Planinci: Razlika med redakcijama

<center>{{Neoštevilčena poglavja}}</center>

 

==Prvi del==

 

 

Ponosno vzravnan kakor kralj na pohodu je stopal v svoje planinsko kraljestvo.

==II.==

 

 

Pesem se je izgubljala v mraku, se dvigala in spet zamirala. Naposled je vztrepetala in utihnila ječeča in bolna kakor obstreljena ptica.

==III.==

 

 

Starka jo je pogledala in umolknila. Spomnila se je, kako je bilo pred leti. Tudi ona je tedaj bežala iz Sela. Vrnila se je, ker ji je pisal Metkin oče, da se bosta poročila. Bil je pač dober človek in rad jo je imel. Vaščani so vedeli, da se je izognila svoje sramote in strogo so jo obsojali, kakor vedno obsojajo nezakonske matere, a očetov nihče ne omeni. Metkin oče je pa vsem zavezal jezike in se z njeno materjo poročil.

==IV.==

 

Jaka se je od same togote valjal po travi in sikal nerazločne besede. Vsi so se mu smejali. Vstal je in zaškripal z zobmi. Zažugal jim je in potuhnjeno odkolovratil po stezi proti hosti.

{{prelom strani}}

==V.==

 

Zavriskal je in se pognal na pot v planine.

{{prelom strani}}

==VI.==

 

 

Ko sta se črednik in planšarica dvignila v nemem objemu, sta oba začutila, da se je vse spojilo okoli njiju in se poljubilo v tajinstvenem poljubu noči in dneva, ki sta se srečala in se trenutno strnila v tihem mraku, preden zavlada jasna poletna noč.

==VII.==

 

 

Sam se vleže v travo blizu prepada. Misli na Marto, ki je postala njegova prva ljubezen. Pa čim bolj misli nanjo, tembolj se mu vidi, da se njena slika od njega oddaljuje. Tedaj čuti, da je nesrečen, zelo nesrečen. Prva ljubezen je zasekala v njegovo srce krvavečo rano.

==VIII.==

 

 

»Zapor mi smrdi kakor gnil dehor!« se je odrezal divji lovec. Ker je pa Toneta rad imel, mu je obljubil, da gre zanj v žrjavico po kostanj, čeprav se je bal priti še enkrat med zidove ječe uživat nezabeljen ričet.

==Drugi del==

 

 

Starec je obsedel na stolu in pričel piti brinjevec. Prijeten vonj po brinju se je razširil po sobi. Mazelj je zadovoljno kimal in kmalu zadremal.

==II.==

 

 

Ko je Marta čula, kakšni nevarnosti je Šimen odpetal, se je tudi sama zahvalila Anžetu in ga prosila, naj postane njen in Šimnov prijatelj, kar je fant veselo obljubil.

==III.==

 

Boncelj je ves obupan odšel v kočo. Ni se pomiril. Že ponoči je odšel v dolino, kjer se je zgodaj zjutraj javil orožnikom in jim vse povedal. Aretirali so ga in odvedli v mesto v zapor. Njegovo življenje je bilo neomadeževano, kaznovan še ni bil. Skesano je vse priznal in bil je obsojen samo na dve leti hude ječe. Zadovoljno je nastopil svojo kazen. Njegova vest je bila zdaj pomirjena. Ko je odhajal iz sodne dvorane, je prosil sodnike, naj milo sodijo nesrečnega Cimbrovega Toneta, če jim pride kdaj v roke, ker je sam nedolžen in je kriv njegove nesreče samo on, črednik Boncelj, ki je bil boječ figar in ni takoj priznal svojega zločina.

{{prelom strani}}

==IV.==

 

 

V besnici čepeč, je izgubljenec pripovedoval, ako je srečal svojo lepo ljubico, ki ga je velikodušno podpirala, dokler ni posegla vmes policija, da še blizu več ne sme. Jezil se je nad človeško krivico in pil, če je kaj imel.

==V.==

 

 

Ubrano so zapeli zvonovi, ko so prinesli nosači mrtvo starko. Ni jih spremljalo vriskanje kakor vsa leta. Smrt je korakala z njimi, tiha in veličastna planinska smrt.

==VI.==

 

 

Obrnil se je in odkorakal cincajoč domov. Na poti je večkrat obstal z revolverjem v roki in pazljivo pogledal, ali ga kdo ne zasleduje.

==VII.==

 

 

Ljudski glas, božji glas! Porotniki so bili prepričani, da je obdolženec res kradel v sili, ker je bil sestradan. Tisto o ranjenem orožniku so si pa razlagali tako, da se je fant branil za svojo {{prelom strani}} prostost, ki mu je po pravici pripadala, saj ni bil morilec.

==VIII.==

 

 

»En nepridiprav manj na svetu! Kopal je meni jamo, a izkopal jo je sebi. No, bodi mu odpuščeno pri Bogu! Zdaj je že pokojnik in kar mirno naj počiva!«

==IX.==

 

 

Tako se je zgodilo, da je Marta kupila prvega dečka Marka baš tedaj, ko sta Metka in Cimbrov Tone stopila pred oltar.

 

[[Kategorija:Domovina]]