Zlato pa sir: Razlika med redakcijama

| prejšnji=

| naslednji=

| poglavje=

| opombe=

Pred svislimi na zeleni trati smo lovci imeli zvečer pravi direndaj. Trije gamzi so ležali pred nami. Kozarci vina in žganja so se ponujali okrog sveteče germade, in pili smo v lovsko čast in zdravje, da je na zadnje ostala sama voda. Ko so se pa izpraznili petrihi in čutare, legel sem v stran v mehki senen kup, da bi sterme gore in drobne zvezde pogledovaje kar koli premišljeval. Precej mi zopet na misel pride planšarica, ki Tasso-ta bere in sir dela; mnogo sem o nji premišljeval. Pa prestriže mi take sanje star prijatelj, mož, da malo tacih. Andrej Čuk ni hodil v šolo, sovraži umetnost, branje in pisanje, in kedar pisane v roke dobí, se skoraj prestraši, ker vsako pisanje, ki mu je došlo, ga je opominjalo, da mora nekaj plačati. Drugih slabih lastnost pa Čuk nima. Večkrat sem prav Lavaterski preiskaval njegov značaj, pa nič znamenitega nisem našel v možu. Obraz ima navaden, precej berhek, oči brez lepote, podobne žabjim jajcom. Okoli ust se pa spozna sled nekake zvijačnosti, ki pa pri Čuku ni lastnost, ampak posneta le iz očetovega obraza, ker oče je bil prekanjen prepiravec. Dalj časa sem menil, da Čuk tudi dobrih lastnosti nima, pa nekaj sem jih vendar zapazil v časa teku in spremenu. Perva je, da se Čuk med prijatli rad smela in razgovarja. Pa, dasiravno je on kmečki, kmetje niso njegovi prijatli. Resnobni možjěmožjé ne poslušajo radi Čukove modrosti, marveč mu očitalo, kedar le zine, da možganov nima dovolj zbrihtanih. Čuk pa svest si svoje modrosti čerti priprosti kmečki rod, in vedno išče družbe med suknjači, ker možje v suknjah mu ne očitajo neumnosti, poslušajo njegove dolge povesti, in se smejejo njegovi pameti, kar duku močno dopade, posebno kedar mu kaj vina plačati blagovolijo. Ker smo ravno pri vinu, naj omenim še drugo dobro Čukovo lastnost. Čuk je Slovenec, pa vender se je žive dni le enkrat upijanil, in takrat je bil le otrok, ki ie s tovarši zaplečeval pri možitvi rajnke županove Majde. S strastjo pa pije tobak, večidel lastni pridelek; ker deklet ne štima (tudi lepa lastnost), je lula njegova edina in zvesta ljubica. Kakó sem se mu prikupil, ko sem mu mehir ponudil, da si je nažokal okovano Gorjuško lulico Smodk se mu je pa škoda zdelo. Enkrat sem mu ponudil bolj drago smodko; pogledal jo je od vseh strani, sladko se ji je nasmejal, pa nazaj mi jo je dal rekoč: Sami jo pokadite, meni se je škoda zdi. S temi besedami se mi je Čuk posebno prikupil, in tudi bravec iz njih spozná posnemanja vredno varčnost našega junaka.

Že je solnce iz jasnega, neba skozi sviselne poči posijalo na moj obraz, ko me Čuk prebudi. V dolíni se je pa razprostirala gosta megla. Kamor vid nese, se je vidilo samo sivo megleno morje, iz kterega so redki z mladim solncom obsijani otoki moleli in svojo lepoto jasnemu nebu skazovali; krasen pogled, pa žalostna podoba slovenske zemlje. Ah! Slovenska zemlja, koliko meglá te še pokriva! Glej! Sem si mislil, koliko soparjev, koliko nesnažnih zrakov je v ti dolini, kedar si pa ondi, se ti zdi vse čisto in jasno! Kedar človek na višavo stopi, še le razloči, kaj je čisto in jasno; kdor je pa vedno v dolini, komaj zapopade, v kako gostem soparu živi. Slovenci ...!

Zeblo me je, pa ognja nisem zapazil; tudi kosila, na gorah

tako potrebnega, nisem mogel ovohati. Čudno se mi je zdelo, da

Čuk, ki sicer tako skerbí za potrebe svojega obilnega trebuha, ravno

danes novo kosilsko postavo vpeljuje. Moje skerbno pregledovanje

vseh sviselnih kotov iz Čuka se besede ni izvleklo; ko pa iz torbe

kruh in klobaso vzamem, me blagi mož prav lepo prosi, naj nekaj

časa tešč ostanem. Bil je četertek in ker v serpanu ni četertkovih

postov, me tedaj Čuk iz lastne oblasti skuša danes ulačniti, kakor

me je včeraj stari lovec užejal. Vzame mi torbo iz rok, jo verže

čez pleča in s krampom v roci koraka molčé navkreber; jaz sem pa

zastonj za njim dokazoval, kako bi se prileglo želodeu, če bi se mi

Nisem vedel, ali bi dvomil nad Čukovo pametjo ali poštenostjo, reči

pa moram, da v poštenost njegovo sem vedno zaupal.

