Potovanja in premišljevanja nekega bankovca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m ureditev preloma
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Potovanja in premišljevanja nekega bankovca
| poglavje=
| avtor= Janez Mencinger
| opombe=
| obdelano=4
| spisano= 1. poglavje preskeniral Uroš Taljat <i>Slovenskega glasnika</i> 1860, drugo pa Miran Hladnik iz ZD in postavil na splet, popravila [[Uporabnik:Mojca Pipan|Mojca Pipan]].
Vrstica 32:
Bankovec pa ustica odpre in tako spregovori:
 
„Vidil sem, gospod! kako ti je serce bilo ginjeno, ko si me v drugo v mošnjo potlačil; bral sem v tvojih očeh, kako si radoveden, zvediti moje dogodbe. Poslušaj tedaj čudne reči, da ti bodo lasje po koncu stali, in ti bo serce trepetalo. Čuj iz mojih ust nauk prave modrosti, in ohrani ga v sercu za se in za svoje otroke."
 
To rekši odtegne bankovec roko od mojega čela, si malo odkašlja in takole nadaljuje:
 
„Kje sem rojen, ti je morebiti znano. Spočet sem pod rokami jeklorezca in rodila me je terda plošča jeklena. Kakor boginja Minerva sem doraščen in oborožen zagledal beli svet; in precej po porodu sem spoznal sam svoj namen in pomen. Koliko naš rod preseže človeškega, ki se toliko let na mnogih klopéh mora učiti razločka med pametjo in neumnostjo, in važnega uprašanja, čimu je človek na svetu? Preden je toliko zrel, da ne razločuje pameti od nespameti, in reši zastavico o svojem namenu s tem da, pravi: človek živi, da si življenje krati. Pa tudi nobenemu mojih bratov se ne more oponašati, da slabo doveršuje svojo nalogo, med tem, ko jih je med ljudmi malo, ki svoj namen le samo spoznajo; da bi se po njem ravnali, jih je pa silno malo."
 
„Bankovci imamo edin poklic, kterega spolnujemo vsi po raznih potih, po vodilih temeljitega modroslovja bankovškega, kterega vi ljudje še niste jeli na tanko posnemati, akoravno se štejete nar modrejše stvari na zemlji. Vi ljudje ste sploh prav ošabnih misel, in pravite celo, da ste nas bankovce znašli, kar noben bankovec ne verjame; marveč je med nami vera raztresena, da so bankovci očetje in varhi sedanjih ljudi. Bankovško modroslovje je kratko, in, da si visoko, vendar vsakemu razumljivo; brez gerdih prepirov in nerazumljivih dokazov, ki so pri ljudeh v navadi, vemo, da smo denar — o da bi vi ljudje vedno vedli, da ste ljudje! — denar smo, in ravno te veljave, ali smo papirnati ali sreberni. To so začeli že tudi pri ljudeh vpeljevati, da človek velja, kar se mu pravi, in se ne gleda veliko več na vago in notrajno vrednost. Kot denar smo vsi bankovci enaki med sebo, le kdor več plača, več velja, kakor tudi pri ljudeh. Imamo pa tudi neko plemenitaštvo stare korenine: to je srebern denar. Sreberniki ne vidijo sicer radi, da smo mi papirnati proletarci toliko čast dosegli, kakor oni, pa kaj nam morejo, ker nas je več. Ker nas tedaj ne morejo v vojski premagati, so se zaperli, kakor kralj Matjaž, {{prelom strani}} v terdne gradove, in ondi, spod železnih sklepov posmehovaje se bankovškemu gospodarjenju, pričakujejo poznih časov, ko jim bo vlada sveta zopet vernjena. Pa tiste čase bo še le kralj Matjaž pripeljal. Vladati svét je bankovški poklic. Ta vera je vsakemu med nami neizbrisljivo vtisnjena v serce, in tudi tisti ljudje na svétu, kterim smo bankovci posebno prijatli, so prepričani resnice naše vere. Tisti ljudje so pa čudni možjé, in mnogo ti bom povedal o njih, o dragi moj!
 
Ker je naše gospodarstvo tako veliko, in je tudi nas precej, bi ti mislil, da se tudi med nami vnemajo grozovite vojske; pa mi smo modreji kakor ljudje; mi se ne sovražimo, ker se tudi ne ljubimo. Nismo vsi za enega, in tudi ne eden za vse. Vsak je sam zase, pa vsi smo za eno reč; in ravno to, da nas vodi vse ena idea, je vzrok, da med nami ni vojske in celo vlade ne. Akoravno smo vsi večidel v krepko vladanih deželah, vendar živimo med sebó v prosti nevladi, huji kakor nar huji komunisti. Ne ženimo se, ne možimo se, ne delamo zadnjih sporočil, nimamo posebnih stanovanj, in nimamo posebnih ver, kakor vi ljudje. Tako smo v miru med sebó in toliko lože v krempljih deržimo vas premodre ljudi. Hudo vas vladamo, pa ljubite nas, in kri bi prelivali za nas, ako bi kdo hotel vas naše vlade oteti. Zató ravno tudi ne potrebujemo plačanih trum vojaških v vterjevanje našega gospodarstva, saj ste vi ljudje sami radi zastonj naši nar zvesteji branitelji. Da, tako majhini smo, in vendar naša bratovščina, ki ji pravite denar, — vlada vsakega med vami, in vodi že toliko let zgodovine vaše zemlje brez upora"upora“.
 
