Križev pot Petra Kupljenika (1911): Razlika med redakcijama

„Imamo»Imamo še daleč do Tolmina?"«

„Dobro»Dobro uro — ne, vi stopate hitro, mudi se vam: tri četrt ure dobre hoje — še ne."«

„A»A kako tako zgodaj pokonci?"«

„Ne»Ne poznam vas, možje, ne zamerite, če odgovarjam z vpra­šanjem: kam pa vi tako rano v procesiji in z lučjo? Gotovo pri­hajate od daleč?"«

„S»S Kranjskega. Boste že še slišali. Iz Loke."«

„Boste»Boste slišali, boste,"« je prikimal ujetnik.

„Smo»Smo jih vajeni zadnje čase. Vsak hip poči katera. Evo, žena mi je ušla ponoči, brez krega in brez žal besede; se vzbudim, se okrenem — Tine nikjer."«

„Bogve»Bogve, anti ne bo daleč."«

„Saj»Saj to je hudič. Da bi že ne vedel, kje jo imam iskati, tako pa ... Ti prokleti norci, da bi jih strela ..."«

„Kateri»Kateri norci?"«

„Glejte»Glejte, včeraj mi je tudi ušla. Da. In veste, vse predpoldne smo jo iskali; doma, drugod, po celi vasi, v gozdu, na polju. Na­zadnjeNazadnje priteče Žefica vsa upehana: „Tata»Tata, mamo sem videla, gori pri novi cerkvi se prekucuje in z njo vse polno drugih. Vlekla sem jo za krilo, pa me ni hotela nič več poznati in me je zapodila."« Jaz, si lahko mislite, naravnost k cerkvi. Kakor je povedal otrok. Tina se je valjala po tleh in metala svoje težke cokle v zrak, da so ji padali na glavo, na nos, na čelo. Vse noge je imela krvave in je vpila in kričala z drugimi vred. Bilo jih je kakih trideset — o, več, več — moški, ženske, staro, mlado. Groza me je bilo teh spačenih obrazov, ki so tulili, jokali in se smejali. Tina je vstala in ponujala ostudnemu starcu močno krepelo, naj jo natepe po hrbtu. Mislite, da se je prismoda prismojena kaj obotavljala? Nič; zavihal si je rokave in klical obsedeno tolpo skupaj. In kako so ga ubogali! Kakor bi trenil so napravili kolobar. Ta je vihtel bič, oni gorjačo, tretji vrv, palico, šibo. ,Marija, dečla žegnana', so začeli peti in mahati drug po drugem, da so vsi hkratu tepli in bili vsi hkratu tepeni. Možje, vi se smejete in majate z glavami. Meni bogme ni bilo na smeh. Zakadim se vanje in pograbim Tino. Kakor da bi segel v sršenovo gnezdo. Ta hip so me obsuli in toliko da sem jim ušel. Tino sem moral pustiti in še zmerjala me je z brezbožnežem, ki sem pogubljen že na tem svetu. Praznih rok sem jo moral odkuriti; sklical sem vaščane in šele z njih pomočjo sem spravil ženo domu."«

„Zakaj»Zakaj pa svojati ne razženete?"« je vprašal ujetnik.

„Pri»Pri župniku smo bili in pri glavarju."« In?"«

„Prvi»Prvi meni, da malce počakajmo. Naglica ni nikjer dobra. Ti ljudje molijo, pojejo svete pesmi, se bičajo. Imajo v svoji sredi šestnajstletno dekle, ki se baje po noči glasno razgovarja z angeli. Zadnjo soboto da se je menila z nadangelom Gabrijelom, pravil ji je, kako je priletel iz nebes in oznanil Mariji, da bo rodila Jezusa. Potožil ji je tudi, da ljudje tukaj tako malo časte Mater Božjo, Župnik je avšo poklical k sebi, a družba ji ni pustila. Skriva jo in brani in le redkokdaj jo je videti med njimi, ko imajo svoje pro­cesije in molitve. Ponoči se zberejo v kaki hosti, posedejo okrog dekleta in poslušajo med pritajenim ihtenjem njene prikazni. Gospod župnik so se obrnili na duhovsko gosposko v Čedad, odgovora ni še nobenega."«

„In»In glavar?"«

„Pritrjuje»Pritrjuje župniku in čaka z njim."«

»Naprej!"« je ukazalo trdo iz zadnje vrste. „Mož»Mož, danes ali jutri se bomo tod zopet vračali, tedaj se lahko pomenimo kaj več. Zdaj ne utegnemo. Zrelim ptičkom je treba nemudoma odmeriti plačilo, drugače si ga vzamejo sami."«

== II. ==

„Rad»Rad bi videl tega vašega ujetnika."«

»Dajte, dajte, naj pogledam še enkrat. Zanimivo pismo, vrlo zanimivo."« Naslonil se je nazaj in razgrnil list. Med rahlim smiho-tanjemsmihotanjem so mu begale oči od besede do besede, od vrste do vrste, in ko so prebežale že dobro polovico, so se mahoma dvignile in se pomenljivo zapičile v glavarja. Duhovnik je čital naglas:

„». . . ker želimo, da se naša in naših dedov vera ohrani čista tudi v Vaši deželi in da se patriarhov vpliv omeji po možnosti onstran Soče ..."«

„Gradec»Gradec! Bomo že tako ukrenili, da se gospodom tam ne bo treba pritoževati, niti vam, prečastiti, se umikati proti Čedadu. Bla­govolite mi slediti."«

„Štefan»Štefan, ali je po noči kaj ropotalo?"«

„Nič»Nič, gospod, kakor da ni žive duše notri. Vi veste, da ne spim, odkar sem tistemu, saj veste, — Štefan je napravil tri križe, na čelu, na ustih in na prsih —■— odkar sem mu tale parkelj s šape sklestil — segel je v žep in pokazal črn parkelj, bil je videti kozji —, takrat, veste, bogme, če ni bilo tistega gabra, gospod, in pa . . ."«

„Je»Je že prav, Štefan; ali je oni notri večerjal?"«

„Tisto»Tisto ne vem. Skodelico juhe sem postavil na mizico, kakor ste ukazali, in pa kos kruha. Ta šema črna me še pogledala ni; pa je bilo videti izpito, lačno. Hitel sem brž ven, s takimi nimam rad opraviti, še zbogom mu nisem rekel, se ne spodobi, če je tak ne-verniknevernik, kakor pravijo; kaj bi, rekel sem in še porečem ..."«

„Ne»Ne zdaj, pozneje, Štefan. Na, odpri!"«

„Peter»Peter Kupljenik."«

„Jaz»Jaz mislim, časa ste imeli nad obilico, da bi se bili naspali."« Besedam se je pridružil rahel pritisk z roko na ramo. Ujetnikova glava, sklonjena prej, da se ni kar nič odražala od črnega vseskupaj, se je polagoma dvignila in izpod širokokrajnika je zasijal obraz bledikavo in motno, kakor se zasvetlika ponoči grobarju pod lopato lobanja ali zaramnica ali bedro. Oči častivrednih obiskovalcev, ki so se medtem že bolj seznanile z mrakom in se mu privadile po­polnoma, so videle razmršeno brado, ki je štrlela na vse vetrove in pričala, da so ujetnikovi prsti, tenki in bledi kakor drobne svečice v zelenem mahu pred jaslicami tako-le pod mrak, rili korenito po­noči po njej.

„Večerja»Večerja vam je bila preslaba, kaj?"«

„ »Boste zajtrkovali?"«

„Bom»Bom."« Beseda je bila mrzla in je hotela očividno povedati več, kakor je slišalo uho.

Zdaj je vprašal arhidijakon: „Ali»Ali veste, zakaj ste tukaj?"«

„No»No, zakaj?"«

»Gospod, ne imena vam ne vem, ne časti; nisem dolžan od­govarjati."«

„Peter»Peter Kupljenik,"« se je vmešal glavar svarilno. „Bodite»Bodite pa­metni in če si želite dobro, odgovarjajte svojemu predstojniku, pre-častitemuprečastitemu gospodu tolminskemu naddijakonu, kakor se spodobi."«

„V»V Tolminu nimam predstojnikov."«

„Kje»Kje pa?"«

„Na»Na Kranjskem in v Gradcu."«

„Dobro»Dobro, v Gradcu. Upam, da boste sedaj odgovarjali."«

„Se»Se motite, gospod. Nadvojvoda vam naroča skrbeti za mojo varnost in me spremiti v Gorico. Meni ne naroča ničesar, tudi ne da bi vam odgovarjal, komu drugemu pa še manj."«

„Oho»Oho, ta je nova! Nadvojvoda vas je izročil meni, jaz vam imam pravico zapovedovati."«

„Pa»Pa dajte!"« In jima je obrnil hrbet.

