Mešana gospoda: Razlika med redakcijama

| naslov= {{mp|naslov|Mešana gospôda}}: Obraz iz vsakdanjega življenja

Krčmarica Neža od Kruljave žabe je bila hudobna ženska; pa bila je tudi oblastna in govorilo se je, da je njeno oblast marsikdo občutil, kakor mu ni bilo ljubo. Bali so se je posebno uradniki. Kajti pripovedovalo se je, da, kdor pride pri njej v zamero, pride tudi v nevarnost natolcevan biti pri višjih uradih, da je pokrit »Slovenec«„Slovenec“ (v njenih očeh najhujša pregreha), da je postopač v službenih urah, igralec itd. Ker so višji uradniki, ki so v Vinovaru urade preiskavah, redno ostajali pri našej krčmarici, in ker je ona v glavnem mestu imela visoko postavljene sorodnike, bil je strah pred njenimi ovadami in lažmi obče ukoreninjen. Ali je bil samo navaden, ali opravičen strah, ne bom preiskoval. —

Take razmere Vogljaninu niso dolgo skrite ostale. On, blaga duša in prijatelj veselih tovarišev, namenil je temu neznosnemu položaju kolikor toliko konec storiti. On sam se ni imel nikakor bati; on sam je smel krčmarico smatrati za krčmarico in ne za visoko gospo. Smel je tedaj marsikatero resnico povedati, katera je tudi drugej dražbi pogum dajala. Ko je pa krčmarica zvedela, da ta novi beležnik nema druge oblasti nad seboj nego Boga; ko je videla, da sme celo »Slovenec«„Slovenec“ biti brez straha pred njo in drugimi strašili Slovencem; in ko je čutila, da novi gospod utegne vse razmere mej njó in gosti prekopicniti: skušala je po vseh lepih in ne očitno grdih potih odstraniti ga od svoje hiše, a brez vidnega vspeha. Vogljanin je vztrajal v boji s stanovitostjo nenavadno pri Slovencih. V srci in žolči naše krčmarice se je tedaj jelo kuhati črno maščevanje. Predno se skuha, oglejmo si še druge osobe.

Ne dolgo potem je sluga Medved potrkal v stanovanji gospe Justine Ocvirkove. Tam se ni tako hitro in tako uljudno odprlo. Pa ko je gospa Justina videla, da Medved ni prišel kaj terjat ali prosit, temveč da je zraven prijaznih besedij prinesel tudi lepega zajca, postala je prijazna prav po domače, in ukazala je Medvedu, naj malo sede ter pokusi kapljico njenega zelenega žganja. Sluga Medvedje zbral vso uljudnost in zgovornost nekdanjega stotnikovega strežaja ter si precej priboril srce stare gospe Justine. Naročilo, katero je prinesel od svojega gospoda, bilo je pri njej z veseljem sprejeto; ali Angelika zopet ni mogla biti z materjo jednacih mislij. Ustavljala se je Medvedovemu daru s tehtnimi pomisleki: da ni mogoče, da bi omikani gospod doktor tako nenavadno uvájal se v njeno hišo in da je pošteni Medved' najbrže ukaz dobil zajca nesti k profesorju Justinu, kjer ima doktor uže delj časa znanje. Medved ugovarja, da zmešnjav ne pozna in da tudi njegov gospod ve, kaj govori. Gospa Justina pa hčerko zopet jedenkrat pokara: da taka rahločutnost jej ne pridobode nikoli moža, da še premalo pozna šege mestne gospode, da je doktor, ako pride, ne bode snedel, in da je zajec uže sam na sebi reč, ki se ne sme zavračati: zajčja mast nam rabi pri prisadnih ranah, iz možjanov se kuha drag lek za božjastne otroke, iz droba se pa napravi mazilo, ki izvrstno služi zoper trganje po udih.

— Ata, razloček tiči morebiti v več črkah. Vogljanin si je Vaše svarilo zapomnil in je rekel: »k„k Angeliki«Angeliki“ namestu »k„k Filomeni«Filomeni“.

