Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m →‎VIII.: prelom strani
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= {{mp|naslov|Gozdarjev sin;}}. Povest iz domačega življenja.
| avtor= Fran S. Finžgar
| opombe=
Vrstica 8:
| licenca= dLib
| spisano= Slovenec 1893, letnik 21
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-H4WGZMLG/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=7], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-KA4S4IRF/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=8], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0UITZLSR/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=14], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-H9SWZV2M/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=8], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-R1RG0JXN/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=10], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-B0YVO85C/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=6], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CO0D2YP8/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=6], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BIMJ3J9W/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=3], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6M31CTPS/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=5], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0NT0PWSV/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=3], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8EK53P8B/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=4], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FBTX4EOK/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=7], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DHXWY5G2/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=3], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0JWPBF5R/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=1], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-W5I1CW7P/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=14], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-MVMULNPI/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=11], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5XZF0OI8/?query=%27keywords%3dSlovenec%3a+politi%C4%8Dni+list+za+slovenski+narod+1893%27&pageSize=20&page=2]
}}
 
Vrstica 17:
Jesensko popoldne leta 1847, po krščanskem nauku, so bili zbrani možakarji Dosélčani sredi vasi. Pridno so vlekli dim iz malih čeder ter se živahno pomenkovali. Nekateri so posedli po starem hrastovem deblu, drugi so se pa postavili v krogu ob njem ter oblastno prekrižane roke držali na hrbtu.
 
»Kako„Kako je to toplo solnce,« govoril je Novin, postaran mož v irhastih hlačah. Visoke škornje je je imel potisnjene za pete. Podveze so mu mahale ob njih.
 
»Saj„Saj vendar že precèj jeseni pomnim, a tako gorke pa le ne, kakor je letos. Surovina je že vsa pospravljena, pa sem še videl včeraj lastovico gori-le za našim hlevom.«
 
»Le„Le potrpi,« seže mu Kralj v besedo, »tako„tako bode še mraz, da bode vse škripalo. Jaz se pa le bojim za ozimna žita. Kar naenkrat bo potegnil sever, pa bo padel sneg na talo zemljo in škodoval ozimini. Glej, letos smo, hvala Bogu, imeli tako letino, kakor malokedaj. Kdo vé, kaj bo drugo leto?«
 
»Kaj„Kaj bo drugo leto?« prične hitro Surga, suh možiček, nekoliko zganjene postave, ter stopi v sredo. »Kdo„Kdo vé, kaj bo drugo leto? vprašaš. Jaz vém, kaj bo! Vojska, sama živa vojska bo, in ljudje in cesarji se bodo vojskovali, da bo tekla kri, kakor za Belim Gradom, kakor so mi péli rajnca mati. Bog jih varuj hudega.«
 
»A„A, beži, beži! Kaj boš to kvasil!« kregal ga je Kralj nejevoljen, da mu je prevzel besedo; »méniš„méniš, če nam berič tam raz kamen pred cerkvijo s tistih preklicanih papirjev bere, da nam hoče gosposka zopet sinove pobrati, da mora biti potem vojska. Saj to je vsako leto!«
 
»O„O, ti šleva nerodna,« razhudi se Surga, ter poravna kolikor mogoče svojo postavo in glasno nadaljuje: »Pa„Pa ti boš meni pravil, kedaj bo vojska, kedaj pa ne? Pa ti, ki ne véš in ne znaš na bukve brati, ter ne razumeš cesarskih popirov, — tí pa meni, ki sem hodil v šolo ter se naučil jezika, da bi kmalu gospoda pred altarjem razumel, — drva zavrharska ti!«
 
Surga bi bil še dalje rohnel in ga ošteval, da ga ni ostavil Brencè ter ga pohvalno potolažil:
 
»E„E, no, saj vémo, da si zeló učen — za vse nas; pusti Kralja v miru. Povej nam rajši o vojski, ali bo, ali ne bo.«
 
»Kdo„Kdo pravi, da je ne bo? Sama živa vojska in krvava bo, — vam pravim. Cesar pa Lah se bosta udarila. Sam sem izvedel in videl na svoje očí zapisano s črnim na belo v kanceliji pri gosposki. Ali vam ni danes berič Lukež bral in zabičil, da se ne sme nobeden tako skriti, da bi ga ne dobila gosposka?«
 
Sosedje so se glasno nasmejali Surgovi opombi. A precej so se jim izresnili obrazi.
 
Vojska je le vojska. Marsikdo se je bal za sina, katerega bi nerad pustil, da bi ga tebi nič meni nič zaklal hudokrvni Lahon. »Kaj„Kaj nisem pravice govoril, ka-li, da se mi smejete? Le čakajte, predno preteče leto, boste pa jokali po rajncih, ki jih bo požrl Lah tam v deveti deželi. Pa kaj, ménite, da bo tega dovolj? K nam, vidite, v našo vas bo prišla vojska. Vse polje bodo pohodili, in kruh nam bodo kradli. Tedaj boste videli, kaj se pravi, smejati se meni. ..... No, oče Knafelj, pa recite, če ni res! Kako je bilo pa takrat, ko so Francozi k nam prišli? Vi še dobro veste. Mi smo bili tedaj še otroci.«
{{prelom strani}}
»Bog„Bog nas varuj te šibe,« pričel je pripovedovati mož, ki je sedel na hlodu, ter naslanjal roki na palico, ki jo je postavil med koleni. »O„O, to nam bo huda pèla, če nas Bog potiplje od te strani. Jemnesta, kako bi bilo za Francoza hudo, pa so bili še dovolj pošteni.«
 
»Meso„Meso smo jim morali dati in pogačo, sami pa smo črnega kruha stradali. Nobena reč ni bila varna, vse je šlo ž njimi. Vidite, tam-le na onegavem vrtu so kurili in svoje šotore postavili. Ves plot so požgali. — In kaj ga ne bi? Vsak je odnesel eno desko, pa ni bilo znati, kje je stal prej plot. To vam jih je bilo kot listja in trave.«
 
