Veliki grof: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 13:
== Uvod ==
Burni nemir se je bil polastil proti koncu srednjega veka človeške družbe. Cerkvene, socialne in državne razmere so razganjale svoje stare oblike in silile na predrugačenje: nepoklicane roke čeških husitov so se lotile verskih stvari, katere so oklicani faktorji brezvestno zanemarjali na svojo škodo; vedne vojske in plemenitaška potratnost, ki se je skušala z rastočim meščanskim bogastvom, je tirala čedalje bolj obremenjenega kmeta v boj za staro pravdo; mala vladarstva pa so ginila in se potápljala v velikih državah, naslonjenih na sloveče dinastije, med katerimi se je v prvi vrsti vzdigala habsburška.
Sredi 15. stoletja je bila last te rodovine razdeljena še v tri dele: avstrijsko vojvodino, štajersko-koroško-kranjsko
vojvodino in tirolsko grofijo. Čast rimsko-nemškega cesarstva je bila prešla od čeških kraljev luksemburške rodovine spet na habsburški rod. Toda ta čast, pravi zgodovinar Enej Silvij, bolj blesteča kakor močna, se je čislala na tujem mnogo bolj kot doma, kjer so se nemirni vazali za cesarja menili samó tedaj, kadar so ga potrebovali,a mu dragó prodajali najmanjše usluge. Celó na podedovanem posestvu so mu uporni podložniki odrekali pokorščino ter večkrat izvéli svojo voljo proti njegovi.
Poslednji Luksemburžan, cesar Sigismund, je bil obenem češki in ogrski kralj. Obe deželi sta mu dali dokaj opravila. A dasi je zvezan s papežem klical na husite ves krščanski svet v križarskih vojskah, jih ni zmogel; na Ogrskem pa ga je predrznost nezadovoljnežev vrgla celó v ječo. Opróstilo ga je posredovanje zvestega zaveznika,celjskega grofa Hermana, s čigar rodovino se
hočemo nekoliko seznaniti, ker jo bomo srečali v naši povesti.
Na górenji Savinji ležé razvaline rodovinskega gradu starih plemičev, ki so si znali po svoji hrabrosti, spretnosti in sreči pridobiti slavo in moč in se povzdigniti v celjske grofe, najmogočnejšo rodovino spodnjega Štajerja. Kakor prejšnji cesarji njegove prednike, tako je bogato obdaril Sigismund grofa Hermana. Podelil mu je posestev na Ogrskem, tako da je bil grof prvi magnat te dežele; dal mu je hrvaško Zagorje in ga imenoval za slavonskega bana; naposled je vzel njegovo hčer Barbaro za ženo. Po Hermanovi smrti pa je hvaležnost radodarnega cesarja povzdignila njegovega sina Friderika in Friderikovega sina Urha v knežji stan (leta 1436). Habsburški vojvode, katerih vazali so bili celjski grofje do tedaj, so tej naredbi nasprotovali, a zavrnil jih je cesar, naj mirno ubogajo, drugače bi moral upornost kaznovati kot kratenje cesarske pravice. In ko so Habsburžani po cesarjevi smrti prijeli za meč, da spravijo Celjane spet v odvisnost, niso nič opravili, kajti poveljnik grofovim vojščakom je bil Jan Vitovec Grebenski, ki je ubožen vitez iz husitskega tabora stopil v grofovo službo in tu
s svojim pogumom in bojno izurjenostjo dospel do časti in bogastva. Posestva pokneženih grofov pa so se razširjala po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Ogrskem in Avstrijskem in najslavnejše vladarske družine so stopale v sorodno zvezo z mogočno rodovino, tako razen luksemburške saksonska, bavarska, badenska, poljska, bosanska, srbska in celó habsburška. Kajti celjska Barbara je porodila Luksemburžanu edino hčer Elizabeto; s to pa se je poročil avstrijski vojvoda Albreht, ki je podedoval
