Zadnji gospod Kamenski: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= {{mp|naslov|Zadnji gospod Kamenski}}. Zgodovinska povest.
| poglavje= Zgodovinska povest
| avtor= Peter Bohinjec
| licenca=javna last
| opombe=
| obdelano=4
| spisano=
Vrstica 52:
vodenost utegnila biti zdravju na kvar, smele
so nune precej slobodno hoditi iz samostana.
Med cerkvama in bližnjim gričem »Hribom«„Hribom“
— govori narodna povest — je stalo nekdaj
jezero, na griču pa grad, od katerega se še
Vrstica 63:
nekaj starih črepinj. Cerkev je gotskega zloga
z lopo. — Mi — menimo, da je bil na tem
»Hribu«„Hribu“ turški tabor. Tudi spomin na to je
še v ljudstvu.
 
Vrstica 78:
pastirstvu, predno jih je oglejski očak potrdil
za dušne vodnike samostanske. Bil je torej
v dobrem glasu pri »belih„belih nunah«nunah“, kakor je
ljudstvo klicalo dominikanke.
 
Vrstica 128:
Konja je prepustil svojemu hlapcu.
 
»Proficiat„Proficiat, Reverendissime«Reverendissime“ <ref> Na zdravje, Prečastiti.</ref>, nagovori ga
in poljubi mu roko.
 
»O„O, domne Lapidari«Lapidari“<ref> O, gospod Kamenski!</ref>, odzdravi župnik
in potrka ga na ramo.
 
Vrstica 137:
ali vsaj pozdravljati se latinski.
 
»Počakam„Počakam vas, da odzajutrkujete, velečastni
gospod župnik. Le pozdraviti sem vas
hotel poprej.«
 
»Prav„Prav tako, mi fili«fili“<ref> Moj sin.</ref>, odvrne župnik in
lahno nagne roko, vljudno se nasmehnivši.
 
Vrstica 150:
črni kruh surovega masla, izpregovori:
 
»Kdo„Kdo je pel danes na koru, draga Antonija?«
»Naša„Naša dva«dva“, odgovori žena in zardi. »Kaj„Kaj
ne, otroški glasovi?«
 
»Otroški„Otroški, toda lepi kakor angelski. Kje
sta se naučila peti?«
 
»Moja„Moja teta, sestra Rotija, je bila voditeljica
petja v samostanu. Sedaj ni več, ker se je
močno postarala. O, da bi bili, velečastni, culi
glas njene mladosti! Pri njej sem se jaz učila
petja.«
 
»In„In otroka sta se učila pri vas? Lepo,
lepo to, Antonija.«
 
»Veselje„Veselje imata otroka in posluh tudi.
Vendar ne morem biti vesela, gospod župnik!
Mož gre po svojih potih in ne utegne skrbeti
toliko za otroka kolikor jaz. Jaz pa, velečastni,
jaz ne bom več dolgo gledala solnca.«
 
»Brez„Brez božje volje niti las ne pade raz
glavo, Antonija. Vem, kaj vam je. Strah lanskega
leta.«
 
»Še„Še sedaj se tresem, če se spomnim tistega
trenutka, ko je grdi Turek zavihtel meč nad
mano.«
 
Žena je bila bolna. Mrtvaških potez bi
Vrstica 184:
 
Duhovnik se je zamislil, a žena je nadaljevala:
»O„O, skrb me je le za otroka. Matijec se
že oklene očeta, saj je ves njegov. Toda
Rotija, moja Rotija!«
 
»Ne„Ne ženite si preveč k srcu takih skrbij!
Nebeški oče preživi ptice pod nebom in lilije
na polju — tudi vaše Rotijice ne zapusti. Jaz
sem vam porok!« sklene pogovor Kancijan
Vidovec in vstane.
 
Vrstica 207:
odhiti v sobo.
 
»Pojdi„Pojdi poljubit roko župniku«župniku“, reče na
pragu stoječi deklici, ki je stopila sramežljivo
za očetom.
 
»No„No, no, Rotijica, peti že znaš lepo. Ali
si pa tudi pridna?« nagovori duhovni gospod
deklico.
 
»Rajši„Rajši naj mama povedo, če sem«sem“, odgovori
boječe in skrbno Rotijica in si mane
v zadregi prst na roki.
{{prelom strani}}
»No„No, če boš pridna, tedaj te čakajo še lepe
reči«reči“, sklene župnik in stisne ji nekaj v roko.
 
Žena poljubi roko odhajajočemu duhovniku,
Vrstica 230:
prikloni.
 
»Matijec„Matijec, beneški cekin te čaka v gradu,
kadar ga pripelješ, tistega progastega, veš!«
 
Matijec pomiga, župnik in grajščak odjašeta
Vrstica 239:
Tabrovi družini.
 
»To„To deklico moram spraviti k nunam«nunam“,
de župnik, ko sta prišla do razpotja na Trati.
 
»Res„Res škoda bi bila za-njo, da bi ostala
na kmetih«kmetih“, odvrne gospod Kamenski.
 
»In„In vi bodete govorili tudi besedo za-njo,
domine Jacobe?« <ref> Gospod Jakop!
</ref> ustavi se župnik proseče
in poda sojezdecu roko.
 
»Bom„Bom, admodum Reverende!« <ref> Velečastiti!
</ref> odvrne
gospod Kamenski in poklanjaje se, odjaše
dalje.
 
»Bom„Bom, bom«bom“, ponovi sam sebi Kamenski,
»a„a ne doli za samostan, ampak gori za grad.«
 
Župnik izgine v hitrem begu za jelšami
Vrstica 299:
pokopališču. Tem živejše pa je bilo v notranjih
prostorih velesalskega samostana.
»Bele„Bele nune«nune“ so tekale živahno sem in tje
po dolgih hodnikih in na »porti«„porti“ je bilo
ljudij od jutra do večera. Sedaj se je oglasil
kateri samostanskih poslov, sedaj oskrbnik,
Vrstica 334:
Valter, Kamenski gospod. Ti trije so ustanovili
l. 1238. velesalski samostan. V ozadju
stoji kip Katarine s Kamena, prednice velesalskega {{prelom strani}} samostana od 1l. 1361—1369. Poleg
teh srečamo v tej znameniti grajski dvorani
še mnoge druge osebe iz Kamenske rodovine,
Vrstica 433:
že za oskrbnika velesalskega samostana, svetoval
jim je, da se vsi umaknejo iz vasi v
utrjeni »Hrib«„Hrib“ in tamkaj naj se moško branijo,
kar so tudi storili. Dva dni so Turki
oblegali Hrib, naposled pa se jim je zdelo
Vrstica 493:
grad.
{{prelom strani}}
»Gospa„Gospa so že vprašali po vas«vas“, začne Urban.
 
»Takoj„Takoj jih grem pozdravit«pozdravit“, odvrne vitez.
Bil je lep človek: visoke, bolj tanke rasti,
bele kože, vljudnega vedenja in otožnega lica.
Vrstica 509:
je kazal mnogo gubastih potez.
 
»In„In vendar! Saj sem te gledala, ko si se
poslovil od gospoda župnika, toda tako počasi
je stopal tvoj šareč proti studencu.«
 
»Počasi„Počasi, mamica moja, počasi. Naglica
ni dobra.«
 
»Res„Res je, sin moj! Spomnil si me ljubega
Friderika. Toda zakaj pa od studenca dalje
vedno podkuriš svojega šarca? To je vedno
še bilo, kolikorkrat sem te opazovala tu doli.
Od doma počasi in k domu počasi, ljubi moj
Jakop, to je star pregovor.«
 
»Ne„Ne morem drugače, mamica moja. To
tako pride. V konstelaciji <ref>Sestava ali vrsta zvezd.
</ref> se vedno dogaja
tudi kaj posebnega.«
 
»Sedi„Sedi, Jakop, da mi poveš rajši kaj o današnji
procesiji kakor o konstelacijah.«
 
»Lepa„Lepa je bila, mamica, prelepa. Najlepši
pa je bil župnik cerkljanski. Tako ne pristoji
nikomur cerkveni ornat, kakor njemu
— tudi patrijarhu oglejskemu ne.«
 
»To„To se mi je zdelo. Ali pa si tudi kaj
iskreno molil, Jakop?«
 
In mati ga je pogledala v oči.
 