Počasi so pristopali še drugi možje, ki so še dobro pomnili Francoza, ter so glasno pritrjevali Knafljevi pripovedi ali pa pomenljivo kimali z glavami. Tudi gruča fantov se je zbrala krog njih. Vsakemu je utripalo srce, češ, kaj, če bo treba zadeti puško in iti na vojsko. Modrovali so, da bi brez njih lahko opravili. Jezili so se torej nad gosposko, posebno pa še nad beričem, ker jim nosi taka naročila ter jim dela skrbi in težave.
{{prelom strani}}
»Ta„Ta strela beriška se priklati med nas ter nam
ne da pokoja,« jezil se je Gozdarjev Janez. »Da„Da
bi sam bes pobral vse beriče in gosposko, ki misli,
da smo mi njeni psi, ter nas pošilja Bog vé kam,
Vrstica 52:
grem v najbolj skriti brlog, kakor medved po zimi,
kot da bi se dal vjeti in vtakniti v vojaško
suknjo.«
 
»Tiho„Tiho, tiho,« šepetnil je skrbljivo Novin. »Nikar„Nikar
ne zabavljaj na gosposko; glej, tam le gre Lukež.
Saj pravim, če o volku govoriš, pa volk pride.«
 
Vsi se na to obrnejo proti koritu. Droben možicelj
Vrstica 71:
Dosélčane.
 
»E„E dobro popoludne, možje! Pa bo malo mrzlo,
tako na večer golorokim stati na vasi. No za fante
je pa še le prav, da se utrdijo za vojsko, da pokažejo,
kaj so Gorenjci. Kaj ne, Janez, he, he!«
 
»Ne„Ne zini mi več o vojski! Sem že dosti utrjen,
da tebe prelomastim in ti pretarem tista suha
rebra, če se ne izgubiš hitro iz naše vasi.«
 
»O„O Bog in sveta Pomagalka, nikar me ne preklinjaj
in ne tepi, saj sem le tako rekel v šali ....
kar je res, je pa res?«
 
»Molči„Molči, pa poberi se izmed poštenih ljudij, če
ne kupim ušesa in še teh par las, ki jih imaš na
glavi zastonj od tebe, ter te postavim tje v močilo,
da boš vedel, kaj se pravi, poštene ljudi dražiti.«
 
Možje so pogovarjali Janeza, naj ga pusti pri
Vrstica 106:
Pri Kokrčanu ni bilo pivcev, ko so vstopili
fantje. Le tam za vratmi je sedel Adam, vsem znani
piskrovez, ter vrtil med prsti steklenico »rakije«„rakije“,
kakor je sam imenoval po hrvaško žganje.
 
Vrstica 114:
Lija, je pa dremala na drugi strani.
 
»Hoj„Hoj, Lija, ali bote s kokoši vred morali na
gredi, če že sedaj dremljete,« rekel je Gozdarjev
Janez ter z roko precej nemilo potresel kimajočo
krčmarico. »Hoj„Hoj, bokal vina na mizo, da si duše
privežemo, predno gremo na vojsko.«
 
Lija nabere obraz v kaj neprijetne gube. Videti
Vrstica 129:
mu ponagajal.
 
»O„O, presneti Adam, tebi se pa godi, kakor prvim
starišem v raju. Da, še bolje, ker nimaš Eve,
da bi te zapeljala.«
 
»O„O, Bog me, da ti praviš, da se mi dobro
godi. Poglej me no! Strgan, lačen, suh in poleg
tega pa še star, pa se mi bo dobro godilo. Zaslužim
komaj toliko, da kupim mrvico rakije, da ž njo
duši branim na oni svet.«
 
Adam je še dalje hotel praviti o svojih križih
Vrstica 154:
ter jeli njega poslušati.
 
»No„No, ali me bodeš poslušal ali ne?« vprašal
je Surga Janeza.
 
Vrstica 160:
glavo, ter zamišljeno zrl v črn, lesen strop.
 
Odgovoril mu je kratko: »Bom„Bom.«
 
»Kaj„Kaj bodeš ubogal tega šušmarja?« vpraša začudeno
Dolenčev Peter Janeza. »Ali„Ali ti je spet o
vojski kvasil in raztvezal svoje modrnije, ter ti nasul
ušesa, da ti lahko glavo zmeša.«
 
»Kaj„Kaj, ti boš meni rekel šušmar, pa ti, da jaz
ljudem glave mešam, zgaga, potepena ti, ki ne
veš .....«
 
Cel kup zabavljanja, zmerjanja in hudega krega
bi bil sledil, da ga ni Janez ustavil ter mu rekel:
 
»Povej„Povej jim rajši, kaj da sva se zmenila, da ne
bodo mislili, da sva prazne marnje uganjala!«
 
»Kaj„Kaj jim bom pravil, tepcem nerodnim, ker
nima nobeden nič srca. Le škoda, da nosijo hlače,
pa se bodo pustili povezati beričem, da jih poženo
na Laško, kjer jih bodo postrelili vse. A tebe, Janez,
pa ne bodo, če me boš ubogal, ter šel v Štajerje,
kakor sem ti rekel. Toda molči kot zid o tem!«
 
»Kaj„Kaj, na Štajersko se pojdeš skrivat, ali res?«
vprašalo jih je več za jedno.
 
»Na„Na Štajersko pojde, da boste vedeli, prav na
Štajersko, jaz bom pa ž njim šel. Seveda, ker ima
pamet. Janez bo gori denarje delal, dobro jedel in
pil, vas bodo pa Lahoni pobijali. Pa naj vas le,
saj ste za nič, če se j im ne morete ustaviti, za nič,
da veste, pod milim Bogom, vsi ste strahopetci!«
 
»Kaj„Kaj nas boš zmerjal, hlače biriške ti,« zavrnil
ga je Dolenčev Peter. »Za„Za toliko je vsak, kot tri
Surge, ko te ni druzega, kot namazan dolg jezik
do peta, žaba ti ropotava! Pa če grejo vsi, tako
jaz vem, da ne.«
 
»O„O kaj pa! Stari bo plačal za te, kar bodo
hoteli, če prav nisi vreden pet funtov kamenja. Pa
le čakaj! Če jim ne pojdeš nasproti, pridejo te pa
Lahoni na dom obiskat. Tedaj ti bo pa druga pela.
Midva se bova pa smejala z Janezom, kaj ne, in
pila tako-le vince, ...«, in izvrnil je polni kozarec
váse.
 