„Tu»Tu je treba napeti druge strune."«

„Ce»Ce jih imate —"«

„Po»Po vsem, kar ste mi povedali in kar sem videl, se vašemu neverniku ne pride zlahka do živega. Vi bi morali, no da, hotel sem reči, da bi morali nastaviti zaslepljencu kako zanko, in — razumite me dobro — zanko, mislim, ki bi v njej zacapljal in obvisel. Da je sejal krivo vero — jaz mislim, da je kriva vera smola, ki se vleče, treba bi mu bilo prišiti še kaj drugega, na primer — saj pravim, kaj takega, za kar bi ga vlada lahko zgrabila bolj naravnost in bi ne bila podobna naganjaču, ki ne dobi niti oparjenega uhlja, pa naj nažene makar sto zajcev."«

„Ni»Ni slaba misel. Toda svetujte!"«

„» Prijatelj, tale grad — gotovo imate ..."« In je razpredel celo štrenico, kakor jo je bil zamislil. Glavarjeva glava je ves čas pri­kimavala z onim diplomatskim prikimavanjem, ki ima lahko devet-indevetdesetdevetindevetdeset zmislov, in ko je oni končal, je dobil nemudoma po­hvalno spričevalo:

„Da»Da ste mi bili vedno naklonjeni in ste mi še, sem vedel, a da ste tako vnet pripadnik nadvojvode, je bilo meni skrito in je njemu še bolj. On vas sicer ne pozna, pred dvajsetimi leti, ko bil tukaj, vašega častnega mesta še ni bilo, in pozneje, ko se je ustanovilo, je Gradec brž začel mrdati — zdaj vidim, da po krivem.«

Ali je prišlo nenadoma pomiloščenje iz nebes? Ali pa se je morebiti Gospod usmilil glavarjeve zaslepljenosti in mu je čez noč, kakor Savlu na poti v Damask, poslal milost izpreobrnenja? se je vpraševal zaman. In ta zagonetna molčljivost glavarjeva; ne bele ne črne ni zinil, le: »Poslužite se, Peter Kupljenik,« je dejal in izginil. Da ga varajo čutila? Miza se ustavlja prstom, postelja škriplje, stol ropota, prt šumi med prsti.

„Da»Da, v padec in vstajenje mnogim v Izraelu, mnogim in pre­mnogim tudi pri nas. Kje je Tvoja beseda, Gospod? Tvoji so­vražniki so opasali z njo svoja ledja proti Tebi in Tvojim služab­nikom in preklinjajo tiste, ki si jim postavljen v vstajenje. Sovraštvo je zasekalo med ljudstva, razdor je vsejal med nje nevoščljivec. Človek božji ne ve, kje je resnica in kje zmota, če mu Ti, Gospod, ne nakloniš svoje milosti, da posluša Tvoj glas in ga prinese tudi razburjenim srcem nebogljenih ovčic, ki v vseobčem vrvežu ne vedo, kod pelje steza do pastirja, in umirajo žeje, ker jim je samopašnost in hudobija prevzetnikov zblodila čisti vir modrosti in resnice in jim ponuja kalno mlako laži. Toda Tvojih služabnikov zvestoba je neomahljiva in vse muke tega sveta jih ne morejo prisiliti, da bi govorili proti svoji vesti. Ta neomahljivost je narekovala Lutru besede: „In»In ko bi bilo v Wormsu toliko hudičev kolikor je ka-menovkamenov — jaz pojdem na odgovor."« Ta neomahljivost in ljubezen do resnice je govorila iz njega, ko je izjavil spričo maziljenih temen in kronanih glav: „Tu»Tu stojim pred Bogom in Vašim Veličastvom, jaz ne morem drugače."« Jaz, Gospod, tudi ne. Daj mi vztrajnosti, daj mi moči!"«

Poglobil se je zopet v knjigo, čital je in čital in se ni mogel načitati. Duša mu je bila kakor jadna beračica, ki je oblezla šestin-sedemdesetšestinsedemdeset pragov in so jo revico povsod zapodili, na sedeminse-demdesetemsedeminsedemdesetem pa je bila za vse to obilno odškodovana: dobila je skodelo mleka in velik kos kruha. Tako tudi njegova duša. Že ves teden je morala stradati božje besede, otrpnelost, zapuščenost se je je polaščala. Zdaj je prišla zopet do studenca — pravo čudo torej, če se kar ni mogla napiti.

Večerna zarja je polagoma zbledela, mrak se je zgostil in se spuščal, kakor kragulj na pišče, vse niže in niže na vas in dolino. Po nebu so zagorele zvezde v živem svitu in mrzličavem trepetu. V zvoniku je udarila ura devetkrat in zaglušila za kratek hip živahno čirikanje in drobno cvrčanje murnov, božjih volkov in podobnega pritlikavonežnega sveta. Razsvetljena okenca vaških koč so zame-žikalazamežikala vsepovsod: jezero zvezdic, bliže grada večih, dalje čez Sočo vse manjših in manjših; na robu doline so bile čisto majhne, kakor ugašajoče iskrice ali kakor kresnice, ki so utrujene od večernega plesa posedle po hrastičju in drenovju, da se odpočijejo in za­plešejo znova.

Kadar je udarila ura dvanajst, se je Peter vzravnal, potegnil z dlanjo prek čela in prekrižal roke na prsih. Nato je začel stopati s trdimi koraki po sobi, od okna do stene in zopet nazaj. Naenkrat se ustavi ob oknu, pobere na mizi klobuk, ga posadi na glavo, se oprime z obema rokama okna, se dvigne in obsedi na njem tako, da so mu noge bingljale ven na obzidje. Gleda, razmišlja. Nato se okrene, zagrabi trdo za zid in se spusti z eno roko in se vlovi na nasprotni strani za bližnjo orehovo vejo. Bil je zadnji vrh, za tako moško težo nekam droban. Zamajal se je v širokem loku pod nepričakovanim bremenom, zlomil se ni. Peter se je z nenavadno spretnostjo spustil v vejevje in prestopil z njega na obzidje. Vrh zidovja je bil kakor celo obzidje obrastel s plevelom, slakovi in bršljanom, razrit in krhek, da se je rušil in luščil med prsti. Kakor prej na oknu, je Peter sedel z nogami ven in gledal podse. Da bi skočil? Zjutraj bi mu morali drugi pobrati zrahljane ude. Objezdil je zid in se drsal po robu v levi smeri. Vkljub nadležnemu talarju je v malo minutah prejezdil tako nad četrtino zidu in zagledal dvajset korakov pred seboj drevo. V temi ni bilo mogoče razločiti, ali je hrast, ali bukev, ali kaj. Ni stalo sicer neposredno tik zidu, a razdalja vendar ni bila tako velika, da bi Petru porušila vse upanje. Pospešil je naporno ježo po raskavem hrbtu zidanega vranca. V par krepkih porivih je bil pred drevesom. Zdaj je videl: akacija, drobnolista in ostrotrnata. Srčno se je spustil na vejo — na trn. Toliko da se ni spustil. Prijel se je niže, obstal na veji, izdrl trn in splezal urno po veji in po deblu na tla. Enkrat se mu je zadrgnil talar — rask! črna cunja je obvisela na veji, drugo je šlo za gospodarjem.

Arhidijakon je bil po navadi precej dostojanstven in nikoli da bi se reklo naravnost hrupen, nekaj, kar je dišalo nekoliko po „ex»ex cathedra"«, je bilo vedno bistven del vse njegove zunanje prikazni. Če se je čuvstvo v njem danes tako razmahnilo, so morali biti pač tehtni vzroki.

„Kjer»Kjer prej."«

,Prav tako. Zdaj že lahko potrpežljivo čaka odrešenja. Vi pa, gospod glavar, sestavite nemudoma krasno poročilo o izbornem obnašanju svojega ujetnika in ga pošljite teškemu oskrbniku Ho-henburguHohenburgu in nadvojvodi, da bosta vedela, kako malo sta se motila v svojem dosedanjem postopanju.'

„Ali»Ali kako da se vi tako zavzemate za nadvojvodo, ko vendar veste, da je kruh, ki ga jeste, umešen z oglejskim kvasom?

„Ne»Ne, do danes mi je bilo to neznano."«

„Že»Že, že . . . Toda ..."«

,Nič toda. Vi sestavite poročilo in "»po kosilu mi ga daste v pregled. Zbogom.'

Med tem je stikala doli pod gradom vaška otročad za robid­nicami, drnovci in borovnicami. Kotarjev Jaka je bil že zmerom tak, da je hotel biti povsod prvi. Če so zasledili gada in so se spravili nadenj s kamenjem — on ga je ubil, njegov kamen mu je razčesnil glavo. Če so stikali za gnez di — on je splezal, kamor si živ krst ni upal. Če so se kopali v Soči — on je skakal z naj­višjih skal po glavi v največjo globočino. Tako tudi danes. Hotel je nabrati največ jagod, ne v družbi, sam zase, da jih potem pre­seneti s polnim klobukom in se bo smejal njih dolgim obrazom in zavidnim očem. Brž v začetku se je odcepil od družbe in lezel vedno više. Ko je imel že pol klobuka, se znajde mahoma pod grajskim obzidjem. Tam je zasledil tudi lešnike — hajd po njih! Stika po grmovju, stika in zadene prav pri tleh grajskega zidu ob luknjo, zarastlo s plevelom. Velika mačka bi z lahkoto smuknila skoz njo, človek nikoli, tudi sedemleten dečak, kakor je bil Jaka> ne. Toda Jaka ni bil izmed tistih, da bi se dal ugnati od- samega premisleka. Poskusimo! Poril je plevel, skril skoro poln klobuk v nizko bukovje in vtaknil glavo v luknjo. Pritisnil je ob zid dva polža in nekaj druge gomazni, se zleknil po tleh, z rokami počistil plevel pred seboj in se začel vleči skoz luknjo. Jaka je bil za svoja leta nenavadno širokopleč, to ga je ustavljalo. No, preokrenil se je dvakrat, stisnil ramena naprej, pobrcal z nogami v tla in ob drobna leskova debelca in je bil z gla vo v gradu. Napel je še enkrat mlade kite, nategnil prožne ude in se z nemalim naporom ves upehan in potan izvlekel na drugi strani iz luknje. Bil je v gradu. Doma je slišal včasi pripovedovati, kako lepo je v gradu, veliko lepše kakor na vrtu gospoda župnika. Pa je debelo gledal, ko je videl vse še bolj zanemarjeno kakor zunaj. Visoka trava je pokrivala tla in bo­hoten plevel je silil iz špranj v zidovju. In ozko je bilo vse, in nobenih vrat, in senčno, tako pustohladno, da se je Jaki tam blizu srca nekaj stisnilo. Eno samo okence je opazil v pritličju, majčkeno, kakor jih je videl Jaka doma in po vsi vasi zadosti pri kravjih hlevih. Bo že tudi to kak hlev. Klavrn hlev, če se pomisli, da je grajski. Tukaj da so zobali oves tisti iskri konjiči, ki so jo tolikokrat tako fletno drobili skozi vas? Spoštovanje, ki jim ga je Jaka dozdaj iz­kazoval, je začelo kopneti. He, tam moli nekaj kosmatega skozi okno, kravji rep ali kali? Hušk! Jaka se je stisnil k zidu in se

,Kaj si človek ali si zverina?"« je oni za oknom bolj zastokal kakor zavpil. Otipaval si je zardele čeljusti in zobovje. Izpod levega podočnika se mu je cedila črnikasta kri, ki si jo je brisal z rokavom.

