Martin Kačur: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mhladnik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| poglavje=
| avtor= Ivan Cankar
| opombe= Označiti poglavja in posamezne drobne napake preveriti po 14. knjigi Zbranega dela Ivana Cankarja. Popravlja Mojca Pipan.
| obdelano=34
| spisano= Ljubljana: Slovenska matica, 1906.
| vir=
Vrstica 373:
Zavzdihnil je in se je nasmehnil v polspanju.
 
== II ==
 
V nedeljo dopoldne je bilo, pozno v novembru, ko je romal Martin Kačur iz Zapolja v Bistro. Nebo je bilo nizko in sivo, megle so ležale na ravni, plazile so se leno in tiho nad močvirjem. Cesta je bila razvožena in blatna, hiše ob poti so gledale mrko; umazane so bile in sajaste.
Vrstica 525:
Kačur se je zasmejal in zvedril se mu je obraz.
 
»Zares, beseda je bila imenitnejša nego stvar in gesta večja nego beseda. Nepotrebna tragika; solzna ,oda mrtvemu hroščuŇhrošču! In pomožni učitelj se je primerjal Kristusu, zato ker namerava vkljub županu in župniku ustanoviti bralno društvo! Nič bolj smešen ni Pilatžupan kakor Odrešenikučitelj! In vendar je treba pomisliti, da hrošč, ki je bila oda zložena zanj, ni čutil nič manjših smrtnih bolečin, kakor jih bom čutil jaz nekoč. Zato mi odpustite tragično besedovanje; smešno je bilo, ampak govoril sem tako resno, kakor sem resno čutil.«
 
Minka je poslušala razmišljena; v njenem pogledu ni bilo ne sočutja ne navdušenja in ne obžalovanja.
Vrstica 711:
Tudi zdravnik se je zasmejal.
 
»Ni huda ženska–ženska ampak ubogati jo je treba! – No, zdaj pa povejte, kaj vas je prignalo k meni! Kar tako niste prišli, drugače bi bili prišli že prej!«
 
Kačur se je hotel veselo nasmehniti, toda zardel je.
Vrstica 765:
Pil je čaj in vroče mu je bilo v glavi.
 
»Veste, zakaj sem prišel k vam, gospod doktor? Zdaj sem nenadoma spoznal, zakaj; prej sem samo čutil. – Ne mislite, da me je upijanil ta kozarec čaja, ampak ... resnično, tako lepe so bile moje misli, da bi jih bil lahko brez strahu vsakemu pokazal. Pokazal jih nisem nikomur in vendar so jih blatili vsi, ki so me srečali in ki so slutili, kaj je v mojem srcu. – Ljubil sem tistega dekleta in ga ljubim zdaj bolj kot poprej. In če bi bila Mesalina sama–sama – kdo mi more zameriti, da jo ljubim, in kdo mi more očitati ljubezen, ki je vsa čista? Jaz bi ne povedal prijatelju, poštenemu človeku, da ga njegova nevesta ne ljubi; če jo ljubi on, je posvečena in govoriti in misliti morem o njej samo tisto, kar govori sam ...«
 
Kačur je umolknil; tudi zdravnik je molčal in je gledal v žarečo peč. Kačur si je natočil in je pil; čaj je bil vroč in mu je skoro ožgal ustnice.
Vrstica 833:
V Kačurju je kipelo od razočaranja, srda in razburjenosti.
 
»Ne prekličem ničesar! Če hočete, poslťšajteposlušajte dalje, če nečete, pustite! Kdor misli, da mu ne govorim pogodu, naj tudi misli, da ne govorim zanj!«
 
»Torej do konca!« je izpregovoril kaplan.
Vrstica 853:
»Brez srda, brez žolča!«
 
»–moj – moj pošteni namen je bil, ampak nocoj se ne bomo razgovarjali o stvari! Klical sem, pa so prišli med poklicane tudi ljudje, ki poziva niso vredni in ki naj ostanejo med svojo živino v hlevu!«
 
Zdravnik ga je prijel trdo za roko in ga je potegnil na stol. Strojarji so ploskali, kmetje so vstali hrupoma izza mize. Kozarec je priletel na Kačurjevo mizo in vino mu je oškropilo obraz in suknjo.
Vrstica 915:
Zdramil se je trepetajoč in prestrašen, prižgal je luč in si je zapalil cigareto.
 