»Seveda„Seveda sem, mamica, kakor se kristijanu
spodobi. In še nekaj, ljuba mamica! Bil
sem pri Tabru. Škoda, da ne poznate njegovih
otrok. Kakor dva angelčka sta. Nebeške glasove
imata.«
 
»Res„Res bi ju rada videla. Slišala sem že
o njiju.«
 
»Taber„Taber ima celo vrsto psov in mali Matij
če jih šola. Smehu bi vam napravil, ako
bi ga videli. Saj pride kmalu jedenkrat v
grad ter mi pripelje psička, ki sem si ga
izbral.«
 
»In„In deklica pride tudi?«
 
»Ako„Ako želite, naročimo. Kaj, ko bi vzeli
ta dva otroka v grad? Mati je bolna in težko
bode dočakala druge pomladi po besedah
župnikovih.«
 
»Le„Le počasi, sin moj, le počasi, naglica
ni dobra«dobra“, zavrne ga mati, poboža po licih
in se mu ljubko nasmehlja.
 
»Pojdi„Pojdi in odloži viteško obleko!«
 
»Z„Z Bogom, mamica!«
 
In Jakop izgine v svojo sobo. Komaj je
Vrstica 581:
je bere!
 
»Bog„Bog in Mati Božja! Ali neki kaj ve
Cucelj o tem? Taber mi utegne razrešiti to
uganjko. O moj Oče nebeški!«
In zakril si je obraz z rokami in jokal
kakor otrok, ki so mu zakopali mater.
Vrstica 608:
se, hoče hitro dalje.
 
»Oho„Oho, Janez, ali si ti? Počakaj, počakaj,
da se malo pomeniva! Davno te že nisem
videl in rad bi ti kaj prijetnega povedal.«
 
Te besede je govoril človek, ki je sključeno
Vrstica 616:
iz jelševja.
 
»Pusti„Pusti me pri miru, kakor jaz tebe! Drugače
zapodim kroglo tebi namestu zajcu.«
Ob teh besedah se skloni neznani človek
po koncu, da je bil ves viden.
 
»Menda„Menda vendar ne, grajski Janez! Ali
menda meniš, da sem res zajec?« izpregovori
neznani človek s pikrim poudarkom in
veliko gorjačo stegne proti oskrbniku. Pod
Vrstica 644:
strahu pred tem človekom, kakor ga je kazal.
 
»Kaj„Kaj bi rad?« vpraša torej oskrbnik
osorno, dasi pohlevneje.
 
»Nič„Nič se ne boj, Janez! Sama sva, ker
moji škorpijončki še ne znajo govoriti. Ti
ne veš morda, jaz pa vem, kdo je mojega
očeta pustil doli v malinu, da so ga Turki
pohrustali. Brkast mož je bil, grdo je gledal
— tak kakor si ti! Ha, ha, ha!«
 
Oskrbnik prebledi, ne odgovori nič, pač
pa zamrmra nehote: »Tudi„Tudi ta pošast ve!«
 
»Vem„Vem, vem, preljubeznivi grajski oproda.
Mislil si, da tako pokriješ gosposke grehe,
a motil si se. Bog je za vse, za gospčdo in
Vrstica 665:
že star, gluh in slep, je bila lahka stvar.
Mene pa ne boš tako hitro. Turki tudi vsak
dan ne hodijo semkaj.«
 
»Cucelj„Cucelj, poslušaj me! Da veš to, kar jaz
vem, vedi le! Toda tega pa mi ne govori,
da sem jaz tvojega očeta spravil na oni svet
Ako se ni mogel rešiti radi svoje visoke
starosti in bolehavosti, kaj morem jaz zato?
Ali naj bi bil jaz zastavil zanj svoje življenje?«
 
»Ne„Ne delaj se lepega! Ako je bilo prostora
na vozu za krevljasto babo, bilo bi tudi za
onemoglega starca. Bolje je zate, da si tiho
Vrstica 682:
bukovinah ali škorpijone v njegovih vodah
ali če se oglasim včasih gori v gradu. Ti,
Taber, pa me boš potreboval še kmalu!«
 
Ko je Cucelj govoril zadnje besede, hitel
Vrstica 693:
napadniku.
 
»Saj„Saj vendar meni nič ne more«more“, premišljal
je sam pri sebi. Toda nastopiti odločno si
ni upal.
 
Skrivnostni mož pa se je krohotal še
dalje časa doli ob potoku: »Ha„Ha, ha! O jaz
ga že naučim kozjih molitvic in pokažem
mu, kaj je čarovnik.«
 
Nihče ga ni klical drugače kakor za
Vrstica 764:
želi takoj videti prišleca.
 
»Bog„Bog vas sprimi, Šoren! Kaj ste prinesli
tako težko v grad?«
 
»Sluga„Sluga pokorni, blagorodni gospod Jakop!
Mlada srnica vam hoče danes delati družbo
pri obedu.«
 
»Vi„Vi ste vedno skrbni zame, Janez! Toda
še ljubše bi mi bilo, ko bi mi bili prinesli ne
srnice, ampak srnjaka, in sicer živega —
svojega Matijca.«
 
»Nič„Nič boljšega bi mi ne mogli storiti,
vaše blagorodje! Prav hvaležen sem vam
za to, in ko Matijec pripelje prihodnje dni jedenkrat
izbranega psa, obdržite ga tukaj.«
 
»Hvala„Hvala vam lepa, prijatelj. Ali kaj poreko
matere v samostanu?«
 
»Nič„Nič ne morejo reči. Jaz sem njihov služabnik,
a moj sin ne.«
 
»In„In Antonija?«
 
»Kaj„Kaj hoče ubožica? Njene urice so seštete.«
 
»Škoda„Škoda zanjo. In Rotijica?«
 
»Rotijico„Rotijico bo pa že treba doli v samostanu
pustiti. Saj ve vaše blagorodje, da {{prelom strani}}
častni gospod Kancijan in moja Antonija ne
moreta priti do druge misli.«
 
»Škoda„Škoda! Pri nas bi bila Rotija dobro shranjena
in -- -- --. No, pa saj je še čas! Mlada
je in v samostanu se bo še mnogo lepega
naučila.«
 
»Jaz„Jaz mislim tudi tako.«
 
»No„No, pa sediva prijatelj! Kaj da ste danes
tako otožni? Ljuba Antonija vam dela skrbi,
kaj ne?«
 
Grajščak prime oskrbnika za roko in
pogleda mu v oči.
 
»Vi„Vi nekaj zakrivate, Šoren? Povejte, kaj
vam tare srce?«
 
»Blagorodni„Blagorodni gospod Jakop! Kolikorkrat
vidim tega škorpijonarčka, ne morem biti
vesel. In danes sem ga videl, ko je lovil
tisto golazen tam doli ob potoku.«
 
»Ali„Ali ve mladi Cucelj kaj?« vpraša skrbno
grajščak in pogleda v tla.
 
»Ve„Ve, ve, vse ve. Le o svojem starem ne
ve nič gotovega. Ugiba in izkuša«izkuša“, odgovarjal
je po tihem oskrbnik.
 