Ko sva dokaj časa popotovala, in sem čedalje bolj čutil potrebo

jedi in počitka, se Čuk vendar ustavi. Sede na trohljen štor in tako

spregovorí; „Že davno sem vas želel v goro peljali, da bi vidili,

kako se ruda koplje, in bi mi pomagali z dobrim svetom in drugo

rečjó. Vi ste se mnogo učili, jaz sem pa zarobljen kmet; moram se

žuliti in potiti, in komaj na vsake kvatre prigriznem košček domačega

pa vi pomagajte k boljšemu kruhu, saj znate, da sem prijatelj z vami,

posebno pa z vašim očetom. Le nekaj besed bote rekli, in oba bova

„Prodaj mi te bukve“, mu rečem.

poterdili vse njegove besede. Ko mu pa oče povedo, da so Bohinjec,

ni muh ne starih bab.

zamižati in mižé nos in očí k tlam moleti skozi smrekov roč, in ne

Ako so bukve kaj vredne, bo Čuk tri milje deleč v zemljo vidil, kakor sem mu obljubil. Čuk se vleže, jaz preberem nekaj verstic in med tem ko je njegov obraz tičal v smrečju, sem se torbe polastil, in {{prelom strani}} usta so se po dolgi poti razveselile kruha in klobase, kakor tudi požirka višnjevca. Z višnjevcem pa nisem imel sreče, zaletel se mi je pervi požirek, in moral sem izkašljati, kar je Čuku velik strah napravilo; stresel se je kakor šiba na vodi. Ko sem se odteščal, sem preberal zopet nekaj verstic iz bukev, in Čuk se je oddahnil od strahú in dolgega čakanja. Kar nažene mlad kozar, ki ga popred nisva zapazila, glasen smeh na vse veselje. Čuk mu nažene klepetec pod noge, fant poskoči in steče, pa dolgo še sva čula njegov smeh in prav debelo zabavljanje, ktero je pa samo Čuka zadevalo. Jezen, da ga je ferkolin zalezel, in žalosten, da ni zlatice vidil, sede Čuk na robat kamen in jame razkladati zemeljski drob, kakor ga je mižé vidil. Natanjko ni vidil nobene rečí. Zdela se mu je zemlja kakor višnjeva, zelena, rudeča, pa zginile so kmalu; včasi mu je pred očmi kar vse mergolelo, in vidil je palčke, hudičke in druge gorske pošasti; zlatice in srebernice pa nikjer ni razloćilrazločil, akoravno se mu je zdelo, da precej globoko vidi.

Zdaj sem lože hodil, pa dolgo časa še sva stopala čez robato kamnje, trohnjene bruna in nagajive suhe veje v žalostni dolinici. Ne bom vam kraja popisoval, ker zvedli ste že iz Tušekovega potopisa, kako je pust in dolgočasen, ne potopis, ampak svét pri Triglavu. Malo pred poldnem prideva v tisti kraj, ki mi ga je Čuk že davno popisal. Omikan človek bi ga imenoval romantičnega, veličasnega, gorjanci {{prelom strani}} pa pravijo vsi prek, da je gerd, nemaren. Bila je prostorna globel. Od treh straní so jo mejile visoke, skoraj spodrezane skale; od spredaj se je v dno prišlo po stermini , čez debelo razmetano skalovje in zlomljene mecesnove debla, ktere so plazovi pridervili. V dnu se čuje votlo šumenje vetrov, ki se na verhu še ne čutijo ne; v černi rupi leží umazan sneg , ki stotine let ni vidil rumenega solnca. Merzlo in grozno je v ti jami, in menim, da bi bilo celo medveda strah, tu postelje postiljati. Ni bilo rastijine, razun černega mahú, ni bilo golazni v jami, le nekega keberčka je morebiti veter sem zanesel, kakor naji auri sacta fames in suneta simplicitas. „Ravno v ti jami“, spregovori moj zapeljivec, „so vidili rajnki oče pred osemdesetimi leti hudobnega Laha, ki je hodil po zlatico; na unem le skočku so koze pasli. Dolgo je bil Lah v jami in težko breme je iž nje prinesel; kaj je v jami delal, niso vidili ker si niso upali bliže stopiti, zakaj Lahi so hudobni ljudje, in precej ga zabodejo, kdor jim ni po volji. Meni samemu so oče dogodbo povedali in kraj pokazali .“ Pokazal mi je Čuk za snegom široko tatmi poč, po kteri se k zlatici pride. „Za počjo“, je djal, „se odpre globok brezen; čezinj je razpeta ozka, na videz trohljena berv iz, jekla, ki se močno maje; nad bervjó visi svetilnica, ki večno gori z zelenim plamenom. V breznu na vodi je pa velika kača, ki z repom maha po vodi, da celo na berv kedar človek čeznjo gre. Berv pelje do stene iz čistega zlata, in nasteržeš si ga kolikor moreš. Pa ves čas moraš na ozki bervi stati, in če te omotica omaga, v brezno padeš zmaju v žrelo. Oče so sijali, da je tako pisano v starih bukvah, ki so jih imeli pri Motovilcu na Savici; pa bukve so pogorele pred kakimi sto leti z Motovilcom vred“.

