Vetrogončič: Razlika med redakcijama

| spisano=Preskeniral Matjaž Rebolj iz ''<i>Slovenskega glasnika''</i> 1860.

Bil je pa v gledišču tudi neki gospod Vetrogončič. Močno mu je dopadlo vse, kar je vidil, in rad je ploskal, posebno ko je vidil, da so Dankovičevi tudi navzeti tolike hvale. Potrudi se tedaj v zgornje nadstropje naravnost k Dankovičevim. Komaj prednje stopi, ga vsi kmalo vprašajo: »Kdo„Kdo je tisti gospod, ki je igral vertnarja?«“

»Vertnarja„Vertnarja igrá,«“ odgovarja Vetrogončič, »dohtar„dohtar Medja. Ako mu gredó pravde tako dobro spod rok, kakor ta igra, mu ne bo kos nihče v deželi; pa on je še le poldrugi mesec v Ljubljani, in žal mi je, da vam ne morem kaj več povedati od tega nekdajnega součenca.«“

»Ta„Ta je moral kaj priden biti,«“ pristavi gospodična, »da„da je že pravdni pomočnik, tako mlad še.«“

»Vedno„Vedno srečo ima. V šolah z menó ravno ni bil prepriden, in sploh smo o njem le druge reči slišali, ne pa, da se uči.«“

»Kdo„Kdo pa je to igro spisal in igranje osnoval?«“ povzame gospá.

»S„S to igro so nas hteli Slovenci nenadama razveseliti, in nič o njej niso popred povedali, nova vem da je; pa bodite prepričani, gospá, da se bom precej potrudil vse zvediti, ako vam morem s tem kako veselje napraviti.«“

Na to Vetrogončič: »Dohtarja„Dohtarja bi sicer ne bil prekosil, akoravno tega vertnarja ni tako težko igrati, pa jaz se nočem skazovati v gledišču pred vsem mestom, nisem lakomen take časti.«“

Ko sem hodil memo grada, mi je Janez, grajski kočijaž, še marsikaj povedal o posestnikih Reparjevega gradú. Dankovič, je djal Janez, ni bil premožen, dokler ni v zakon vzel hčere bogatega teržaškega {{prelom strani}} kupca. Zdaj si je pa precej opomogel, in njegova edina hči bo imela dokaj dote. To bo pa skoraj gotovo dobil Vetrogončič, ker vse druge snubače je gospá odgnala. Ko sem se temu čudil, mi je Janez bolj skrivaj povedal, da v hiši gospa zapovedujejo. Naročil mi je sicer Janez, naj tega nikomur ne povem, pa ne bojim se ne gospoda Dankoviča, ne mogočne sopruge, saj tudi ne bota zvedila, kar sem med vas strosil, ker velika gospôda ne bere Glasnika, kedar ga bo pa brala, se bo že kaj bolj prijetnega pisalo. Ko sem pa Janeza izpraševal, kakšen mož je Vetrogončič, mi kar ni rad odgovoril, in bralo se mu je na obrazu, da si nista prijatla z Vetrogončičem. Vendar toliko mi je povedal: »To„To mi je všeč na njem, da morem pri vsakem pogledu njegovem precej uganiti, kaj da hoče. Včasi me je pogledal milo, kakor otrok v zibeli, včasi pa, kakor bi me z očmi hotel prebosti. Gospé in gospodične pa nikoli ni tako pogledoval, ampak tako krotko in milo, da nihče nima takega pogleda, kakor on takrat, tudi jaz ne, akoravno sem prav pošten človek. Njegovo nar veče veselje je gospema pesmi prednašati; veliko jih zna iz glave. Kedar je pa on pesmi govoril, je vselej okna odperl, ne zato, ker tako vpije, temuč da bi tudi unajni občudovali njegov glas. Lanskega večera, je djal Janez, sem v turšici pred gradom lesico čakal, ki so jo več večerov poprej vidili hlapci vanjo hoditi, tisto noč je pa ni bilo, gotovo zato ne, ker je Vetrogončič ne vem kaj tako glasno govoril. Letos o sv. Jurju smo dobili novo hišno iz kmetov; ko ta ravno kavo in čaše skozi duri prinese, zagermi Vetrogončič proti nji hudo besedo iz neke pesmi; dekle se ustraši, kava se zlije po tleh, in čase so šle na drobne kosce, pa bile so iz nar lepšega porcelana. Gospá se ga pa nikdar ne naveliča poslušati, akoravno ji tako učene reči govori, da jih jaz ne razumem, akoravno sem delj časa bil v Nemcih. Ve pa vse reči, pozná vse kamna in zelišča, od Nemcov pa mora vse čisto vediti. Tega pa vendar ne vé ta Vetrogončič, koliko je stara naša prama. Ko sem ga enkrat v Kranj peljal, je terdil, da nima čez tri leta, pa je imela že takrat šest žrebet.«“