== III ==
 
Kačur se je napotil v konferenčno sobo; njegov tovariš, učitelj Ferjan, je stopil za njim na stopnice in ga je prijel za suknjo.
Vrstica 1.101:
Sredi pota je postal.
 
»Kaj bi tam! Kaj ni vse tisto res, kar so mi pripovedovali, kaj nisem slutil vse tisto sam, že v prvem trenutku ? Če se je vse drugo ponesrečilo, klavrno podrlo – kaj bi iskal tam?«
 
In še v mislih, vse žalostnih, da bi se vrnil in pozabil, je pospešil korake in je hitel dalje. Močneje je bilo srce.
Vrstica 1.197:
Takoj se je zresnil njen obraz.
 
»Čemu govorite tako modro, počasi, slovesno kakor duh opolnoči? To ni lepo, kvečjemu da je smešno. Enkrat je lepo tako kakor je pesem lepa, če jo bere človek enkrat. Ampak zmerom: b ... b ... b – kaj je tisto? Človek objame, poljubi, in se zasmeje – konec!«
 
»Ne bodite hudi name! Rekel sem, da vas ljubim preveč. Pozabite na tisto ,prevečŇ"preveč" in mislite samo, da vas ljubim!«
 
Trepetal je, njegove oči so bile rosne in so prosile.
Vrstica 1.353:
Zaspal je potem in je sopel hropeč in je kričal v sanjah.
 
== DRUGI DEL ==
 
== I ==
 
Na srečo Kačurjevo in v korist slovenske morale in sloge je umrl v svečanu od dolgega časa učitelj v Blatnem dolu in Kačur se je preselil tja s culo in palico.
Vrstica 1.403:
»Jaz sem učitelj! Učitelj – zastopite?«
 
Ženska je izpustila metlo, prijela se je za glavo z obema rokama in je zakričala še glasneje :
 
»Jezus Marija, kako ste me prestrašili!«
Vrstica 1.579:
Nasmehnil se je in čudna, mehka svetloba se mu je razlila po obrazu.
 
»Jaz sem bil takrat ,hecerŇ hecen! Dolgo je že! ... Prezgodaj sem bil narodnjak; zdaj je lahko vsak kaplan brez škode narodnjak, prej ni bilo tako! ... No, mlad sem bil pač in neumen! Kadar je človek mlad, misli, da se vrti ves svet okoli njegal Velike dolžnosti ima, silen poklic, slovesno nalogo in če je ne izvrši, joj narodom! Resnica pa je samo, da ima preveč krvi! Tudi jaz sem je imel preveč! In kaj mislite, da je bila moja velika in slovesna naloga? Učil sem fante prepevati; tiste domorodne pesmi namreč, ki jih poje človek, kadar je pijan! In za Koseskega sem bil navdušen! In za Tomana tudi! Ali Toman še živi?«
 
»Umrl je!«
Vrstica 1.705:
In ni več videl, kako je zatonil lep spomin in kako so zavile težke ponočne sence ves Blatni dol in njega.
 
== II ==
 
Kačur je sedel v mračni krčmi; bled, prepadel in zelo ostarel je bil njegov obraz. Sredi izbe se je zibal gospodar na pijanih nogah, bil je s pestjo ob mizo in je kričal.
Vrstica 1.749:
Čutil je globoko, da se je v kratkem času njegovo življenje popolnoma, do temelja izpremenilo in da se je sam izpremenil v njem. In kolikor bolj natanko je čutil in spoznal to izpremembo, toliko bolj jasno je videl v preteklost in v prihodnost. Stal je globlje, toda bolj trdno je stal nego kdaj poprej; teža je padala na njegove rame in z bremenom je rasla moč.
 
Zaklenil se je v izbo, luči ni prižgal; sedel je na posteljo, uprl komolce ob kolena in stisnil čelo v dlani. Podobe iz prejšnjih časov so vstajale pred njim in nobena ni bila svetla: misli so se trgale iz teme prihodnjih dni in nobena ni bila sladka ...
 
