen, prisiljen spremnik po gorah, da vam pokažem
nekaj ne vsega, kar utegne zanimati strokovnjaka
prirodoznanca. Zdaj so se pa oblaki moje nesreče
spreleteli in vse drugače, kakor pod jasnim soncem se
Vrstica 4.750 ⟶ 4.746:
domovanje. Na grobni kamen si pa dam zapisati:
 
,Tukaj„Tukaj je končno mir dosegel Mlekojed, ki ga je usoda
pregnala od srečnih triglavskih planin in preganjala zaporedoma
šestdeset let'."
 
Nato je Mlekojed nekaj bolj nekaj manj obširno popisal
Vrstica 4.758 ⟶ 4.754:
tako:
 
"Izročili„Izročili so mi spričevalo, da nisem sposoben za vojaški stan: moje najslabše spričevalo. Torej nisem mogel
zasloveti, kakor sem si želel in kakor so zasloveli tedaj in
pozneje kmetski sinovi slovenski: Basaj, Vega in Čehovin.
Vrstica 4.809 ⟶ 4.805:
ki meni prete, drugačne in hujše. Nato mi jame
razkladati; kaj so karbonarji in kako nevarni so državnemu
redu. ,To‚To tajno društvo'društvo‘, je rekel, ,pač‚pač deluje s čudovito
previdnostjo; toda oko javnega reda jih opazuje in
zalezuje. Čez neko tukajšnjo tolpo bo v kratkem padla
železna mreža in potlej gorje! Sloveči Silvio Pellico je
bil tudi med karbonarji. Blizu dve leti je trpel vse muke
preiskovalnega zapora v zloglasnih svinčenih hramih v
Vrstica 4.820 ⟶ 4.816:
izposlovali, da je pomiloščen na petnajst let težke ječe v
razvpitem Spielbergu pri Brnu. Ta nesrečni, baje po nedolžnem
obsojeni pesnik je srečen mimo drugih!'
 
Gospod se je primaknil bliže in govoril bolj tiho in
prisrčno: ,Naše‚Naše redarstvo je, žalibog, tudi vas opazovalo
med zarotniki karbonarskega društva. Sedeli ste pri njih
zborovanju in peli z njimi vred pesmi, ki redarstvu ne
Vrstica 4.858 ⟶ 4.854:
boste srečo, ako se otmete vešal s petnajstletno ječo v
Spielbergu. Da to premislite, vam dam odmora za eno
uro, več ne smem.'
 
Gospod je naglo odšel iz sobe in jo zaklenil za seboj.
Vrstica 4.867 ⟶ 4.863:
na zaklenjena vrata čez malo minut.
 
Gospod je vstopil, in jaz sem rekel: ,Prepričan‚Prepričan sem do
dna svoje duše, da je gospod, pri katerem prebivam,
vdan in dober Avstrijan; saj še pristen Lah ni, ampak
Vrstica 4.874 ⟶ 4.870:
časih posečajo, imeli kake tajne pogovore ali da bi kaj
snovali, kar diši po meni nekoliko znanem karbonarstvu.
Stanovanje in hrano imam pri blagem gospodu
malone zastonj in prijatelj je mojemu velikemu dobrotniku
v Reki. Bila bi torej grda nehvaležnost in neizrečena
podlost, ako bi se jaz, njegov gost, dal zlorabiti v to,
da ga zavratno izdajam in ovajam. Dalje se drznem
izjaviti, da sem prostovoljno vstopil k vojakom s trdnim
namenom, da darujem kri in življenje za cesarja, kadar
Vrstica 4.884 ⟶ 4.880:
očitno iz lica v lice. Odrekli so mi drugi ljudje
sposobnost za častni stan očitnega in ravnega bojevanja,
in moral sem ga ostaviti. Jaz sam si pa zdaj in vsekdar
odrekam sleherno sposobnost za tako zavratno
bojevanje in za stan, h kateremu me vi vabite. Vsej moji
Vrstica 4.890 ⟶ 4.886:
bližnjega, bodisi državi sovražnika. Tega ne morem, ko
ne morem, in naj pride nadme karkoli; saj sem že vajen
udarcev sovražne usode!'
 