Zdaj si si, poterpežljivi bravec, oddahnil, ker konec je dolgih popisov. Preden si je pa Janez oddahnil, in komaj je konjem ovsa podsul in jim podkve pogledal, že zasliši iz grada hude glasove, ne govornika Vetrogončiča, ampak same gospe. Janez berž vgane, da to njega zadeva, zató se poda pred gospejno sodbo. Tri velike vlade tega gradú, kterim je pridjan začasno tudi Vetrogončič, imajo zbor v veliki dvorani, in sodijo ravnanje Janezovo. Govorila sta gospá in Vetrogončič, Dankovič in gospodična sta priterjevala. Ko Janez med nje stopi, ga napade gospá z vprašanjem, zakaj je Vetrogončiču v nar slabšem kraju zadej na dvoru sobe pripravil. Janez odgovori: »Gospod„Gospod Vetrogončič radi beró, zato sem jih djal k bukvarnici, in radi gledajo lepoto naravno, zato sem jih djal zad, da morajo vsako jutro gledati zarjo na planinah.«“

»Pa„Pa morajo,«“ ga zaverne gospá, »k„k nam čez dvor hoditi, dvakrat po stopnicah, včasi še po dežju, na unem koncu tudi nihče ne prebiva.«“

»To„To se bo dalo, gospá, težko prenarediti. Spredaj so res še tri sobe prazne, pa v eni so tla strohnele, druga nima ključavnice, tretja bi bila čedna, pa je skoraj ravno nad svinjaki. Na dvoru bi pa vsaj jaz stanoval ravno pod gospodovo sobo; kedar me bodo potrebovali, naj kar poterkajo ob tla. Stanovanje je pa prav čedno; ako solnca nimajo, bo po leti še hladneje.«“

Tako so mir sklenili. Janez pa je iz sobe gredé z glavo majal, in tako djal sam pri sebi: »Kedar„Kedar bo Vetrogončič naš zet, bodo dobrega gospoda še na vert v uljnjak spravili.«“

»Kaj„Kaj ste mi terkali, gospod, tako pozno?«“ vpraša malo nejevoljen.

Gospod ga debelo pogleda, nazadnje zine: »Klical„Klical te ravno nisem, pa ker si prišel, je tudi prav; zaspati ne morem, ti mi boš kraji čas delal.«“

»Ali„Ali vam je mar dolgčas v teh sobah. Niste jih navajeni, jelite?«“

»Kaj„Kaj bi to! Ne bodi jezičen. Le premišljam, kako bi Milki moža dobil?«“

»Če„Če je pa tako, verjamem, da ne morete zaspati.«“

»Malo„Malo govori. — Kaj bi ti rekel, komu jo čem dati?«“

»Meni„Meni ne, drugemu pa komur hočete.«“

»Da„Da bi te — kdo jo pa misli tebi dajati, tepec? — No, zakaj bi je pa vendar ne hotel?«“

»Če„Če bi se jaz ženil, bi htel biti gospodar žene in premoženja, pri vaši gospodični pa tega ni mogoče. Zakaj da ne, sami občutite.«“

»Bom„Bom za palico prijel! — Pa povej, kako sodiš Vetrogončiča?«“

»Če„Če ne primete za palico, bom rekel, da je precej malopriden. Dobro se pa zna obnašati.«“

»Saj„Saj te ne bom udaril ne, če si ravno včasi malo jezičen. Povej mi še, kako bi ti zdaj to reč izpeljal, ko bi bil namesto mene? Bom vidil, ali si kaj pameten.«“

»Nar„Nar poprej bi Vetrogončiču duri pokazal, in potem bi prav po domače — pa ne smete mi zameriti — ali mi bote? Ali smem reči?«“

»E„E vraga! Reci kar hočeš.«“

»—„— vašo gospó prav dobro oklestil!«“ —

»Ti„Ti strela, ti bi mojo gospó! — Kar spodil te bom.«“

»O„O gospod, če me spodite, vas ne bo v gradu nihče več ubogal.«“

»Kaj„Kaj sem te že poprej vprašal?«“ —

»Uprašali„Uprašali ste me, komu bi jaz gospodično privošil. O tem pa takole sodim: Gotovo še niste pozabili, kako je letos pred pustom Medja snubil gospodično. Vi že vse natanjko veste, jaz samo to, da so mi potem gospa prepovedali, gospoda Medja pogledati in se mu {{prelom strani}} odkriti, kedar bi ga srečal. To vam povem, da bi bil on pravi ženin gospodični, pa ga imajo gospodična tudi raji kakor Vetrogončiča.«“

