Zadnji gospod Kamenski: Razlika med redakcijama

| prejšnji=

| naslednji=

| naslov= {{mp|naslov|Zadnji gospod Kamenski}}. Zgodovinska povest.

| poglavje= Zgodovinska povest

| opombe=

Med cerkvama in bližnjim gričem »Hribom«„Hribom“

»Hribu«„Hribu“ turški tabor. Tudi spomin na to je

v dobrem glasu pri »belih„belih nunah«nunah“, kakor je

»Proficiat„Proficiat, Reverendissime«Reverendissime“ <ref> Na zdravje, Prečastiti.</ref>, nagovori ga

»O„O, domne Lapidari«Lapidari“<ref> O, gospod Kamenski!</ref>, odzdravi župnik

»Počakam„Počakam vas, da odzajutrkujete, velečastni

hotel poprej.«“

»Prav„Prav tako, mi fili«fili“<ref> Moj sin.</ref>, odvrne župnik in

»Kdo„Kdo je pel danes na koru, draga Antonija?«“

»Naša„Naša dva«dva“, odgovori žena in zardi. »Kaj„Kaj

ne, otroški glasovi?«“

»Otroški„Otroški, toda lepi kakor angelski. Kje

sta se naučila peti?«“

»Moja„Moja teta, sestra Rotija, je bila voditeljica

petja.«“

»In„In otroka sta se učila pri vas? Lepo,

lepo to, Antonija.«“

»Veselje„Veselje imata otroka in posluh tudi.

jaz ne bom več dolgo gledala solnca.«“

»Brez„Brez božje volje niti las ne pade raz

leta.«“

»Še„Še sedaj se tresem, če se spomnim tistega

mano.«“

»O„O, skrb me je le za otroka. Matijec se

Rotija, moja Rotija!«“

»Ne„Ne ženite si preveč k srcu takih skrbij!

sem vam porok!«“ sklene pogovor Kancijan

»Pojdi„Pojdi poljubit roko župniku«župniku“, reče na

»No„No, no, Rotijica, peti že znaš lepo. Ali

si pa tudi pridna?«“ nagovori duhovni gospod

»Rajši„Rajši naj mama povedo, če sem«sem“, odgovori

»No„No, če boš pridna, tedaj te čakajo še lepe

reči«reči“, sklene župnik in stisne ji nekaj v roko.

»Matijec„Matijec, beneški cekin te čaka v gradu,

kadar ga pripelješ, tistega progastega, veš!«“

»To„To deklico moram spraviti k nunam«nunam“,

»Res„Res škoda bi bila za-njo, da bi ostala

na kmetih«kmetih“, odvrne gospod Kamenski.

»In„In vi bodete govorili tudi besedo za-njo,

domine Jacobe?«“ <ref> Gospod Jakop!

»Bom„Bom, admodum Reverende!«“ <ref> Velečastiti!

»Bom„Bom, bom«bom“, ponovi sam sebi Kamenski,

»a„a ne doli za samostan, ampak gori za grad.«“

»Bele„Bele nune«nune“ so tekale živahno sem in tje

po dolgih hodnikih in na »porti«„porti“ je bilo

stoji kip Katarine s Kamena, prednice velesalskega {{prelom strani}} samostana od 1l. 1361—1369. Poleg

utrjeni »Hrib«„Hrib“ in tamkaj naj se moško branijo,

»Gospa„Gospa so že vprašali po vas«vas“, začne Urban.

»Takoj„Takoj jih grem pozdravit«pozdravit“, odvrne vitez.

