Signor Giannino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m popravki |
||
Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Signor Giannino
| poglavje=
| avtor= Rado Murnik
| opombe=
| licenca=javna last
| obdelano=4
| spisano= 1892
| vir= http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/280259.pdf
}}
{{rimska poglavja s piko
== I. ==
Vrstica 20:
i danju i nočju?
Tvoja ljuba plače,
ali kaže: „Hoću!
Stanko Vraz.
</poem>
Vrstica 76:
si je izbral zase. Izvrševal je nečuvene čine baladske hrabrosti s
krempljem in zobom in se potem »po dobljeni slavni zmagi« uljudno
ponudil dotični lepotici za »cavaliere servente«. Celó dobro teto Veroniko je ostavljal take čase; kaj se hoče: »
strehah in dvoriščih in si naslajal estetiško srce v pristni romantiki.
Izvirna čustva silne svoje ljubezni je izlival pri bajnem luninem svitu
Vrstica 126:
ne bilo pri hiši?«
»Saj mu ne stori ničesar, teta; gospod Gvozdan ga vselej pokliče k sebi. In naš muc je tudi tolikanj pameten, da ne gré doli.«
Ko je mlada déklica imenovala »njegovo« ime, zažarilo se ji je
lice nekamo sumnjivo. Ako bi kdo trdil, da se ji je cvetoči obraz zardel
Vrstica 166:
bode dekle kdaj vzgledna žena. Teta Veronika je imela svoje estetiške potrebe, kar je ni motilo, da bi dobro kuhala in gospodinjila.
Nje Simona Jenka je okapljala marsikatera odkritosrčna solza, posvečena speminu nevrednega Italijana. Glasbo je visoko cenila: Minka se
je učila klavirju, Bogdan pa goslim, dasi bi se bil rajši v prostih urah {{prelom strani}}
igral — »Indijance«. Osrečeval je namreč drugi razred gimnazijski z
nemirno svojo osebico, baš v ónih letih, ko so slavni divjaki, po belokožcih krivično zatirani, učeči se mladini jedini in prvi idejal.
Vrstica 243:
»Ljubljeni bratje! Manitu nas je udaril z mogočno roko svojo.
Zadnjo sredo so nas zvito premagali belokožci, ki imajo véliki vigvam
realski blizu zelene
svoje? Samó zató, ker se premalo vadimo!«
Vrstica 259:
Poglejmo v tem nekoliko na vrt in na dvorišče. Gospodičina
Veronika je zahajala vsak lep dan na vrt tik hiše in sedevala pod
staro hruško. Tù je sáma ali z netjákinjo brala in pletla.
{{prelom strani}}
Danes Minke ni bilo, pač pa je sedèl »signor Giannino« ob nje
Vrstica 302:
bližnje rešilno drevó, temveč udaril po sredi vrta, lahkomiselno tolmačèč si pójem o části. Takó sta se drevila, bela nedolžnost in črna
pregreha, zlobni demon Ahriman za dobrim Ormuzdom, luč za temò
brez usmiljenja do nežnih cvetic in mladih nasadov, rezala jo po gredicah, po solati, vedno dalje, dalje ...!
{{prelom strani}}
Čudni vrišč doseže tudi indijansko tanka ušesa zborovalcev
Vrstica 359:
se smejo sedaj udeleževati »Brzi jelen« in »Kosmati medved«, »Debeli
jazbec« in »Zeleni martinček«. Bog vé, kakó bode vodil »Skakljajoča
pastiričica«, namestnik njegov, hrabri narod ...
{{prelom strani}}
Takó je mislil Bogdan in tiho čepèl na klopi nasproti sestri in
Vrstica 403:
Te njene ekspektoracije pa niso trajale dolgo. Potniki so se
spustili v glasen smeh, vidèč podjetnega muca, kakó uhaja s smelim {{prelom strani}}
skokom. Še bolj so se smijali jeremijadi stare gospodičine. Minka je
mislila, da ji je umreti od srami, nadejebudni Bogdan pa si je želel
Vrstica 452:
Z vso krepostjo ženske radovednosti sta ugibali stara in mlada
kdo bi utegnil biti zmožen takega nenavadnega prijateljstva. Minki
je šinilo v glavo, da »on«, ali samó za trenutek; ne, to je nemogoče.
»Véš kaj, Minka, bodisi že, kdor hoče; žlahtno srce ima, pa je!
Dobri človek! Ko bi mu bilo kàj do denarja, poslal bi nam muca
po pošti. Ali da pride sam, to mu daje izvrstno izpričevalo! Venderle
se mi zdi čudno, da vé za naš naslov. Sáma ne vém, kakó bi mu
Vrstica 505:
»Drage volje, milostiva gospodičina! Giannino je prihitel po
svojem skoku naravnost v skladišče k delavcem. Delavec mi ga je
prinesel pokazat. Vzel sem ga domóv, in sedaj je tù. Kakor vidite, {{prelom strani}}
pri tem nimam nikakeršnih zaslug. Rad bi bil storil kàj več za takó
lepó živalco, če bi bilo treba.«
|