Mora: Razlika med redakcijama

<center>{{Rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16}}</center>

 

==I.==

 

 

Na visokem jesenu se je predramila sova in zaskovikala v noč, ko je Zinka zaspala.

==II.==

 

Z neba se razgleduje mesec, a iz drage je čuti žuborenje potoka, ki se mu mudi po svetu.

{{prelom strani}}

==III.==

 

 

Tako sta na peči oče in mati na glas sanjala o hčerkini sreči, ki jo išče in kliče v Okladi, medtem ko je Zinka vročično hrepenela po Konradu in komaj čakala trenutka, ko jo odvede v daljni pisani svet.

==IV.==

 

 

»Mora zlovešča,« je škrtnil za žensko, ki je že utonila v temi.

==V.==

 

 

»Pojdiva,« je brez volje ustregla Zinka in odšla z njim.

==VI.==

 

 

Tako se je zgodilo, da je tisto leto Zinka z gnevom v duši sprejela sveto veliko noč.

==VII.==

 

 

»To bi se oblizoval inženjer Vesely,« se je spomnil, »samo povedati mu tega ne smem. Lokavi jastreb bi mi sicer utegnil izpred nosa ugrabiti drobno golobičko.«

==VIII.==

 

 

Pa je zaspal kakor vol pri mesarju.

==IX.==

 

 

»Sram me je, ko so taki,« je vzdihnila Zinka in zamolčala drugo skrb, ki je bila dosti hujša od očetove jeze ...

==X.==

 

 

Zinka seveda ni imela nič več časa misliti nanj. Zaprla se je v svojo sobico in čakala, ali pričakala ni do belega dne nikogar.

==XI.==

 

 

Vprav ob času, ko je Zinka z bridkostjo spoznala, da je zaman prečula noč in čakala, je Konrad Parapat ugasnil luč. Bil je vesel, da je našel, česar je nevede že davno iskal.

==XII.==

 

 

Da bi jim bila šele Zinka mogla pokazati srce, to svoje toplo srce! Pokleknili bi bili predenj, toliko čiste radosti je prekipevalo v njem.

==XIII.==

 

V mislih na jutrišnje svidenje s Konradom in na radost, ki ji gre naproti, je ta večer kmalu sladko zasnula in se ni prebudila, dokler je ni v nedeljo zjutraj prišel klicat Domen, ko je bilo zdavnaj že vse pokoncu.

{{prelom strani}}

==XIV.==

 

»Pojmo rajši volka vleč,« je hotela Zinka pregnati moreče misli in je z ogljem zarisala na javorjevo mizo predlagano igro. Tršarica je prinesla črnega in belega fižola, potem se je pa vsa družina zatopila v igro. Šele zvon, ki se je pri podružnici oglasil v čast svetemu Florijanu, je opozoril Minko, da je treba domov, in Tršarjeve, da bo treba k počitku.

{{prelom strani}}

 

Ko je morala Zinka oditi k Hojnikovim grabit, je nenadno zašušljala Cinclja za njo:

 

Dober mesec kesneje je bila Zinka Nacetova žena, mlada Hojnica ...

 

Cinclja se je preselila v Hojnikovo bajto, dekleti sta se omožili in Nace je bil najsrečnejši človek v Okladi. Res da je nekam zgodaj dobila Zinka otročeta, toda črvič se je zdel Nacetu tako drobcen in slaboten, da ni čisto nič dvomil o resničnosti tega, kar mu je pravila Cinclja:

 

Cija je ostala sama z gospodarjem. Nikdar nista več izpregovorila besede o tem, kar je bila pred smrtjo razodela Cinclja, obležalo pa jima je v duši in se raztegnilo po vsem gruntu kakor pošastna, črna, vse življenje uničujoča môra ...

 

[[Kategorija:Domovina]]