„Tam»Tam skozi luknjo."«

.Ne:"«

„Kdo»Kdo me bo videl v hosti in plevelu?"«

„Okna»Okna ni videti tukaj nobenega razen vašega."«

„Kolarjev»Kolarjev. Doma mi pravijo Jaka."«

„0»O saj se ne!"«

„0»O ne. Komaj, komaj sem se zdrsal skozi; k letu se gotovo ne bom mogel več. Še komolec sem si obdrgnil, glejte."«

„0»O ne. Še naša Tinica ne, ki ima petnajst let."«

,Ti tudi pri maši strežeš? To je lepo. Jaka, ali bi šel do go­spodagospoda kapelana in ga prosil, naj se potrudi priti s tabo do luknje?'

„Zakaj»Zakaj ne?"« '• .

,Na, tukaj imaš križec za spomin. Stopi doli in reci, da želi govoriti ž njim Peter Kupljenik. Kako porečeš?,'

„Dober»Dober dan, prečastiti gospod kapelan. V gradu želi govoriti z vami Peter Kupljenik in me pošilja, da vas spremim do luknje v grajskem zidu."«

„Nate»Nate svoj križec. Če spi v njem taka strupena kača, nočem raje nič."«

,0O, le potrpi, Jaka, to ni tako, kakor misliš. Tudi če pustiš križec tukaj ali če ga vržeš od sebe, se spremeni v kačo, če le zineš o tem, kar si videl in slišal v gradu, na mah oživi, plane za tabo, v hipu te dohitti in umori.'

„Škoda»Škoda, da sem prišel sem."«

„0»O ne, ni, pa vendar . . ."«

„Saj»Saj me zdaj tudi ne. Sosedov Štefucelj se me še zdaj ogiba, odkar sem ga premikastil, ker je lučal našega Kastorja."«

„Gospod»Gospod, najbolje, da mi daste še en križec, ki me stori ne­vidnega, in enega tudi za gospoda kapelana, da bova bolj brez skrbi."«

== V. ==

„Peter»Peter Kupljenik bi rad vedel, ali ste še njegov prijatelj."«

„Ker»Ker ne more semkaj, želi, da bi jaz posredoval med vama. Pravi, da dobim od vas cekin."«

„Jaz»Jaz bi ga rad videl."«

„Hvala»Hvala lepa, gospod kapelan. Peter misli to tako: jaz vam bom nosil njegova vprašanja in vi mu boste po meni odgovarjali.

„Bil»Bil je že pred mano tukaj — kakih sedem let."«

„V»V dveh letih sem bil trikrat pri njem."«

»Seveda. Namignil mi je, zakaj so me premestili."«

,Zakaj ?'

„Da»Da bom bolj pod nadzorstvom. Tam v tisti kranjski luknji sem se jim zdel presamostojen."«

,Pa obhajaš še vedno sub utraque ?'

„Če»Če kdo želi."«

„Župnik»Župnik je prizanesljiv, kakor so vsi, ki jim celibat ne diši."«

„Ta»Ta ima drugih opravil do vrh glave, nikar da bi hodil gledat kako jaz obhajam. Zaupanja nima pri ljudstvu nobenega."«

,Gospod kapelan, hitro, hitro odtod !'

„Za»Za Boga, kaj pa je?"«

„Ne»Ne, ne, preblizu hiš sva. Gospod kapelan, tu sem jo zavijva k vam na dom, nikar skozi vas, tam vam povem."«

Molče sta stopala proti kaplaniji. Spotoma je potegnil Jaka ponovno mali križec iz žepa in ga motril s skrbnim očesom. Prvi­kratPrvikrat se mu je že zazdelo, da steguje izza trnjeve krone Zveličarjeve huda kačica svoje dvokrako želo in toliko, da ga v hipnem strahu ni spustil na tla. Toda ne, nič ni bilo — nikdo ju ni slišal.

,K Petru so prišli gospoda. Ko je pred vrati zasliša 1zaslišal stopinje, je imel ravno še toliko časa, da mi je ves preplašen šepnil: „Teci»Teci! Drevi prinesi pilo! Gredo! Teci! Molči!"« Videl sem, da so se vrata odprla, in zbežal; če je mene kdo videl, ne vem.'

Tisti večer je Peter zopet slonel ob železni ograji. Iz bližnjega gozda je prihajalo skovikanje. Iz teme se je izluščil otroški obraz, bled, z bliskovitimi očmi, in za obrazom cela otroška postava. De­snicaDesnica je segla za srajco in vtaknila podolgovato orodje skozi okno, levica je tiščala križec. Iz okna je šepetalo:

Bledi obraz je utonil v temi kakor prikazen in kmalu nato je sipljalo v noč kakor črvovina z razjedenega tramu raskavo, ena­komerno praskanje. Od časa do časa je vtihnilo kakor črv, ki je privrtal skozi in začne drug rov. Nato zopet ista pesem, enakomerna in enolična. Najprej je prihajala čisto od spodaj pri oknu, v desnem kotu. Cez dobre pol ure pa se je zazdelo, da se je skrivnostni pevec prestopil za ped proti levi in čez druge pol ure zopet in tako trikrat, dokler ni prišel čisto v levi kot. Zdaj se je pomaknil za ped navzgor. In zopet je pelo in praskalo. Naenkrat pade lunin žarek tjakaj in kakor bi presekal, kakor bi zmotil skrivnostnega pevca, je pesem mahoma utihnila. A že čez nekaj minut se je začelo zopet prejšnje cvrčanje in v bledem svitu je bilo razločiti nekaj svetlega — drsalo je po klinu železnega omrežja od znotraj proti ven in zopet nazaj. Bledikavi prsti so se svetlikali iz teme in so očividno vodili enakomerno gibanje, ki so bile vprte nanj velike, zelene oči. Zdajpazdaj so se prsti ustavili in potipali klin, zelene oči so se ponižale, da so se pokazale na ozadju upalega obraza kakor dvoje zvezd strmečih v oblačni noči skozi modro zaplato v sivem nebu. Takrat so se ustne skoro dotaknile klina in odpihnile svetločrnikast prah, ki se je bil med praskanjem nabral.

,France ?'

.»Da."«

„Prav»Prav si imel, da nisi. Tisti, ki so to raznesli, nočejo poznati razmer. Mar misliš, da bom tukaj, naddijakonu pred očmi, pridobival očitno in hrupno za resnico ljudi, ki zanjo še niso zadosti priprav­ljeni? Tako se godi tam pri vas. Kaj nas učijo katakombe, prijatelj? Ah razsajati po ulici? Misliš, da je naši stvari v prilog, če tebe zdaj odženejo, pa če ostaneš makar desetkrat stanoviten? Stanoviten in prost, prijatelj, to velja!"«

„Zato»Zato pa je treba previdnosti. Ljudi pridobivam pomalem, osebno, natiho, najprej tiste, ki so videli kaj sveta, obrtnike, roko­delce — kmet, veš, je bolj trda kost, a tudi teh imam že nekaj. In naddijakon vsega tega niti od daleč ne sluti. To se pravi delati, premišljeno, pametno delati."«

,Toda enkrat boš moral vendar na dan/'

„Ko»Ko bo stvar zadosti daleč, zakaj ne! Zrelo pšenico bomo seveda omlatili, zelene pa ne, kakor delate vi tam po Kranjskem. Kolikokrat sem vas svaril: natihem, dokler nimate tal! Vi pa ne in ne, in zmerom bum-bum in tra-tra; potem pa imate. Tekate po lečah, rogovilite — no, in potem... kakor tisti Vašang, ali kakor ti —«

„Eh»Eh, ne vem, ne vem — kazal se je preveč, kakor ti."«

„Ne»Ne govori, Peter! Vem, rad si jo imel in rad bi slišal o njej. A jaz, glej, bi rad molčal. Žalostno."«

„Nerad»Nerad govorim, a če ukazuješ. Čuj: dobro se je bila izurila v gospodinjstvu. Videl sem, da boljše gospodinje ne dobim in sem ji pred letom odkril svoje namene in jo vprašal, ali mi hoče postati družica skozi življenje."«

„Najprej»Najprej se je obotavljala."«

„Kaj»Kaj tisti otrok? Ali kaj veš?"«

„No»No, da . . ."«

Petru so odkazali tesno celico z nizkim stropom in golo slam-njačoslamnjačo ob strani.