Vrstica 831:
,Jaz sem nedolžen. Vi ste pa izpolnili
ukaz svojega gospoda. Toda Friderik? Bog
se usmili njegove duše!«
 
»O„O vojnem času je marsikaj dovoljeno,
vaše blagorodje!« tolaži ga oskrbnik.
 
»Toda„Toda krivica ni dovoljena nikoli, Janez
Šoren!«
 
»Krivice„Krivice ni delal gospod Friderik, ampak
Turčin.«
 
Grajščak se zopet zamisli.
 
»Pojasnil„Pojasnil nam bi najbolj to sitno stvar
gospod Kancijan«Kancijan“, zine zopet gospod Jakop.
 
»Tega„Tega ne, vaše blagorodje! Izgubljeni
smo, če se to zgodi.«
 
»Vi„Vi morda že, a jaz?« nasmehne se pikro
grajščak.
 
»In„In koga sem služil jaz, ali Janeza Šorna
ali gospoda Kamenskega?« odgovori vprašaje
oskrbnik.
 
»Ne„Ne bojte se, dragi hišni prijatelj! Prepričan
sem, da ste zvest tovariš in da ste
bili zvest hlapec svojega gospoda — celo
zvest v nedovoljenih stvareh«stvareh“, hotel je še
pristaviti grajščak, vendar ni hotel dalje zbadati
svojega prijatelja. Zasvitalo se mu je
Vrstica 869:
splavala na njegovo obličje.
 
»Torej„Torej fanta vam pošljem?«
 
»Pošljite„Pošljite ga za gotovo in pozdravite
ubogo Antonijo«Antonijo“, odgovori grajščak in misel
na ljubega mu dečka ga zopet o veseli.
 
»Sluga„Sluga pokorni, blagorodni gospod Jakop!«
In oskrbnik zapre duri za seboj. Grajščak
pa je odprl okno proti zahodu in slonel
Vrstica 967:
Pred to kočo je sedel Martin Cucelj, ko
priteče izza vogla Tabrov Matijec.
»Boter„Boter, oče so me poslali, da pridete pogledat
našo mamo. Jako so bolni.«
Pikro se nasmeje hišni gospodar, sedeč
na panjaču in popravljajoč svoj kupčijski
Vrstica 975:
dečka, dasi je dobro vedel, čegav je:
 
»Čegav„Čegav pa si, fant?«
 
»Tabrov„Tabrov s Hriba; kaj me ne poznate?«
 
»Ali„Ali meniš, da moram jaz že vsakega
smrkovca poznati?«
 
Dečku pa ni upadel pogum.
 
»Prosim„Prosim vas, pridite hitro k nam.«
 
»Povej„Povej očetu, naj sam pride pome.«
 
Žalosten se obrne Matijec in steče domov.
 
»Saj„Saj fant je nedolžen, a moram mu pokazati,
da jaz nisem tako za vsak dan«dan“, govoril
je Cucelj sam sebi.
 
Vrstica 1.001:
Cuclja.
 
»Zaradi„Zaradi tebe, ljuba Antonija!« reče ženi
in odide. Počasi je šel, da se je že popolnoma
mrak vlegel na zemljo.
Vrstica 1.007:
Cucelj je kuhal večerjo.
 
»No„No, kaj pa da se vaša visokost poniža
priti v mojo hišo?« nagovori Cucelj oskrbnika.
»Tudi„Tudi tebe lahko zadene kaj takega. Pod
Bogom smo vsi. Nikar ne muči vsaj moje
žene, ako že mene ne moreš pustiti pri miru!
Povej, povej, s čim jo hočem ozdraviti? Vse
sem že poskusil —.«
 
»A„A nazadnje je vendar-le Cucelj dober,
kaj ne?« seže mu v besedo Cucelj. »Veš„Veš ti,
Janez, polajšal ji bodem bolečine, da bo laže
trpela, a ne zavoljo tebe, ampak zavoljo nje.
Toda ozdravil je ne bom, ker je nečem. Ali
si me razumel?«
 
Oskrbnik je molčal in solza mu je kanila
na tla. Cucelj je ni opazil.
 
»Torej„Torej daj, kar že hočeš.«
 
Cucelj je vedel, da Tabrovka hira za sušico
Vrstica 1.036:
listja.
 
»Tu„Tu imaš vijoličnih listov. Skuhaj jih na
vodi in to vodo naj pije tvoja Antonija.
Hodi!«
 
Taber molče odide.
Vrstica 1.075:
Možjance, kako mu je gorela koča ob Kokri,
in je zapretil s pestjo:
»Le„Le počakaj, še te bom!«
{{prelom strani}}
==V.==
Vrstica 1.122:
tako izborno izučil njegove pse, in ga vprašal:
 
»Ali„Ali si bil kdaj na konju, Matija?«
 
»Samostanske„Samostanske konje sem jezdaril dostikrat
po pašniku. A na sedlu še nisem sedel!«
Grajščak mu ukaže pripeljati mladega
konja in pravi:
 
»Matijec„Matijec, poskusi!«
 
Pesar se dvigne skokoma na mladega
Vrstica 1.146:
po rami, rekoč:
 
»No„No, sedaj vidim, da si pravi fant in da
ti ga ni kmalu para. Od danes naprej si moj
oproda, in kjer bo Kamenski gospod, tam
bo tudi njegov oproda Matijec.«
 
Fantu je dobro dela ta pohvala.
 
»Čez„Čez pol ure pridi k meni«meni“, reče grajščak
in odide v svojo sobo. Počasi je stopal
po stopnicah in se zglasil pri gospej Katarini,
Vrstica 1.159:
raz okno.
 
»Škoda„Škoda, da ni tudi Rotija pri nas«nas“, deje
gospa Katarina.
 
»To„To je zasluga župnika Kancijana.«
 
»No„No, počakajmo malo. Prav je, da se
dekle kaj priuči v samostanu. Toda ti si
poten, in truden, ljubi moj sin! Pojdi in preobleči
se, da se ne prehladiš.«
 
In Jakop vstane ter se poslovi pri materi.
Vrstica 1.182:
Matijčev.
 
»Zdrav„Zdrav mi bodi, dečko,
odslej moj prijatelj! Sedi semkaj
in pokažem ti knjige, ki
Vrstica 1.190:
Videl si že nekaj poskusov
pri meni. In da se tudi bodočnost
ugibati.«
 
Mrak je legel na zemljo
Vrstica 1.196:
gradu. Matijec je molčal.
 
»Tvoje„Tvoje ime je Mathias.
Ali veš, kaj to ime pomenja?
Zloži črke in dobodeš pomen:
tih a sam. Ali umeš, kaj to
pomenja?«
 
Matijec ni odgovoril, ampak
Vrstica 1.209:
pri srcu.
 
»Jutri„Jutri zjutraj odideva zgodaj
proti Štefanji gori. Poskrbi
vse, da boš jezdaril
tudi ti. Vranec, ki si ga včeraj
ukrotil, je tvoja last. Sedlo
pa si izberi, katero hočeš!«
 
Takoj se je zopet razvedrilo
Vrstica 1.220:
vstal je, poklonil se in rekel:
 
»Hvala„Hvala vam, blagorodni
gospod! Hvaležnost mojega
srca vam ne ugasne nikoli.«
»Dominus„Dominus tecum«tecum“ <ref> Gospod s teboj!
</ref>, zakliče
grajščak za odešlim
Vrstica 1.238:
zarastlega mesta, izpregovori oproda:
 
»Tukaj„Tukaj-le sem najrajši zahaja Cucelj.«
 
»Morda„Morda še danes nanj naletiva.«
 
»Morda„Morda. Saj sedaj največ pohaja po gozdih,
odkar so mu ono leto zažgali kočo.«
 
Grajščak obmolkne. Nič ljubo bi mu ne bilo,
Vrstica 1.263:
pa je osorno vprašal:
 
»No„No, kaj delaš tu, človeče?«
 
»Noge„Noge si izpiram, vaša
milost.«
 
»In„In kaj imaš v košari
poleg sebe?«
 
»Izvolite„Izvolite pogledati«pogledati“, odgovori
zopet mirno človek
ob potoku. Ustnice pa so se
mu nabirale v nasmeh.
 