To sem povedal glasno in odločno. Gospod me prime
Vrstica 4.896 ⟶ 4.892:
Bistro sem ga pogledal, a nisem se mogel spomniti
tega obraza iz preteklih let. Gospod me zopet pelje k
mizi in spregovori kamen se mi {{prelom strani}} je odvalil od srca
v čisti slovenščini, rekoč: ,Ne‚Ne čudim se, da me več ne
poznate, ker nisem imel brade, ko sem bil komisar na
blejskem gradu. Pred dvema dnevoma sem čital v tajnem
Vrstica 4.940 ⟶ 4.936:
iz mojega žepa. Več vam ne smem povedati, a resno vas
opominjam: odrinite brez obotavljanja! ... In torej zbogom,
ljubi rojak!'
 
Gospod mi je krepko stisnil roko, naglo vstal in začel
Vrstica 4.977 ⟶ 4.973:
priti voznik pred hišo. A hišni gospodar mi vljudno reče:
 
,Voznik‚Voznik je prav zdaj prišel, a slovo od vas nam je tako
težko. Odpovedal bom voz z naročilom, naj se voznik
vrne točno ob eni po polnoči. Tako ne zamudite nič in
vožnja je prijetnejša proti jutru nego v zdajšnji vročini.
Preden {{prelom strani}} si sežemo v roke, nas gotovo še očarate s slovensko
pesmijo!'
 
Gospod ni vedel, kako bridko skrb mi naloži, ako moj
Vrstica 4.993 ⟶ 4.989:
 
Nisem se mogel osrčiti in ostal sem. Okoli polnoči me
hišni gospod ljubeznivo prosi, naj zapojem: ,Pa‚Pa je davi
slan'caslan’ca padla'padla‘. Ta pesem mu je jako ugajala, ker mu jo je
v rodni Gorici često zapela mati Slovenka. Ves razburjen
sem bil, kakor da mi je umreti; vendar sem zbral vse
Vrstica 5.089 ⟶ 5.085:
starejša hči. Solze so ji zaiskrile v očeh, krčevito
me je objela in goreče poljubila prvič in poslednjič. To
je bil poljub nje prve, čiste ljubezni zamorjene po
moji nepremišljenosti. Ta poljub je huje pekel mojo vest
nego ves spomin na umorjenega Cvajarčka ..."
 
Jok je prekinil Melkijadu besedo. Ko si čez nekaj časa
otre solze, nadaljuje:
 
"Dobil„Dobil sem službo v Varaždinu in zopet v lekarni.
Slabša je bila, vendar sem živel zadovoljno, ker ob svojem
zaslužku. Pisal sem gospodu v Reko zahvalno pismo
Vrstica 5.164 ⟶ 5.160:
čakal odgovora.
 
'Niti‚Niti enega pisma nisem prejel iz Reke ne od vas ne
od prijateljev, odkar sem prišel v Varaždin,' prirečem.
,Vse‚Vse to je verjetno,' nadaljuje gospod. ,To‚To baš priča, da
se je tajna policija tudi po vašem izstopu iz ječe in ves
čas do zdaj prav živo zanimala za vas in za pisma, ki so
Vrstica 5.177 ⟶ 5.173:
ne smatrajo za tako nevarna državnemu redu, da bi se
napisani osebi pošiljala s posredovanjem tistega neodgovornega,
tako zvanega črnega kabineta.'
 
Gospod mi je potem izročil državnih obligacij za čistih
Vrstica 5.203 ⟶ 5.199:
je milo vabil, kipeč v jasno nebo nad Bohinjem. Tedaj se
je v meni zbudil dobri duh, čigar glas sem do zdaj redkokdaj
slušal, in rekel mi je: ,Obišči‚Obišči svoj domači kraj!
Oče in mati, ki te že štejeta med mrtve, nemara še živita.
Kako se razveselita, ko te zopet vidita živega in srečnega!
Vrstica 5.211 ⟶ 5.207:
Sramoto iz nezrelih let, ako ni že čisto pozabljena, pa opereš z deli krščanske in domovinske ljubezni,
ki so najblagočutnejša ravno tam, kjer je nepokvarjenemu
ljudstvu še neznana nehvaležnost!'
 