»Kako„Kako to veš? Boš pa že kaj zakvasil?«“

»Lani„Lani so mi gospod Medja neko pravdo opravljali; dali so mi več pisem do gospodične, jaz sem jim tudi odgovore prinašal; dohtar so pa vselej gospodičine odgovore prebiraje na smeh se deržali, in oči so se jim svetile. To ni ravno nič?«“

»Ko„Ko bi bil jaz pred vedil, da je tako, dal bi jo bil dohtarju, saj jo želim v dobre roké.«“

»Vi„Vi želite, drugi ravnajo.«“

»Ali„Ali mar misliš, da nisem gospodar? Kdo je več, mož ali žena? Kakšen tepec si ti!«“

»Saj„Saj ne pravim, da niste gospodar? Samo ne vidi se, da bi bili. Ljudje pa po videzu sodijo.«“

»Boš„Boš kmalu vidil, da sem le jaz gospodar, in če je Miliki dohtar všeč, ju bom zaročil, preden teden mine. Kaj misliš, kako bi ti to izpeljal; včasi se tudi ti kaj pametnega domisliš.«“

»Ako„Ako vi gospod Medja za nekaj dni v grad povabite, kakor so gospa Vetrogončiča, se bi vse naredilo prav, in Medja bi še pri gospej spodrinil Vetrogončiča.«“

»Bom„Bom vidil. Pomeniti se je treba še z gospó.«“

»Kaj„Kaj niste sami gospodar? Ali mar gospó kaj nadležje, če pride gospod?«“

»Saj„Saj res. Boš pa jutri nesel pismice v Ljubljano.«“

»Jutri„Jutri ne vem, če me bodo gospá spustili.«“

»Bom„Bom vidil, ali se bo storilo, kar ukažem. Šel boš v Ljubljano, naj te ima z verigami privezanega. Le pripravi se.«“

Pripravljen na pot, Janez še stopi k gospodu uprašat, kaj bo s pismom in povabilom. Gospod, se ve da nič ni imel pripravljenega, vendar ker je duh zjutraj bolj zbran in znajdljiv, je pismo bilo kmalo sostavljeno in Janezu izročeno. Gospá je vidila Janeza na dvoru čakati, in tudi gospoda mu pismo izročevati. Ko pa gospod tako zadovoljno za Janezom gleda, in od časa do časa mahe z rokami, blagovoli gospá z nadstropja na dvor stopiti, zvedit, kaj je z gospodovim sporočilom. »Kratko„Kratko pismice«pismice“ — pravi gospod — »sem„sem pisal Medju, da naj pride nekaj dni k nam. Marsikaj bi ga rad uprašal; zavoljo gozdov, mislim, bomo imeli zopet pravdo; on je pa ...«“

»Tega„Tega pa že ne,«“ ga zaverne gospá — »jaz„jaz imam že svojega pravdosrednika; dveh ne potrebujemo. Če imaš pa ti kaj ž njim opraviti, mar sam k njemu idi. Še ta nas bo nadlegoval!«“

»Pa„Pa je bil z nami toliko znan. Bi se vendar spodobilo, da bi ga tudi povabili?«“

»Ali„Ali tako? Bi ga že v drugo rad, da bi ta neslanec snubil, ali bi nas pa učil novega jezika? Meni to ni kar nič po volji.«“

»Ljuba„Ljuba moja, komu je vse po volji? Saj meni tudi ni, da je Vetrogončič pri nas.«“

»Ali„Ali Vetrogončič ti ni po godi? Kaj imaš zoper njega?«“

»I„I nič, pa vendar ga ne vidim rad.«“

»Verjamem„Verjamem, ko bi več pameti imel kakor života, in bi poslušal, kako govori učeno in prijetno, od dne do dne bi ga bolj spoštoval; pa to ti preseže um in poterpežljivost. Da boš pa Vetrogončiča malo bolj spoznal, se boš danes z nami peljal v K. k gospej L. Juri pa naj precej teče za Janezom, da mu pismo vzame. Saj previdiš, da nam Medja ni potreba v gradu.«“