,Tukaj imate rog, ako česa želite, zatrobite/,' je rekel Attems.

,Za devet ran Kristusovih,' je prisopihal oskrbnik, ,ali vas straši, kakor je pred osemdesetimi leti Benečane, ko so prirogovilili sem, da mi budite ves grad?"«

„Lačen»Lačen sem."«

»Lačen sem, razumete, lačen!"«

„Zadosti»Zadosti bo."«

Torej je vendarle res. Dete je njegovo in Štefanijino. Da ni bilo zidu med njima, bi mu bil pljunil v obraz, da bi si nikoli več ne izmil njegovega zaničevanja z lica. In nakonci, ko mu je za­brusil lopova v obraz, je še nekaj čeljustal, da, med tem, ko so privreli grajski skozi okno in hiteli njega vezat, je kaplan še nekaj čeljustal, ali ni to naravno in kaj je slabega na celi stvari, ali ni on, Peter, napravil ravno tako in ali ne delajo drugi takisto. Torej zato! Dobro se je izvil. Toda ... navsezadnje ... če se prav premisli . . . na vse strani — ne, ne, Peter se ne bo mogel nikoli sprijazniti s to mislijo. Ona, njegova Štefanija, njegova edina! Rožo je dal slani v varstvo, jagnje zveri, dragulj tolovaju, klasje toči, vero neverniku. In zdaj, Bože mili, zdaj mu je celo maščevanje odvzeto. Prostost je šla po vodi, a ko bi jo tudi imel, ali bi se drznil dvigniti roko nadenj v zavesti, da z njim zadene tudi njo? ,Ah, gospod, vem, zoper Tebe grešim in zoper Tvojo besedo, ali glej, preveč si mi navalil na rame. Ti sam, pomisli, v hipu, ko si bil samo človek, ali nisi omahoval na vrtu Getsemani? In jaz, glej, jaz sem samo človek. Pozneje se bom kesal, pozneje molil — zdaj, Ti Vsevidni in Vsevedni, zdaj moram preklinjati, sovražiti, hlepeti po krvi, po osveti. Grešna je mogoče moja misel, a jaz sem samo človek: da ni tega zidovja, črnega in sovražnega, šel bi naravnost k njemu, in bi ga zadavil — sladka misel! — zadavil, te prste bi mu del okoli vratu, tako, stisnil bi, močno, močno, da bi mu ves obraz počrnel, da bi se mu jezik napolnil krvi in bi mu črn in modrikast molel iz ust, da bi se mu oči vrtele in preobračale v onemoglem besu in krog stisnjenih, posinelih usten bi mu zacvrkutale bele pene, svetle čipke na krvavi halji mojega maščevanja. Kako bi ti vriskalo, srce moje, kako visok bi bil tvoj hozana! Nebo, ti si vedelo, kaj je meni Štefanija, nebo, ti si videlo mojo ljubezen, slišalo si moje želje, ki so romale dan na dan proti tebi — in vendar, in vendar! Daj, pošlji mi omame, spanja, nezavesti, da ne bom več preklinjal in si nakladal tvojo jezo na glavo. Toda ne, ti ne čuješ, ali pa se celo paseš na boli črva, ki ga je trda peta pohodila samo napol, da se zvija in krči in mu ni pričakovati ne pozabe ne rešitve. Stefanija, Štefanija! Da me ne obsije nikoli več blagodejno solnce tvojih modrih oči, nikoli več se me ne oklenejo tvoje nežne roke? Ti si umrla, in da je bol večja — mrtva živiš! Kako si mogla po­zabiti name? Ne, proč misel! Štefanija meni pozabila, pohujšljivec je ubil mojo Štefanijo in je vzel njeno telo, to nežno telesce, čvrsto in belo. Ah, ubil jo je, njeno dušo je zalučil v pekel, telo pa je pobral, grešnik, in ga nesel domu v posteljo.'

Kos je bil zdrobljen do zadnje mrvice. Oče se je prijel za sedlo, prekobalil z desno nogo široki konjev hrbet in vtaknil do-kolenskedokolenske škornje v svetle stremene. Nasmehnil se je še enkrat nazaj in dekletce mu je mahalo z ročicami.

„Da»Da,"« je zaploskalo dekletce.

Oče se je sklonil na konju, potegnil hčerko k sebi, jo posadil preds*e in pognal rjavca v dir okoli dvorišča. Dekletce je skakalo, se smejalo in ploskalo. Nato je konj obstal in Štefanija je smuknila na tla.

== II. ==

Ogovorjenec ni odgovoril, le rahel smehljaj, ki mu je zašvi-gotalzašvigotal izza košatih brkov kakor igrav delfin iznad lenih valov, oko­vanih v težko zlato popoldanske pripalice, je povedal jasno, kako prijetno so ga pošegetale krog srca župnikove besede. Planil je s konja in povedel trojico, ki ga je peš komaj dohajala, v župnikovo stanovanje.

„Ne»Ne. Jaz sem odgovoren svojim predstojnikom; le brž se pomenita!"«

„A»A moja naročila so samo za vas, gospod fajmošter."«

„Od»Od vaše žene prihajam in od Krištofa Galla."«

„Ne»Ne vem, menda, pravijo."«

„Kako»Kako se imenuje mali, ali Primož?"«

„Torej»Torej ne bo nič iz njega?"« je vprašal dalje Peter.

,Jaz ne morem več čakati. Gompa, ti si opravil — je zagodrnjal župnik, — lahko greš; in vi, gospod namestnik, boste gotovo tako prijazni, da spremite vjetnika zopet na grad, kajne? In — jaz upam

.»Ne."«

„Po»Po mojih mislih — eh, potem boste zopet rekli, da me ni bilo v cerkvi."«

jProsim,Prosim, prosim, gospod namestnik, to je bilo samo v šali.'

„Vem»Vem, je rekel Attems hladno."«

/,Torej, kaj ste hoteli reči?'

„Po»Po mojih mislih —"« Attems je potegnil župnika k oknu in mu nekaj šepetal na uho. Župnikov obraz je kazal, da jabolko, ki mu ga ponuja sobesednik, mora biti kislo ali pa črvivo. Namestnik je končal in se ozrl vanj z vprašajočim pogledom. Župnik je pre­mišljal še vedno.

„Ce»Ce želite, Gompa, greste lahko z nami na grad,"« je rekel namestnik.

,Andrej, povej mi vse, vse, kako je doma. Katra, praviš je zdrava ?'

„Radi»Radi nje vam ni treba biti v skrbeh, gospod fajmošter. A ona, revica, si ne more dati miru, vedno in vedno tarna in joče po vas. In mi vsi smo tako v skrbeh za vas."«

„Še»Še tisti večer, žalibog. A to me tolaži, da je izdihnil tako vdano, tako pomirjen. Preden ste prišli vi, je mahal z rokami, silil s postelje, pa bledlo se mu je skoro neprestano. Jaz, veste, da se ne bojim kmalu koga, a takrat ga nisem mogel vdržati. S Sante-tovimSantetovim Jožetom sva ga držala, kar sva mogla. Po vašem odhodu pa je tako lepo sklenil roke na rjuhi, mirno nas je gledal vse, ki smo stali ob postelji, in tako je izdihnil."«

,Peter Kupljenik, vi ste oženjeni?' je vprašal župnik. »Da.8

,Torej ti „Loci»Loci communes theologici a Melanchthono"« niso vaši, ta „Noviga»Noviga testamenta pusledni deil"« ni vaš, in ta podpis n vaš, to ime ni vaše, vi se ne imenujete Peter Kupljenik?'

,Pišite!— In ta „Catechismus»Catechismus mit dreierlev kurtzen vnd aufi-fiirlichenaufifiirlichen Aufilegungen"« ni vaš? To je zalezlo vse tako ponevedoma v vašo omaro?'

»Da."«

„Papež»Papež je dovolil."«

„Iz»Iz strahu pred onimi, ki ne ljubijo resnice, in proti svoji vesti."«

„A»A ne od pokore."«

„Po»Po ukazu Izveličarjevem, on je moj vrhovni predstojnik."«

»Saj vi tudi veste, če nočete namenoma preslišati notranjega glasu."«

»Vedno se trudim in molim, da bi se približal popolnosti, da bi napredoval —"«

jPovejte mi, gospod župnik, za božjo voljo, kje ste dobili te knjige?"«

»Kaj, ali so vaše? Jaz sem mislil da ne, ko ste ves čas tako lepo molčali po starem pravilu: molk je zlato — samo ne vem, če boste vi tega zlata deležni."«

»Le vi sami je nočete videti."«

„Zveste»Zveste že, kadar bo potrebno. Radi knjig se nič ne mudi, a nekaj drugega bi vam rad povedal: vašo hčerko sem videl."«

„Da»Da, Štefanijo. Vaša lepa Štefanija je imela roke zvezane na hrbtu in je korakala prav korajžno pred oboroženimi hlapci, pa smejala se je tudi, smejala, in še kako naglas, kakor da gre na ženitovanje."«

»Vidite, Peter Kupljenik, kako sem uslužen. Tudi to vam lahko povem prav na tisti poti, po kateri ste primarsirali vi nedavno v Tolmin; a ona je šla v nasprotni smeri."«