Tako mi je veleval dobri duh; a zmagalo je zopet tisto
varavo samočastje, ki me je narejalo ostrega in srčnega
proti drugim ljudem, a mehkega in popustljivega proti
moji čudi. ,Nikar‚Nikar domov!' mi je klicalo razburjeno srce.
,Moja‚Moja sramota še ni pozabljena; ampak podvojila se bo,
kadar se po Bohinju raznese novica, da so me tri leta
vlačili po ječah. Od kod imam denar, ki ga trošim, me
Vrstica 5.227 ⟶ 5.223:
Varaždin, v tuje kraje med tuje ljudi, kjer bom živel
ugodno po svoji volji in ne da bi me svojci vlekli skozi
zobe.'
{{prelom strani}}
Zopet nisem prav ravnal. Hude izkušnje me še vedno
Vrstica 5.241 ⟶ 5.237:
 
Eno uro imamo še do odhoda na Velo polje; torej utegnem
tudi to povedati ..."
 
Mlekojed naglo seže po ne še načeti čaši s črno kavo.
Tedaj nam drugim nekaj zablisne pred okni. V hipu zakliče
gospodična: "Moj„Moj Ljudevit!" in gospodič hkrati:
 
"Moja„Moja mamica!"
 
Vstanemo, da gremo naproti. Vse je prehitel stari
Vrstica 5.315 ⟶ 5.311:
To je bil vesel sestanek! Naglo in živahno je vrvela italijanščina iz ust Mlekojedu in primorski četvorici. Jaz in
Erjavec sva se umaknila nekoliko v ozadje. Tam se nama
pridruži vodnik in reče bolj tiho: "Stari„Stari Mlekojed kima
in maha z rokami, kakor se ne spodobi niti mlademu
Bohinjcu. Če ni še nikoli norel, danes nam zblazni prav
Vrstica 5.321 ⟶ 5.317:
starici koščeno roko; starica poljubi dedca na neumita
in neobrita lica. Ženin in nevesta sta se poljubila
bolj umirjeno in bolj dostojno. Saj pravim: starost
norost!"
 
Mlekojed je peljal nova gosta v hišo, ki je bila za vso
Vrstica 5.337 ⟶ 5.333:
zopet pogledoval, izzivajoč in želeč nove zmage, a mati
je bila bleda in objokana. Tožila nama je, da je sinek danes
bolj bolan nego včeraj. "Toliko„Toliko gospodov vas je danes
tukaj," je vzdihnila, "modrih„modrih in učenih; vsaj eden
izmed vas bo vedel povedati, kaj je temu drobnemu detetu?"
 
Tolažil sem vdovo, da otrok gleda prav bistro in zdravo,
in Erjavec je pripomnil, da mu glava ni tako vroča,
kakor je navadno bolnim otrokom. Toda vdova se ne da
potolažiti, ampak prosi Erjavca: "Vaš„Vaš vodnik, moj brat,
mi je povedal, da ste učen gospod in da poznate vse
naše rastline od zunaj in znotraj. Gotovo torej veste, katera
Vrstica 5.352 ⟶ 5.348:
petih minutah si vse zapomnim {{prelom strani}} in potlej že sama skuham
lečeno vodo. Lepo vas prosim, stopite z menoj na
tisti vrt, samo za trenutek!"
 
Nato je Erjavca kar za roko prijela, da ga pelje v cvetličnjak.
Vrstica 5.361 ⟶ 5.357:
ve pomoči!
 
Žena odgovori žalostno: "Obupno„Obupno čudne so vaše visoke
šole! Ali se sploh učite kaj koristnega? Ta vaš prijatelj
se je učil dve leti pravice, a včeraj ni mogel svetovati
Vrstica 5.376 ⟶ 5.372:
otrokom tako daleč hoditi. Zato prosim, gospod profesor,
omečite se in ne šalite se z menoj, ko vidite, da sem
vsa obupana!"
 
Iz mučnega položaja nas reši moj vseučiliški tovariš,
ki ves v smehu izstopi iz veže in se nam pridruži. Takoj
rečem objokani ženi: "Ta„Ta gospod je na Dunaju že tri leta
poslušal nauke vsega zdravilstva. Ta bo vedel več svetovati
nego midva."
 