Ko so bile pisma zapečatene, se oberne gospod Medja k Janezu rekoč: »Veče„Veče pismo daj gospodu, manje gospodični, pa pazi, da te gospa ne vidijo ali Vetrogončič. Mislim, da si dovolj prebrisan. Gospodu me pa lepo priporoči, in reci jim, da bom v sredo, kakor dans teden, ustregel njihovemu povabilu, in naj ne zamerijo, ako ne morem dalj kakor dva dni osrečevati se v njih grajšini. Ako bi se pa med tem kaj posebnega pripetilo ali pripravljalo, mi koj odpiši ali pošlji gotovega človeka, da se ve, pri čem da smo. Tole na za skerb. Drugo bova pa potlej poravnala. Ako bom kdaj Dankovičev zet, se bom tebe spominjal, ako pa tudi ne bom, ostala bova prijatla. Kaj misliš, ali jo bom dobil?«“

»Če„Če hočete, kaj bi je ne,«“ odgovori Janez, »saj„saj ste se učili besedovanja in tudi zvijač; ako bi se jaz bil kaj tacega učil, bi se upal dobiti cesarjevo hčer.«“

»To„To je drugačin mož, kakor Vetrogončič,«“ mermra Janez po stopnicah doli, »ta„ta zna z ljudmi v caker hoditi; pri Vetrogončiču sem pa v mrazu pred durmi stal, in še groša mi ni pomolil.«“

O mraku pride Janez v grad; izroči gospej bukve kakor tudi Dankoviču pismo. Da bi dohtarja bolj pohvalil, pokaže Dankoviču {{prelom strani}} tudi pismo do gospodične. Ne vem, kaka radovednost je gnala gospoda, da pismo odpečati. Prebirajo ga je kimal z glavo in se deržal na smeh, ves se je pa spremenil, ko je prišel do besedí: »Kakor„Kakor vašega očeta spoštujem in častim, vendar moram reči, da se mi zdi, da nimajo svoje volje, in da vse poterdijo, kar želé gospá mati. Naju ne bodo podpirali, in samo vaša stanovitna ljubezen zamore storiti, da mene osrečite, in sami ne pridete sovražniku v oblast.«“

Mati, da si vsa zamišljena v roman, skoči, ko ihtenje zasliši, vsa prestrašena v Milkino sobo. Milka je bila na pol slečena, postelja {{prelom strani}} odgernjena, luč je gorela z dolgim vtrinkom, da se je komaj vidilo; na mizici pri postelji pa leží na okrožku kupec sožganega papirja — Medjevo pismo. Milo se je storilo materi, viditi hčer v tako žalost vtopljeno, in spomnila se je mladih let, ko je tudi ihtela in zdihovala. Rahlo prime Milko za roko, jo odtegne od obraza, in nagne ji glavo na svojo ramo. Pa Milka se izmakne iz maternih rok in reče med ihtenjem hitro in s silo: »Pustite„Pustite me, mati, vi me več ne ljubite.«“

»Ljuba„Ljuba Milka,«“ odgovori gospa, »ti„ti ne spoznaš, kako sem te ljubila vse dni, in zdaj tudi ti vošim in napeljujem po pameti vse dobro. Tvoje serce je vroče, tvoja misel je nagla in kratka, jaz sem pa že mnogo rečí pregledala, tedaj mirno sodim in na dolgi čas prevdarjam. Saj vem, kaj hočeš? Ti ljubiš Medja; zdaj pa tožiš in žaluješ, ker ti hočem dati drugega. Meniš, da bi bila z Vetrogončičem vedno nesrečna, in ne veš, kaj je sreča.«“

»Tudi„Tudi jaz,«“ nadaljuje mati, »sem„sem poskusila, kaj je ljubezen, in bil je moj častenec vse ljubezni vreden, pa nisem ga vzela. Toda kmalu sem pozabila žalost, in zdaj sem zadovoljna in srečna. Časi ljubezni, ljuba moja, časi vdanosti in serčne zvestobe, kakor nam jih pevci po svojih sanjah popisujejo, niso nikdar bili, in ako so kdaj bili, so že davno pokopani. Zdaj se več ne gleda na ljubezen, in sreča zakonska se drugači zida in ohranuje. Zakonov ne snuje kratko vnetje slepe ljubezni, ampak presojevanje in skerb za dolgo življenje. Revna išče premoženja, in skuša vzeti premožnega. Bogato, bodi si lepa ali ne, iščejo revni in bogati, ona si lahko izbere, kogar hoče. Ali kdo ti more povedati, da tebe ljubi, kdor te vzame, ne pa tvojega premoženja? In je mar vredno gledati na ljubezen, ko njeno cvetje in leta mladosti tako kmalu minejo! Človek se uterdi, navada ga pod-se vzame; kar pa pade navadi v oblast, ostarí in zgubí zanimivost. Soprug ti kmalu ni več, kakor drug človek, vendar do smerti hoče biti tvoj gospodar, in do smerti mu moraš biti podložna. Čemu bi bila podložna? Ko imaš vse, kar si želiš, in živiš lahko brez vse skerbi, ali ni bolj pametno, dobiti moža, ki ti ne bo delal skerbí, ki bo živel kakor ob tvojem življenji, ravno tako tudi ob tvoji volji? Nar bolj srečen je ta, kdor ni nikomur podložen. Prostosti ne vzamejo leta, ona sama je stanovitna. Nar veča nesreča je pa možu podveržena biti, in vse dni le to delati smeti, kar se ji privoljuje. Pomisli zdaj, kdo bi bil pripravniši, Medja ali Vetrogončič? Medja, ki se trudi in dela, ki ponosno gleda, kako se mu čast in premoženje širi, ki se zanaša na mogočne prijatle in na lastno moč, ali Vetrogončič, ki brez skerbí vživa svoje premoženje ob lastni hvali in gizdavosti, vedno zamišljen v svoje papirnate lavore. Kterega boš nju mogla imeti v oblasti? Samo Vetrogončiča. Kdo te med {{prelom strani}} njima resnično ljubi, Bog ve? — Življenje ima pa v sebi tudi toliko sprememb od dne do dne. Vedno nam donaša novih rečí, stare pa oddalja, in ljubezen mladostina ugaša in ugasne, ako je bila poprej še tako goreča. Prihodnjost naj te ne straši, dnevi so vedno jasneji, in čas sam nosi sebó zdravilo za serca, ki blodijo, da so bolne.«“