,Kam?"«

»V Ljubljano, prijatelj, da jo odvadijo smeha."«

»Kdor ne veruje, ni treba, da vprašuje."«

»Oprostite, vse mi ne pride hkratu na misel. Toliko opravila, toliko skrbi. Dva dni sem bil gori, a moral bi ostati najmanj cel teden in tudi v dveh bi ne uredil vsega. Jaz ne vem, kako se je v tem tolminskem kotu zaredilo zadnji čas toliko gnilobe."«

,Pa bi bili ostali dalj časa!"«

„In»In tukaj? V teh dveh dneh mi je zopet vse zastalo. Našel sem tam tudi čedadskega naddjakona; a človek zares ne ve, kako bi ž njim govoril. Ni ne krop, ne voda. Liže se z glavarjem, plevela pa, ki je že skoraj žito prerastel, ne vidi. V teh dveh dnevih sem jaz marsikam posvetil in sem ga prisilil, da me je spremljal. Po­kazal sem mu, kakega garjevega kaplana je imel v neposredni bližini, ne da bi kaj slutil. Naučil sem ga, kako se „pia»pia fraude"« „pobožne"»pobožne« knjige izvabijo iz nepoklicanih rok, nabral sem jih toliko, da bomo lahko kurili ž njimi do novega leta. Skoro dozidano, po skakaški zalegi oskrunjeno svetišče pri Sv. Luciji sem dal podreti, norce po-lovitipoloviti in jih odvesti v Ljubljano. Ah, sam ne vem, kaj sem vse napravil. Popravil in poskrbel sem, kar se je dalo in kjer sem mogel. Da bi že skoraj dobili tudi tukaj škofa!"«

„Patrijarh»Patrijarh se bo moral vdati."«

„Vem»Vem, vem. Oglej, se je zdelo, da hoče zamižati. Nekoliko je pripomoglo tudi to, da sem jaz oblazil doli v Vidmu vse merodajne vplivnike, in pa to, da sem se vdeležil njihove sinode. Zato sem bil „bogato"»bogato« poplačan. Doma me je že čakalo ostro pismo iz Gradca in med Oglejem in Gradcem se je struna na mah tako napela, da je imela vsak čas počiti.

„Vse»Vse prav, velečastiti, ali za zdaj moramo Oglej vpoštevati, ker veste, kaka spletkarska kovačija je tam doli in da Gradec skoro ne more govoriti z Rimom, ne da bi Oglej prisluškoval."«

»Takega župnika Šempeterci še niso imeli."«

„Kaj»Kaj, pri Ecku? Ta je lepa! Odkoder je rogovilež Trubar sejal seme nevere."«

,Gospoda ni doma,' je zaškrtala starikava služabnica Neža, ne da bi odzdravila na prišlečev ponižni ,Hvaljen bodi Jezus Kristus', vsa togotna, da ji je celo par kosmičev sline zletelo skozi tiste luknje, kjer so stali nekoč lepi beli zobje, Gompi v obraz. Jezilo jo je, da jo ta človek nadleguje baš sedaj, ko je nevarnost, da se ji rumenotolsti piščanec prismodi, največja in ga je treba, delikatneža, v tem kritičnem položaju vedno in vedno vrteti, da se obleče čez-inčezčezinčez z lepo, dišečerumeno skorjico, ki pravi sama: jej me!

»Počakajte, brž bom nazaj!"« In vkljub starim nogam je od-prhnilaodprhnila v kuhinjo brhko kakor srna. Andrej je čakal in zdelo se mu je nekam dolgo. Ali se misli babnica iz njega norčevati? Aha, saj gre!'

„Nič»Nič niso rekli."«

„Če»Če hočete, zunaj; gospod so rekli, da ne smem v njih od­sotnostiodsotnosti nikogar sprejemati."«

In je zaloputnila vrata. Gompa se je naslonil na zid in se oziral gorindol po ulici.

„Res»Res ste rekli, gospod varhidjakon, a nakonci sem vas vendar preprosil, da smem ostati do danes in priti po odgovor na pismo, ki sem vam ga takrat izročil."«

„Kaj»Kaj potuhnjenca, kaj glavi skupaj ? Nič potuhnjenca, nič glavi skupaj. Na trgu ste naju videli, vole mi je prodajal."«

„Kaj»Kaj ne bom, kakšne bukve?"«

„Ne»Ne, in ga tudi ne dobim."«

„Pravi»Pravi, da njegov odgovor je že v Ljubljani."«

„Saj»Saj sem šel, pa me je nagnal kakor psa."«

„In»In mi je zagrozil, da me spodi iz Gorice."«

„Saj»Saj se ne, če vi pravite."«

„Ne»Ne dosti."«

„Kakor»Kakor sem vam že zadnjič povedal, je bil Nepokoj dva dni v Tolminu. O skakačih tudi že veste?"«

„Da»Da jih je polovil?"«

„Vse»Vse, vse mi je znano. Govori, Andrej: ali je ona?"«

„Kaj»Kaj ona?"«

,Ali je ona tista, ali je Štefanija ?'

„Ne»Ne razumem vas."«

„Nihče»Nihče. On sam mi je povedal. In če je vedno lagal, takrat ni, njegov satanski smeh mi je bil zanesljiv porok."«

,Kaj vam je povedal? Da je morala z drugimi v Ljubljano. In to je tudi vse. Čakajte, da vam povem. Ono obsedenko so peljali posebej tjakaj, in če novica ni lagala, so jo nemudoma sodili in obsodili na grmado. Ni bila domačinka, žlobudrala je neko čudno mešanico, menda ciganščino, njen oče da je bogat knez na Nem­škem. Štefanija pa je izmed tistih, ki so se dali preslepiti prav na­zadnje in ki so najmanj krivi — te, pravijo, da najbrž v kratkem izpustijo. Vse kaže, da Štefanije ne doleti nobena kazen, ali silno mila."«

„Lepe»Lepe so tvoje besede, Andrej."«

„Vedno»Vedno. Spoznal sem, da me ima namestnik jako rad, a Ne-pokojNepokoj mi ne da pokoja, v žlici vode bi me vtopil."«

,Varuj se ga, Andrej. Dolga je njegova roka, daljša kakor na-mestnikovanamestnikova. Ali nič ne veš, kako je prišel do mojih knjig?'

„Ko»Ko je bil v Tolminu, se je zgodilo. Poslal je nekoga k Ho-henburguHohenburgu v Loko in z njegovo močjo jih je dobil."«

/Tukaj mi ne moreš dosti pomagati. Eno prošnjo mi izpolni, Andrej. Pri spominu na tvojega rajnkega očeta te zaklinjam, Andrej, ne odbij mi prošnje!"«

„Kar»Kar je bilo v moji moči, gospod fajmošter, sem vedno rad storil za vas, in sami veste, da še storim."«

,Vedel sem, Andrej, da boš tako odgovoril. Hvala ti! Andrej, pojdi v Tolmin, vprašaj po kaplanu, povej mu, da prihajaš v mojem imenu . . ."«

„In»In kaj še?"«

»Slišal sem, da je tudi on spoznal resnico Lutrovega nauka."«

„Porečem»Porečem mu, da me pošiljate vi, gospod fajmošter."«

„Je»Je bila pri njem. Povedala mi je Katra, ko sem odhajal."«

„V»V Ljubljani, gospod fajmošter, to veva tudi midva."«

„Ali»Ali, gospod fajmošter! Vse, kakor sem izvedel!"«

»Nemogoče. Kam pa mislite, gospod fajmošter? Potolažite se, pojdem, poprašam, vse prebredem in vam prinesem gotovih, zanes­ljivih in z božjo pomočjo tudi ugodnih novic."«

„Še»Še danes odpotujem. Namesto po Vipavski dolini, koder sem bil namenjen v Ljubljano, grem najprej v Tolmin in odtam v Ljub­ljano. V štirih dneh upam biti že zopet nazaj."«

,V štirih dneh, Andrej ? Cela večnost! Ali ne moreš samo v Tolmin in nazaj?'

»Gospod fajmošter, namestnikov odgovor moram izročiti osebno gospodu Krištofu v najkrajšem času. In premislite tudi to: tam je Štefanija, prinesem vam lahko novic iz njenih lastnih ust."«

„Tega»Tega nisem nikoli mislil."«

,Mnogo jih je, Peter, ki se morajo samo kazati take. Mnogo jih je, ki mrdajo nad Nepokojem in mu morajo vendar kazati pri­jazno lice. Mnogo jih je, ki si ne smejo upati z barvo na dan."«

„In»In če je dovoljeno sklepati, ste vi tem mnogim naklonjeni."«

„Skoda»Skoda, da je tako malo vam enakih."«

„Ce»Ce mislite, da vam z zvezanimi rokami, preganjan in sovražen kakor sem, lahko kaj pomagam, sem rad pripravljen."«

»Kakor vidim, je torej vse samo preizkušnja, dasi se mojemu slepemu očesu včasih zdi, da me je nebo popolnoma zapustilo. Kako so me vaše besede potolažile! Saj veste, da se rad in z vese­ljem odzovem vašemu prijetnemu vabilu, in želim samo, da bi moja beseda mogla seči globoko v duše, ki jih žeja po resnici in ljubezni."«

„Kadar»Kadar vam drago, samo pazite, da se kaj ne iztrosi. Ali bo tudi kaj žensk?"«

»Previdnost, gospod! Jaz govorim iz izkušnje. V verskih stvareh ženska lahko mnogo koristi, lahko pa tudi še več škoduje."«