»Kdo„Kdo pa si ti?« vpraša
jezno grajščak.
 
»Kaj„Kaj me ne poznate, vaša
milost? Sin sem svojega
očeta, tistega, ki so mu Turki
mlinski kamen na vrat navezali.«
 
Cucelj — čitatelj ga je
Vrstica 1.290:
mu nekako divje zažarele.
 
»Ti„Ti si gozdni tat. Ali
ne veš, da te imam oblast
poslati tje, kjer je tvoj
oče?«
 
»Kdo„Kdo? jaz tat? Jaz sem
tat, jaz, ki uničujem strupene
živali kakor so kače in škorpijoni,
a tisti ni tat, ki je
ukral življenje mojemu staremu očetu!«
{{prelom strani}}
Grajščak je prebledel. Ustrašil seje Cuclja.
Vrstica 1.312:
glasom:
 
»No„No, Cucelj, le nikar tako hitro! Saj veš,
da te jaz ravno ne sovražim kakor drugi
ljudje in ti mene tudi nimaš vzroka sovražiti.«
Skoro hudobno se je smejal Cucelj ob
teh grajščakovih besedah, češ: sem ga že
Vrstica 1.320:
glasom:
 
»To„To tudi jaz vem, kar ste vi povedali.
Toda kri ni voda iz potoka, in v žilah vaše
milosti se pretaka taista kri, kakor v žilah
Vrstica 1.327:
pravite, dovolite mi, da smem kakor doslej
loviti škorpijone v vaših vodah in še polhe
v vaših gozdih!«
 
»Le„Le lovi, Cucelj, le! Samo — saj veš,
kaj mislim«mislim“, reče grajščak in položi prst na
usta. »Tudi„Tudi prazen ne pojdeš iz grada, kadar
prideš.«
 
Ta obljuba se je Cuclju še najbolj prilegala.
Vrstica 1.343:
najlože prikupi.
 
»No„No, ker je tako, vaša milost, prerokoval
vam bom srečo. Pokažite mi dlan!«
 
Grajščak je stegnil z veseljem svojo desnico
Vrstica 1.353:
jelši in rekel:
 
»Srečni„Srečni bodete, a ne dolgo, potem pa bodete
zmerom srečni.«
 
Gospod Jakop je bil dokaj lahkoveren
Vrstica 1.368:
nagovoril:
 
»A„A povejte mi, blagorodni gospod, kaj pa
hoče ta človek, ki tako čudno zmedeno govori?
Ali je nor?«
 
»Kaj„Kaj pa, norec je, norec! Veš, da se drugače
ne bi bil tako pogovarjal ž njim«njim“, odgovori
hitro Jakop, vesel, da ga je Matijec sam
napeljal na ta odgovor.
 
»Jaz„Jaz sem mu že hotel posvetiti. Kar tlelo
je v meni. Toda ker niste nič ukazali, premagal
sem se.«
 
»Veš„Veš, Matijče, z norcem je najbolje ravnati
z lepa. Drugače veš da bi mu ne bil
pomolil roke.«
 
S tem odgovorom je bil Matijec zadovoljen,
Vrstica 1.400:
in mrmral samemu sebi:
 
»Srečen„Srečen si, srečen sedaj ob Matijcevi
strani, toda trpel bodeš ti za Friderika, kakor
gotovo je bil on tvoj brat. Ha, ha, ha!
Grajščak je, a boji se me. Kajpak! Čarovnik!
He!«
 
==VI.==
Vrstica 1.413:
 
Trikrat je bil že prihrumel bosniški poveljnik
Izak-paša 1l. 1471. čez Hrvaško na
Kranjsko, pomoril vselej veliko število ljudij
in še več odpeljal v sužnost. Tretjič se je
Vrstica 1.472:
Begu se obraz razjasni in reče:
 
»Evo„Evo ti srebrnjaka, ker si mi povedal to
krasno novico! Tvoj je.«
 
Sluga odide veselega obraza iz šotora.
Vrstica 1.488:
ki je kazal silno zanimanje zanj.
 
»Od„Od kod si prišel, pes krščanski? Ali si
šel vodo pit v Kokro?«
 
»Nisem„Nisem šel pit vode, ker je imam dovolj
doma in še boljše od Kokre, mogočni gospod!«
 
»Kje„Kje si prilezel iz tabora?«
 
»V„V taboru jaz nimam nič opraviti. Prišel
sem z gora in zvedel sem šele sedaj, da ste
vi Turčini zasedli naše hiše. Zato sem se
skrival za Kokro«Kokro“, lagal je debelo Martin
Cucelj.
 
»Povej„Povej, kje bi se prišlo najprej v tabor.
Ako ne poveš, razparati ti dam trebuh in
čreva obesiti na drevo.«
 
Cucelj se ni ustrašil tega pretenja:
 
»Kaj„Kaj? Jaz bi vam že povedal, ako bi vi
meni poprej povedali, da me izpustite.«
 
»Svobodno„Svobodno bodeš smel stopati po naših
šotorih, in Izak-paša ti podari najlepšega
arabskega konja. Tega te zagotovim jaz,
Alam-beg, pri Mohamedovi bradi.«
 
»Torej„Torej slavni Alam-beg, jaz sem se pokazal
zato tvojim vojakom, da ti dam svojega
največjega sovražnika v roke.«
 
»In„In kdo je ta tvoj sovražuik?«
 
»To„To, Alam-beg, je tudi sovražnik tvojega
paše, ki mu je pred dvema letoma toliko
vojakov pomoril, to je Janez Šoren, oskrbnik
velesalskega samostana in poveljnik posadke
v Hribu.«
 
»Sam„Sam Alah te je poslal, krščanska duša!
Kaj hočeš imeti za svoj trud, govdri! Ni je
tako dragocene stvari, katere bi ti ne privoščil
Alam-beg, tvoj prijatelj.«
{{prelom strani}}
Toda Cucelj ni dosti zaupal turški glavi.
Zato si je mislil premetena butica: »Cucelj„Cucelj,
varuj pred vsem svojo kožo!« Malo je pomislil,
potem pa odgovarjal:
 
»Jaz„Jaz sem pripravljen pokazati skrito pot,
ki drži pod zidovjem v tabor. Prav naravnost
v Šornovo klet se pride. Tam so hranjene
Vrstica 1.558:
drug namen kakor uničiti svojega sovražnika,
bodi ti to v dokaz, da ne vzamem nobenega
darila.«
 
Alam-beg ni bil kaj zadovoljen s to pogodbo
Cucljevo. Toda kaj je hotel!
 
»Bodi«„Bodi“, reče naposled turški poveljnik,
»toda„toda prisežem pri Mohamedovi bradi, da
nam ne uideš, ako si nas prevaril.«
 
»Velja„Velja! Toda izgovorim si to: Hrib zapustite
takoj, ako Tabra ujamete. Tudi sina
njegovega Matijca izpustite. Samo za poveljnika
jaz dam svojo besedo.«
 
»Zgodi„Zgodi se po tvoji volji!«
 
In kmalu nato je Cucelj korakal s turško
Vrstica 1.580:
visoko skalnato steno.
 