Tako je Čuk dopovedoval, jaz pa nisem smel dvomiti nad sporočilom rajnkega Čuka, tudi ne pristaviti, da je uni Lah morebiti v jamo šel le snežnice pit, ako je hotel, da me Čuk ni imenoval sleparja, sovražnika, ki so me Lahi podkupili, posebno pa planšarica. Precej se je Čuk vlegel na kamnje, da bi zvedel, ali so tukaj Lahi še kaj zlata popustili. Vtaknil je glavo v smrečev roč, in mižé je uperl očí v kertovo deželo. Kot okamnjen je bil, in ako bi jaz bil poskusil, ali kaj čuti paličnega okladka , vem, da bi bil mož strahú umeri. Pa poskusiti nisem mogel, ker nobene palice, ki so okoli mene ležale , nisem mogel dvigniti. Pa kaj bi se norčeval s slepoto in terpljenjem svojega bližnega! Nisem ga mogel skoraj gledati, in kmalu mu odberem ustajenje! Vès prepaden in žalosten me Čuk milo pogleda. Kaj tu ni zlata? ga uprašam. Čuk ne zine, ampak žalostno odkima. Tedaj bom sam v tla pogledal. In jaz pomolim obraz skozi roč, blebetaje nekaj Homerovih verstic, ktere so mi v gimnaziji v glavo utepli. Čez malo trenutkov ustanem in, kolikor morem, žalostnega obraza razodenem važno preiskavo takole:

„Tukaj spodaj je veliko praznega sveta, mnogo breznov globokih in širokih, celo jezera so notri, in vode se med njimi pretekajo čez slape in v ozkih koritih. Zlata in stebra nisem vidi, in ni ga tri milje v okolici, samo železo se sledí, akoravno ne mnogo. Tisto brezno se je zasulo; velika kača je iz gore izletela in se po svetu klati. Tista berv akoravno je bila jeklena, se je zlomila od same starosti, saj prestarih rečí ne obvaruje pogina vse železo in jeklo. Zlate stene ni več, utegnili so jo Lahi vso izglodati, ali pa je nikdar bilo ni. Da so pa rajnki Čuk Laba vidni tu notri hoditi, jim morebiti hudoben čarobnik naredil saj še zdaj čez osemdeset let hudoba toliko rečí na videz spremení, da jih močno drugači vidimo, kakor pa so v resnici.

Ko prideva iz globeli, je veršal merzel veter okoli naju v ruševju in glasno le bučal v razplačenih škerbinah belih goličav. Sivi nakopičeni oblaki so se dervili proti nama, plazili so se med vrtovi in tiščal jih je vihar proti dolini. Kmalo so se verhovi zakrili v bele kope, ki se vedno bolj kopičijo in čemijo, od časa do časa se je pa že zapazila v njih medla rudečica, kakor svit oddaljene bliskavice, in čudno neprijetno veršenje v oblaku naji je svarilo, kakor hitro mogoče pele odnašati. Čuk se plaho ozira na nebó, in napové mi nevihto, preden bo pol ure.

Vesel tolike vrednosti Čuk nadaljuje: „Veselje nad gorskim življenjem me ni moglo doma deržati. Vzel sem pa zdaj namesto krampa in pikeljna sekiro in cepin, da bom, ker na zlatico ni več upanja, dreva pripravljal za oglje, in mecesne sekal za doge pri kadéh. Bo'jeBo’je in lože delo je to. Sekal sem pa na poti med Bovcom in unim stanom, ker gnala me je radovednost, ali bo prišel zlatar po Silvijo. In res davi zgodaj ga je Bovčan pripeljal. Roko sem podal gospodu in spremljal sem ga do stana. Za ognjiščem je planšarica sedela, oči je z rokami zakrivala in jokala je. Zlatar pa k nji stopi, jo dvigne in tako lepo sta se objela, da se je meni samemu milo storilo“.