Tako je govoril bankovec, in ošabno se je zarežal proti meni. Rudečica sramote in jeze mi je stopila v obraz, serdito sem pogledoval sedeči bankovec in hotel sem uzdigniti težko dlan,da bi trešil bankovško dete z mizice na terde tla; pa zopet se nisem ganiti mogel, in terpel sem, kakor bi me mora tlačila.
Vrstica 46:
Malo je opravil pri bankovcu moj serditi pogled, in nič krotkeje povzame ošabno dete zopet besedo rekoč:
 
„Posmehovaje sem te večkrat gledal, ko si težkega serca bal se tiste ure, v kteri me boš moral izmed perstov poslati. Kako žalosten si bil tisti večer, ko si sklenil slovó mi dati, in si mi z nekako jezo na herbet napisal tisto čudno kesedo ABRACADABRA. Smejal sem se, in dobro se mi je zdelo, da občutiš mojo oblast čez se, tisto oblast, v kteri te bodo še moji nasledniki imeli, dokler boš travo tlačil. Pil si tisti večer, ko sva se ločila, rujno vino in tiho poslušal mile glase iz domačih gajev. Tudi jaz sem radostno poslušal tiste glase, akoravno moje tanke ušesa niso ugodne takim glasovom, in mi tudi serce ni ustvarjeno posebno ganljivo. Rekel sem, da ste zanimiv narod, drugači kakor priprosti Dunajčani, in mikalo me je popotovati v vašo domovino. Pa zakaj sem tudi prišel v vaše {{prelom strani}} pokrajne, da sem moral spoznati, da pri vas ni raja, in da je tudi pri vas toliko ljudi, ki ne umejo prave modrosti človeške, še manj pa modrosti bankovške"bankovške“.
 
„Moram ti povedati, da dobro poznam po lastnem nravu in mnogih skušnjavah modrost človeško sploh, in vsacega človeka posebej. Značaju slehernega človeka se vem tako prilizniti, in se tako prenarediti po njegovi volji, da mi on kmalu, kot pravemu prijatlu serce odkrije z vsemi željami in nameni; ko ga pa tako dobro spoznam, ga vzamem v oblast, in preden se zavé, mu vcepim v serec s čudotvorno močjo stanovitno pokoršino moji volji, in bolj in bolj ga naredim denarskega sužnjega. Podloženec me ljubi, spolnuje vsi pameti vkljub mojo voljo, in, da si je moje gospodarstvo včasi kaj hudo in občutljivo, on še misli, da ni na moji uzdi. Tako ste ljudje vklenjeni v verige denarjeve. Ravnajte se pa tudi po našem izgledu, vi, ki hočete med ljudmi gospodovati. Pa vi ste prevzetni in ne poslušate priprostega bankovca. — Koliko stebrom človeštva bi pa privošil tudi to svojo prednost, da razumem glasno in tiho, bližnjo in daljno govorjenje; da vidim skozi usnjene in železne oklepe; in da vganiti morem celo občutke svojega varha, ali pa njegovega soseda; in to, kar je [[:w:Filip II. Makedonski|Filip]], kralj macedonski rekel o zlatu, da preleze ozidje terdnih mest, velja ravno tako tudi pri bankovcih. Mi bankovci odpiramo vse zapahe in tudi vse serca. Ah, kako važen bi bil med vami, kdor bi vse to zamogel sam storiti, brez denarja! Pa čudno je, vse prednosti, ki jih ima denar, jih skaže le v človeških rokah. Kak duh vlada med vami, da si ne upate tega, kar z denarjem premorete, storiti z lastnimi bolj blagimi močmi, z moško besedo, s častjo, zvestobo in mnogimi drugimi čednostmi, kterih imena same sem zapazil pri vas."
 
Od začetka so mi ljudje nekoliko dopadli. Lepa se mi je zdela nekaka različnost v vašem življenji, razne misli in zapopadki, da poznate in radi konec jezika nosite čednost in poštenje, da razločujete blage in gerde dela, in tudi to mi je dopadlo, da peti znate. Bankovci tega nimamo med sebó, pri nas velja le številka, in umazana in stergana obleka ima ravno to vrednost, kakor lepo lice in bela srajca bankovškega devištva. Žal mi je bilo takrat, da se je moj duh ravno v bankovcu moral vtelesiti. Ali kratka je bila ta žalost. Kmalo sem spoznal, da so čednosti pri vas le lepe besede, in da se tudi vi ravnate po bankovškem izgledu, da ne delate velikega razločka med umazano in nedolžno obleko, da tudi pri vaš številka in cvenk več premore, kakor notrajna vrednost blaga, pa revne duše; in zaničevati vas moram, hinavski ljudje, ki toliko slavite čednost, pa se podjarmljate nevrednemu denarju. Vse stanove sem obhodil med vami, in hočem ti razložiti, kak zarod ste, zalega človeška!
Vrstica 63:
Tudi bankovcu se je milo zdelo naše petje, poskakoval je v listnici in moral sem ga kletarju izročiti, ki ima večjo ječo kakor jaz za take poredne stvari; tudi ni tako mehkega srca, da bi jim puščal otroško voljo, vedno romati po svetu. Pa tudi kletarju je ušel moj bankovec, ko je čez malo trenutkov nekemu dijaku zamenjal večji bankovec.
 