Mati je izgovorila, Milka molčí nekoliko časa. Gospá jo upraša: »Ali„Ali previdiš, kaj je prav?«“

Medtem je pa Vetrogončič sam sedel pod lipo pred pristavo med cvetjem pomladanskim. Sedel je kakor človek, ki se je sedenja naveličal, in ne vé, kako bi se naslonil in pretegnil. Akoravno mu ni bilo treba daleč gledati, je imel na nosu tiste očala, ki nekako jezdijo na obsedlanem nosu; s palčico je delal čire-čare po prahu, ali si je pa zajčike za vratom zdaj s to, zdaj z uno roko ravnal in uzdigoval. Žvižgal je pa napev iz neke opere. »Kaj„Kaj je pa mislil?«“ radoveden vprašaš. Zdaj ravno ne veliko, ker je že sinoči vse premislil in sklenil. On je prav po pravici izcimil iz gospejnega govorjenja, da mila gospá hočejo Miliki samo zato dati Vetrogončiča, da bi kakor dozdaj tudi potlej vso hišo imeli v oblasti. To, je mislil, bo gospej spodletelo; ne poznajo me še, pa spoznali me bodo po poroki. Da ga Milka ne ljubi, mu ne dela težkega serca, ker njegova žalost se ne da dopovedati, da bi ga Milka nikdar ljubiti ne môgla. Sklenil je Vetrogončič tedaj ostati in protiti žugajočim nadlogam. Toliko bo pa že pazil, da se bo o pravem času odtegnil, ako bi mu vtegnilo spodleteti, da ga ne bo sram.

»Kaj„Kaj počenjate te kratke praznike domá?«“ vpraša Vetrogončič.

»Kos„Kos Šakspera sem sebó prinesel, in ravno pred sem prebral Romeja in Julijo.«“

»Kako„Kako vam dopade?«“

»Močno„Močno, da ne vem kaj. Rad bi še vedil, kaj je vodivna misel tega igrokaza. Julijin značaj se mi tudi zdi premalo izpeljan, in vse prebravši sem mislil, da bi se bila oba tako lahko in kmalu zedinila, in da ni pesnik prav naredil, ker ju je na vekomaj ločil.«“

»O„O gospod, to mora tako biti, le berite Gervinusa.«“

»In„In zdaj premišljujem, ne vem zakaj, ali bomo mi Slovani tudi kdaj imeli Šakspera ali Götheta?«“

»Kako„Kako morete po takem branji se spominjati Slovencov? Ali vam ne stopi v domišljijo krepko življenje tevtonsko, ko te velikane berete, ali vas ne nadušuje sapa mladivne omike, ki hlapi iz serca Evropinega proti jutru in jugu?«“