»In„In vendar! Saj sem te gledala, ko si se

je stopal tvoj šareč proti studencu.«“

»Počasi„Počasi, mamica moja, počasi. Naglica

ni dobra.«“

»Res„Res je, sin moj! Spomnil si me ljubega

Jakop, to je star pregovor.«“

»Ne„Ne morem drugače, mamica moja. To

tudi kaj posebnega.«“

»Sedi„Sedi, Jakop, da mi poveš rajši kaj o današnji

procesiji kakor o konstelacijah.«“

»Lepa„Lepa je bila, mamica, prelepa. Najlepši

— tudi patrijarhu oglejskemu ne.«“

»To„To se mi je zdelo. Ali pa si tudi kaj

iskreno molil, Jakop?«“

»Seveda„Seveda sem, mamica, kakor se kristijanu

imata.«“

»Res„Res bi ju rada videla. Slišala sem že

o njiju.«“

»Taber„Taber ima celo vrsto psov in mali Matij

izbral.«“

»In„In deklica pride tudi?«“

»Ako„Ako želite, naročimo. Kaj, ko bi vzeli

župnikovih.«“

»Le„Le počasi, sin moj, le počasi, naglica

ni dobra«dobra“, zavrne ga mati, poboža po licih

»Pojdi„Pojdi in odloži viteško obleko!«“

»Z„Z Bogom, mamica!«“

»Bog„Bog in Mati Božja! Ali neki kaj ve

uganjko. O moj Oče nebeški!«“

»Oho„Oho, Janez, ali si ti? Počakaj, počakaj,

videl in rad bi ti kaj prijetnega povedal.«“

»Pusti„Pusti me pri miru, kakor jaz tebe! Drugače

zapodim kroglo tebi namestu zajcu.«“

»Menda„Menda vendar ne, grajski Janez! Ali

menda meniš, da sem res zajec?«“ izpregovori

»Kaj„Kaj bi rad?«“ vpraša torej oskrbnik

»Nič„Nič se ne boj, Janez! Sama sva, ker

— tak kakor si ti! Ha, ha, ha!«“

pa zamrmra nehote: »Tudi„Tudi ta pošast ve!«“

»Vem„Vem, vem, preljubeznivi grajski oproda.

dan ne hodijo semkaj.«“

»Cucelj„Cucelj, poslušaj me! Da veš to, kar jaz

Ali naj bi bil jaz zastavil zanj svoje življenje?«“

»Ne„Ne delaj se lepega! Ako je bilo prostora

Taber, pa me boš potreboval še kmalu!«“

»Saj„Saj vendar meni nič ne more«more“, premišljal

dalje časa doli ob potoku: »Ha„Ha, ha! O jaz

mu, kaj je čarovnik.«“

»Bog„Bog vas sprimi, Šoren! Kaj ste prinesli

tako težko v grad?«“

»Sluga„Sluga pokorni, blagorodni gospod Jakop!

pri obedu.«“

»Vi„Vi ste vedno skrbni zame, Janez! Toda

svojega Matijca.«“

»Nič„Nič boljšega bi mi ne mogli storiti,

izbranega psa, obdržite ga tukaj.«“

»Hvala„Hvala vam lepa, prijatelj. Ali kaj poreko

matere v samostanu?«“

»Nič„Nič ne morejo reči. Jaz sem njihov služabnik,

a moj sin ne.«“

»In„In Antonija?«“

»Kaj„Kaj hoče ubožica? Njene urice so seštete.«“

»Škoda„Škoda zanjo. In Rotijica?«“

»Rotijico„Rotijico bo pa že treba doli v samostanu

moreta priti do druge misli.«“

»Škoda„Škoda! Pri nas bi bila Rotija dobro shranjena

naučila.«“

»Jaz„Jaz mislim tudi tako.«“

»No„No, pa sediva prijatelj! Kaj da ste danes

kaj ne?«“

»Vi„Vi nekaj zakrivate, Šoren? Povejte, kaj

vam tare srce?«“

»Blagorodni„Blagorodni gospod Jakop! Kolikorkrat

tisto golazen tam doli ob potoku.«“

»Ali„Ali ve mladi Cucelj kaj?«“ vpraša skrbno

»Ve„Ve, ve, vse ve. Le o svojem starem ne

ve nič gotovega. Ugiba in izkuša«izkuša“, odgovarjal

se usmili njegove duše!«“

»O„O vojnem času je marsikaj dovoljeno,

vaše blagorodje!«“ tolaži ga oskrbnik.

»Toda„Toda krivica ni dovoljena nikoli, Janez

Šoren!«“

»Krivice„Krivice ni delal gospod Friderik, ampak

Turčin.«“

»Pojasnil„Pojasnil nam bi najbolj to sitno stvar

gospod Kancijan«Kancijan“, zine zopet gospod Jakop.