»Stojva„Stojva, Turčin! Jaz ostanem mož beseda.
Glej, da boš tudi ti! Poslušaj me! Tam
onostran Hriba pri zidovju cerkvice sv. Radegunde
Vrstica 1.588:
pokrit. Pokrov vzdigni in kmalu prideš skozi
podzemeljski jarek do vrat oskrbnikove kleti.
Potrkaj in zakliči: ,Bog‚Bog z nami'nami‘ in odprla
se bodo vrata. Drugo reč veš. Sedaj pa malo
počakaj.«
 
Po teh besedah se Cucelj hitro obrne in
Vrstica 1.597:
raz steno, da je palo predenj.
 
»Sedaj„Sedaj pa hodi po poti, od koder si prišel«prišel“,
zakliče Cucelj nad vojakom in izgine
med drevjem.
Vrstica 1.621:
licu mesta.
 
»Alah„Alah me je podpiral«podpiral“, zakliče tiho Alambeg.
Brž potegnejo mrtvo truplo iz votline
in hajdi v podzemeljski rov drug za drugim.
 
Kmalu zadenejo na železna vrata. Alam-beg
potrka in zakliče: »Bog„Bog z nami!«
 
Vrata zaškripljejo, toda komaj je Matijec
Vrstica 1.637:
mogel dosti pomagati.
 
»Izdani„Izdani smo«smo“, zakliče z močnim glasom
in udari dvakrat z debelo gorjačo, z železom
na koncu, po turških glavah, tretjič ni več
Vrstica 1.659:
ječanje ranjencev in jokanje jetnikov. Tam
doli pod Hribom pa se je razlegal močan
»Alah«„Alah“ v turških šotorih.
 
Turki niso držali besede Cuclju. Naredili
Vrstica 1.681:
porogljivo nagovoril Šorna:
 
»No„No, gospod poveljnik, ali sedaj veš, kdo
sem jaz? Kako se ti kaj godi v zraku?«
 
Oskrbnik je še spoznal glas svojega smrtnega
sovražnika in v pretrganih besedah izpregovoril:
 
»Saj„Saj sedaj me pusti ...«
 
Toda ni mogel dalje govoriti.
 
»O„O ne, dokler se ne iztegneš, hočem ti
še družbo delati«delati“, govoril je Cucelj peklenske
besede.
 
»Kje„Kje je moj Matijče?« povprašal je s
hrpajočim glasom oskrbnik.
 
»E„E, ta bo sedaj Turkom tlako delal. Ne
boš ga več videl. Živ pa je, živ.«
 
»Hvala„Hvala Bogu!« reče še oskrbnik in življenja
ni bilo več v njem.
 
Vrstica 1.774:
se je morala turška četa umakniti. Toda
kam? Jakop se je vedel prav viteško, srd
nad grdimi Turki ga je navduševal. »Fantje„Fantje,
le naprej!« zakliče svojim hlapcem in turške
glave so že jele padati v Kokro. Seveda je
tudi marsikatera slovenska glava odletela
Vrstica 1.820:
izpred očij za veliko skalo.
Drevila se je po strugi dalje,
prebredla pri Kranju Savo in
onkraj Save dohitela svojo
četo.
Vrstica 1.846:
se solnca.
 
»Bog„Bog ve, kje je sedaj moj ljubi Jakop?
Rekel mi je, da se vrne do večera, ako ne
dohiti turških roparjev,« izpregovori Katarina.
 
»Ne„Ne skrbite preveč, milostna! Angel varih
ga bode varoval. Saj gospe sestre tako pridno
molijo že ves dan v grajski kapelici za
njegovo srečno vrnitev.«
 
»Poglej„Poglej, poglej, moja ljuba Rotijica, tam
doli za Trato se vidi nekaj črnega. Ti vidiš
bolje.«
 
»Ne„Ne vidim, gospa! To je najbrže tisti
gozdiček ob potu, ki pelje k cerkvi sv. Radegunde.
Oh, kaj ko bi šla pogledat, kako je
mojemu očetu in mojemu bratu? Čudno je,
da ni nobenega glasu! Saj so vender Turki
že odšli.«
 
»Le„Le počakaj, Rotijica! Sedaj še ni varno
hoditi zunaj. Saj pride Matijec tako nazaj
v grad in povedal bode vse.«
 
»Kaj„Kaj pa, če so ga Turki ujeli? Oh, kar
groza me je!«
 
»Kako„Kako je to, ljuba moja, da znaš druge
tako lepo tolažiti, sama pa si tako nezaupna? Kadar pride gospod Jakop, povedal
bo vse.«
{{prelom strani}}
Kar potrka nekdo na vrata. Vstopi dekla
Vrstica 1.895:
to pot, da polagoma sporoči ženskima.
 
»Vendar„Vendar ste se nas spomnili, velečastni!«
izpregovori gospa, ponudivši mu desnico.
 
Vrstica 1.902:
prestrašili.
 
»Vi„Vi nekaj veste, velečastni! Povejte nam!«
sili vanj gospa.
 
»Ne„Ne mučite se preveč«preveč“, začne župnik s
pretrganim glasom. »Milostna„Milostna! Za gospoda
Jakopa bodite brez skrbi. Nič zalega se mu
ne more sedaj zgoditi, ker Turki bežč, kar
se da. K večjemu da jih gospod Jakop še
jedenkrat prav dobro naklesti, kar Bog daj!«
 
»O„O Bog daj!« ponovi gospa in sede na
naslonjač. Potolažena je bila.
 
»Toda„Toda v Hribu niso bili tako srečni«srečni“,
nadaljeval je župnik s tresočim glasom.
 
»Kje„Kje so moj oče? kje moj brat?« hiti
Rotija popraševati.
 
Župnik ne odgovori.
 
»Povejte„Povejte, prosim vas, velečastni gospod!«
hiti in sili Rotija.
 
»Nekdo„Nekdo jih je izdal v Hribu. In Turki
so ulomili v tabor ... .«
 
Župnik ujame deklico, ki je omahnila in
Vrstica 1.940:
se hipoma izpremeni in brzo popraša:
 
»Ali„Ali je Jakop med njimi?«
 
»Takoj„Takoj vam sporočim, a sedaj še nisem
mogel zapaziti gospodovega obličja, ker je
Četa še daleč.«
 
Župnik je pogledal v tem skozi okno in
Vrstica 1.950:
kadilo za njo, da ni bilo mogoče opazovati.
 
»Evo„Evo vam vojnike!« zakliče župnik in
pokaže gospej prišlece.
 
»Oh„Oh, da bi le že Jakoba zagledala! Potem
bodem mirna.«
 
Čuvaj je tudi pogledal skozi okno. Toda
Vrstica 1.968:
na tej razpeti rjuhi.
 
»Jeden„Jeden je ranjen in najbrže je gospod
sam«sam“, reče čuvaj svoji ženi. Silno tesno mu
je bilo pri srcu.
 
Vrstica 2.024:
stvari rade pozabijo. Tudi gospod Jakop
ga je gledal z vidnim zadovoljstvom in mu
rekel: »Le„Le pridi večkrat pogledat, Cucelj!«
Martin je dosegel, česar je želel. Hotel se
je izkazati na poseben način, da tako odvrne
Vrstica 2.032:
kako je ravnati z bolnikom in pristavil:
 
»Toda„Toda ne povejte Poženskemu mazaču,
da vas tudi jaz obiskujem. Saj veste, kaj je
nevoščljivost!«
 
In Cucelj je korakal mogočno po stopnicah
Vrstica 2.050:
župnik Kancijan:
 
»Dobre„Dobre postrežbe potrebujete. Koga izvolite
za to, gospod?«
 
Grajščak se nasmehne in odgovori proseče:
 
»Rotijico„Rotijico, kakor sem že davno želel.
Težava je s samo tujimi ljudmi ukvarjati
se, in kaj počnem sedaj brez Matijca?«
 
»Torej„Torej jaz privolim, dokler ne okrevate.
Naj ostane Rotijica za postrežbo. Saj nekaj
časa tako nune ne morejo začeti rednega
pouka, dokler si svojega prebivališča ne
uravnajo.«
 
»Ubožica„Ubožica, kako bo prebolela to dvojno
izgubo včerajšnjega dne — očeta in brata!
To je hudo, oh!« vzdihne Katarina.
 