Ta dijak je bil izvoljen, da bankovcu pot pokaže med brate Slovence. Vesela je ta pot bila bankovcu, žalostna dijaku. Prvi nastopi prvo veliko potovanje med ljudi brez skrbi in strahu, obdarovan z vsem, kar potrebuje za izpolnjevanje svojih namenov, dijak pa je prišel na Dunaj iskat višjega pouka v poklicu in stanu, katerega si je izvolil po dolgem premišllevanju, in zdaj se mora domov vrniti, ker se je zmotil nad ljudmi in mu je pot zaprta do višjega uka. Njegovi starši so bili dokaj premožni in upati je smel dijak vsaj nekaj pomoči od doma. Pa pri odhodu je oče rekel: „Ljubi moj sin, ker si stan izvolil, ki ni po moji volji, ne dobiš od mene vinarja več. Čemu bi te zakladal, da bi izredil iz tebe goljufa in oderuha? Žal mi je, da sem te do zdaj zakladal tako zastonj.« Bratje in sestre so pa dejali: „Več si že hiši pojedel in zapravil, kakor bodo znašale naše dote; ako ti oče še kaj pridajo, nam kratijo doto." Dijak pa se ni dal pregovoriti. Z malo denarjem in mnogim upanjem je prisopel v podonavsko mesto. Tu je denar potekel, srečni upi se pa spolniti niso hoteli. Dunaj ni Ljubljana in človek, ki bi se ogledal vrlega dijaka, je na Dunaju bela vrana. Pisal in pisal je dijak domov po denar, odgovora pa ni dobil, ker očetu, ki je že bil voljan nekaj poslati lačnemu sinu, so jele bližnje in daljne tete prigovarjati: naj ljubezen do sina pokaže, da ga nazaj privabi v domovino. Očetovska ljubezen je tedaj bila vzrok, da je moral sin brez denarja, ko ni mogel živeti ob zraku in prahu, slovo dati staremu cesarskemu mestu in visokemu Štefanovemu zvoniku, slovo je dal dijak izvoljenemu nauku, katerega se je kdaj v mirni Ljubljani tolikokrat veselil; slovo je dal zlatim upom in svetlim gradovom, ki jih je bil sezidal: vsej sreči, ki jo je mislil uživati po trudu malo let, je dal slovo za vekomaj. Molče je sedel dijak in solzica mu je igrala v očeh, ko je hlapon zavriskal in ga v burnem teku odpeljal od zibelke modrosti in sreče, h kateri ga več nazaj ne bo pripeljal.
 
Medtem ko je vozovlak sopel skozi pusto polje okoli Dunajskega Novega mesta in se vil pod zemljo in nad brezni v lepem Semmeringu, ali kakor je nekdo slovenski rekel: po Severniku, ki je večna priča človeške trdne volje in umetnosti, sta bankovec in njegov nositelj premišljevala, kolik vpliv ima denar v omiki sploh, posebno pa v volitvi poklica in v odgoji slehernega človeka. Kdor hoče visoko stopnjo omike doseči, kdor hoče v učenosti sloveti in uživati čast in slavo med ljudmi, katerim je s svojo modrostjo koristil, potrebuje dveh reči: dobre glave in denarja. Ti dve neobhodno potrebni podlagi višje omike nista vselej združeni; mnogokrat mora dobra glava polovico moči tudi za to obračati, da denarja išče, in mož, ki ima denarja na kupe, bi včasi žrtvoval polovico denarja, da bi si glavo zboljšal in v omiki povzdignil, ako bi bilo mogoče. Dobre glave so, kakor premoženje, močno raztresene; tisti del človeškega rodu pa, ki se v velikem trudu živi, ki ne napenja samo telesnih moči, da potrebni živež zasluži, ampak tudi dušne, da premišljuje in skuša, kako bi si z manjšim trudom pridobil večji in stanovitnejši zaslužek, rodi v navadi bolj prebrisane glave kakor tisti del, ki pri obilnem premoženju živi brez skrbi za svojo ohranitev.
Vrstica 75:
Moj bankovec je pa stare tovariše, ki jih je čez dolgo časa našel v listnici krčmaričini, spodobno pozdravljal, celo noč jim je pripovedoval svoje zgodbe. Bankovci namreč ne spijo, ampak vedno so živi in gibčni, imajo celo to lastnost, da marsikateremu cele noči spati ne puste. —
 
[[Kategorija: Janez Mencinger]]