Filomena je zamaknena v ljubezen-bolezen pri oknu sedela in gledala oblake, večne popotnike, ko stopita v sobo njej samo po lici znana Angelika in neznana gospa. Nekako čudno se jej je zdelo to preziranje navadne šege. Angelika se predstavi in Filomeno opomni, da sta si nekdanji znanki. V jednej kuhinji sta se učili kuhati, pri jednej šivilji šivati, in tovaršice so Angeliko »škrateljnom«„škrateljnom“ krstile, ker je bila tako nagajiva. Filomena se vsega spomni, celo gospoda Zeligoja. In ko Angelika svoje vsilovanje opravičuje, da so jo k temu {{prelom strani}} samo neizogibne okolnosti primorale, odloži Filomena hladno uljudnost gospe iz velikega mesta in pogovor se vname odkritosrčno in prosto.

Angelika je tedaj razodela svojega prihoda namen. Prositi Vas moram nekaj, dejala je, kar preseza vso dosedanjo predrznost. Vedno sem še zreli »škratelj«„škratelj“ in hči sem čudodelke, prorokovalke Justine; imeti moram kaj izrednega, presiljenega. Gospodična, ne odrecite mi prošnje. Rotim se Vam, da to, kar od Vas želim, bo obema jednako koristno, naj se Vam tudi zdi, da je razumu nasprotno. Uslišite me, in potlej bodete tudi Vi veseli.

Ženske so govorile. Gospod profesor Justin je pa sedel pri knjigi razpravljajoče]razpravljajočej starogrško črko digamma. Ustavil ga je v premišljevanji doktor Zeligoj, ki je obiskati moral svojega nekdanjega profesorja in povprašati, kako se ima gospodična Filomena. Justin, bister poznalec svojih učencev, izprevidel je, da je Zeligoju družba Filomene ljubša njego družba starega slovničarja; tedaj pelje gospoda v ženski zbor. Justin sam se je v zbornici prav malo mudil, ker ni bil prijatelj neklasičnega ženskega govoričevanja. Nastopil je pak svoj navadni večerni sprehod. Po stopnjicah doli idoč sreča slugo Medveda, ki je v pokritej skledi prinesel zajca, katerega je ravno pred izmoledoval pri starej Justini.

Mati se molče skloni v naslonjač, in spusti nekaj jeznih pogledov v Angelikine oči. Ti jezni pogledi pa Angelike niso presunili. Ona z mirnim, krotkim glasom izpregovori: –— Mati odpustite, da sem Vam to naredila. Vaše vedeževanje mora jedenkrat nehati, drugače se dostojno omožiti ne morem. Denes zjutraj ste deklico preslepili, da je skoro zblaznela. To je bilo preveč. Nocoj ste zato opeharili samo sebe. Nemogoče Vam je dalje prorokovati. Ko se bode zvedelo, da svoje lastne hčere pred Vami stoječe niste spoznali, morate izgubiti pri ljudeh vso vero. Tedaj pustite svoje kvarte in Kolomanove bukve, žive vozle in smrdljiva zdravila rajši z lepa, nego li po sili ali po kaznih. Glede moje možitve, pa prosim, mati, nikar ne branite. Privolite! Pomislite, da se prav za prav še upirati ne smete. Pred tremi tedni sem dvajseto leto dopolnila in Vi ste me dali po sodišči za polnoletno izreči. Takrat nisem vedela, čemu je to dobro. Zdaj se pa zavedam svoje svobode. — Tedaj, mati, privolite v mojo srečo!

— O tem boste odločili Vi in Angelika …...