»Pa„Pa divje koze in jelene bodeva streljala gori!
Kaj meniš, to se da kaj zaslužiti. Ha, ha, te-le brleze
bo pa Lah pestil ... o tra-lom ...«
 
Pošteno ni mogel več govoriti. Preveč se ga
Vrstica 216:
peči in hripavo pel, po nemško menda:
 
<poem>»Hitih„Hitih Got, lofntol
Menča sont iberol ...«</poem>
 
Potem se je pa vsedel poleg Kokrčana, ki je
Vrstica 226:
Po ulicah so pa peli tisto narodno:
 
<poem>»Tam„Tam za laškim gričem ....«</poem>
 
Janez se je, prišedši domov, zaril v slamo,
Vrstica 282:
za trenotje ter pazno poslušala. Čula je močno sopenje
Janezovo iz slame, ki je še spal, kot klada.
»O„O, ti nesrečen človek, ta-le naš Janez,« vzdihnila
je tiho, »da„da se mora potikati po žužljah in poslušati
pijance vse noči. Pa zmerom huje je. O Bog,
kaj bo še ž njim, če bo tak!«
 
Mati si je otrla s predpasnikom solzo, grenko
Vrstica 304:
ter klicala bolj na lahko, da ni čul oče:
 
»Janez„Janez, hoj, Janez, vstani, kosilo je že kuhano
in solnce gleda sem čez svetega Petra hrib!«
 
Mati je postala in čakala, da bi se prepričala,
Vrstica 312:
kliče. Janez nekaj zagodrnja, da se ni vedelo, ali
je vsekano ali vbodeno ter se preobrne na drugo
stran. Mati si misli: »Bo„Bo pa vendar zlezel kvišku,
ko se malo potegne,« ter odide nazaj v kuhinjo.
 
Postavila je skledo dobro politih žgancev na
Vrstica 319:
Na voglu hiše se ustavi ter pokliče:
 
»Klemen„Klemen, kosit pojdi, pa pusti privezovanje,
bodeš pa potlej, kar ti ostane. Kosilo je že na
mizi!«
 
Klemen pobere naročje starih, zlomljenih kolov
Vrstica 338:
obleke. Mati je šla pred njim v sobo.
 
»No„No, kje imaš pa onega barona?« zarohnel je
neprijeten Klemenov glas.
 
»Vse„Vse noči bo hodil okrog in popival, stari naj
pa vleče in dela, da ga bo prej konec. Ta bi
bila lepa.«
 
»Vidiš„Vidiš, Klemen, zdaj se kregaš, ko je prepozno,
pa nad menoj, ki sem nedolžna. Kolikokrat
sem ti rekla: Nikar mu ne dovoli vsega, ne pasti
Vrstica 352:
sitna in nič nisem vedela, kako mora človek med
ljudi, da se česa nauči. Zdaj je pa naučen vseh hudobij
in zrelostij.«
 
»Kaj„Kaj pa, stari naj bo vsega vzrok. Drugi ste
tako vsi nedolžni. No, tako ne sme biti več. Jaz bi
rad vedel, kdo je gospodar.«
 
V tem so se odprla vrata in Janez je vstopil.
Vrstica 363:
je pa pokregala:
 
»Sleci„Sleci vendar nedeljsko suknjo, da ne boš drsal
po mizi ž njo, ter jo obdrgail, ko jo je komaj krojač
iz rok dejal:«
 
Janez je ubogal mater ter obesil pražnjo suknjo
Vrstica 377:
poslušati. Nekam jezno je vrgel žlico ob mizo, da
se je nerodno postavila na robe, ter ji je jezikal:
»Ne„Ne bodite no sitni. Menda bo že vendar le enkrat
konec vaših naukov. Mene ušesa bolé od vedno starih
opominov, če sem vam tako na poti, se bom
pa spravil strani. Dober teden še potrpite.«
 
»Boš„Boš, se boš,« pristregel mu je oče besedo, »ti„ti
nepridiprav ti, potepeni! Nisi še ničesar skusil na
svetu! Naj te le vzamejo v vojake, kakor si menda
Vrstica 390:
te hočejo, da izveš, kako se tuji kruh jé, lenoba ti,
ponočnjaška! Sram te bodi! To je grdo, tak mladenič,
pa nima nič časti v sebi!«
 
Materi je srce jelo nemirnejše biti, ko je čula
Vrstica 398:
le mati ljubiti edinega sina.
{{prelom strani}}
»Ne„Ne bode ga, Janez vam ne bo nosil puške«puške“,
zarežal je sin na očeta. »Rajši„Rajši vidim, da je vse
drobno, kakor da bi me vlovili tisti zelenci beriški
ter me vtaknili v vojaško suknjo. Zmerom bom hvaležen,
da sem hodil po gostilnah. Sinoči sem si jo
izmislil, — in tako bom tudi storil.«
 
»Kaj„Kaj si boš izmišljeval, revež! Priden bi bil,
pa ubogal, bi ti pa ne bilo treba ničesar ogibati.
Saj toliko imamo še, da bi te lahko prepisali na
Vrstica 411:
dobro, kakor si postelješ, tako bodeš spal. Če ti izročim
gospodarstvo, me poženeš prvi dan po svetu
z malho, kakor pritepenca!«
 
Oče je malo odjenjaval. Vedel je, da se s trmoglavim
Janezom ne dá mnogo opraviti z grda.
 
»Le„Le imejte sami to beračijo«beračijo“, hudoval se je
Janez. »Kedaj„Kedaj sem vas pa prosil ta-njo? Sedaj je
še nočem ne. Da mi ne bote oponašali, da nisem
nikjer bil, bodem pa šel od hiše kar prej mogoče.
Veste, na Štajersko grem drvarit, pa je. Tam me
ne bodo izvohali beriči, če so od samega vraga, in
denarja si bom prislužil, da bo kaj!«
 
»Kaj„Kaj boš hodil okoli«okoli“, rekla je mati, ki se je
bala za sina. »Doma„Doma bodi in ubogaj, bode pa vse
prav.«
 
»Kaj„Kaj mu bodeš branila? Naj le gre, kamor
hoče! Doma nama tako ne koristi nič. Mogoče, da
ga sreča kje pamet, če pa ne, bolje je, da takega
Vrstica 434:
na stara leta. Le vleci se, kamor hočeš, da
bodeš spoznal, da je denar v trdih pesteh, in da
ga ne bodeš po nepotrebnem zapravljal in zabijal.«
 
»S„S kom pa pojdeš gori, če si res tako svojeglaven«svojeglaven“,
vpraša mati.
 