Vdova se je takoj osrčila in mladi gospod je natančneje
Vrstica 5.394 ⟶ 5.390:
 
Zdaj se je vdova razjokala tako, da se je ustrašil celo
nje sinek ter krepko zajokal. Vdova pak govori: "Tega„Tega,
mladi gospod, ne morem verjeti! Tri leta se že {{prelom strani}} učite
zdravilstva in še niste dospeli do preprostih otroških bolezni!
Vrstica 5.406 ⟶ 5.402:
se iz preproste kmetice! Denarja res nimam v planini; a
še jutri vam moj brat plača na Bistrici, karkoli boste zahtevali,
samo da se me usmilite."
 
Dobrovoljno ji odgovori dijak: "Pomirite„Pomirite se, mati! V
hiši je gospod, ki je vešč vsemu zdravilstvu in pozna
zlasti otroške bolezni. Prosil ga bom; rad bo pomagal in
računal vam ne bo niti solda."
 
Mati se je pomirila, obrisala solze in prisedla k obema
nosačema na klop pred hlevom. Jaz sem pa opomnil
Erjavca in dijaka: "Hudo„Hudo uro je prebilo vseučilišče. Ta
ženska je obsodila vse tri posvetne fakultete s kmetiško
sodbo, proti kateri ni pritožbe. Sodba se bo razglasila po
Bohinju in kmet bo bolj nego kdaj verjel, da je mlademu
Bohinjcu bolj pomagano, če se nauči samo krave pasti,
nego da se pošlje ako ima glavo za to v srednje
šole; zakaj muhe ga utegnejo gnati v visoke šole in tam
se bo ali pogubil ali samo naučil prazno slamo mlatiti in
otrobe vezati."
 
Erjavec se je nasmehnil in me zavrnil: "Ne„Ne sodi prenaglo
in preostro! Nekaj imajo tvoji rojaki prav, ko vidijo
na eni strani toliko izprijenih dijakov, celo visokošolcev, in na drugi strani to, da nikoli kruha ne strada,
Vrstica 5.431 ⟶ 5.427:
čast in slavo visokih šol novodošli doktor zdravilstva in
tem laže, ker dete ni prav nič bolno in mater strašijo
samo nje vražne sanje."
 
Primorski dijak nama je jel pripovedovati vzroke svojega
Vrstica 5.456 ⟶ 5.452:
letih; zlasti zato, ker ju je minila mladeniška vihravost in
ker se nimata boriti z gmotnimi skrbmi. Zakaj dokaj si
je privarčeval v dolgih letih mnogo več, nego slutimo,
in celo jaz in sestra bova nekoč hvaležna svojemu bodočemu
očimu. Nato je privrgel tudi šegav razlog, da bo
Vrstica 5.482 ⟶ 5.478:
prestala to težavno planinsko pot, ko je v nje prejšnjih
bolj trdnih letih nismo mogli preprositi, da bi z nama
peš hodila iz Trsta na Opčino."
 
Toliko da je moj tovariš to dopovedal, že stopita iz
Vrstica 5.521 ⟶ 5.517:
opravkih v veži prisluškoval, mi je pač skrivaj povedal,
da iz vojaških let pozna toliko italijanščine, da je dobro
razumel, kako zelo v zakon sili "dedec„dedec-bebec"bebec“, in kako
malo se brani "starica„starica-kostenica"kostenica“; razodel mi je celo, da
je čul, s koliko in kolikanj tisoč privarčevane imovine se
je pobahal bledec-mlekojedec: toda jako dvomim, da je
Vrstica 5.534 ⟶ 5.530:
Gospodična nevesta je skoro opozorila svojo mater na
pozno uro in da že sam nosač opominja na odhod v dolino.
Tedaj me pelje dijak na stran ter plaho potoži: "Zopet„Zopet
me je zaskrbelo! Moji sestri, ki lahko hodi in bo tukaj
morala pustiti ljubega ženina, se mudi v dolino. Bolehna
Vrstica 5.541 ⟶ 5.537:
se lahko počaka in da lahko počakata dotlej, da mi odrinemo
proti Triglavu. Ali ji je mar ločitev od mene tako
težka?"
 