po svojem tastu ogrsko in češko kraljestvo in postal leta 1438 pod imenom Albreht II. nemški cesar. A krepkega vladarja je pokosila smrt že 27. oktobra 1439, in štiri mesece po njegovi smrti je žena Elizabeta porodila sina, Ladislava Postuma ali Posmrtnika, zakonitega dediča avstrijske vojvodine ter češke in ogrske krone. Toda zakon brez moči ne velja v burnih časih: niti Ogri niti Čehi se niso držali oporoke kralja Albrehta, ampak so si prvi izbrali takoj poljskega Vladislava za kralja, poslednji pa so se dogovarjali, koga bi izbrali. Kraljica se je obrnila do váruha, Friderika Habsburškega, ki je bil vojvoda na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, naj brani pravice njenega sina. A Friderik, katerega so bili istega leta 1440 knezi izborniki izvolili za nemškega cesarja Friderika IV., je bil miroljuben mož in varčen,sila varčen. Vzdignila pa sta se za siroto Ladislava njegova sorodnika, celjska grofa, Friderik in zlasti njegov sin Urh. Kajti Friderik, ošaben, strasten, silovit mož, je imel tedaj že blizu osemdeset let in je bil sprt z vsem svetom. Vest mu je očitala, da je iz pregrešne ljubezni do nesrečne Veronike Deseniške zadavil svojo ženo; preganjal ga je spomin na ljubljeno Veroniko, katero mu je oče umoril v groznem srdu; tako je živel divje in odljudno največ v krškem gradu, prepustivši vlado ponosnemu in drzovitemu
Urhu. Ta pa je udaril z vojsko na Ogrsko, zbral raztresene čete hrabrih taboritov, na čelo jim postavil nepremagljivega Jana Jiskro in poplavil z njimi v imenu kralja Ladislava gorenjo Ogrsko. Kljub vsem stražarjem je dobil v pest ogrsko krono sv. Štefana in jo posadil maja meseca v Stolnem Belem Gradu na glavo svojemu nečaku, tri mesece staremu kralju Ladislavu. A sam na
svojo moč omejen za dlje časa ni bil kos skupni vojski poljski in ogrski, niti bojnemu geniju svojega nasprotnika Janeza Hunjadija, Sibinjanina Janka. Sklenil se je mir (1441) in kraljica Elizabeta, katere bridkim skušnjam je leto pozneje storila konec smrt, se je morala ločiti za vselej od svojega ljubega sina. Le ena roka je še krepko držala zastavo kralja Ladislava,
češka roka Jana Jiskre. Ko pa je v bitki pri Varni (1444) padel kralj poljski in ogrski, so priznale vse stranke Ladislava Posmrtnika za ogrskega kralja, in temu priznanju se je pridružila skoro tudi češka dežela; a za nedoraslosti vlada zanj tu Jurij Podjebrad, ondi Janez Hunjadi. Krepkima glavarjema pa stojé nasproti mogočni protivniki, ki silijo na to, da se kralj Ladislav izpusti iz varuštva in sam vzame žezlo v roko. Taka želja se vname tudi v vojvodini avstrijski, največ v srcu onih, katerim ne ugaja varčno gospodarstvo Ladislavovega varuha, cesarja Friderika, in ki se zanašajo na večjo darežljivost
mladega kralja. Ta želja dobi kmalu glasen izraz v zahtevi, in podjetni možje se trudijo tej zahtevi pridobiti veljavo. Glava
jim je baron Urh Eizinger, mož prebrisan, zgovoren in - zaradi česar mu je varuh Friderik najbolj zoprn - čez mero grabežljiv. Z Bavarskega prišedši, je dobil po svoji spretnosti za cesarja Albrehta II., očeta Ladislavu Posmrtniku, vodstvo avstrijskih financ v roke, vir velikemu bogastvu. Ko pa je varčni Friderik kot varuh zahteval računov, ga je razžaljen zaradi nezaupnosti, mož začel sovražiti. Maščevanja željen si je znal pridobiti močno stranko in prav mu je prišlo žalostno stanje vojvodine, katero so tuji in domači roparji pustošili, in sitnosti, katere je napravljal cesarju njegov nepokojni in bojaželjni
brat. Vsega tega je cesar kriv, je dokazoval Eizinger, in da se prepreči poguba, ga je treba prisiliti, da izpusti
varovanca. Tako so se zbirali oblaki nad glavo cesarja Friderika, ko se je napotil (1451) na Laško, kamor mu je prišla naproti njegova nevesta, Lenora Portugalska, in v Rim, kjer mu je papež Nikolaj V. dal krono na glavo in mu obljubil svojo pomoč proti vsem upornikom. Ko pa je maja meseca leta 1452 prišel cesar spet v svoje dežele, so mu že avstrijski stanovi z mestom Dunajem na čelu odpovedali pokorščino in se v oproščenje Ladislava zvezali z grofi Celjskimi. Ne da bi brž zgrabil še nezdružene
nasprotnike, se je cesar zaprl v svojo močno in zvesto trdnjavo, Dunajsko Novo mesto, pismeno opominjal k pokorščini in se zanašal na uspeh papeževega ukaza, spričo katerega je žugalo prekletstvo vsakemu uporniku, ki bi se v štiridesetih dneh ne podvrgel cesarju.