»Tega„Tega ne, vaše blagorodje! Izgubljeni

smo, če se to zgodi.«“

»Vi„Vi morda že, a jaz?«“ nasmehne se pikro

»In„In koga sem služil jaz, ali Janeza Šorna

ali gospoda Kamenskega?«“ odgovori vprašaje

»Ne„Ne bojte se, dragi hišni prijatelj! Prepričan

zvest v nedovoljenih stvareh«stvareh“, hotel je še

»Torej„Torej fanta vam pošljem?«“

»Pošljite„Pošljite ga za gotovo in pozdravite

ubogo Antonijo«Antonijo“, odgovori grajščak in misel

»Sluga„Sluga pokorni, blagorodni gospod Jakop!«“

»Boter„Boter, oče so me poslali, da pridete pogledat

našo mamo. Jako so bolni.«“

»Čegav„Čegav pa si, fant?«“

»Tabrov„Tabrov s Hriba; kaj me ne poznate?«“

»Ali„Ali meniš, da moram jaz že vsakega

smrkovca poznati?«“

»Prosim„Prosim vas, pridite hitro k nam.«“

»Povej„Povej očetu, naj sam pride pome.«“

»Saj„Saj fant je nedolžen, a moram mu pokazati,

da jaz nisem tako za vsak dan«dan“, govoril

»Zaradi„Zaradi tebe, ljuba Antonija!«“ reče ženi

»No„No, kaj pa da se vaša visokost poniža

priti v mojo hišo?«“ nagovori Cucelj oskrbnika.

»Tudi„Tudi tebe lahko zadene kaj takega. Pod

sem že poskusil —.«“

»A„A nazadnje je vendar-le Cucelj dober,

kaj ne?«“ seže mu v besedo Cucelj. »Veš„Veš ti,

si me razumel?«“

»Torej„Torej daj, kar že hočeš.«“

»Tu„Tu imaš vijoličnih listov. Skuhaj jih na

Hodi!«“

»Le„Le počakaj, še te bom!« “

»Ali„Ali si bil kdaj na konju, Matija?«“

»Samostanske„Samostanske konje sem jezdaril dostikrat

po pašniku. A na sedlu še nisem sedel!«“

»Matijec„Matijec, poskusi!«“

»No„No, sedaj vidim, da si pravi fant in da

bo tudi njegov oproda Matijec.«“

»Čez„Čez pol ure pridi k meni«meni“, reče grajščak

»Škoda„Škoda, da ni tudi Rotija pri nas«nas“, deje

»To„To je zasluga župnika Kancijana.«“

»No„No, počakajmo malo. Prav je, da se

se, da se ne prehladiš.«“

»Zdrav„Zdrav mi bodi, dečko,

ugibati.«“

»Tvoje„Tvoje ime je Mathias.

pomenja?«“

»Jutri„Jutri zjutraj odideva zgodaj

pa si izberi, katero hočeš!«“

»Hvala„Hvala vam, blagorodni

srca vam ne ugasne nikoli.«“

»Dominus„Dominus tecum«tecum“ <ref> Gospod s teboj!

»Tukaj„Tukaj-le sem najrajši zahaja Cucelj.«“

»Morda„Morda še danes nanj naletiva.«“

»Morda„Morda. Saj sedaj največ pohaja po gozdih,

odkar so mu ono leto zažgali kočo.«“

»No„No, kaj delaš tu, človeče?«“

»Noge„Noge si izpiram, vaša

milost.«“

»In„In kaj imaš v košari

poleg sebe?«“

»Izvolite„Izvolite pogledati«pogledati“, odgovori

»Kdo„Kdo pa si ti?«“ vpraša

»Kaj„Kaj me ne poznate, vaša

mlinski kamen na vrat navezali.«“

»Ti„Ti si gozdni tat. Ali

oče?«“

»Kdo„Kdo? jaz tat? Jaz sem

ukral življenje mojemu staremu očetu!«“

»No„No, Cucelj, le nikar tako hitro! Saj veš,

ljudje in ti mene tudi nimaš vzroka sovražiti.«“

»To„To tudi jaz vem, kar ste vi povedali.