Profesor Erjavec, ki je prišel za nama, opomni dijaku:
 
"Gospa„Gospa mati imajo prav. Stopimo za zadnjo stran hiše in
prepričali se boste, da nam bo čakati pod to streho vsaj
še dve uri." Nato je pozval vso družbo, naj gremo za
hišo vremenit. Tamkaj se pred nami razgrne grozen prizor.
Ob gorskih velikanih okoli Triglava se kopičijo črni
Vrstica 5.554 ⟶ 5.550:
zamolklo grmenje. V nas gospodih je obudil ta prizor
občudovanje brez bojazni. A naš srčni vodnik je prebledel,
plaho pogledal v nas ter rekel: "Takšnih„Takšnih oblakov ne
pomnim. Toča bo in strela bo udarjala. To vam in sploh
dolincem nepoznano, mehko, votlo, pretrgano grmenje
Vrstica 5.562 ⟶ 5.558:
črno šolo. Rotim vas, usmilite se ubogega kmeta! Urecite
in zakolnite točo, dokler je še niso spustile čarovnice
raz Klek na naše ubogo polje!"
 
Prirodni sin planin je z glavo zmajal, ko nismo ustregli
ne vsi vkupaj niti dvakrat brezuspešno zaprošeni Erjavec
posebej njegovi preprosti prošnji; pripomnil je z žalostnim
glasom: "Morete„Morete že; a nočete, ker morebiti ne
smete, da kakove duše ne prekolnete. Ded mi je pripovedoval,
da je bil njega dni zelo pobožen župnik v Srednji
Vrstica 5.595 ⟶ 5.591:
baba v pekel pogrezne, preden nam točo naredi, nego
da jo vrag vzame šele po toči. Sicer pa že veste, kaj smete,
in bog ne prizadeni greha."
 
Oglasi se tresk, ki je bil tudi vodniku pravi grom. Erjavec
Vrstica 5.601 ⟶ 5.597:
Erjavčevim govorjenjem zopet povzel:
{{prelom strani}}
"Čudim„Čudim se vam, da se nič ne bojite. Jaz poznam gore
in oblake in zatorej se bojim; ne morem povedati, kako
zelo. Umakniti se moramo ne samo od drevesa, ampak
Vrstica 5.621 ⟶ 5.617:
strelo in natanko pove, kje jo je našel. Gotovo ima nekaj
takšnih strel pod streho in te vlečejo nebno strelo nase
in na hišo."
 
Vodnik se je vnovič čudil, kako moremo biti glede
Vrstica 5.636 ⟶ 5.632:
besedo:
 
"Res„Res se nam bliža huda ura z grmenjem, s ploho in
morebiti s kakovim zrnjem; a prav tako je možno, da se
spreleti, preden nas zadene. V teh gorah se nevihte naglo
Vrstica 5.692 ⟶ 5.688:
je mnogo neviht, in ta stoletni, visoki macesen, pod katerim
stojimo, je tak strelovod, da si boljšega misliti ne
moremo."
 
Odpravili smo se vsi brez Mlekojeda, vdove Mete in
Vrstica 5.740 ⟶ 5.736:
moško truplo. Nosača prebredeta vodo in pred
nas prineseta Mlekojeda, otrplega in zabuhlega. Zdravnik
je izrekel, da v njem ni več življenja: "Toča„Toča ga je potolkla,
vrgla na tla in omamila in potlej je revež utonil v
lavi, ki je nastala po plohi." Še je v desnici držal star naočniški obodek in v tem obodku smo našli črnosteklene
naočnike. Nosača sta dejala mrliča na veje in ga nesla z
nami proti hiši.
Vrstica 5.777 ⟶ 5.773:
hiše pod milo nebo in veselo sonce. Tam nam je vdova
Meta tako govorila o poslednjih trenutkih svojega deteta
in našega gazde: "Ne„Ne dolgo potem, ko ste odšli proti
rupi, je stric Melko v hitrici skuhal lek za otroka, ga ocedil
in osladil ter mi rekel, da bo sam pokazal, kako naj se
Vrstica 5.827 ⟶ 5.823:
in burji. Tam ga kličem, tresem, mikam ter močim z vodo,
vinom in žganjem. Vse je bilo zaman. Tako mi je planina
v pol leta vzela moža in otroka. Vendar izidi se
božja volja!"
 