»Čutim„Čutim ta duh, pa pravijo, da je merzel, in da ruje naše korenine.«“

»Da„Da, gospod, težko je zapustiti očeta in mater in se podati v šole, težko je detetu slovó dati domači hiši in igram na trati, in iti se trudit v bukvah za blagor svoj in vseh ljudi; ravno tako težko je popustiti jezik, ki smo ga govorili kot otroci, in se navzeti duha slavnega naroda. Notrajni glas žene mladenča v šole in k omiki, in notrajni glas je, ki mu pové, kedar se duh spregleda, da je slovenski narod bila zanj le ozka zibelka, da je jezik slovenski pretesen, da bi ž njim naznanjeval misli svoje razširjene in v omiki prerojene. Ta čut in nagib od dne do dne močneje naganja serce, odtergati se korenine, ki vas kakor spona priklepa na nizko zemljo. In ko premaga ta nagon, vzamete v sé vso slavo stare Nemčije; Nemec ste in ponosno rečete: Slavni narod, vzemi me med se, daj da bom tebe vreden, in dodeli, da smem reči, tvoji orjaki so bili očaki mojega duha! In kot vaše bote šteli junake nemškega naroda, neumerjoče v vseh znanostih in umetnijah na kopnem in na mokrem. Kako vas bodo budile blage misli in spodbadale k duševnim delom? Kako boste veseli, da ste prostega serca prestopili k národu, ki nar stareji med vsemi, še vedno krepko poganja, ki je vsigdar prekosil vse druge, k narodu, čigar jezik sam imá moč v sebi obseči vse vede sedajnih časov. Poglejte vaš materni jezik, ali dobite v njem besedi, da se morete samo z omikanim človekom omikano pomenkovati; ali morete v njem povedati vaše serčne čute globoke ljubezni, gorečega domoljubja, občudovanja krasnega stvarjenja? Ima ta jezik, ki so ga samo kmetje rabili in hranili, veličast v izrazih, gibčnost v oblikah, in {{prelom strani}} stvarivno moč v koreninah za vseobsežno pesništvo, za resni jezik sodne zgodovine, za tanko razločevanje v modroslovju? Kako, postavim, bi pisali igrokaze? Poskusite toraj prestaviti Romeja. Kako bi pisali epopejo, ako ne morete rabiti šestomera, kteremu samo nemški jezik med novejšimi da veličastno počasnost, kakor tudi živo gibčnost in viharni tok. Saj ste vidili v »Kerstu„Kerstu pri Savici«Savici“ kako je spodletel šestomer Prešernu, pomislite — Prešernu?«“

»Ali„Ali, gospod, kaj meni samemu pomaga, ako se Nemca spoznam, saj me vendar Nemci ne bodo čislali kot brata, ampak gledali kot podloženca.«“

Vetrogončič nadaljuje: »Ako„Ako jim podaste kaj slave vrednega, bodo branili vaše nemštvo proti vsem drugim narodom, kakor postavim pri Lessingu. Saj vam pa tudi ni treba se popolnoma odtegniti Slovencom. Pri Nemcih slavljenemu biti ni lahka reč; znano ime pri njih dobiti, je vam pa lože, kakor terdemu Nemcu. Nemci so že vse svoje porabili, vse prerešetali, kar je med narodom. Na Slovenskem je pa še toliko celine, toliko neporabljenega blaga! Nemci bi brali potopise, šege in značaje, kar vi veliko lože preiščete in zapišete, kakor ptujec. Koliko narodnih basen, povedk in pravljic tičí med slovenskim ljudstvom! Ni jih treba veliko piliti ali prenarejati, in kot nov dušni sad bodo vnemale Nemce, kterim zdaj tako skoraj vedno le eno brenkajo. Prinesli bote v Nemce mlad duh, in trop posnemovavcov bo razglašal vaše ime. Slovenski publikum pa, tako majhen,

se le govorí o slovenskih rečéh, ali je pa v Ljubljani natisnjeno. Ako tedaj Nemcom dobro ustrežete z dobrimi izdelki, in tudi Slovencom kaj darujete, vas bodo slavili Nemci in Slovenci, Nemci večno, Slovenci, dokler jih bo kaj.«“

»Jezik„Jezik ni druzega, kakor pripomoček, da se misli izrazujejo; v kterem jeziku se da to bolje in lože storiti, v tistem je bolje pisati in govoriti. Saj je duh več kakor čerka, in če je duh slovensk, je slovensk tudi v nemški obleki?«“

»Po„Po moji previdnosti,«“ povzame Dankovič, »bi„bi bilo to takale: Oženite se z lepo gospodično, čez leto in dan vam več ne dopade, in drugo vzamete, in ako tudi s to niste zadovoljni, tretjo. Duh slovenski v nemški obleki se mi zdi pa tak: ako bi v nedeljo naša kuharica šla v hčerini, in Milika v kuharični obleki k maši, ali bi se ne smejali vsi ljudje, in kak ptujec bi vtegnil celo misliti, da je kuharica moja hči?«“