v vaših gozdih!«“

»Le„Le lovi, Cucelj, le! Samo — saj veš,

kaj mislim«mislim“, reče grajščak in položi prst na

usta. »Tudi„Tudi prazen ne pojdeš iz grada, kadar

prideš.«“

»No„No, ker je tako, vaša milost, prerokoval

vam bom srečo. Pokažite mi dlan!«“

»Srečni„Srečni bodete, a ne dolgo, potem pa bodete

zmerom srečni.«“

»A„A povejte mi, blagorodni gospod, kaj pa

Ali je nor?«“

»Kaj„Kaj pa, norec je, norec! Veš, da se drugače

ne bi bil tako pogovarjal ž njim«njim“, odgovori

»Jaz„Jaz sem mu že hotel posvetiti. Kar tlelo

sem se.«“

»Veš„Veš, Matijče, z norcem je najbolje ravnati

pomolil roke.«“

»Srečen„Srečen si, srečen sedaj ob Matijcevi

He!«“

Izak-paša 1l. 1471. čez Hrvaško na

»Evo„Evo ti srebrnjaka, ker si mi povedal to

krasno novico! Tvoj je.«“

»Od„Od kod si prišel, pes krščanski? Ali si

šel vodo pit v Kokro?«“

»Nisem„Nisem šel pit vode, ker je imam dovolj

doma in še boljše od Kokre, mogočni gospod!«“

»Kje„Kje si prilezel iz tabora?«“

»V„V taboru jaz nimam nič opraviti. Prišel

skrival za Kokro«Kokro“, lagal je debelo Martin

»Povej„Povej, kje bi se prišlo najprej v tabor.

čreva obesiti na drevo.«“

»Kaj„Kaj? Jaz bi vam že povedal, ako bi vi

meni poprej povedali, da me izpustite.«“

»Svobodno„Svobodno bodeš smel stopati po naših

Alam-beg, pri Mohamedovi bradi.«“

»Torej„Torej slavni Alam-beg, jaz sem se pokazal

največjega sovražnika v roke.«“

»In„In kdo je ta tvoj sovražuik?«“

»To„To, Alam-beg, je tudi sovražnik tvojega

v Hribu.«“

»Sam„Sam Alah te je poslal, krščanska duša!

Alam-beg, tvoj prijatelj.«“

Zato si je mislil premetena butica: »Cucelj„Cucelj,

varuj pred vsem svojo kožo!«“ Malo je pomislil,

»Jaz„Jaz sem pripravljen pokazati skrito pot,

darila.«“

»Bodi«„Bodi“, reče naposled turški poveljnik,

»toda„toda prisežem pri Mohamedovi bradi, da

nam ne uideš, ako si nas prevaril.«“

»Velja„Velja! Toda izgovorim si to: Hrib zapustite

jaz dam svojo besedo.«“

»Zgodi„Zgodi se po tvoji volji!«“

»Stojva„Stojva, Turčin! Jaz ostanem mož beseda.

Potrkaj in zakliči: ,Bog‚Bog z nami'nami‘ in odprla

počakaj.«“

»Sedaj„Sedaj pa hodi po poti, od koder si prišel«prišel“,

»Alah„Alah me je podpiral«podpiral“, zakliče tiho Alambeg.

potrka in zakliče: »Bog„Bog z nami!«“

»Izdani„Izdani smo«smo“, zakliče z močnim glasom

»Alah«„Alah“ v turških šotorih.

»No„No, gospod poveljnik, ali sedaj veš, kdo

sem jaz? Kako se ti kaj godi v zraku?«“

»Saj„Saj sedaj me pusti ...«“

»O„O ne, dokler se ne iztegneš, hočem ti

še družbo delati«delati“, govoril je Cucelj peklenske

»Kje„Kje je moj Matijče?«“ povprašal je s

»E„E, ta bo sedaj Turkom tlako delal. Ne

boš ga več videl. Živ pa je, živ.«“

»Hvala„Hvala Bogu!«“ reče še oskrbnik in življenja

nad grdimi Turki ga je navduševal. »Fantje„Fantje,

le naprej!«“ zakliče svojim hlapcem in turške

prebredla pri Kranju Savo in

»Bog„Bog ve, kje je sedaj moj ljubi Jakop?

dohiti turških roparjev,«“ izpregovori Katarina.