Meta je urno odšla k mrličema v hišo. Mi drugi smo
Vrstica 5.859 ⟶ 5.855:
z večnim molčanjem in nikoli več ne bode cvetela
krasota planinskih rož med kamenimi ogradi zapuščene
in pozabljene Melkijadove akademije.
 
Olajšalo se mi je srce, ko sva z Erjavcem iz veličastnih,
Vrstica 5.872 ⟶ 5.868:
mrtvaški zvonovi od zvonika svetega Martina in naše
misli se vrnejo na grozne planine. Tedaj sem rekel
Grmu: "Čudno„Čudno je delovalo naključje. Vdovi Meti je umrl
otrok, ki je bil edina ovira njeni novi povoljni možitvi; a
Mlekojed je moral slovo dati življenju prav tisti dan, ko
se je rešil starih bridkosti, ko se je vnovič pomladil, kakor
je sam povedal, in mu je prvič posijalo jasno sonce
pod večer njegovega do zdaj tako mračnega življenja."
 
Učitelj Grm živo prereka: "Ne„Ne iščite naključja, kjer ga
ni! Meta bi ne bila vdova, da ni bil nje mož tako predrzen.
Čul je že tisto votlo grmenje plazov visoko na gori
Vrstica 5.928 ⟶ 5.924:
Roku: Pusti dečka na domu! Dober kravar in konjar in
priden gospodar ti {{prelom strani}} bo. Če ga daš v šolo, ti pa prizadene
težave in sramoto, ker bistra glava brez duha pokorščine in ponižnosti pelje v nesrečo."
 
Učitelju, ki je govoril prepričano in prepričevalno,
sem odgovoril po svoje:
 
"Res„Res se ne godi nič brez božje volje; toda Bog, ki dopušča celo greh, gotovo dopusti tudi slučaj ali slučajno
nesrečo. Kratkoumni človek ne sme božje previdnosti
tako soditi, da šteje vsako nesrečo za pokoro ali kazen.
Vrstica 6.015 ⟶ 6.011:
in blagostanju. Dospejemo torej končno tudi mi do
dobe splošne, dobre vzgoje, in pošten značaj se bo celo
čislal nad blestečo vedo. Živela bodočnost!"
 
Ozrl sem se na Erjavca, pričakujoč, da me pohvali. A
ni me pohvalil, ampak spregovoril:
 
"Blaga„Blaga nada, da dospejemo do zlate dobe obče omike
in da bo poštena značajnost celo nadkriljevala blestečo
učenost, to zaupanje v zakrito bodočnost ostane
Vrstica 6.034 ⟶ 6.030:
faktorji, ker vsa bodočnost temelji na sedanjosti. Občo
vzgojo opravljata rodbina in vnanji uk. Glede rodbine
veli duhovit Francoz: ,Če‚Če hočeš srečno živeti, vzgoji si
svojega deda!' To je jako težavno. Zakaj mnogo otrok je
neprevidnih že v izbiri svojih očetov, kaj šele v izbiri
dedov, katerih imamo vsak po dva. Od obeh dedov in
Vrstica 6.099 ⟶ 6.095:
takšno smelo in negotovo podjetje, tedaj izvršitelja
slavijo in preslavljajo; a tebe kamnajo zaradi bogokletstva,
če rečeš: ,Neumno‚Neumno ljudstvo! Kaj malikuješ, ko je
tvoj pabog<ref> malik</ref> tako podel v nravstvu kakor vznosit v umstvu?' ...
 
Vendar, ljubi gospod Grm! Veliko, prav veliko je storila
Vrstica 6.116 ⟶ 6.112:
in mu vcepi nemara celo brez šibe dokaj nravstvenih
resnic, preden ga izroči javni šoli. Kaj je temu vzrok,
vam takoj razložim, samo da se zopet malo prestopimo."
V tem hipu nas preseneti močan klic: "Hoj„Hoj, božji ljudje,
postojte še malo!"
 