»Ne„Ne bojte se, milostiva! Dekle ima veliko
zaupanje v Boga. Prenašala bo zato junaško
ta hudi udarec.«
 
Pokličejo deklico. Prišla je sama. Neka
Vrstica 2.094:
so se je ustrašili.
 
»Kaj„Kaj želite, milostiva?«
 
»Stopi„Stopi bliže, Rotijica! Ali poznaš tega
gospoda v postelji?« reče gospa.
 
»Kako„Kako ne bi poznala dobrotnika mojega
brata? Bog vas ozdravi kmalu, blagorodni
gospod!«
 
»Ali„Ali bi mi ti hotela kaj pomagati, Rotijica,
da bi poprej ozdravel?«
 
»Jaz„Jaz sirota bi pomagala? Ako pa le morem,
storim rada.«
 
»Ostani„Ostani pri nas toliko časa, da gospod
ozdravi, Rotijica! Želi, da bi mu ti stregla«stregla“,
reče gospa Katarina.
 
Deklica upre oči v župnika.
 
»Rotijica„Rotijica, dovolil sem«sem“, odvrne duhovni
gospod na molčeče Rotijino vprašanje. »Pozabiš„Pozabiš
lože hudi udarec.«
{{prelom strani}}
»Ne„Ne skrbite, velečastiti! Da bi le zopet
jedenkrat mogla mirno moliti v samostanski
cerkvici, pa bom lahko prenašala svoje bolesti.«
Vsi so se zavzeli nad dekličinimi besedami.
Župnik pa jo potrka po rami in reče:
 
»Tako„Tako, tako, Rotija! Saj pravi Gospod:
Pridite k meni vsi, ki ste žalostni in potrti,
jaz vas bodem poživil.«
 
Nato se župnik poslovi. Hotel je za rana
Vrstica 2.193:
barv v belo platno.
 
»O„O Jakop moj!« izpregovori iznenajena
gospa.
 
»Hvala„Hvala Bogu, da sem mogel zapustiti
sobo!« odgovori sin.
 
»Res„Res hvala Bogu in Materi božji, kateri
sem te tolikrat priporočala. Sedi! Vem, da
si se utrudil.«
 
»O„O kako želim že zopet sesti na konja in
se malo razvedriti. Tako sem otožen. Sam
ne vem, kaj mi je?«
 
»Ali„Ali te noga še boli?«
 
»To„To ne. Ali duša moja je tako nepokojna.
Kar obstanka nimam in jezdil bi daleč, daleč,
dokler ...«
 
»Ne„Ne govdri mi tega, moj sin! Vem, da si
že po svoji naravi nagnjen k otožnosti. Bodi
srčen! Poglej Rotijico! Šibko dekletce je in
kako junaško prenaša vse bolesti.«
 
»Res„Res da me je skoro sram, da sem tako
mehak. Kaj si neki misli Rotijica o meni?«
 
»Zakaj„Zakaj vendar poslušaš zmerom tega
Cuclja! Veš, da ni prida človek in utegne te
še začarati.«
 
Jakop se je zamislil. Morda ga je Martin
res očaral. Še otožnejši je bil.
 
»O„O moj Friderik! Zakaj tebe ni več?«
Oba sta molčala nekaj časa.
 
»Razvedri„Razvedri se, moj sin! Nikar ne kliči
spominov, ki jih ne moreš oživiti! Ako te
teži srce, ako imaš kaj na vesti, saj veš,
Vrstica 2.239:
{{prelom strani}}
Boji se, da bi deklica ne zastala v učenju
in —«—“
 
»In„In da bi se ne izneverila samostanu,
kajneda, moja mamica«mamica“, nadaljeval je Jakop,
nasmehnivši se. »A„A zakaj se nam tako umika
zadnje čase.«
 
»Slutim„Slutim pač, da radi Cucljevih obiskov.
Tudi velečastni ne vidi rad, da toliko z njim
občuješ.«
 
Jakop pomolči. Čez nekaj časa vstane,
poslovi se in molče«molče“ odide.
 
Gospej Katarini pa so zablestele solze
v očeh in težko vzdihne.
 
»O„O moj Bog, kako se mi smili! Kaj neki
ima na srcu?«
 
Župnik Kancijan je res prišel še tisto
Vrstica 2.265:
gospej Katarini skrivnostno:
 
»Vaš„Vaš sin je bolan na duhu. Ne dovoljite
Cuclju, da išče njegove družbe. Skrbite mu
za razvedrilo in obiskujte sosede.«
 
Sčasoma se je pozabil spomin na Turke
Vrstica 2.291:
stopil pred grajščaka in govoril:
 
»Blagorodni„Blagorodni gospod! Jaz sem sel, poslan
iz Šenčurja, in vam naznanjam, da se je
sinoči podila velika turška jata nanagloma
Vrstica 2.299:
dolino na Koroško. Sodili so jih
na 30.000. Četudi jih morda ni toliko, a
mnogo jih je gotovo.«
 
Jakop je poslušal nestrpno to poročilo.
 
»Pojdi„Pojdi, da se okrepčaš v kuhinji!«
 
In odšla sta v grad, kjer se je hipno
Vrstica 2.388:
je vrtel tri ure neprenehoma. Belca potegne. skokoma nazaj in zakliče:
 
»Fantje„Fantje, zavarujte me, da mi roka odpočine.«
 
Toda hrabrega viteza niso slišali njegovi
Vrstica 2.421:
Devica Rotija je postala njena najljubša
prijateljica in tudi ona se je odločila ostati
v samostanu kot bela nuna.
{{prelom strani}}
==IX.==
Vrstica 2.441:
samostansko poslopje.
 
Bilo je na veliki četrtek 1l. 1475. Župnik
cerkljanski, Kancijan Vidovec, je opravil
sv. opravilo v cerkvi. Po maši se je zbrala
Vrstica 2.470:
se je, da ga lakota tare.
 
»Temu„Temu ne!« zakliče Rotija gospej Katarini
in pokaže na Cuclja.
 
Vrstica 2.477:
polglasno:
 
»To„To je tisti Cucelj, ki krade po gozdu.«
 
Martin je takoj zapazil Katarinino vedenje,
in ko prednica reče Cuclju: »Vi„Vi si
tako sami poiščete živeža, vam ni treba nikogar
prositi«prositi“, tedaj Cuclju zažare drobne
oči, obraz se mu podaljša in s pestjo zapreti
proti Katarini, rekoč:
 
»Le„Le čakaj!«
 
Pisar je bil vidno vesel, da ima priliko
Vrstica 2.493:
reče:
 
»Aha„Aha, ti si tisti škorpijonarček, kaj ne?«
 
»Sem„Sem, sem, ako te je volja vedeti«vedeti“, odgovori
osorno Martin.
 
»Zakaj„Zakaj pa vedno laziš tihotapsko po
naših vodah in naši bukovini, in celo ribe
v samostanskem ribnjaku ti menda niso prepovedane?
Kdo ti je dal to pravico?«
 
»Imam„Imam pravico hoditi in loviti povsod,
koder je gospodaril rajni gospod Friderik
Kamenski, koder je ukazoval gospod Jakop
in tudi tam, kamor seza pravica samostanska.«
 
»In„In kdo ti je dal to pravico, presrečni
Martin Cucelj?« popraša še jedenkrat pisar,
nasmehnivši se predrznemu beraču.
 