»Ne„Ne skrbite preveč, milostna! Angel varih

njegovo srečno vrnitev.«“

»Poglej„Poglej, poglej, moja ljuba Rotijica, tam

bolje.«“

»Ne„Ne vidim, gospa! To je najbrže tisti

že odšli.«“

»Le„Le počakaj, Rotijica! Sedaj še ni varno

v grad in povedal bode vse.«“

»Kaj„Kaj pa, če so ga Turki ujeli? Oh, kar

groza me je!«“

»Kako„Kako je to, ljuba moja, da znaš druge

bo vse.«“

»Vendar„Vendar ste se nas spomnili, velečastni!«“

»Vi„Vi nekaj veste, velečastni! Povejte nam!«“

»Ne„Ne mučite se preveč«preveč“, začne župnik s

pretrganim glasom. »Milostna„Milostna! Za gospoda

jedenkrat prav dobro naklesti, kar Bog daj!«“

»O„O Bog daj!«“ ponovi gospa in sede na

»Toda„Toda v Hribu niso bili tako srečni«srečni“,

»Kje„Kje so moj oče? kje moj brat?«“ hiti

»Povejte„Povejte, prosim vas, velečastni gospod!«“

»Nekdo„Nekdo jih je izdal v Hribu. In Turki

so ulomili v tabor ... .«“

»Ali„Ali je Jakop med njimi?«“

»Takoj„Takoj vam sporočim, a sedaj še nisem

Četa še daleč.«“

»Evo„Evo vam vojnike!«“ zakliče župnik in

»Oh„Oh, da bi le že Jakoba zagledala! Potem

bodem mirna.«“

»Jeden„Jeden je ranjen in najbrže je gospod

sam«sam“, reče čuvaj svoji ženi. Silno tesno mu

rekel: »Le„Le pridi večkrat pogledat, Cucelj!«“

»Toda„Toda ne povejte Poženskemu mazaču,

nevoščljivost!«“

»Dobre„Dobre postrežbe potrebujete. Koga izvolite

za to, gospod?«“

Grajščak se nasmehne in odgovori proseče:

»Rotijico„Rotijico, kakor sem že davno želel.

se, in kaj počnem sedaj brez Matijca?«“

»Torej„Torej jaz privolim, dokler ne okrevate.

uravnajo.«“

»Ubožica„Ubožica, kako bo prebolela to dvojno

To je hudo, oh!«“ vzdihne Katarina.

»Ne„Ne bojte se, milostiva! Dekle ima veliko

ta hudi udarec.«“

»Kaj„Kaj želite, milostiva?«“

»Stopi„Stopi bliže, Rotijica! Ali poznaš tega

gospoda v postelji?«“ reče gospa.

»Kako„Kako ne bi poznala dobrotnika mojega

gospod!«“

»Ali„Ali bi mi ti hotela kaj pomagati, Rotijica,

da bi poprej ozdravel?«“

»Jaz„Jaz sirota bi pomagala? Ako pa le morem,

storim rada.«“

»Ostani„Ostani pri nas toliko časa, da gospod

ozdravi, Rotijica! Želi, da bi mu ti stregla«stregla“,

»Rotijica„Rotijica, dovolil sem«sem“, odvrne duhovni

gospod na molčeče Rotijino vprašanje. »Pozabiš„Pozabiš

lože hudi udarec.«“

»Ne„Ne skrbite, velečastiti! Da bi le zopet

cerkvici, pa bom lahko prenašala svoje bolesti.«“

»Tako„Tako, tako, Rotija! Saj pravi Gospod:

jaz vas bodem poživil.«“

»O„O Jakop moj!«“ izpregovori iznenajena

»Hvala„Hvala Bogu, da sem mogel zapustiti

sobo!«“ odgovori sin.

»Res„Res hvala Bogu in Materi božji, kateri

si se utrudil.«“

»O„O kako želim že zopet sesti na konja in

ne vem, kaj mi je?«“

»Ali„Ali te noga še boli?«“

»To„To ne. Ali duša moja je tako nepokojna.

dokler ...«“

»Ne„Ne govdri mi tega, moj sin! Vem, da si

kako junaško prenaša vse bolesti.«“

»Res„Res da me je skoro sram, da sem tako

mehak. Kaj si neki misli Rotijica o meni?«“

»Zakaj„Zakaj vendar poslušaš zmerom tega

še začarati.«“

»O„O moj Friderik! Zakaj tebe ni več?«“

»Razvedri„Razvedri se, moj sin! Nikar ne kliči

in —«—“

»In„In da bi se ne izneverila samostanu,

kajneda, moja mamica«mamica“, nadaljeval je Jakop,

nasmehnivši se. »A„A zakaj se nam tako umika

zadnje čase.«“

»Slutim„Slutim pač, da radi Cucljevih obiskov.

občuješ.«“

poslovi se in molče«molče“ odide.