»S„S kom neki? Surga me popelje v Štajerje, ki
mi je tudi to nasvetoval. On vé za dobro delo, in
pa jezik razume.«
 
»S„S Surgo! O Bog ti meni pomagaj«pomagaj“, zažalosti
se mati. »S„S tem človekom ne pojdeš na pravo pot.
Ta te bo zapeljal, da se boš pogubil na duši in na
telesu. Oh, ne bodi neumen in ubogaj me, pa ne
hodi od doma!«
 
»Taki„Taki ste! Pred me gonite, sedaj mi pa branite.
Jaz sem se naveličal že vsega. Jaz grem, pa
s Surgo, da veste.«
 
Vstal je jezno od mize ter ni čakal skupne
molitve. Šel se je preoblačit v podstrešno sobo.
 
»O„O, da morava imeti takega sina«sina“, toži Mina
svojemu možu. »Bog„Bog naju tepe ž njim. Saj pravim,
vsak ima svoje križe, moji so pa le najtežji.«
 
»A„A, beži, beži, kaj boš tožila in zdihovala.
Midva sva storila svojo dolžnost; če naju ne uboga,
kedo more kaj. Velik je dovolj, da bi bil lahko pameten.
Če noče, naj pa sam trpi. Saj sem rekel:
Kakor si bo postlal, tako bode ležal.«
 
Naša zakonska dvojica je vstala od mize. Oče
Vrstica 477:
palico.
 
»Kam„Kam greš zopet?« vpraša ga mati. »Niti„Niti en
dan ne moreš biti doma.«
 
»Kam„Kam neki bom šel? Mislite, da bom beračil
po poti na Štajersko. Moram vendar ubiti kako
zverjad, da ne bom šel z praznim žepom na pot,
kakor deseto dete od hiše. Vi mi tako ne boste ničesar
dali, ker sem se vam tako zameril.«
 
»O„O Janez, Janez, ...« pričela je mati. Pa
trdovratni sin je ni poslušal. Hitro je odšel ter se
zavil proti gori. Nemara je težko gledal solze, ki
Vrstica 503:
preteknil vse kote po planinah.
 
»Prebiti„Prebiti sneg pa planine in še take steze, ki
so komaj za divje koze, ne pa za ljudi,« jezil se je
Surga, ko se je pobiral s tal.
 
»Nič„Nič hudega, če se malo pripogneš,« pošali se
Janez. »Le„Le pojdi po mojih stopinjah, pa bo dobro.
Malo še potrpi! Precej sva na vrhu.«
 
Solnce je uprav vzhajalo izza sosednih Karavank,
Vrstica 527:
grozo.
 
»Sedaj„Sedaj sva pa dobra,« izpregovoril je Surga.
»Vendar„Vendar je jedenkrat konec pasjega pota! Vidiš,
Janez, to je gostilna, kjer se kaj popleše in popije.
Tu bodemo živeli! Za jedno nama gospodar pové,
kako je z delom. Dobiva ga gotovo. Tudi starih
znancev je tukaj mnogo. Lahko bodeš govoril slovenski.
Saj še celó gospodar razume nekoliko.«
 
Prideta pred vežne dveri, ki so bile že zapahnjene.
Vrstica 557:
dekle, večerjo.
 
»Ker„Ker vem, da sta trudna in lačna,« ogovori ju
slovenski, »napravila„napravila sem precej večerjo, da gresta
prej k počitku.«
 
»Dobro„Dobro, dobro,« poprime hitro Janez, vesel,
da je dobil deklico, s katero se bode mogel pogovoriti,
dokler se ne privadi nemščini.
 
»Saj„Saj sva že res potrebna jedi in počitka. Kaj
meniš, s Kranjskega pa tu gori, to ni kar si bodi.
Preklicano, tako sva tolkla in krevsala, da sem že
vsega naveličan.«
 
»No„No, se bota pa izpočila. Kranjskim korenjakom
nič ne dé taka pot. Trdni so, kakor bi bili iz
železa. Sedaj grem pa precej pripravit sobo, da
gresta lahko koj spat.«
 
Surga je vedno gledal tja v sosedno sobo. Ko
ga Janez začudeno vpraša, je-lí to dekle s Kranjskega,
ker govori tako lepo slovenski, odgovori mu
nejevoljen: »Mati„Mati je bila menda Kranjica; pa mari
so meni ženske. Le preklicano me jezi, da ni nobenega {{prelom strani}} znanca. Lahko bi se človek zastonj napil.
Se vé, Kranjec je priden, da je res preveč. Te le
štajerske mrcine pijejo tukaj, Kranjci pa delajo kot
črna živina. Pa naj le! Privoščila si bodeva pa potlej
več, ko bo kaj cvenka v žepu.«
 
Vstala sta ter šla spat. Surga je gostom pri
Vrstica 600:
 
Janez jih pa ni razumel. Jezno se je potegnil
tje po pogradu. Sam pri sebi je pa dejal: »Če„Če bodo
samo ta ,hinder‚hinder hander'hander‘ gonili, naveličal se bom
kmalu vsega. Če ne dobim skoraj tovariša, s katerim
bom mogel govoriti in s katerim udariva na
Vrstica 607:
Bolje je, da me ubije Lah, kakor da bi se tu dolgočasil.
Samo ta hudirjev Surga bo še čutil pred,
kaj se pravi, mene za nos voditi!«
{{prelom strani}}
In uprav, ko je tako mrmral pred se ter koval
Vrstica 618:
gosposka hudo na pete, toda ni ga mogla zasačiti.
 
»No„No, kaj pa ti, ali se ne smejaš, ko se vsi
drugi reže,« popraša v slabi slovenščini Janeza. Ta
odpre oči ter ga pogleda. Skoro ustrašil se ga je,
tako hud obraz je naredil.
 