Vrstica 2.517:
dverih.
 
»Nihče„Nihče drugi, mogočni gospod pisar, kakor
grajščak Friderik, in ponovil je to pravico
njegov brat Jakop.«
{{prelom strani}}
»Izkaži„Izkaži se!« napade ga zopet pisar.
Martin Cucelj poseže v nedrije in privleče
na dan svetinjo, katero je bil ukral obešenemu.
Janezu Šornu pred cerkvico sv. Radegunde.
 
»Na„Na jo.«
 
Pisar pogleda veliko svetinjo. Odpre jo
Vrstica 2.543:
sta ga hlapca prijela in pisar je ukazal:
 
»V„V ječo ž njim!«
 
Robata kletvica je spremljevala Martina
Vrstica 2.550:
dali vsaj jesti, ker mi niso hoteli dati kruha
na porti. Skrbelo ga ni nič. Rekel pa je
hlapcema, ko sta ga zapuščala: »Fanta„Fanta, ne
pozabita, kaj znam jaz! Saj me poznata.«
 
Ključi v vratih so zarožljali in hlapca
Vrstica 2.568:
je Rotija vzela v roko dotično svetinjo.
 
»Oh„Oh, to je svetinja mojega očeta!«
 
»Takih„Takih je več, Rotija«Rotija“, odvrne ji Katarina.
 
»O„O, ta je očetova, poznam jo dobro. Le
poglejte! Tukaj sta urezani začetni črki mojega
očeta: J. in Š.«
 
Sedaj se spogledajo. Pisar pa de ravnodušno:
 
»Torej„Torej ta nepridiprav se mi je lagal.«
 
»Za„Za tem tiči neka tajnost. Gospod pisar,
pozvedite vse potrebno in mi sporočite!«
 
Gospa prednica spravi svetinjo in odide
Vrstica 2.597:
samostanskim pisarjem, ki ga je nagovoril:
 
»Povej„Povej, kdo ti je dal ono svetinjo!«
 
»Ali„Ali vam nisem povedal?«
 
»Ti„Ti lažeš. Ime na svetinji je Janeza Šorna,
nekdanjega oskrbnika.«
 
»To„To je že Rotija izvohala«izvohala“, odgovori
ravnodušno Martin Cucelj. »A„A kaj se bova
menila o tem, gospod pisar: povem vam
rajši kaj bolj zanimivega. Meni je tako vse
Vrstica 2.621:
globe in imetje samostanskih podloznikov,
ki so radi večjih hudodelstev poklicani pred
vladarsko sodišče, vladi sami, ampak samostanu.«
 
Pisar je strmel nad Cucljevimi besedami,
Vrstica 2.627:
dotično pismo.
 
»In„In kdor se pregreši zoper to, plača sto
mark«mark“, nadaljuje Martin. »Te„Te besede pa zadevajo
vas. Ali si kaj mislite vi, da bi jih
vi utegnili plačati, he?«
 
Pisar se zgane in nerazumno odgovarja:
 
»Jaz„Jaz plačal, kaj se ti blede?«
 
»Sama„Sama sva, ljubi moj pisarček! Nihče
naju ne sliši. Ali hočeš, da se ti izogneš veveliki
sitnosti ali izgubi svoje službe?«
{{prelom strani}}
Pisar je odgovoril skrbeče:
 
»To„To že, ali kaj veš o tem?«
 
»Jedenkrat„Jedenkrat je nekdo povedal in bil je
tepen. Jaz pa bi zato, ako povem, utegnil
priti ob svoje življenje. Ali bi bil neumen,
Vrstica 2.650:
da sem prost in da zopet smem hoditi
za svojimi skorpijoncki in polhi kakor doslej?
Torej kakor hočeš?«
 
Pisar je bil v silni zadregi in nekak skrivnosten
strah se je vlegel v njegovo srce.
 
»Tak„Tak človek ve vse, to sem že slišal«slišal“, misli
si pisar in zato pravi:
 
»No„No, kaj bi ti zakrival? Sama sva. Le
izvoli si svojo prostost. Jaz te bom izpustil
in vsaj od moje strani ne bo nikdar ugovora,
da bi ne smel hoditi po samostanskih
gozdih.«
 
»Saj„Saj jaz ne hodim po samostanskih gozdih,
ampak po grajskih. To si dobro zapomni!
Rečem ti pa takoj, da ne tirjam toliko
Vrstica 2.693:
Evfemijo.
 
,Tukaj‚Tukaj imaš 100 mark srebra'srebra‘, de ženska
in mu pokaže v vrečici zavite srebrne denarje.
,Toda‚Toda predno ti jih izročim, podpiši mi
to-le.'
 
In ženska pomoli grajščaku kos debele
Vrstica 2.723:
oskrbnikom, kako bi mojega očeta spravila
s pota? Res se je to oskrbniku lepo posrečilo
1l. 1469., ko so Turki prihrumeli semkaj.
Saj veste, da je jedino moj oče pal Turkom
v roke, in tega je bil kriv oskrbnik Šoren.
Vrstica 2.741:
in tukaj le nunam služiti se tebi malo spodobi.
Toda poslušaj me in spokori se! Ti še
moreš popraviti. Vsaj ubil nisi še nikogar.«
 
Pisarju so se jezili lasje, ko je poslušal
Vrstica 2.763:
s spokorno pridigo na pisarja.
 
»Ti„Ti vse veš, Cucelj! Bodiva si prijatelja!
Izpustil te bodem in pustil pri miru. Samo
ti mene pusti pri miru.«
 
Martin se zaničljivo nasmehlja in pravi:
 
»No„No, pa si bil tako hud in me kar tako
potisnil celo v ječo!«
 
»Saj„Saj veš, da so bile ženske navzoče.
Toda povej mi še, zakaj si hotel imeti tisto
pismo cesarja Friderika!«
 
»Jaz„Jaz sem vsakemu hvaležen. Zato hočem
biti tudi tebi. Toda za danes le toliko: zapomni
si tisti ukaz cesarjev! Pride ti še
prav!«
 
»Torej„Torej jaz te ukažem odvesti nazaj v
ječo, da ne bode kakega sumničenja. Prednici
pa sporočim tako, da si nedolžen in da
te mora takoj izpustiti.«
 
»In„In kako dokažeš mojo nedolžnost?«
 
Pisarje molčal, Martin pa je nadaljeval:
 
»No„No, naj ti jaz pomagam. Reci, da sem
svetinjo spravil takrat, ko smo rajnega oskrbnika
pokopavali. To ni tako velik pregrešek.«
Hlapca prideta in odvedeta Cuclja v zapor.
Še je prebil Cucelj dva dni v ječi. Na veliko
Vrstica 2.850:
z ujetniki škripala mimo njega:
 
„Jakop!“
»Jakop!«
 
»Matijec„Matijec!« začul je mladenič odgovor. Spoznala
sta se: grajščak Jakop s Kamna in
njegov oproda Matijec.
Vrstica 2.863:
Kar se zglasi pri begu suženj, ki ga mi
že poznamo. Matijec je. Pokliče bega na {{prelom strani}}
stran in pove mu skrivnostno: »Tisti„Tisti lepi
suženj v zadnjem vozu Izaka-paše ima dragocen
papir pri sebi.«
 
»Kako„Kako to veš?« popraša beg radovedno.
 