»O„O moj Bog, kako se mi smili! Kaj neki

ima na srcu?«“

»Vaš„Vaš sin je bolan na duhu. Ne dovoljite

za razvedrilo in obiskujte sosede.«“

»Blagorodni„Blagorodni gospod! Jaz sem sel, poslan

mnogo jih je gotovo.«“

»Pojdi„Pojdi, da se okrepčaš v kuhinji!«“

»Fantje„Fantje, zavarujte me, da mi roka odpočine.«“

v samostanu kot bela nuna.

Bilo je na veliki četrtek 1l. 1475. Župnik

»Temu„Temu ne!«“ zakliče Rotija gospej Katarini

»To„To je tisti Cucelj, ki krade po gozdu.«“

in ko prednica reče Cuclju: »Vi„Vi si

prositi«prositi“, tedaj Cuclju zažare drobne

»Le„Le čakaj!«“

»Aha„Aha, ti si tisti škorpijonarček, kaj ne?«“

»Sem„Sem, sem, ako te je volja vedeti«vedeti“, odgovori

»Zakaj„Zakaj pa vedno laziš tihotapsko po

Kdo ti je dal to pravico?«“

»Imam„Imam pravico hoditi in loviti povsod,

in tudi tam, kamor seza pravica samostanska.«“

»In„In kdo ti je dal to pravico, presrečni

Martin Cucelj?«“ popraša še jedenkrat pisar,

»Nihče„Nihče drugi, mogočni gospod pisar, kakor

njegov brat Jakop.«“

»Izkaži„Izkaži se!«“ napade ga zopet pisar.

»Na„Na jo.«“

»V„V ječo ž njim!«“

hlapcema, ko sta ga zapuščala: »Fanta„Fanta, ne

pozabita, kaj znam jaz! Saj me poznata.«“

»Oh„Oh, to je svetinja mojega očeta!«“

»Takih„Takih je več, Rotija«Rotija“, odvrne ji Katarina.

»O„O, ta je očetova, poznam jo dobro. Le

očeta: J. in Š.«“

»Torej„Torej ta nepridiprav se mi je lagal.«“

»Za„Za tem tiči neka tajnost. Gospod pisar,

pozvedite vse potrebno in mi sporočite!«“

»Povej„Povej, kdo ti je dal ono svetinjo!«“

»Ali„Ali vam nisem povedal?«“

»Ti„Ti lažeš. Ime na svetinji je Janeza Šorna,

nekdanjega oskrbnika.«“

»To„To je že Rotija izvohala«izvohala“, odgovori

ravnodušno Martin Cucelj. »A„A kaj se bova

vladarsko sodišče, vladi sami, ampak samostanu.«“

»In„In kdor se pregreši zoper to, plača sto

mark«mark“, nadaljuje Martin. »Te„Te besede pa zadevajo

vi utegnili plačati, he?«“

»Jaz„Jaz plačal, kaj se ti blede?«“

»Sama„Sama sva, ljubi moj pisarček! Nihče

sitnosti ali izgubi svoje službe?«“

»To„To že, ali kaj veš o tem?«“

»Jedenkrat„Jedenkrat je nekdo povedal in bil je

Torej kakor hočeš?«“

»Tak„Tak človek ve vse, to sem že slišal«slišal“, misli

»No„No, kaj bi ti zakrival? Sama sva. Le

gozdih.«“

»Saj„Saj jaz ne hodim po samostanskih gozdih,

,Tukaj‚Tukaj imaš 100 mark srebra'srebra‘, de ženska

,Toda‚Toda predno ti jih izročim, podpiši mi

to-le.'‘

1l. 1469., ko so Turki prihrumeli semkaj.

moreš popraviti. Vsaj ubil nisi še nikogar.«“

»Ti„Ti vse veš, Cucelj! Bodiva si prijatelja!

ti mene pusti pri miru.«“

»No„No, pa si bil tako hud in me kar tako

potisnil celo v ječo!«“

»Saj„Saj veš, da so bile ženske navzoče.