»Kaj„Kaj bom poslušal, ko ne razumem nič, kaj
se menijo.«
 
»No„No se bova pa midva kaj pomenila. Mene pa
že umejež, ka-li? A ti je dolgčas, kaj ne? Tu ne
boš lazil kakor tam na Kranjskem po noči v vas
ter nagajal dečvam.«
 
»Kaj„Kaj so meni mari ženske. Meniš, da sem res
taka šleva. Pojdi kamor hočeš s tvojimi dečvami,
ali kako si že rekel. Ko bi le puško imel in poštenega
Vrstica 639:
jesti, ter se raji zadovoljite z žganci in odlijalcem,
ki včasih še osoljen ni dovolj, kaj še le zabeljen.
O, da sem vedel, da bo tako ...«
 
»Kaj„Kaj ti znaš streljati,« popraša ga iznenaden
Hanza, in čudovitega veselja mu zažare oči. »Če„Če je
to res, potem sva midva koj prijatelja. Tu je moja
desnica. Davno sem že iskal človeka, da bi skupaj
Vrstica 648:
jim nič ne ljubi. Če si mož zato, lahko greva ta
teden malo pogledat. Puški imam dve, eno ti drage
volje posodim.«
 
Janez se je sklonil na postelji. Videlo se mu
Vrstica 658:
seže Hanzi v roko.
 
»Že„Že velja! Toliko upam zmerom pobiti, da ne
boš rekel, da sem strahopetec, ki se mu roke tresejo,
če zagleda zver.«
 
V tem je bila večerja kuhana. Po jedi so polegli
Vrstica 671:
vzbudil. Povedal mu je svojo zvezo s Hanzo.
 
»Saj„Saj sem ti pravil, da bo tako. To ga bova
pila. Jaz vama bom pa meso prodajal«prodajal“, odgovoril
mu je zaspano. Obrnil se je, in zopet ga je objelo
trdno spanje.
 
Nedeljo pred adventom je bil ples pri Miheljnu.
Drvarji so prišli ter jedli okusno meso debele »krave«„krave“,
katero je menda Mihelj nekje na deželi kupil. Dva
škripača sta sedela za mizo ter nategovala svoje
Vrstica 685:
rekli Štajerci:
 
»Lej„Lej ga Kranjca, ta se je pa odrezal.«
 
Poleg tega so pa nekateri mlajših tako ugibali,
Vrstica 703:
ga je pa Janez dvignil — videč, da ne opravi ničesar
— ter ga položil na klop pri peči, mrmrajoč
pred se: »Presneti„Presneti človek, da je le presit, pa je
srečen.«
 
Sam se ni hotel vračati. Sklenil je pri Miheljnu
Vrstica 711:
Rezika mu je prinesla še en polič vina.
 
»No„No, kaj ne, kako »kravo«„kravo“ sem pripravil,« ogovori
jo Janez. »Ali„Ali ni bilo okusno meso, kaj?«
 
»Dobro„Dobro je menda, ker so je tako radi jedli vsi.«
 
»No„No, kaj je ti nisi?«
 
»Ne„Ne. Ukradena reč je ukradena. Za meso že
tako ne maram dosti, kaj bi še ukradeno jedla.«
 
»Ne„Ne bodi no neumna; kaj ni zverina ravno
tako moja, kakor bogatincev? Bog jo je za vse vstvaril
in posebno še za reveže. Gospôda ima tako vsega
preveč.«
{{prelom strani}}
»Ni„Ni tako ne, Janez! Gosposka nam prepoveduje,
in moramo jo ubogati. Če hočeš sam sebi
prav, poslušaj me in pusti Poc Hanzo. Ta te bo
zapeljal, da boš vse življenje nesrečen. Koliko je
bilo že postreljenih in pobitih zaradi lova!«
 
»Beži„Beži, beži, ženska strahopetnost! Ko bi bili
vsi možaki taki, kakor ste ve, potem nas tista hudirjeva
gosposka s svojimi beriči ogloda do kosti!
Vrstica 743:
Zdaj pa pojdi in prinesi nasušilno rjuho! Grem na
seno spat. Surga je pijan kot dež. S tako veho ni
nikamor, da bi se hodilo v gozd.«
 
»Saj„Saj v veži visi ena, pa jo vzemi. — Janez!
Še enkrat te prosim, ubogaj me, če hočeš sebi
prav, sicer se boš še kedaj z žalostjo spominjal
mojih besedij — in — —«—“
 
»E„E, brrr — babje klepetanje,« hitel je Janez.
Budila se mu je svarilna vest in zajedno je občutil,
da imajo besede dekletove posebno moč do njega.
Vrstica 756:
strast, da je žaljivo odgovoril skrbni svarilki.
 
»Kako„Kako ti gre jezik nocoj! Kje si se naučila?
Še za gospoda bi bila dobra. Lej, lej, vsak bi me
rad učil in svaril, posebno pa ženske. Mislil sem,
da so samo naša mati tako sitni, ker so že stari,
pa ste mlade prav take!«
 
Rezika ga ni dalje poslušala. Žalostno se je zasukala
Vrstica 767:
solzo s predpasnikom ter vzdihnila:
 
»Ima„Ima ga že v mreži hudobni Hanza, pritepeni.
Ne bode nehal, da ga izvodi popolnoma od dela,
da se revež ne bo smel pokazati med ljudi.«
 
Sočutno srce je imela. Zakaj poznala je dobro
Vrstica 782:
se obrne, kakor bi mu šinila posebna misel v glavo,
in stopi tja pred kuhinjska vrata ter vošči Reziki
lahko noč in »pa„pa nikar ne bodi huda!« — Morda
se je kesal, da jo je razžalil. Pa je šel spat.
 
Vrstica 832:
da bode vojska zoper Laha. In res so
kmalu vedeli prebivalci tihe zagorske vasice, da je
na »Plemontezarskem„Plemontezarskem rebelizem.«
{{prelom strani}}
V teh burnih časih je pa potrebovala država
Vrstica 848:
 
Toda gosposka se ni šalila ž njimi. Lovili so
neprenehoma, in vsi zaloteni »Sitarji«„Sitarji“ so morali po
kratkih vojaških vajah naravnost na Laško. Če pa
katerega niso mogli vjeti, trpela je zato cela hiša.
Poslali so namreč v take hiše »sekacijon«„sekacijon“, pravo kugo
za kmeta.
 