–— Zjutraj sem nepremišljeno zabredla k vedeževalki, in zvečer sem bila naprošena gledati, kako se oponaša moja slabost. Ta doktor Zeligoj, bil je nekdaj tudi moj čestilec; bil bi zdaj morebiti moj ženin, ako bi nekdaj ne bila preošabna. Njegova mati je neolikana mokarica; jaz pa sem mislila, da bi ne mogla prenašati tašče, ki ima predebele roke za gosposke rokovice. In tista nagajiva, hudomušna polukmetica Angelika je dobila Zeligoja za ženina, iznenada, kakor bi jej bil iz neba poslan. Kje so pa tisti moji čestilci, ki so mi ušesa glušili s hvalo in ljubeznivostjo? Mislila sem, da so moški, kakor žoge, s katerimi se otroci igrajo: bolj ko jih ob tla mečeš, više odskakujejo. Moji čestilci so tudi odskočili. Ni jih več! Izbirala sem, in zdaj sem sama izbirek. In Vogljanin, kak mož je, ravnega značaja in iskrenega srca, da mu nisem našla doglavnika! Kako blizu njegovega srca sem uže bila! Ločila naju je samo jedna beseda, katero bi bila izrekla iz srca rada. Kaj bo zdaj mislil, kaj storil? Zaničeval me bo, kadar zve, kar se več ne more prikriti in utajiti!

Vogljanin bere: »Draga„Draga prijateljica! Hvala Vam za pomoč. Z Zeligojem je vse v redu. Kar se je davi godilo, vedo dozdaj samo tri osobe: jaz, ki bom molčala, mati, ki so jim usta zavezana in Vi. Prosim, molčite tudi Vi. Želi Vam jednako srečo, kakor jo sama uživa, in Vas poljubuje Angelika.«“ —

To rekši se mož, kakor bi se mu mudilo, naglo poslovi in odhajajoč poda kljuko slugi okrajnega glavarstva. Ta najprej srečo {{prelom strani}} vošči, sprejme svoj dar, potlej pa poda uradno pismo. Vogljanin bere napis: »An„An Herrn Dr. Aegidius Wogleiner in Weinwurm.«“ V pismu pak je stalo, da je županstvo Brezovniško ovadilo Vogljanina, da je 30. avgusta na polji mej Brezovnikom in Jesenovcem zajca ustrelil, in da bode zategadelj proti njemu obravnava tekla dne 2. septembra 188. popoludne ob 3. uri zaradi prestopka deželne lovske postave od 20. decembra 1874, št. 6 iz leta 1875.

— Oprostite, gospod doktor, te nove lovske postave v našem okraji nihče ne pozna in nihče ne posluša. Novi okrajni glavar jo vpeljuje. Brezovniški župan pa nema druzega opravka nego v knjigah tičati in pisariti. Ko ga vidim, povedal mu bom nekaj gorkih. Lova meje poznam; pa star »Jus„Jus dominus«dominus“ je, da gospôda sme lova meje prekoračevati.

— To bi bilo vse prav lepo. Pa, kakor veste, zraven zajca je padel tudi pes. Oni dan ste trdili, da sem zajca jaz ustrelil. Meni bi zdaj ne bilo prav nič ljubo, da bi ljudje raznašali, da sem prvič na svojem lovu namestu zajca psa zadel …... — — in potlej namestu zajca mačka v mojo kuhinjo poslal — zavrišči mej durmi druge sobe jezen glas krčmarice Neže Kruljavožabje. Zavzet se obrne Vogljanin, obrne Kühlwasser in pribrla Medved. Sršenasta krčmarica pa nadaljuje: Tako sramoto ste mi naredili, da je ne morete zamazati z vso tinto, ki jo imate v pisarni. Kaj tacega v našej hiši, starej poštenej hiši! Ljudje so zagnali glas, da ste sinoči po tem-le nerodneži dali meni prinesti njegovega mačka namestu Vašega smrdljivega zajca. Gospodje so me preprosili, in pripravila sem ga. Zdaj je pa prišlo to-le pismo od gosposke, da bom kaznovana ali morebiti celo zaprta, ker sem sinoči z zajcem postregla in tako neki lovsko postavo prelomila. To je vender grozovitna krivica in hudobija. Nevedoma mačka peči in priti ljudem v zobe, potlej pa kazen trpeti, kakor da bi bil maček zajec. To ste vse Vi naredili, in gospode zoper mene našuntali; pa ne pustim, da bi se norčevali iz mene ...

[[Kategorija: Janez Mencinger]]

[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]

[[Kategorija: Kratka proza]]

[[Kategorija: 19. stoletje]]