Saj je še komaj par dni, par korakov od tiste dobe, ko je bil krepak in vesel in ko se je napravljal na boj proti vsemu svetu! Komaj da je šele zašla zarja tistega sonca in glej, da bi zašla za zmerom, da bi je nikoli več ne bilo nazaj? Ni mogoče! Tako kratek ni dan, tako hitro ne mine mladost! ...
Vrstica 1.857:
»Zakristija, res!« se je nasmehnil Kačur z žalostnim nasmehom.
 
»Jaz pa mislim, Kačur: še zmerom boljše to dekle nego resnična ljubezen, tista ljubezen, glej , ki gre proti soncu! Tako da bi se vklenil – tam bi bil pekel in bi bila smrt! To boš laže prenašal, bolj miren boš, njene solze te bodo manj pekle in tvoje trpljenje bo lažje zategadelj, ker boš gledal njeno z mirnejšimi očmi ... Zakaj se tako hudobno smeješ? No, tolažiti sem te mislil!«
 
Pil je hitro, njegov obraz pa je bil zelo resen in njegove oči so bile motne.
Vrstica 2.111:
Zaprl je okno, duri so zaškripale, iz daljave se je glasilo pijano petje.
 
== III ==
 
Jeseni je bilo; v temi in mrazu je že ležal Blatni dol; siva, neprijazna luč je sijala v izbo.
Vrstica 2.135:
»Glej ga, moj tast!« se je začudil in je hotel urno dalje. Krčmar pa ga je bil ugledal in je omahnil s širokimi koraki in z razprostrtimi rokami preko ulic.
 
»Kaj si ti, Martin ? Primi se me pod pazduho ... težko hodim ... en liter ga bova še spila! ... E, Martin, star sem, star!«
 
»Pojdite spat, oče!« je zaklical Kačur in se ga je izkušal otresti.
Vrstica 2.185:
»Kaj si dejal?«
 
– »Parlez-vous franŹaisfrançais
 
Župan je obstrmel in se je ozrl na Kačurja.
Vrstica 2.415:
Kolebaje in pojoč se je vračal ponoči domov, odprl je duri na stežaj in se je zvrnil v izbo.
 
== TRETJI DEL ==
 
== I ==
 
Pod položnimi, valovitimi holmi, z grmičevjem in nizkim drevjem porastlimi in prepreženimi z dolgimi, golimi jasami, so se razprostirali Lazi, velika vas, raztresena po dolini, po brdih in klancih. V zeleni dolini, ob vodi, so se stiskale na kup visoke, bele hiše; kolikor dalje so segale ulice in kolikor više so se vile, toliko bolj so se ogibale koče druga druge in toliko bolj so bile nizke in siromašne.
Vrstica 2.786:
»Sanjalo?« je prašal z zaspanim glasom in ni več vedel, kaj je prašal. Slekel se je v sanjah in se je smehljal blažen: bil je na vrtu in Minka je slonela ob plotu.
 
== II ==
 
Kačur je dosegel štirideseto leto, pa je bil zgrbljen in upognjen starec. Podoben je bil tistim učiteljem iz starodavne dobe, ki so služili za cerkovnike in ki hodijo po svetu kakor vešče, izgubljeni, polslepi, neprestano zlovoljni in godrnjajoči. Zdavnaj so že vsi pod zemljo – le tu in tam se prikaže spomin iz preteklosti, pol strahoten duh iz teme, pol klavrna karikatura: z drobnimi opletajočimi koraki stopica v mraku preko ceste, suh, upognjen, z iztisnjenimi koleni in stresočimi rokami; ogoljena suknja se sveti na hrbtu in komolcih, rokavi so prekratki, hlače predolge, ozke in gubaste; iz suknje mu visi rdeč robec, v desnici drži tenko palico, v levici tabakiro: iz obritega, zgrbljenega obraza gledajo zlovoljne oči, nos je dolg in rdeč, na zgornji ustnici leži tobak; gre mimo, njuhajoč, godrnjajoč, ozre se postrani in ošvrkne človeka z jeznim pogledom, vzdigne palico, če ugleda paglavca; toda nenadoma švigne ogenj v staro, zgrbljeno telo, kadar se prikaže na ovinku imenitnik, župan, župnik, uradnik; prožno in mladeniško je telo, zvije se, priklanja do pasu, visoki klobuk se dotika tal in vesel, srečen, uslužen smehljaj trepeče v mnogoštevilnih gubah okoli ustnic in sije iz oči ...
Vrstica 3.172:
Kačur se je tresel; vsa kri mu je bila izginila iz obraza in kosti so mu stopile iz lic.
 