Vrstica 866:
pravi:
 
»No„No, ker se vam je sin izgubil, sem pa štiri
druge pripeljal.« In pokazal je na svoje tovariše.
 
Gozdar je precej vedel, kam pes taco moli. Nejevoljen
Vrstica 901:
je tožila sosedi:
 
»Bog„Bog nam pomagaj in Mati sedem žalostij! Ob
vse nas bodo dejali ti požeruhi. Nobena reč jim ne
izdá nič. Moka mi pohaja, zabelje ni več v deži,
prihranjen denar sva izmetala za meso, — kar nič
več nam ni živeti. Če se ne spravijo ti pritepenci.
morava priti na beraško palico.«
 
In res se je hudo godilo Gozdarjevim. Oče Klemen
Vrstica 924:
žugal:
 
»To„To niste cesarski služabniki, ampak vražje
duše ste! Kar podavil bi vas, kakor zelenega pajka,
in nič bi se ne pregrešil.«
 
Hudobni, nikdar mirujoči jeziki klepetavih babnic
Vrstica 940:
njimi.
 
»No„No Klemen, kaj ne, ti težko čakaš spomladi,
da se ti spravijo izpod nog tiste presnete pijavke«pijavke“,
obgovori Brence Gozdarja.
 
»Ko„Ko bi moral do spomladi imeti požeruhe, prodajo
in pojedo mi vse ti nebodijihtreba«nebodijihtreba“, prične
Klemen.
 
Vrstica 951:
ves v jezi:
 
»Slišite„Slišite Gozdarjevi, kaj vam jaz pravim. Mi
fantje smo se tako zmenili, če vam je prav, da bomo
za zmirom spodili mrcine kosmate iz vasi. Lejte,
Vrstica 974:
za to bomo skrbeli mi doselški fantje. Nametali
jim jih bomo ob prvi priložnosti na hrbte, da bodo
pravili po svetu, kako jo znajo Doseljani zagosti.«
 
»Nikar„Nikar, France, tega ne smete storiti. Imejte
pamet! Kdo drugi bi trpel potem, kakor vi sami?
Ti vas gredo tožit in vsi morate nositi puško.«
 
Tako jih je modro svaril Gozdar.
 
»Saj„Saj se jih moramo odkrižati z lepa. Jutri
grem v R.* ter povem, da jih dalje ne moremo
imeti. Rekel bom pa tudi, da grem sam po Janeza,
Vrstica 988:
z malho po svetu, naj se vrne. Če mu je v
vojsko iti, naj bo, kakor je božja volja. Ko bi bil
pred pameten, bi bilo pa vse dobro.«
 
Čez dva dni pride korporal, ki je dovedel neljube
Vrstica 995:
ga je pogledal eden izmed njih in nekaj pobuzaral.
France je pa udaril po konju ter siknil med zobmi:
»Boga„Boga zahvali, da greš iz Doselja. Če bi se bil še
dalje potikal tod okoli, pokazal bi ti bil gotovo, da
bi bil vedel, kaj se pravi pošteno dekle motiti.«
 
== V. ==
Vrstica 1.007:
pomaknjena k peči.
 
»Tako„Tako, praviš, da so šli danes lovit Poc Hanzo
in pa tistega Kranjca, ki je prej drvaril todi?«
vprašal je mož, na čegar obrazu se je brala tiha
žalost. Čelo mu je bilo zgubano v resne poteze,
Vrstica 1.018:
tatinskega lovca, ki s Poc Hanzo kljubuje vsej gosposki.
 
»Danes„Danes, da«da“, odgovori mu Mihelj. »Pa„Pa jaz se
bojim, da jih res zalotijo. Ne bota se nadejala, da
bi v tem vremenu kdo lazil za njima. Le poglejte,
Vrstica 1.025:
unesla, tista golazen od lovcev naj pa le pomrzne
v grmovju. Kaj bi se poganjal za judeževe denarje.
Vsak ima pravico streljati, ne pa samo gospoda!«
 
»Kaj„Kaj si rekel, Mihelj, za judeževe denarje? Ali
je mar odmenjeno plačilo tistemu, ki jih vjame,
kali?«
 
»Seveda„Seveda je. Lej no, kaj še nisi slišal tega?
No, se ve, nisi se pač dosti mudil drugod. Ti si
hitel, da bi preje fanta dobil ter ga peljal domov
Vrstica 1.041:
zelence. Samo judežev denar je to, tako jaz rečem,
nečem ga, če bi mi bilo tudi precej iti ob beraški
palici po svetu.«
{{prelom strani}}
»Kako„Kako se je pa vender tako spozabil ta Kranjec,
da je potegnil s tistim potepuhom. Mar naj
bi bil šel z drugimi naprej, ko so tu podelali«podelali“,
vtaknil se je v govor Miheljev hlapec Martin, ki je
sedel pri njih.
 
»Kaj„Kaj ne poznaš Poc Hanze? Če ta koga dobi
v mrežo, potem ga ne izpusti z lepa. Janez, ta pa
le za njim sili. Kdo bi si bil mislil, da je ves neumen
Vrstica 1.056:
fant je že sam pameten. Če prav gre ene krati
z njim, naj ima veselje. Kdo bi si bil mislil, da
bo tako prišlo.«
 
»Streljal„Streljal je rad, streljal, že od mladih nog«nog“,
omeni otožno Gozdar. Hudo je moralo biti očetu,
ko je to čul o sinu. Toda svoje žalosti ni hotel in
Vrstica 1.067:
dalo povod, da je vprašal:
 
»Ali„Ali ni bil še nekdo drugi z Janezom, neki
Surga, kakor smo mu pravili na Kranjskem.«
 
Ko Mihelj čuje Surgovo ime, vsplamte mu oči
Vrstica 1.074:
ob mizo, da so odskočili kozarci:
 
»Surga„Surga, Surga, to ti je vražji človek! Ko bi
tega ne bilo, bi bilo mogoče vse dobro. Jaz sem
ga imel poprej za poštenjaka in prav prijatelja sva
Vrstica 1.092:
Prav ta je tudi Janeza izdal, jaz stavim konja,
da je tako. Kako bi sicer vedeli tako na tanko, kje,
na kateri planini, v kateri koči da sta skrita?«
 
»Taka„Taka je, midva tudi tako praviva,« pritrdita
za jedno Martin in drvar, ki je sedel pri njem.
 