Na to Vetrogončič: »Nekoliko„Nekoliko je res tako, pa ne sme se vzeti ravno tako hudo, kakor vi mislite. Pa pustimo to in poglejmo drug vzrok, zakaj je bolje, da Slovenci nemški pišemo. Med omikanimi in neomikanimi je vedno bil tako velik razloček, da nihče ne more obema kmalu všeč pisati. Omikan Slovenec pa vsak prav dobro razume nemški, vsak bere več nemških bukev in časnikov kakor slovenskih. Da je le duh iz domačih gajev, mu bo beseda nemška ravno tako umevna in ravno tako ljuba.«“

»Toraj„Toraj so imeli prav, ki so nekdaj francozovali nemški jezik.«“

»Kaj„Kaj? Ošabnega Francoza, ki se hoče po vsem svetu šopiriti, nosljani jezik bi smel zatirati narodnost nemško?«“ zagermi slovensk Vetrogončič.

»Pa„Pa slovenski jezik je veliko lepše,«“ zopet Dankovič povzame.

»To„To se skoraj ne more presoditi, ker vsakemu jeziku je odmerjena svoja lepota. Slovenski jezik ni še dosegel prave lepote, in ima še preveliko različnost v oblikah, in preveč menjav v navdarih; lepota nemškega jezika je pa že uterjena in obstoji v enakomernih končnicah, v enakosti navdara, v lepoti stavka in v krepkih glasovih.«“

»Iz„Iz tega, kar ste rekli, po svojem sklepam, da je slovenščina lepa, ker meni se zdi v slovenščini lepo, kar vi pravite da ní. O, jaz sem vnet za narod, moja hči ravno tako, in kdor jo bo jemal, bo moral pred menó pokazati, da je pošten Slovenec.

»Pa„Pa pomislite, gospod Dankovič, koliko Slovencom iz omikanih stanov je zavoljo prepičle vaje v jeziku, zavoljo nemške odgoje v domači hiši, zavoljo prekratkega uka v šolah nemogoče slovenski pisati in brati, pa oni so, akoravno po raznih opravilih na vseh delih svetá odločeni od Slovencov, še živo vneti za svoj narod in njega napredek! Kako ljubo je takim, ako se jim v nemškem govoru pretolmačijo {{prelom strani}} domače misli, da se krepčá njih narodnost! Pa tudi drugim narodom je treba včasi pokazati, kako daleč smo prišli.«“

»Za„Za peščico optujenih bolj skerbite kakor za domače, ako pa drugim narodom vedno na ušesa trobimo, da smo napregli, bomo li zavoljo tega kaj hitreje derdrali? O vi ste malo Slovenca, gospod Vetrogončič! Škoda, da imate slovensko ime, kako ga bote prekerstili?«“

»O„O ne,«“ odgovori Vetrogončič, »gerdo„gerdo in nehvaležno bi ravnal, ako bi zaničeval národ, ki me je rodil in izredil; vedno vnet sem zanj, in trudim se, da si ravno ne tako očitno kakor drugi, za njegov dušni napredek. Domovinska ljubezen polni serca mojega polovico, polovico pa ljubezen, ki sem jo vam že tudi razodel.«“

»Uni„Uni dan,«“ pravi dohtar, »sem„sem dobil iz Dunaja novo risanico. Da jo poskusim, sem prišel sinoči precej pozno v vaš grad, vzel sem lovca sabo. Noč je bila svetla, zrak čist brez vetra. Nočila sva pri stanéh v planini, in ker je lovec poznal vse čakališča in slede, sva za zôro učakala tole serno; in risanica se je skazala pravega mojstra. Ko naju je ravno solnce obsijalo, in je proti nama puhteti začela merzla megla iz doline, sva že stopala proti gradu nazaj. V goščavo prišedši zaslišim ne daleč v strani peti divjega petelina. Megla je pihala nasproti in zakrivala me je, zalezem petelina {{prelom strani}}

in ga puhnem z drevesa. Serno sem ustrelil v dar gospodični; vi, gospá, blagovolite sprejeti petelina, prav mlad je še, in ako, gospod Dankovič, ne zamerite, vam bi hotel z risanico postreči, samo za vas sem ponjo pisal.«“

Dankovič vesel takó imenitnega dneva z možko, počasno besedo spregovori: »Rekel„Rekel sem zadnjič, da mora moj zet poskušino iz slovenščine prestati, sicer mu ne dam ne hčere ne dote.«“ Notar to precej poterdi, akoravno je nenavadno, in tudi v postavah ni naročeno kaj tacega.