»Ferjan! Zakaj?« je prosil s trepetajočim glasom in zakrvavelimi očmi.
 
»Saj smo te že spoznali! Farški si!«
Vrstica 3.240:
Počasi in zamišljen se je vrnil Jerin po stopnicah; šel je mimo dvorane in je pogledal vanjo; tam je plesala Tončka s Ferjanom, ki je govoril zelo naglas, opotekel se časih in se zasmejal ...
 
== III ==
 
Ferjan in Kačur sta sedela v konferenčni sobi. Kačur je sedel sključen, upiral je roke ob kolena, star in prsten je bil njegov obraz, njegove zakrvavljene oči so gledale topo.
Vrstica 3.382:
V čudni tišini, v polmraku, v zatohlem vzduhu so vstajali v njegovem nemirnem, v grozi vzdramljenem srcu spomini jasneje in razločneje nego kdaj poprej; videl se je v ogledalu in se je sam prestrašil ...
 
Šel je nekoč mlad fant, napotil se je v svet z lahkim korakom in njegovo srce je bilo polno upanja. Pa ni bilo samo upanja polno, neizmerna ljubezen, vseobsežna, je bila v njem. Šel je in je ponudil od svojega bogastva, od svoje ljubezni ljudem. »Glejte, razbojnika, ponuja nam ljubezen – kamnajte ga!« Zgrnili so se okoli njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... In ko je vstal, je šel dalje, čez hribe, in je ponudil ljudem od svojega bogastva, od svoje ljubezni. »Glejte, razbojnika, ponuja nam ljubezen – kamnajte ga!« Zgrnili so se okoli njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... Takrat pa se je zgodilo čudo: pest blata je padla v njegovo srce in blato se je razlivalo zmerom više in je zalilo srce do vrha. Težko je bilo, tako da njegovi koraki niso bili več tako prožni in lahki kakor poprej; hrbet mu je klonil, glava se mu je povesila. In zgodilo se je drugo čudo; od tistega trenutka, ko je bilo padlo blato v njegovo srce, ni hrepenel več v višavo ne v daljavo; ljubil je močvirje, temo vlažnega gozda, mračne zaseke, gluhe in pozabljene, skrite med hribi. In zgodilo se je tretjo čudo; ljudje, ki so ga kamnali nekoč, so stali zdaj kraj gozda, v gorkejšem soncu, ob močvirju, na trdnejši zemlji, nad zaseko, više v klancu, in so kazali nanj: »Glejte ga, ki nima ljubezni v srcu!« In ko je zaslišal njih smeh, se mu je storilo inako, in – – «
 
Kačur se je stresel; velika je bila njegova bridkost.
Vrstica 3.388:
Sedla mu je v srce plaha misel, medla, trepetajoča – kakor kresnica v mraku.
 
»Kaj ni več mogoče...
 
»Ata!« je zašepetalo iz postelje.
Vrstica 3.438:
»Saj vidim! Kaj pa bi imel na svetu, ko bi živel?«
 
Okrenil se je in se je vrnil k materi. Kačur si je zakril obraz╩obraz ...
 
Mračno je bilo v izbi; z dolgim, sajastim plamenom je gorela sveča ob postelji, prasketala je in vzplamtevala, v večnem nemiru so se zibale sence na stropu, na stenah, na mrtvem obrazu. Zunaj je snežilo; veter je udaril časih ob okno, da se je streslo. Iz druge izbe se je glasilo žvenketanje čaš in kozarcev, razgovarjali so se polglasni, veseli glasovi, buknil je časih smeh, udaril je ob duri kakor sneg ob okno.