»Tisti„Tisti človek ti je naredil za denar vse. Da se
je le njemu dobro godilo, in da je mogel pijančevati,
pa je bil vesel. Če bi druge zavoljo njega tudi
na meh drli, to mu ni bilo nič mari.«
 
V tem stopi v sobo Rezika. Z ruto je pehala
Vrstica 1.109:
 
Vsi se iznenadeno spogledajo. Gozdarju je jelo
srce nemirno utripati. »Kaj„Kaj če ga pripeljejo tod
mimo? Gledati bodem moral sina, vklenjenega kot
hudodelca, ki ga peljejo pravici v roke. In ko me
Vrstica 1.118:
tako pot. Ne, tega pogleda ne bi moglo prenesti
očetovsko srce, ki je vender zmerom gorelo za ljubljenega
edinca ter mu želilo edino le srečo.«
 
Popraša torej ves v skrbeh Miheljna, ki je
Vrstica 1.124:
se mrmral:
{{prelom strani}}
»Ali„Ali se bodo lovci kaj ustavili tukaj? Če pridejo
noter in če peljejo vjetega Kranjca, tedaj se
moram jaz skriti, da me ne bode videl.«
 
»Kaj„Kaj pa, da ne gredo mimo gostilne, posebno
v takem vremenu ne. Če so res koga vjeli, tedaj
bodo od veselja hoteli vse popiti, če jim je pa izpodletelo,
Vrstica 1.136:
lahko skriješ. Če ga pa nimajo, ostaneš lahko tukaj.
Nihče ne bo vedel, da kaj veš o Kranjcu in da si
ga prišel iskat.«
 
Potem vstane Mihelj od peči ter gre proti oknu.
 
»Aha«„Aha“, pravi, »že„že gredo. Le poglejte jih! Toda,
Bog bodi zahvaljen, prazni so. Jaz sem koj rekel,
da takih tičev, kakor sta ta dva ne bodo ujeli. O,
to jim privoščim!«
 
V tem pa že zaškripljeje vežna vrata in lovci
Vrstica 1.154:
bilo, da sta jim zopet ušla.
{{prelom strani}}
»Jeden„Jeden nam že ne bode več nagajal. Poslali
smo ga vragu v službo, da mu bo vozil oglje, ali
kar hoče. Nam je pač vsejedno. Pet krogelj je dobil
med rebra; mislim, da jih je dovolj.«
 
Lovci so se krohotali surovemu pripovedovanju
in eden je še pristavil:
 
»Bolje„Bolje, da ubijemo takega lovca, kakor najtežjega
jelena. Kje dobimo petdeset goldinarjev za jelena, kakor za tega? Le pijmo ga, saj je bil srečen
dan.«
 
Pili, nalivali in polivali so, da je kar od mize
Vrstica 1.182:
ustrelili.
 
»Poc„Poc Hauzo!« odgovorili so hripavo vsi na jedenkrat.
»Tisti„Tisti Kranjec nam je pa odnesel kosti,«
nadaljeval je v kotu sedeč lovec, ki je bil menda
nekak poglavar cele druhali. »Prav„Prav gotovo, da je
zapisan sami hudobi, če ne, bi se bil moral ubiti,
kakor visoko je skakal. Čez skale in brezna je letel,
Vrstica 1.195:
naj le počaka. Ne bo dolgo, pa bo še on šel rakom
žvižgat. Da se le vreme nekoliko ustanovi, potem
gremo po Poc Hauzo, ki nam je padel v »Hudo„Hudo
brezno«brezno“, in ga sedaj nismo mogli izvleči. Če ga ne
izvlečemo ven, nam gosposka še verjela ne bo, da
smo ga res spravili s poti. Zajedno bomo pa tudi
malo pogledali za drugim ptičkom. Saj bo prišel
gotovo kaj v dolino. V gorah mu ni obstanka.
Zmrzniti mora, ali pa lakote poginiti.«
 
Gozdarju se je odvalil težak kamen od srca,
toda le za časek. »Kaj„Kaj mi pomaga,« tako je mislil,
»če„če ga sedaj niso dobili, dobé ga drugič. Ali če ga
lovci ne zalezejo, ponesreči se lahko sam. K ljudém
ne sme, — a v taki zimi, kakor se je pričela sedaj,
premrzovati po gorah, — je tudi nemogoče, in premagati
mora največjega korenjaka.«
 
Gozdar je želel izvedeti o sinu mnogo — natančno.
Vrstica 1.252:
ter povprašala prav nedolžno, se vé:
 
»Ali„Ali Janeza ni bilo s starim?«
 
Gozdarka je pa kratko odgovorila, ker se ni
mogla vtikati v pogovore v toliki žalosti:
 
»Menda„Menda je šel nekam drugam, in Klemen ga
ni dobil.«
 
Pa je zavila hitro navkreber. Sosede so pa še
Vrstica 1.304:
Toda Klemen se ni menil za taka svarjenja.
Navadno jo je kratko pa precej osorno zavrnil:
»Ne„Ne bodi no neumna! Kaj meniš, da sem pet let
star; jaz imam v trgu svoja opravila in kupčije, in
jaz sem gospodar, zato mi ne bo nihče ukazoval,
kako in kam naj hodim.«
 
Mina mu ni oporekala — rajši je molčala. Saj
je vedela, da ogenj še hujše plamti, če ga podpihavaš.
 
»Morebiti„Morebiti ima res kake kupčijske spletke«spletke“, dejala
je sama pri sebi, »saj„saj je od nekdaj rad po
malem kupčeval.« Da bi tako naglo krenil s prave
poti, ker je bil poprej vedno varčen in marljiv gospodar,
mogla si ni misliti.
 