„Ce»Ce svoje ljudi dobro poznate, se zanesem na vas."«

Določila sta še to in ono in še dolgo potem, ko se je namestnik že poslovil in so njegovi koraki umolknili na mostovžu, so vse njegove besede glasno odmevale v Petrovi duši. Od edeninštiri-desetihedeninštiridesetih pomladi, ki so že smuknile mimo njega v večnost, se mu je hipoma zazdelo, da jih je komaj polovica za njim. Začel je ži­vahno mahati z rokami kakor novonastavljen, deviškomlad kaplan, ko se v soboto popoldne uči skrbno sestavljene pridige, ki namerava ž njo drugo jutro presuniti kmetom srca do solz, tercijalkam do glasnega ihtenja. Vse, se mu je zdelo, kriči v njem in uka in poje novemu solncu nasproti. Prijemal se je za prsi, da ne bi odmevalo preglasno iz njih visoko navdušenje, ki jih je tako nenadoma na­polnilo, da ne bi segel ta pojoči odmev prek debelega obzidja doli do župnika Nepokoja. Naenkrat — kdo bi vedel, po katerih po­stavah — je videl pred seboj tega človeka, kako mu je molil njegove knjige pod nos in ga bičal s tako porogljivim smihotanjem, da je v Petru vse kipelo in plalo in se je komaj premagal, ko mu je prišlo na misel udariti s pestjo po tem suhem ščetinastem licu, pokritem s fino, tenko kožico, da bi se vse koščice razsule v njem in se razletele. Gledal je ta obraz pred seboj in hipoma je začutil da mu polzi nekaj mokromrzlega vzdolž hrbtenjače proti križu, ko se je nenadoma spomnil, da bi se znalo zgoditi tako-le: ravno ko bi on, Peter, nagibal kelih v rožnonapeta usteca Attemsove Rožice, bi pridrl v svetišče ta hudičev služabnik božji, zahihital bi se, mu izbil kelih iz rok in pahnil Rožico z bogoskrunsko roko, da bi omahnila vznak in omedlela.

Ko je padel večer na mesto in se je mrak umaknil temi, je prišel namestnik, kakor je bil obljubil, in je spremil Petra v borno razsvetljeno kapelico. Peter je stopil na nizek oltarček in v širokem, napetem pogledu, ki ga je poslal po kapeli, se mu je oko brž pri­vadilo razločevati zabrisane poteze, ki so se risale v pomanjkljivi svetlobi z večjo ali manjšo razločnostjo. Čisto spredaj je videl nekaj ženskih obrazov, ki so gledali pobožnovneto na oltar in mu s pri-čakujočimipričakujočimi pogledi kar odpirali ustnice, da bi čim prej zaslišali dolgo pogrešano božjo besedo. Za njimi so se vrstile moške glave, z bradami in golobrade, z brki in brez njih, z nagubanimi in glad­kimi obrazi: kakih trideset, je pomislil Peter. In kakor samaodsebe so se mu odprla usta in so govorila:

Beseda se je ustavila, oko je planilo k vratom, ki so se hru­pomahrupoma odprla in izbruhnila v kapelo kopico svetlih čelad in blisko­vitih mečev. V tistem hipu so ugasnile tudi vse tri plamenice, ki so gorele v kapeli, in tema je zagrnila krik in ropot, kletve in zdi-zdihovanje, ki se je odbijalo od ozkih sten.

»Meni tudi."«

,Pa sediva oba. Mar mislite, da vam uidem?"«

„Nič»Nič ne mislim."«

„Nič»Nič ne vidim."«

„Ne»Ne. Slišali ste njegove besede: ,Da se mi nikdo ne zgane z mesta, drugače mu zavijem vrat.' Tiho, že gre!"«

Visoka, temna postava je prihajala hitro, odločnih, trdih ko­rakov doli po ozki ulici, ki je vezala videmski grad s trgom Con-tarenaContarena.l Večerni mrak se je bil že toliko zgostil, da bi je oko samo, brez sluha, brez korakov, ki so hrzali po drobničavem grušču in se mešali rezko in odurno s kipečo podokniško melodijo, pri­hajajočo sem izza lože San Giovanni na drugi strani trga, pač ne bilo izluščilo iz temnega ovoja, ki je pregnal že zadnji sled večerne zarje na zapadnem nebu.

„Ste»Ste morali temule prej usta zašiti; če me pa draži z jezikom, jaz tudi ne morem molčati,"« se je odrezal oni, ki je malo prej trdil, da nič ne misli in nič ne vidi.

„Ne»Ne sitnarite, Peter Kupljenik, še par korakov!"«

Peter se je zleknil v temi po mrzlem tlaku. Nič se mu ni dalo tipati in iskati, ali ne bi našel morda v kotu ob zidu snop slame, kako capo ali karsibodi. Obležal je na tleh in zamižal, brez misli in brez zavesti. Čez malo je začutil po hrbtu prijeten hlad. Mrzli kamen je brž pogoltnil gorkoto, ki je prihajala iz vročega telesa, in je začel mrzleti. Toda obraz mu je še vedno gorel in lica, se je zdelo Petru, mu zdajzdaj izpuhtijo v vročini. Obrnil se je na stran, da se je desno lice dotaknilo tlaka. Prvi hip ga je nekaj zbodlo, a tik za tem je sledil tako hladnoprijeten občutek, da je nehote pri­tisnilpritisnil lice še niže k tlom. Zdaj se je obrnil na levo in si ohladil na isti način tudi levo lice in čelo. Iz kamena je dihalo tako mehko, božajoče, žametno, kakor da bi ležal v prijetni kopeli. Ta hlad ga je docela osvežil, da je začutil zopet svoje ude in svoje telo, sa-samega sebe. Toda zdaj šele je zavalovila v nogah neznanska bolečina. V mečih, je mislil, da se mu noge vsak hip prelomijo in nič ni pomagalo, da jih je stegoval zdaj sem zdaj tja, naprej, nazaj, na levo, na desno. Nenadoma se je domislil, da bi levo nogo vrgel čez desno. Da, leva se je tako počutila bolje, žgoča bolečina, se je zdelo, da kar hlepi iz nje. A pri tem ga je začelo v desni tako ščipati in lomiti, kakor bi drla vsa bolečina iz leve naravnost vanjo. Z naporom jih je prevrgel, »levo zdol in desno na vrh. Do dvajsetkrat je to ponovil in čez. Meča so se oddahnila, a zdaj so ga začela peči stopala huje kakor prej lica, ne s takim plamenom, a s tako gostimi zaporednimi bodljaji, kakor da hodi po ježevi koži ali kakor da mu nekdo šegeče stopala s snopom najbolj odbranih, živostrupenih kopriv. Sedel je na tleh in si začel trgati obuvalo z nog. Nato je skušal vstati in se upreti z golimi nogami ob velike štirivogelnike v tleh. Sprva je omahnil. Velika bolečina in ogenj sta trčila prenaenkrat skupaj z ledeno mrzloto kamena. V malo mi­nutah je že lahko dobro stal. Stopical je počasi semintja po tleh. Zdelo se mu je vse popolnoma naravno, samoobsebi umevno, kakor da mora biti tako in ne drugače in kakor je samoobsebi umevno, da se nebeški svod boči človeku nad glavo. Domislil se je, da bi premeril sobo, ker ji v temi ni videl velikosti, ne mogoče zato, ker je prišel šele pred kratkim vanjo — saj se mu je zdela tako znana, tako domača — ampak tako kakor se pač domisli človek včasi tudi doma: ne more spati, vstane in šteje korake iz kota v kot. Peter jih je naštel štiri v šir in pet v dolžino. Naenkrat je začutil žejo, sprva samo tako kakor da bi rad pil, a tik nato je žeja zrastla s čudovito naglico, kakor če se utrga v strmini pod vrhom zrno snega in naraste v malo minutah v tako grmado, kakor da se je vtrgalo pol vrha. Vsa vročina, ki jo je občutil poprej na vsem telesu, se mu je zdaj zgostila v grlu v pravi ogenj. Vse sline mu je hipoma posušil, puhal mu je v usta, da se mu je jezik zvijal v njih kakor zeleno lavorjevo pero, ki ga je paglavec zagnal v kres. Peter je planil k vratom, vlekel zapah, tolkel, rožljal, razbijal, klical. Udarci so umirali zamolklo, glas je usihal v grlu. Uho je poslušalo, ko­rakov od nikoder. In grlo je gorelo, gorelo s plamenom. Vode! Dvakrat, trikrat je zaklical, več ni mogel, glas mu je zgorel v grlu kakor slama v peči. Peter se je vrgel na tla in je začel lizati kamen. Vsesal se je z ustnicami vanj kakor dete v materine grudi. Odtrgal je zopet ustnice in jih prižel na drugo mesto, in zopet na drugo, vse križem po vseh tleh. In glej — sprva je čutil hlad samo na jeziku in na ustnah, samo na mestu, ki se je dotikalo tal; v grlu pa je gorelo še vedno. A polagoma — ali ne sega mrzlina in hlad po jeziku tudi globje noter, kaj se ne širi vse dalje in dalje, do petelinčka, do jabolka, in še globje sili, doli do pljuč. Goli, revni kamen, kako si ti gostoljuben, kako mehko je tvoje srce, kako usmiljeno! Kopel daš zapuščenemu in posteljo, počitka in pijače! Po očetovsko sprejmeš nesrečnika, da mu odleže pri tebi, pogostiš ga kakor tovariša in brata. Ha, in ljudje si domišljujejo, da ga kaznujejo, trpinčijo in mučijo!