Ta klic nam je na ušesa udaril iz čebelnjaka, stoječega
Vrstica 6.133 ⟶ 6.129:
Pozdravi nas in pove:
 
"Čebele„Čebele pasoč sem poslušal, kako je nekdo izmed vas
po pravici govoril o malopridnih mestnih otrocih in gospodih
ter tudi, kakor se spodobi, okrcnil našega gospoda Grma, ker so mu naši otroci preveč razposajeni in ne
Vrstica 6.140 ⟶ 6.136:
tako dobri očetje. Spremil bi vas po poti, pa se ne
spodobi, ker sem v coklah. Zato prosim, postojte malo!
Saj se vam ne mudi, ko samo pohajkujete."
 
Erjavec se nasmehne in obljubi ostati.
 
"Kdo„Kdo pa ste?" vpraša kmet. "Iz„Iz Bohinja niste, ker govorite
tako učeno, da še polovice nisem razumel. Zdi se
mi pa, da sem vas že videl v Bohinju."
 
"Morebiti„Morebiti res," odgovori Erjavec. "Bil„Bil sem v dijaških
letih pri Savici in obhodil Zgornjo in Spodnjo dolino.
Zdaj učim mladino kakor vaš gospod Grm; samo da so
moji učenci poprek za glavo večji od njegovih."
 
"Zato„Zato ste pa za glavo učenejši od gospoda Grma. Pa
brez zamere!" pristavi kmet, ozrši se na Grma.
 
Grm in jaz sva se zasmejala. Erjavec, preslišavši kmeta,
nadaljuje svoj govor blizu tako:
 
"Nravnosti„Nravnosti ali, kakor bi vi rekli, spodobnega, pred
Bogom in pred ljudmi poštenega vedenja se uči vaš
kmetiški otrok nekaj sam v cerkvi in nekaj mu oče in
Vrstica 6.210 ⟶ 6.206:
človeške; ako nima verskega prepričanja, da biva nad
nami večni sodnik, ki kaznuje celo zlobne namene, in
pred čigar očesom ni skrito nobeno človeško dejanje?"
"Prav„Prav ste jo rekli," se oglasi kmet za plotom. "Zapomnite„Zapomnite
si, gospod Grm, kako so ta učeni gospod obrazložili,
da se naši otroci doma več nauče nego v šoli!"
 
"Še„Še malo poslušajte!" spregovori Erjavec, "in„in prav me
razumite. Zdaj spustimo vodo na drugo kolo. Rekel sem
vam poprej, gospod Grm, da so moralne resnice, spojene
Vrstica 6.364 ⟶ 6.360:
da ima nova doba nove potrebe in da novim potrebam
ne moremo zadoščati s starimi sredstvi. Kaj je torej
vzrok vašim težavnim razmeram?"
 
"Prav„Prav ste rekli, učeni gospod!" se oglasi kmet izza kamene
ograje. "Novih„Novih potreb je preveč; starega denarja
premalo."
 
Erjavec se obrne h kmetu in spregovori glasno:
 
"Tega„Tega nisem rekel; a to vam povem, da potreba sama
denar dela, ko razbistruje človeški um. Denar vam leži
na njivah, travnikih in vrtovih, celo v planinah, a ne vidite
Vrstica 6.478 ⟶ 6.474:
prisiljevali, naj redno v šolo pošiljajo svojo deco skozi
vsa leta, ki bodo določena za obiskovanje osnovne
šole ..."
 
Kmet izza plota glasno prereka:
 
"Iz„Iz tega ne bo nič; vsi se bomo uprli. Pozimi naj že
hodi otrok v šolo, a poleti ga potrebujem doma in na
polju. Kdaj se bo naučil kmetovati in trdo delati, če se
Vrstica 6.490 ⟶ 6.486:
naj zatre kmeta, in da se to hitreje izvrši, nas hočejo celo
kaznovati in zapirati! Tega nas Bog obvaruj! Odnesi
vrag vašo čudno človeško družbo!"
 