»Ko„Ko mine zima ter bode zopet dela dovolj na
polju, pa bode pustil vse pri miru ter se pridno
bavil s svojim poslom.«
 
Toda vaščani so vse drugače znali povedati,
Vrstica 1.327:
Brencetu:
 
»E „E, Gozdar, Gozdar, ta se mi smili, ta! Prav
vse bo šlo rakom žvigat, če skorej ne pusti igre.
Tisti Lah, ki se je pritepel lansko leto v R., ga
menda skube, da Bog nas varuj.«
 
In pomilovalno so majali z glavami sočutni
Vrstica 1.354:
kamenito strugo, po kateri teče le ob deževnem času
deroč hudournik, odgrne plašč, da bi bolje videl po
brvi, ter zajedno izpusti poluglasno: »Nikoli„Nikoli več!«
Na sredi poledične brvi mu izpodleti, slab držaj se
odlomi, in ponočni prišlec pade znak na kamenje
Vrstica 1.369:
kje je Gozdarjeva hiša. In kakor bi trenil,
raznesla se je po mali vasici vest, ki je pretresla
globoko vse sosede: »Gozdar„Gozdar se je sinoči nevarno
pobil.«
{{prelom strani}}
== VII. ==
Vrstica 1.393:
probudil svarilni glas očitujoče mu vesti, vselej se
je oglasil tudi hudobni duh ter mu posmehujoč
šeptal v dušo: »Kaj„Kaj se boš kesal! Kar je, pa je.
Če bi bilo starišem kaj mar, pa bi po te prišli in
bi te ne pustili, da stradaš in se potikaš todi, kakor
gozdna zverjad.«
 
Človek pa, ki takrat, ko besni vihar najhuje,
Vrstica 1.414:
grozne duševne teme svarilni in rešilni angelj njegov,
— spomni se namreč Rezike in njenih besedij.
»Če„Če me ves svet sovraži in zalezuje, ona mi
bo gotovo pomogla in smilil se ji bom.« Tako je
mislil in upal.
 
Vrstica 1.432:
jedenkrat okrog, in ko se ni ničesar ganilo, stopi
na lahko do okna, kjer varno potrka jedenkrat, dvakrat,
ter pokliče: »Rezika„Rezika!« Iz sobe začuje bolesten
vzdih: »O„O moj Bog!« Okno se tiho odpre in Rezika
mu proseče veli s trepetajočim glasom: »Beži„Beži,
nesrečnež, če ne te vjemó. Cela druhal lovcev te
nocoj pričakuje — —«—“
 
Več ni mogla govoriti, le z roko je zamahnila,
Vrstica 1.484:
 
Ko se gospodar vrne in pove gostom, da ji je
nekaj slabo, tedaj jezno zarenči Pavle: »Se„Se ve, če
je treba poštenim ljudem streči, je bolna. Če bi bilo
pa treba s tem prokletim potepuhom vasovati, bi
bila pa zdrava!«
 
To je bilo pa Miheljnu že preveč. Poznal je
Vrstica 1.500:
z nogo ob tla ter se potegnil za njeno poštenje:
 
»Še„Še eno tako, pa te vlečem ven v sneg, da
bodeš vedel, kedaj si kaj takega govoril. Tu sem
jaz gospodar in v moji hiši mi ne bote obrekovali
poštenih ljudij!«
 
Janez se je hvaležno in nekako ponosno ozrl
Vrstica 1.510:
Pavlu je pa zažugal Mihelj:
 
»Ti„Ti pa nikar ne misli, če si zlodejsko izdal
Janeza, da boš sedaj sleparil okrog Miheljna ter
zalezoval našo Reziko. Dobro si zapomni: Od danes
ne smeš več prestopiti praga moje hiše, dokler sem
jaz gospodar!«
 
Ko se je zdanilo, vzdignila se je cela četa,
vzela Janeza v sredo ter so ga tirali v bližnji trg,
kjer so ga, dobivši nagrado za svoj »človekoljuben«„človekoljuben“
čin, izročili gosposki.
 
Vrstica 1.576:
šel na vojsko.
 
»Kaj„Kaj hočem na svetu,« mislil si je, »očeta„očeta bodem
pokopal in mati bodo gotovo žalosti umrli —
in morda še predno se vrnem domov. In vsega sem
Vrstica 1.585:
preje tem bolje. Veselo hočem iti prvi v boj, da
me gotovo ne izgreši marsikomu tako nemila — a
meni zaželena svinčenka.«
{{prelom strani}}
Take misli so se Janezu podile po glavi. Obup
Vrstica 1.764:
 
Ko je oče čul sinovo pismo, vzradoval se je
ter miren rekel: »O„O Bog, po pravici sva trpela s
sinom! A sedaj upam, da me rešiš iz doline solz.«
 
Še tistega dne je pozvonilo za sveto obhajilo.
Vrstica 1.775:
dušnemu pastirja Janezovo pismo, pristavili so prebravši:
 
»Kako„Kako nerazumljive so božje sodbe in neizvedljiva
njegova pota.«
 
Doseljani pa, ko so za nekaj dnij stražili mrliča
Vrstica 1.818:
snubačev, ko je zvedel hčerino željo. Izročil je svoj
najdražji zaklad Janezu ter mu ob slovesu rekel:
»Bog„Bog menda hoče, da je tako. Bog vaju torej obvaruj,
pa srečna bodita. Saj bi še jaz šel doli na
Kranjsko, pa sem tako naklavern postal zadnji čas,
Vrstica 1.824:
mirno čakal, da me ponesó tja, kjer počiva draga
ranjca. — Ná, to le naj bo za enkrat, če mi kaj
preostane, pa tudi ne odide,« pristavil je še, ko je
dal strijcu Janezovemu Rezikino doto.
 
Vrstica 1.837:
Janezom:
 
»No„No, danes je pa ura, danes! Tako bo seno,
kot orehova jedrca!«
 
»Saj„Saj je bomo res lepo spravili,« odvrne Gozdar.
 
»Bog„Bog varuj nesreče!«
 
Brence se je potem obrnil, počil z bičem, potegnil
dim na globoko iz svoje pipe, ki bi mu bila
kmalu ugasnila, ko je govoril z Gozdarjem, stresel
nekoliko z glavo ter dejal poluglasno: »Pa„Pa reci kdo,
da se svet ne suče!«
 
 
[[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]
Vrstica 1.855 ⟶ 1.854:
[[Kategorija:Povesti]]
[[Kategorija:19. stoletje]]
[[Kategorija: Slovenec]]