Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= {{mp|naslov|Vetrogončič:}}. Povest.
| poglavje=
| avtor= Janez Mencinger
| opombe=
| obdelano=4
| spisano=Preskeniral Matjaž Rebolj iz <i>''Slovenskega glasnika</i>'' 1860.
| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/vetrogoncic.pdf
|licenca dovoljenje=javna last
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5}}
 
== I. ==
Vrstica 137 ⟶ 139:
»Ti strela, ti bi mojo gospó! — Kar spodil te bom.«
 
»0O gospod, če me spodite, vas ne bo v gradu nihče več ubogal.«
 
»Kaj sem te že poprej vprašal?« —
Vrstica 303 ⟶ 305:
»Za peščico optujenih bolj skerbite kakor za domače, ako pa drugim narodom vedno na ušesa trobimo, da smo napregli, bomo li zavoljo tega kaj hitreje derdrali? O vi ste malo Slovenca, gospod Vetrogončič! Škoda, da imate slovensko ime, kako ga bote prekerstili?«
 
»0O ne,« odgovori Vetrogončič, »gerdo in nehvaležno bi ravnal, ako bi zaničeval národ, ki me je rodil in izredil; vedno vnet sem zanj, in trudim se, da si ravno ne tako očitno kakor drugi, za njegov dušni napredek. Domovinska ljubezen polni serca mojega polovico, polovico pa ljubezen, ki sem jo vam že tudi razodel.«
 
Ako je resnično, kar je djal Vetrogončič, bi ne sodili po krivici, ako rečemo, da ta gospod niso ravno precej vneti za gospodično. Poterpežljivi bravec je pa prošen, uganiti, kaka ljubezen v resnici polni nerazključljive serčne predale našega janičara.
Vrstica 331 ⟶ 333:
Ko sta Medja in Dankovič po domače na sodéh slonela, zdaj to zdaj to kapljico poskušaje, si je Milika res veliko opraviti dajala, in Medju z vprašanji komaj časa pripustila, da je žejo ugasil. Pogovarjala sta se pa z Medjem o prav nedolžnih navadnih rečéh, ki bi jih vsakemu bravcu smel zapisati. Ljubijočima, ki se čez dolgo časa zopet vidita, je kratkočasna vsaka beseda, kakoršna si bodi; vsaka množí ljubezen, ravno taka kakor med sovražniki vsaka beseda sovraštvo. Izgled od sovraštva vam pa dam, ker Slovenci bolj poznamo in raji špogamo sovraštvo, kakor ljubezen. Dankovič je po svojem vmes govoril, in toliko mu je risanica serce premenila, da je pri njem zopet Medja v čast in Vetrogončič v zamero prišel. Tudi zato je Medja Dankoviču bolj dopadel, ker je znal bolje piti, kakor Vetrogončič. Se ve da, pošten človek mora pokazati, da zna vse rečí o pravem času, in pitje je tudi znanstvo.
{{prelom strani}}
Iz kleti gredé podari Medja Milki gorski venec, ker je tako dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri kosilu so vsi hvalili gospó, da je divjega petelina tako okusno pripravila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti sprožil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospá je pa mislila: naj vlada še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospodični se bodo odperle očí. Dankovič ni pa nič mislil pač na risanico.
 
Nazaj iz vasí gredé jih je peljala pot skozi gozd. Tiči so peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro pa slavec. Njegovo petje gotovo ni šlo memo serca gospodične in Medja. Spisal sem že dolg pogovor med njima, kar pride k meni moj sosed, hud kritikavec in velik sovražnik ljubeznjivih besedí, in dolgo čerto mi naredí po popirju. Hudo se je kregal, in že je htel vso povest raztergati, preden sem spregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako dolg. Ne morem kaj, ako ti bravec, nisem ustregel. Moj sosed je hud, in ima čez me veliko oblast.
 
Drugo jutro ustane Ljudmila pokojna in serčna, Vetrogončič v skerbéh in z malo upanjem, ker se mu je zdelo, da ga je Medja povsod spodrinil. Medja je pa ustal po navadi, tudi k-ski notar, po kterega je prišla Dankovičeva kočija.
Vrstica 339 ⟶ 341:
Ker je Vetrogončič z zadregami obdan, nameni z vojaško serčnostjo, nevarno pa zadnjo pot storiti, da bi s častjo odstopil, ali pa zase vterdil voljo materno. Verže se tedaj v popotno obleko in gre pred gospó, slovó jemat. Gospá se čudi Vetrogončiču in ga prosi, naj še ostane; mu priterdi, da ga bo gospodična ljubila, da je sama obljubila, še celo srečo mu voši, da bo dobil tako krotko nevesto čez malo trenutkov. Vetrogončič tedaj ostane s ponovljenim upanjem.
 
Ko se je notar pripeljal, se podajo v veliko sobano. Notar se vsede za mizo, okoli nje so pa Dankovič, gospá, gospodična, VetrogončićVetrogončič kot ženin in Medja kot prigodna priča.
 
Dankovič vesel takó imenitnega dneva z možko, počasno besedo spregovori: »Rekel sem zadnjič, da mora moj zet poskušino iz slovenščine prestati, sicer mu ne dam ne hčere ne dote.« Notar to precej poterdi, akoravno je nenavadno, in tudi v postavah ni naročeno kaj tacega.
Vrstica 365 ⟶ 367:
Ves Vam podložni dr. Zavijač.
 
V Terstu 1. junija 18 ..
 
»Večni Bog!« zakričí gospá, in zgrudi se znak Janezu v roke. Sapa ji je skoraj zastala, oči je zatisnila, kakor v omedlevci. Skočijo po vodo, pa preden jo prinesó, se gospá zavé, in spregovori s potertim glasom:
Vrstica 393 ⟶ 395:
»Saj sem vam rekel, da bote dobili gospodično, pa presneto težko sem gospó v zvijačo pregovoril. Lejte si no! Zoper vas je bila nastavljena zvijača, in vi sami ste jo izmislili.«
 
<hr width="30%" align="center" />
 
----
 
Navada je, da se pisatelj tudi na kritiko oberne, jo malo okrega ali zaverne, ali memraje memo nje odlazi, kakor memo razdraženega psa na verigi. Se ve da nikomur ni ljubo, da drugi za njim popravljajo. Čutim, da bo tudi za mano dokaj popravljati v jeziku in v mislih. Vendar serčno stopim pred kritiko. Narodu je bolje, da se slabo pred ko mogoče zatare, da dobremu ne jemlje prostora. Pravično in resnično naj vlada kritika z mečem ali z mokro cunjo, naj trebi naše slovstvo. Jaz še ji podveržem za vselej, naj me rešeta po pravici hudo, ne bo me ostrašila, ne bo mi dala »Anlass-a, meine der Slavistik gewogene Feder ruhen zu lassen«.
 
[[Kategorija:Janez Mencinger]]
[[Kategorija:Slovenski glasnik]]