Peter je gledal, kako se nateka pisana množica krog njega. Stopal je mirno med dvema hudogledima biričema in ozirajoč se na svojega levega spremljevalca, se je moral večkrat zaporedoma nehote nasmehniti, videč njegov hudo nagrbančen obraz, njegovo zagorelo polt, ki jo je strah, združen z očividno samozavestjo, češ : in če pride sam vrag, mi ga ne iztrga! nabiral v čudne gube. Na­smehu se je pridružil izraz pomilovanja, kadarkoli se je ustavilo oko na močnih, žilavih rokah, kosmatih prav doli do prstov, ki so krčevito stiskali Petrovo roko, visečo malomarno v črnem rokavu. Oj sramote, in ne samo sramote, tudi kazni, kazni, ko bi se zgodilo, da bi mu jo Peter popihal, kar bi ne bilo nobeno čudo spričo dejanj, ki se pripovedujejo o njem: da je papeža preklinjal, da je devet fara zapeljal v krivo vero, da bi bil roki pravice že iz treh gradov skoro ušel. Kaj se ne zgodi lahko — takim gre zlodej vedno na roko, in da zlodej nima mnogo manj moči in pameti kakor sam Bog Oče, se je izkazalo brž po stvarjenju in pozneje še mnogo­kratmnogokrat — ali se ne zgodi lahko, da ta preklicana mila Jerica v črnih capah, ki bi mu pošten kristjan ne prisodil, da bo štel do pet, ne da bi se zmotil, da ti ta merkvica, izpita in suha kakor je, dvakrat, trikrat kihne in se v hipnem skoku požene kakor pšica na najbližnjo streho — pojdi ga lovit!

„Odkod»Odkod so ga prignali?"«

„Kje»Kje je to?"«

„Lažeš»Lažeš. Na Turškem, to se pravi, ne na Turškem, a tik pred Turčijo."«

„Kaj»Kaj pa nam je treba teh turških nevernikov?"«

„Ti»Ti si tudi kristjan, ti! Se tega ne veš, da ima naš patrijarh vse dežele pod sabo, vse dol do Turčije."«

„Veni»Veni, creator Spiritus."«

Vsa družba je pela z njim, na koncu je zmolil še kratko mo­litev, ki ji je sledil mnogozvočni, zategnjeni amen. Zbrani so na­pravili velik latinski križ in zopet so zaropotali stoli. Zdaj je srednji v trojici z odlikovanimi sedeži zopet vstal in je spregovoril nekam boječe in jecljajoče, oko uprto vedno v veliki, z beneškimi stekle-ninamistekleninami bogato obložen, v srebru in zlatu izdelan lestenec, viseč sredi cerkve izpod bogato slikanega stropa:

»Predragi v Gospodu ! Videli smo veliko zmoto, ki je zaslepila pamet nesrečnemu Petru Kupljeniku, sedečemu tukaj pred vami, preiskali smo njegovo zadevo po najboljši vesti in s plemenitim

„Po»Po zanesljivih pričah in mnogih drugih verodostojnih virih smo dognali . . ."«

Prokurator je končal. Zašumeli so listi na njegovi mizi, po cerkvi so se culi koraki, služabnik je vzel velik protokol na proku-ratorjeviprokuratorjevi mizi in ga postavil pred moža, ki je sedel v oni trojici ob levi strani. Ta je začel listati, preganil je deset, petnajst listov, preden je našel pravega. Obrnil ga je proti luči, med slovesnim molkom čital nekaj časa sam zase in se nagnil nato k svojemu sosedu na levi. Ta je primaknil oči k onemu mestu, kamor mu je tovariš kazal s prstom. Oba sta brala skupaj par minut in se sklonila nato še naprej do tretjega tovariša, odlikovanega s posebnim se­dežem, ki mu je blestel ob boku bogato okrašen mečev roč. Zdaj so mrmrali nekaj vsi trije, kazali na Petra in na prokuratorja in tistitistiz mečem si je tik nato začel meti roke; videlo se je, da ga ne zebe, ampak da si umiva roke kakor nekdaj Herodež, češ: tu ga imate, svoj meč vam lahko zmerom posodim, a z njim opravite sami kakor hočete. ,Saj tudi bomo', mu je odgovarjalo samozavestno svetlikajoče se visoko Čelo njegovega soseda.

„Peter»Peter Kupijenik, ali priznavate, da ste zagrešili, kar ste pravkar slišali?"«

„Peter»Peter Kupljenik, ali priznavate in prekličete zmoto?"«

== III. ==

„Da»Da se le ne stepeta, prečastiti,"« je odgovarjal zunaj možato-šaljiv glas.

„Tiha»Tiha voda. Slišali ste, česa je vsega zmožen."«

„Torej»Torej čez uro!"«

»Nekoliko se menda že poznava!"«

,Mislim, da se/' je pritrdil Peter.

„Po»Po čem sklepate?"«

„Jaz»Jaz ne vem."«

„Skoro»Skoro bi rekel: da."«

„Priti»Priti mi do živega."«

»Torej upate najti pri meni resnico?"«

„Pri»Pri meni, ki veste, da sem ravno zato tukaj, ker resnico so­vražim, pri meni, o katerem imate spisano že celo knjigo laži in zmot, ki sem jih širil in učil, pri meni jo iščete, kakor tisti, ki je konja prodal in je potem tožil kupca, da mu ga je ukradel! Dobro veste in trdno ste prepričani, da je pravica in resnica na vaši strani, in prihajate samo —

„Da»Da bi se iz mene norčevali."«

,Ali sem vam tako manj nadležen?"«

.Imel."«

,Ne čudim se, Peter. Evo, kaj ti povem. Tega nisem našel v nobeni knjigi modrosti, ne, Peter, to sem videl: mnogo jih je, ki so zašli na kriva pota, Peter — s stališča mojega križca in prstana ,kriva', Peter — mnogo njih, pravim, je ubralo to pot zato, ker so — to govorim brez križca, Peter, in brez prstana — zato ker so imeli tako široko odprte oči, da se jim je naenkrat zazdelo, da vidijo več stališč. To odkritje jih je tako osupnilo, da so naenkrat zahre-penelizahrepeneli po drugem stališču, mnogokrat iz gole radovednosti. In videl sem tudi, da se to navadno izmed plemenitejših duš. To bi še ne bilo nobeno hudo, hudo pa je to, da so te duše po večini jako nesrečne; zato tavajo od stališča do stališča, vsa se jim zde pre-nestalnaprenestalna, preprazna in nazadnje zablodijo — med stališča, zadevajo se na desni in levi in ne pridejo nikamor. Peter, ali se ti take duše ne zdijo pomilovanja vredne, ali ne misliš, da je bolje nekaj doseči kakor nič? Kaj pravi tvoja pamet, Peter?'

„Bolje»Bolje nekaj kakor nič."«

„Po»Po sreči."«

„No»No, zmenita se naj."«

„Rad»Rad bi se."«

„In»In stojim še danes."«

„In»In stojijo še danes."«

oskrbnik zapravlja posestvo, in ali misliš, da se razsoden gospodar ne popelje na pristavo, ali pozove oskrbnika k sebi, da se do­menita kako in kaj ? Tukaj gre namreč samo za to: ali si širil krive nauke ali ne, in nikdo ne vpraša po tem, ali je bilo prav, da te je loški gospod dal napasti in zapreti, da si skušal dvakrat pobegniti in kar je še druge navlake; vse to so malenkosti, ki mene kot za­stopnika cerkvenega poglavarja nič ne brigajo.'

„Seveda»Seveda, če začnete tako, človek rad odgovarja, saj skoraj mora. A poglejte tisti svoj protokol in boste videli, v čem tiči moje krivoverstvo: v obhajilu sub utraque, v mojih otrocih, v tem da sem plezal po obzidju tolminskega gradu in da nisem maral od­govarjati Nepokojevemu zasmehovanju."«

„Ali»Ali za Nepokoja velja, za očeta Angeluccija velja, za patri-jarhapatrijarha velja, za papeža velja. In vi — ali ne veste, da vas pahnejo ta hip na zatožno klop poleg mene, če vas slišijo?"«

„Ne»Ne boste."«

,Kmalu bo tukaj,' je preudaril Peter drugi dan, ko je slišal sem od Sv. Ivana in od stolnice zvoniti poldne. Čakal je mirno, in glej čudo: mahoma se je zavedel, da čaka nekam dolgo. Vstrašil se je skoro te zavesti, to se pravi pač, da ga pričakuje. Bi ga rad poslušal, ali bi rad govoril? Menda oboje.

,Ali je ona, ali ni?' ^r

,Povej, ali je ona, ali ni?' ------- „Ni»Ni."«

,Andrej, ti si bil tam? Pri njem? Pri njej? V Tolminu? V Ljubljani? In si videl: ni?' .Ni."« ,Andrej — zakaj čakaš? Saj res, truden si, žejen, lačen . . .'

„Ne»Ne, gospod fajmošter. Ta gospod, ki so me sem pripeljali, so tako dobri ..."«

,CeČe te je torej nasitil in napojil, zakaj čakaš? Zakaj ne pripo-veduješpripoveduješ, Andrej, o Štefaniji?'