== I ==
V Celju so julija meseca leta 1452 v svoji svetovalnici na glavnem trgu pri zeleni mizi sedeli mestni odborniki. Prepričani, da na njih ramenih sloni blaginja in gorje vsega mesta, so se držali resno in važno in ugibali, kako se ima sprejeti milostljivi gospod grof Urh, ki je s svojo vojsko na potu s Hrvaškega proti Dunaju.
Vstal pa je Fabijan Rožič in dejal: "Slavna gospoda, ako hočemo vredno počastiti svojega kneza, mu pojdejo naproti vsi cehi in vsa društva s svojimi banderi, ga peljejo po pozdravu v mesto, spremijo njegove vojake do taborišča, kjer se z njimi vred napojé na mestne troške."
To je bil praktičen in lojalen predlog kakor njegov oča, predstojnik krčmarskega ceha in gostilničar "Pri črnem volu".
A oglasil se je Jožef Hren, po pravici meneč, da vojaki ne bodo le žejni, ampak tudi lačni in bi se spodobilo vsakemu pol hleba.
Kake vrste obrtnik je bil gospod Hren, ni treba praviti.
Tako so izražali veljaki svoje nazore, in kakor je bila tedaj šega, malo govorili, a veliko povedali. Toda oglašala se je žalibog že tudi opozicija, in Nikola Mavroh, ki ni bil ne krčmar, ne mesar, ne pek, ampak načelnik krojačev, svojeglav in prepirljiv mož, kakor sploh krojači tiste dobe, ta je izpodbijal vse enake predloge kot neizvedljive in z ozirom na to, da v mestni blagajni ni toliko denarja, kolikor bi bilo želeti, je sodil, da bi sprejem po vsem odborništvu in po deputacijah raznih cehov zadostil čez in čez. Ko je drugi odbornik predlagal dvajset belo oblečenih deklic, mu jih je radikalni Mavroh
odbil polovico.
Toda v zboru je sedel tudi zdravnik celjskih bolnikov, doktor Hajdinger; ta ni bil niti voljan, niti vajen samo poslušati. "Človeško življenje," je dejal, "je trojno: elementarno ali telesno, siderično ali živalsko duševno in
dialično ali pravzaprav duševno. Ti trije deli se dadó razločevati v vsem, kar človek počne; te tri dele bomo
videli tudi v predlogih slavnega zbora. Elementarni del je zadel izvrstno predlog o vinu, kruhu in mesu; sideričnemu
principu bomo zadostili s svojo navzočnostjo in prazničnimi deklicami; a najvišjega, najimenitnejšega principa, dialičnega, se ni še nihče dotaknil. Zdaj pa poslušajmo! Naš gospod, princeps ac dominus, grof Urh, Bog ga živi mnogo let - gospod sodnik, upam, da nimate nič zoper to, da mu trikrat gromovito zakličemo; živel!"
Ko se je ta domoljubni poziv vestno in glasno izpolnil, je jel doktor Hajdinger na dolgo in široko pripovedovati, kako so tedaj, ko je on bival še v Gradcu, ondi slavili izvolitev Friderika za nemškega cesarja; koliko ljudi se je pobilo pri ljudski veselici in kaka velikanska igra se je predstavljala na trgu in kazala vse imenitne dogodke iz sv. pisma stare zaveze. Veljava celjskega grofa pa ne dosega le cesarske, ampak tudi veljavo največjih mož starih časov, ki so, tavajoč sicer v temi krivoverstva, z božjim pripuščenjem dosegli vendar veliko slavo. Iz tega naj bi sledilo, da se mora tudi na čast grofu
Urhu, milostljivemu očetu svojih podložnih, modremu svetovalcu svojih prijateljev in pogubnemu nasprotniku vsem sovražnikom, prirediti duhovita igra, ki v podobah starega časa podaja misli novega sveta. "Vso igro sem jaz že sestavil," je dejal, "in povem vam jo v glavnih potezah, ako vam je ljubo."
Odborniki sicer niso bili radovedni, in marsikako
znamenje nepotrpežljivosti je bilo pretrgalo že govor,
| |||