Pervič vpraša Dankovič: »Kako„Kako sodite Kerst pri Savici?«“

Vetrogončič, nekoliko zmešan, odgovori: »Ne„Ne zamerite, da nisem v tako težki in pomenljivi uri dosti zbran, odgovarjati na {{prelom strani}} vprašanje o tako odtegnjeni reči; to bi raji mirnim uram prihranil; vendar naj odgovorim. Zavoljo omikanega, gladkega jezika, ki ga je Prešern pervi poskusil v tako slavni pesmi, zavoljo visokih svobodnih misel in poprej neznanega dviga svojega duha, posebno pa zavoljo samostojnosti idée tega eposa, ki je vkoreninjen v zgodovinsko, versko in društveno življenje našega naroda, bo Prešern neumerjoč in vedno štet med perve pesnike vseh narodov.«“

Radovedna vpraša vmes gospa: »Je„Je li ta pesem dolga?«“

Vetrogončič kot premišljevaje postoji, ter pravi: »Po„Po zgledu vseh pevcov očaka, večnega Homera, ki si ga je Prešeren v izgled jemal, in včasi celo dosegel, ima ta pesem štiri in dvajset delov.«“

»Majckino„Majckino preveč!«“ se sladko zacmiha Dankovič. Vetrogončič se pa prime za čelo, rudečica mu stopi v obraz. Da bi se očedil sramote, pravi: »Kdo„Kdo bi se v tacem trenutku ne zmotil? Število sem zamenil z Vodnikovo »Ilirijo„Ilirijo oživljeno«oživljeno“, ta prekrasna pesem je bila pesniku v — —.«“

»Ali„Ali ta ima štiri in dvajset bukev?«“ ga vpraša Dankovič še bolj sladko se cmihaje, »saj„saj še toliko stavkov nima.«“ Vetrogončič je podoben jutrajni zarji. Ker Dankovič več ni hotel izpraševati, poterdi notar, ki se mu je presoja izročila, Vetrogončiča s posebno milostjo vrednega gospodične.

»Večni„Večni Bog!«“ zakričí gospá, in zgrudi se znak Janezu v roke. Sapa ji je skoraj zastala, oči je zatisnila, kakor v omedlevci. Skočijo po vodo, pa preden jo prinesó, se gospá zavé, in spregovori s potertim glasom:

»Hudo„Hudo nas je zadela nesreča, pa dana je tudi tolažba, saj bodo gospod Vetrogončič naš zet, in vsaj hči bo preskerbljena, za naju dva bo pa že Bog skerbel.«“

Vetrogončič pa pravi, se od mize odtegovaje: »Moja„Moja ljubezen je bila velika, ni se ji odgovorilo. Slabo je možu imeti ženo, ki ga ne {{prelom strani}} ljubi. In zdaj pride še to hudo znaminje. Žal mi je, da ne morem vzeti gospodične.«“

Gospodična ga pa zaverne: »Prepričana„Prepričana sem, gospod Vetrogončič, da me resnično ljubite, tudi jaz vas ljubim od zdaj. Vse sovraštvo se mi je v ljubezen spremenilo.«“

Vetrogončič se pa vedno odmikuje rekoč: »Da„Da, prav žal mi je, da ne morem doseči te častí. Znamenja so pomenljive; srečen, kogar spomini o pravem času svarijo. Zoper osodo ne smem ravnati.«“

Gospá je komaj zakrivala jeze nad svojo slepoto in Vetrogončičevo sleparijo. Zdaj stopi Medja pred gospó, rekoč: »Morebiti„Morebiti se smem jaz prederzniti, da vas prosim za roko blage gospodične; upam, da bom zamogel s svojim umom in premoženjem vsem dostojno pripomoči.«“

»Dobro„Dobro smo jo izmislili, ali ne gospod?«“

»Ne„Ne bil bi mislil,«“ odgovori dohtar.

»Saj„Saj sem vam rekel, da bote dobili gospodično, pa presneto težko sem gospó v zvijačo pregovoril. Lejte si no! Zoper vas je bila nastavljena zvijača, in vi sami ste jo izmislili.«“

Navada je, da se pisatelj tudi na kritiko oberne, jo malo okrega ali zaverne, ali memraje memo nje odlazi, kakor memo razdraženega psa na verigi. Se ve da nikomur ni ljubo, da drugi za njim popravljajo. Čutim, da bo tudi za mano dokaj popravljati v jeziku in v mislih. Vendar serčno stopim pred kritiko. Narodu je bolje, da se slabo pred ko mogoče zatare, da dobremu ne jemlje prostora. Pravično in resnično naj vlada kritika z mečem ali z mokro cunjo, naj trebi naše slovstvo. Jaz še ji podveržem za vselej, naj me rešeta po pravici hudo, ne bo me ostrašila, ne bo mi dala »Anlass„Anlass-a, meine der Slavistik gewogene Feder ruhen zu lassen«lassen“.