„Oprostite»Oprostite, gospod fajmošter, te dni sem doživel toliko novega, nerazumljivega, da že več ne vem, kje mi glava stoji. Oprostite, če včasih pozabim, da moram govoriti z vami samo o Štefaniji. Kakor sva se bila domenila, sem se napotil jaz drugi dan iz Gorice v Tolmin. Izvedel sem, kar sem vedel že prej. Govoril sem z njim samim. Pokazal mi je svojo malo Štefanjico v zibeli in tožil, da si mora zdaj sam kuhati in sam zibati. Pokazal mi je prazno omaro, kjer je imela svoje perilo in obleko: vse je vzela s seboj. Nekega jutra, med tem ko je on maševal, je izginila. Šele zvečer tistega dne je izvedel, da so jo ljudje videli med skakači, ki so jih černidi gnali v Ljubljano. Avšo, ki se je pogovarjala z angeli in Marijo, so odpeljali še tisti večer, ostala tolpa je prenočila pri Sv. Luciji. Šel je za njo in jo našel tam. Ni ga hotela več poznati. Pljunila mu je v obraz in zbežala od njega.'

„V»V obraz mu je pljunila? Tako ti je pravil sam?"« Petru je zalesketalo oko v veselju.

„Tudi»Tudi njemu?"«

„Torej»Torej ni vedela nič o mojem vjetju?"«

,Ne."«

„In»In še zdaj ne ve?"«

„In»In kakšna je bila? Ali je bila kaj bleda?"«

„Jaz»Jaz sem jo poznal samo s polnimi, rdečimi lici. Zdaj, praviš, so ji obledela in upadla tudi, kajne?"«

„In»In kakšno krilo je imela?"«

„In»In dolgo, kajne?"«

„Jaz»Jaz sem jo poznal samo s kratkim. In kako je govorila? Ali se je kaj smejala, ko je govorila ? Kadar je govorila z mano, se je zmerom smejala."«

„Ah»Ah, jaz sem jo videl jokati samo, če je izgubila punčiko, ali ko je bila še čisto majhna, če je padla na nos. Andrej . . . toda ti najbrž nisi gledal. Enkrat — imela je dve leti — mi je jezdila na kolenu in vajeti so ji bile moja brada. To ti je jahala! Kakor tista gospodična, veš, ki je jezdila tolikokrat z loškega gradu in imela zmerom sokolica na roki ali na ramenu, včasih tudi na belčevi glavi med ušesi. Tako je jahala, vlekla vajeti in se smejala. Kar ji smuknejo vajeti iz rok in ona pade z nosom na tla, veš, s tistim malim noskom, Andrej."«

„Torej»Torej si opazil ? To sem hotel vedeti. Torej ima še ta poredno pokvečen nosek s komaj vidno, nagajivo zarezico na vrhu?"«

„To»To je dobila takrat pri jahanju, ta lepi razorček. Moj Bog, Andrej, kako je takrat jokala, z debelimi solzami. In kaj ti je rekla, Andrej ?"«

„A»A kako je rekla? Njene besede! Ali si nisi zapomnil, Andrej?"«

„Samo»Samo to?"«

„Samo»Samo to?"«

„Samo»Samo to?"«

,0O še dolgo je govorila. In je tako ihtela, tako krčevito.'

»Pripoveduj, Andrej, vse njene besede ponovi, od prve do zadnje!"«

„Nadaljuj»Nadaljuj, Andrej! Kaj je še rekla?"«

„Nisem»Nisem te vprašal po tem, Andrej. O njej sem te vprašal, o Štefaniji. To boš povedal pozneje. Zdaj pravi o njej. Ali ima še tako bele ročice kakor takrat, veš, ko je držala vajeti?"«

== V. ==

Oglejski patrijarh Ivan Grimani je sedel na balkonu in gledal na vrt pod seboj. Prek vrta mu je uhajal pogled na videmske strehe, plesišče srpanovih žarkov. Doli pri bratih mmoritih je zaklenkal zvonček in čez malo so prihajali gori do balkona resni in v svoji neskladnosti trpke tolažbe polni zvoki raztegnjenega responzorija. Štiri popoldne. Ob takem dnevnem času ima srpanovo solnce še daleč proti severu toliko ognjevitosti, da nikogar ne mika izpo­stavljati mu svoje ude, nikar tukaj v Vidmu, na pragu solnčne Lom-Lombardije. A patrijarh si je izbral nalašč najbolj prisojen prostor, kjer so se topli žarki živo odbijali od belega zidu. Osem križev — ne vštevši velikega zlatega, ki mu je počival na prsih — je dihalo kakor toliko strupenih zmajev s tako hladno sapo vanj, da je moral zadnji dve leti zapustiti starodavno obmorsko prestolnico in iskati tukaj miru in gorkote. Ni se varal. Če je tako sedel v mehkem naslanjaču, trudno glavo sklonjeno nazaj, trganja polne noge stegnjene po mehki blazini, se mu je zdel vsak solnčni pramen drobna zlata cev, ki se cedijo po njej čudodelni sokovi izpod dobrotnega neba.

,Simeone/' je šepnil patrijarh v sobo skozi okno, zagrnjeno z zidano zaveso take barve kakor kanarckovo perje, prevezeno s sre­brnimi všitki in zlatimi nitmi.

,Že nekaj mesecev ni bilo izpostavljenega nobenega hudodel-nikahudodelnika, kje so pa tega dobili?' je pomislil patrijarh.

„Ne»Ne vem. A stopim do gospoda prijorja, on bo vedel, on je vsak dan v gradu."«

,Pustite naju sama, pozneje vas pokličem!"«

„» Povedali so mi, Prevzvišenost."«

288 Pastuškin : Križev pot Petra Kupljenika.

„Vprašanj»Vprašanj, Prevzvišenost."«

»Obsodbe."«

Čez malo se je Peter vrnil z balkona in je pogledal patri-jarhapatrijarha vprašaje.

»Sami so ga pripeljali k meni, nobeden jih ni prosil."«

»Nikakor ne."«

„S»S tem, da izpovem: čutim, da zija med mano in mojimi pred­stojniki prepad, zavedam se dobro, kaj ga je povzročilo in da po­staja vedno nepremostljivejši, priznavam, da je bil neizogiben in vedno sem se bal, da zdajzdaj štrbunknem vanj, ko me moč razmer pritira na njegov rob — a življenja, ki ga. imam za seboj, ne morem obsojati in ga nikoli ne preklicem."«

,Da se s temi besedami niste domalega nič opravičili, čutite pač sami. In vendar — vaše besede me silijo misliti. Drugi obdol­ženci se zagovarjajo navadno s tem, da kažejo drugam, namigujejo v Rim in eden — burkež — se je izrazil pred sv. sodom: „C»C'e so imeli v Vatikanu več let razne gospodinje, ki so dobro gospodinjile, zakaj bi jaz v svoji fari ne poskušal tudi tako?"« Drugi, malovredni navadno in brez moči, zatrepečejo pri prvi besedi in se opravi­čujejo s slabo človeško naravo in z vcepljenim slabim nagnjenjem. Še druge spreobrne nekaj besed kralja modrijana, kakor: In sem našel, da je grenkejša od smrti ženska, ki je zanka lovska, in njeno srce je mreža, in njene roke so vezi. Kdor je všeč Bogu, ji uide; kdor pa je grešnik, tega bo ujela i. t. d. Vidite, to jih brž tako umehča, da me ta naglica spreobrnenja včasih res vznemirja, ker je preočitno, da ni sledu o kaki posebni milosti, ampak da govori iz njih edino le — trebuh. Pozneje so dobri dušni pastirji, nekateri celo vzorni, ali kaj — tako uspešno, kakor prej v zakonu, ne de­lujejo več. To so otroci. Če ne dobijo igračice, so pridni; ko jo imajo tudi, dasi ne več tako; a če se morajo ločiti od nje — se cmerijo na tihem in česar se dotaknejo, vsega se prime ta njihova čmerika. Vi niste otrok, vi ste mož in upam, da boste razumeli. Koliko jih je, teh dušnih pastirjev, ki niso poklicani; a kaj — po­stanejo stroj in živa duša se ne more v ničemer pritoževati nad njimi. Taki ne zabredejo v krivo vero, tudi ne kršijo celibata, toda vse njih delo je kakor delo stroja. V duhovnem pastirstvu je namreč samo ena prava pot, visoka in skoro omotična: moško delo v ne­skaljenem, moštva polnem devištvu. Pastir gre po poti naprej in namesto male družinice, namesto domačega ognjišča, mu je izročena velika družina, ki jo mora dvigati in vabiti za seboj. Drugi morajo zanj ustvarjati posamezne delce, on mora vedno obvladati celoto in skupnost. Drugi se morajo pogrezati v sladkosti in bridkosti na­ravnega očetovstva, on mora imeti glavo nad njimi, vedno poln moči in poln življenja. Kakor hitro ga zaskomina po malih vrednotah sladke omejenosti, kakor jo vidi pri tistih, ki naj jim bo pastir, kakor hitro razbije veliko kupo življenja ob skalo nizkotnih strasti in seže po mali, zapade omotici in se mu zvrti, da telebne v pogubo. Za naših dni je ta nevarnost velika in zato, Peter, so nam otroci in stroji za sedaj ljubši od mož. A povejte mi, Peter, čemu, mislite, vam pravim to ?'

„Ker»Ker mi hočete dopovedati, Prevzvišenost, da je mene zasko-minalozaskominalo po mali kupici."«

„Seveda»Seveda me prepustite, Prevzvišenost!"«

„Angelina»Angelina. Prav tako so ji gledale oči, ko so te trgali iz nje­nega objema."«