»Poznam„Poznam ga. Tam je doma, kjer jaz.«
Matijec odide. Beg pa, zvita buča, ne pove
ničesar o tem Izaku-paši. Drugi dan paša
Alama-bega popraša: »Kaj„Kaj želiš, da ti podarim,
ki si me tako izvrstno pogostil?«
 
»Jetnika„Jetnika, katerega si hočem izbrati.«
 
»Veljaj„Veljaj!« potrdi paša.
 
Beg pa izbere jetnika z dragocenim papirjem.
 
»Eh„Eh tega ne, tega bi rad pokazal sultanu
Mohamedu II. v Carjem gradu«gradu“, odvrne
paša.
 
»Dobro„Dobro!« izvozi jo hitro zviti beg. »Imej„Imej
ga, toda vse, kar je na njem, bodi moje!«
 
»Obleko„Obleko njegovo bi torej ti rad imel?
Lepa je res in dragocena, toda premalenkosten
dar bi bil to za-te.«
 
»Ne„Ne to, predragi mi Izak-paša. Ponosen
sem, ako imam obleko tistega, katerega ti
daruješ samemu sultanu.«
 
Takoj ukaže paša preobleči imenovanega
Vrstica 2.913:
poznal.
 
»V„V tem pismu se bere, da dobode tisoč
zlato v, kdor odkupi tega človeka«človeka“, reče Matijec
in pokaže na grajščaka.
 
Alam-beg se popraska za ušesi in skoro
nevoljno reče: »No„No, lepa reč to! Lisjak sem,
a večji je še Izak-paša.«
 
Jezno vrže na tla papir in žal mu je bilo
Vrstica 2.929:
trdem papirju. Pismo pa se je glasilo tako-le:
 
»Ljubi„Ljubi prijatelj! Če umrem, volim svoj
grad tebi. Ako pa me rešiš, obljubim ti
100 zlatov. Vedi tudi, da je imel tvoj oče
Vrstica 2.950:
Tudi jaz moram trpeti za grehe svojega
brata. Bog bodi milostljiv njemu in meni!
(Jakob Kamenski.)«
 
Kolena so se šibila mlademu bralcu. Saj
Vrstica 2.996:
pred njim pa je stal Matija Šoren in vprašal:
 
»Kaj„Kaj želi slavni Alam-beg?«
 
»Pripoveduj„Pripoveduj mi kaj, mladi Matijec! Jaz
se staram in dolgčas mi je. Ti si pa mlad
in živahen. Povej mi zopet kako pripovedko!
Saj veš, da te rad poslušam, dasi nisi častilec
Mohameda preroka.«
 
Mladi suženj je znal mnogo in lepo pripovedovati.
Vrstica 3.009:
svoje ustnice:
 
»Daleč„Daleč, daleč je dežela, katero imam v
mislih, slavni Alam-beg! Naša pesem pravi,
da mora iti
Vrstica 3.032:
vročina jim ni znana in vetrove imajo zaprte
v veliki jami ter jih spuščajo med svet
le toliko, kolikor se hočejo ž njimi poigrati.«
 
»Lepo„Lepo znaš pripovedovati, kakor bi te
bil učil sam prerok. Žal, da ne moliš Alaha.
Toda povej mi še, kdo kraljuje v tej divni
deželi?«
 
»Vladarica„Vladarica tej deželi je kraljica«kraljica“, nadaljeval
je pripovedovalec. »Njen„Njen obraz je lepši
od zlatoobraznega solnca; zakaj takrat se
umakne solnce s svojim leskom in bleskom,
Vrstica 3.076:
Moč njena pa je tolika, da zdrobi sedem
podkva na mah in v treh migljejih potolče
devet vojska ...«
 
»O„O moj dragi pripovednik, kdo te je učil
tako pripovedovati?« vtakne se vmes beg,
oziraje se v obličje Matijčevo.
 
»Mati„Mati moja, slavni Alam-beg!«
 
»Divna„Divna žena to! A nadaljuj, dragi moj!«
 
»Kraljica„Kraljica te čudovite dežele je imela tri
sinove. Ko so odrastli, poslala jih je med
svet, da se izuče vladanja in da si vsak preskrbi
Vrstica 3.131:
jagnje, ki pade v volčje žrelo. O ne pozabite
mojih naukov, moji sinovi! Srečo in
blagoslov vam obetajo.«
 
»Stoj„Stoj, dragi moj služabnik! Žalost se pričenja.
Ne želim slišati tega. Toda razmotaj
mi sedaj to pripovedko! Vidim, da ti seže
do srca.«
 
Matijec je pripovedoval navdušeno, a solza
mu je kanila na roko.
 
»Razložim„Razložim ti pripovedko, slavni Alam-beg!
 
Toda prosim te, da mi poveš, kje je sedaj
moj pobratim Jakop?«
 
»Ljubi„Ljubi moj, tega je izročil mogočni Izakpaša
sultanu v Carjem gradu.«
 
»In„In kaj bo ta počel ž njim?«
 
»Čakal„Čakal bo nekaj časa, ali mu pošlje
krščanski cesar 1000 zlato v zanj. Ako ne,
pritisnil bo veliki vezir svojo roko na njegov
goltanec in zadavil ga v ječi.«
 
To je hotel zvedeti mladi suženj. Zato
Vrstica 3.160:
gospoda. Rekel je kratko:
 
»Ti„Ti, slavni Alam-beg, želiš, da ti razmotam
svojo pripovedko. Ni še pri kraju,
toda velja! Podoba moje kraljice je taka:
Tri osebe so tri božje osebe: Oče, Sin in
sv. Duh. Četrta oseba pa je moja kraljica
sama, božja Porodnica, Devica Marija ...«
 
»Stoj„Stoj, krščanski pes! Kako se predrzneš
ziniti kaj takega pred mojimi očmi?«
 
Matijec molči.
 
»Vzemi„Vzemi piščalko in godi mi kaj veselega«veselega“,
zarohni beg nad sužnjem.
 
Vrstica 3.193:
v verigah.
 
»Kako„Kako bom pel vesele pesmi, če mi ne
gredo iz srca?« mislil si je otožni jetnik.
 
Zadovoljen pa je bil, da je zvedel od
Vrstica 3.256:
glavi polno samih turščnih storžev.
 
»Ali„Ali je Kranjica?« zakliče skoro na glas.
Vendar se je premagal, stopal varno ob
gozdu do njive in kmalu je s slastjo zobal
Vrstica 3.317:
kakor nekdaj, bil je Martin Cucelj, ki je še
vedno lovil škorpijone po grajskih vodah.
Toda ne dolgo. Nekega dne«dne“ prisopiha pred
samostanska vrata, ne da bi bil kaj vedel
o Matiju Šornu. Mislil je, da zopet kaj dobode.
Vrstica 3.330:
pred-se, tedaj mu reče Martin mogočno:
 
»Vem„Vem, da sem v tvojih rokah in da ne
bom več lovil škorpijonov po tvojih vodah.
Toda povedal ti bom in pokazal še jedno,
katera te bo uščipnila v prste in v srce.«
 
In Cucelj potegne izpod rokava pismo, v
Vrstica 3.339:
vse svoje imetje oskrbniku Janezu Šornu.
 
»No„No, kaj je s tem?« popraša osorno
Soren.
 
»Pisar„Pisar bi ti povedal — ako ga ne bi
bila slaba vest nekam odnesla —, da vsakega
hudodelca imetje zapade samostanu. In
tvoj oče je bil hudodelec!« In razložil
mu je besedo za besedo, s čim je bil storil
njegov oče hudodelstvo.
Vrstica 3.368:
 
[[Kategorija:Zgodovinske povesti]]
 
[[Kategorija:19. stoletje]]
 
[[Kategorija:Peter Bohinjec]]