Oča Grmje nekaj zinil v svoji čiribirščini, da je kmet
Vrstica 6.497 ⟶ 6.493:
vsa usta:
 
"Nisem„Nisem pričakoval, da bi hvalili, kar do zdaj niste
mogli poznati; a to vam povem, da bo prihodnji rod
hvaležen novi šoli. Kdor bo v šoli marljiv, kdor bo v življenju
Vrstica 6.512 ⟶ 6.508:
skrbmi, ker nikoli ne bo brez potrebnega denarja, samo
da ostane pošten in varčen in da ne zaostane za napredkom
časa."
 
Kmet nas strmo pogleda in, ko nihče ne spregovori,
se naglo skloni in zmaši skozi nizka vratca {{prelom strani}} v svoj čebelnjak.
Od tod se še enkrat ozre na Erjavca in glasno
obregne: "Gospod„Gospod, naj ste velik ali majhen gospod! Jaz
vam pravim, da ste kriv prerok: Antikrist! Pa bodi mir
besedi in brez zamere!"
 
Prišla je končno vrsta i name, da rečem: "Bodi„Bodi brez zamere!"
Bilo je v Bohinju avgusta leta 1860. Deček mi prinese
list na moj očetni dom z vabilom, naj pridem takoj na
Vrstica 6.535 ⟶ 6.531:
Zaorili so mogočni glasovi:
 
"V„V gorenjsko oziram se skalnato stran,
Triglava blišče se vrhovi."
 
Ko se poleže ploskanje za dovršenim petjem, naprosim
družbo, da stopimo na goričico v bližini. "Tam„Tam vidimo
Triglava vrhove v večernem žaru, in spodobi se, da
se velikanu poklonimo, ponavljajoč to krasno pesem!"
 
Skoro smo stali vrhu hriba. Večerno nebo je čisto,
Vrstica 6.559 ⟶ 6.555:
Prijatelj Erjavec me je celo naprosil, naj mu bom
jutri {{prelom strani}} kažipot na Triglav. Odrekel sem mu to ljubav, češ
da sem se zaklel, da ne pojdem več naTriglavna Triglav.
Zdajci se oglasi za nama oča Grm:
 
"Kažipot„Kažipot vam bom jaz, gospod profesor! A tudi ta vaš
prijatelj pojde z nama. To mu bo jako koristilo, kadar
zopet opisuje svojo hojo na Triglav. Prav težko mi je bilo
ravnokar poslušati, kako je prestopil med Velim Poljem
in Malim Triglavom iz dolenje poti na gorenjo prav tam,
kjer se nanjo niti videti ne more."
 
Da je oča Grm govoril v čiribirščini, razumel bi ga bil
samo jaz, in to bi bilo prav. A nesrečni človek je govoril
domačo slovenščino in razumela sta ga Erjavec in Valjavec.
Oba zakličeta hkrati: "Torej„Torej še nisi bil na Triglavu?"
 
Erjavec celo pristavi ogrdo: "Lenoba„Lenoba bohinjska!" kar
sicer ni bila njegova navada.
 
Vrstica 6.580 ⟶ 6.576:
spregovoril, obrnivši se k profesorjema:
 
"Res„Res je, da nisem še lazil po strminah med Velim Poljem
in Malim Triglavom; a na Velikem Triglavu sem bil
in nanj hodim, dokler me noge neso. Sedeval sem tam
Vrstica 6.599 ⟶ 6.595:
na njih pršečem snegu.
 
Dve leti sem hodil v domačo šolo na Bistrici dočim
so tale oča Grm šibovali v Srednji vasi. Dolina je zelenela
okoli mene in cvetice so obračale pisane glavice za toplim
Vrstica 6.679 ⟶ 6.675:
Kako sodiš o tem, Kračmanov Matija, ki si pesnik?
Ali nisi tudi ti takisto hodil na smelo strmeči Storžič in
na zeleno Zaplato?"
 
Matija Kračmanov je živo odobril način mojega triglavskega
Vrstica 6.688 ⟶ 6.684:
obljubiti, da opišem svojo hojo na Triglav. Nasproti
sta mi obljubila Erjavec rezko kritiko, ako bo potopis
slab, in Valjavec drobno pesem, ako bo dober.
 
"A„A ne odlašaj!" sta mi zabičila oba hkrati, ko {{prelom strani}} smo se
poslavljali od Triglava in od poslednjih večernih žarkov,
ki so umirali na njegovem temenu.