pismo cesarja Friderika!«“

»Jaz„Jaz sem vsakemu hvaležen. Zato hočem

prav!«“

»Torej„Torej jaz te ukažem odvesti nazaj v

te mora takoj izpustiti.«“

»In„In kako dokažeš mojo nedolžnost?«“

»No„No, naj ti jaz pomagam. Reci, da sem

pokopavali. To ni tako velik pregrešek.«“

»Matijec„Matijec!«“ začul je mladenič odgovor. Spoznala

stran in pove mu skrivnostno: »Tisti„Tisti lepi

papir pri sebi.«“

»Kako„Kako to veš?«“ popraša beg radovedno.

»Poznam„Poznam ga. Tam je doma, kjer jaz.«“

Alama-bega popraša: »Kaj„Kaj želiš, da ti podarim,

ki si me tako izvrstno pogostil?«“

»Jetnika„Jetnika, katerega si hočem izbrati.«“

»Veljaj„Veljaj!«“ potrdi paša.

»Eh„Eh tega ne, tega bi rad pokazal sultanu

Mohamedu II. v Carjem gradu«gradu“, odvrne

»Dobro„Dobro!«“ izvozi jo hitro zviti beg. »Imej„Imej

ga, toda vse, kar je na njem, bodi moje!«“

»Obleko„Obleko njegovo bi torej ti rad imel?

dar bi bil to za-te.«“

»Ne„Ne to, predragi mi Izak-paša. Ponosen

daruješ samemu sultanu.«“

»V„V tem pismu se bere, da dobode tisoč

zlato v, kdor odkupi tega človeka«človeka“, reče Matijec

nevoljno reče: »No„No, lepa reč to! Lisjak sem,

a večji je še Izak-paša.«“

»Ljubi„Ljubi prijatelj! Če umrem, volim svoj

(Jakob Kamenski.)«“

»Kaj„Kaj želi slavni Alam-beg?«“

»Pripoveduj„Pripoveduj mi kaj, mladi Matijec! Jaz

Mohameda preroka.«“

»Daleč„Daleč, daleč je dežela, katero imam v

le toliko, kolikor se hočejo ž njimi poigrati.«“

»Lepo„Lepo znaš pripovedovati, kakor bi te

deželi?«“

»Vladarica„Vladarica tej deželi je kraljica«kraljica“, nadaljeval

je pripovedovalec. »Njen„Njen obraz je lepši

devet vojska ...«“

»O„O moj dragi pripovednik, kdo te je učil

tako pripovedovati?«“ vtakne se vmes beg,

»Mati„Mati moja, slavni Alam-beg!«“

»Divna„Divna žena to! A nadaljuj, dragi moj!«“

»Kraljica„Kraljica te čudovite dežele je imela tri

blagoslov vam obetajo.«“

»Stoj„Stoj, dragi moj služabnik! Žalost se pričenja.

do srca.«“

»Razložim„Razložim ti pripovedko, slavni Alam-beg!

moj pobratim Jakop?«“

»Ljubi„Ljubi moj, tega je izročil mogočni Izakpaša

sultanu v Carjem gradu.«“

»In„In kaj bo ta počel ž njim?«“

»Čakal„Čakal bo nekaj časa, ali mu pošlje

goltanec in zadavil ga v ječi.«“

»Ti„Ti, slavni Alam-beg, želiš, da ti razmotam

sama, božja Porodnica, Devica Marija ...«“

»Stoj„Stoj, krščanski pes! Kako se predrzneš

ziniti kaj takega pred mojimi očmi?«“

»Vzemi„Vzemi piščalko in godi mi kaj veselega«veselega“,

»Kako„Kako bom pel vesele pesmi, če mi ne

gredo iz srca?«“ mislil si je otožni jetnik.

»Ali„Ali je Kranjica?«“ zakliče skoro na glas.

Toda ne dolgo. Nekega dne«dne“ prisopiha pred

»Vem„Vem, da sem v tvojih rokah in da ne

katera te bo uščipnila v prste in v srce.«“

»No„No, kaj je s tem?«“ popraša osorno

»Pisar„Pisar bi ti povedal — ako ga ne bi

tvoj oče je bil hudodelec!«“ In razložil