Wikivir

Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
m pike na koncu poglavij
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
m popravki
Vrstica 2:
| naslov= Popotni spomini: Iz veselih časov
| avtor= Fran S. Finžgar
| opombe=
| obdelano= 4
| dovoljenje= dLib
Vrstica 17:
 
Z orjaško močjo stresa silno omrežje mogočni lev, kateremu so vzeli kraljestvo, — neizmerno
libijsko puščavo, ter ga deli v zapor, da je nesvoboden, zvedavemu ljudstvu v veselje. Nezadovoljno strese polno svojo grivo, pogleda s krvavim očesom po gledalcih, češ: »sram„sram vas bodi, grozovitneži«grozovitneži“; potem se pa zlekne v kot, kakor da bi žaloval in bridko tožil o izgubljeni svobodi.
 
Neumna žival ravná torej tako, katera ne čuti in ne spozna po svojem razumu nesvobode, marveč le po nagonu. Koliko bolj hrepeni še le človek, kralj vsega stvarstva, po neodvisnosti, po svobodi. Duševne svobode sicer ne more izgubiti; zakaj na duha perotih se popné človeški um iz temne ječe v zračne višave ter vzleti nazaj v drago domovje.
Vrstica 24:
še, ako si človek to nesrečo živo predočuje ter tako redno dejanje duševno ovira.
 
Tako čujemo tugovati posameznika pevca, ki učí ptice svojo žalostinko o »zlati„zlati svobodi prodani.«“
 
Tako pa tudi celi narod vzdihuje ter si želí nazaj dôbo, v kateri si je sam volil vladarja in dajal postave, v srečno dôbo samostojnosti. A sedaj ga teží trdo sovražno breme, da vzdihuje pod njim ter — toči solze na grobu svobode.
 
Sevéda moramo ločiti pravo svobodo, v kateri veljajo postave, brez katerih si človeške družbe niti misliti ne moremo, od neprave, katera razdene vezi zakonov ter podivja človeško telo, vstrupi domišljijo in onemogoči vse trezno mišljenje. Že Schiller popisuje v svojem »Spaziergang«„Spaziergang“ podobno stanje toliko ironično:
 
<i>»Seine''„Seine Fesseln zerbrieht der Mensch. der Beglückte! Zerriss' er Mit den Fesseln der Furchs nur nicht die Zügel der Scham.«</i> “''
 
Toli zaželena prostost napoči učeči se mladini
po trudapolnem desetmesečnem delovanju, vesela dôba, da more brezskrbno prebiti dvoje mesecev,
da okrepi svoje telo in poživi duha.
 
Nemudoma torej vsak hití k svojcem iz zaduhlega
mestnega zidovja v preljubo rojstno vas, kjer ga s srčnim veseljem sprejmó željno pričakujoči
roditelji.
 
A stari rek slôve:
 
<center>»Nulla„Nulla regula sine exceptione.«“</center>
 
Tako tudi prej omenjeni vsak ni, da bi se smatral do cela v prvotnem pomenu. Marsikateri
Vrstica 78:
 
Ne omenjam tu Kozine, kjer je napravljena pred kratkim nova postaja, ki veže Trst z državno
železnično progo Divača-Pulj, — niti lepih Vrem, ki jih nazivljejo Tržačani »kraški„kraški raj«raj“. Pač pa moram s skromnimi potezami orisati romantično gorostasno škocijansko jamo.
 
če se peljemo z železnico proti Divači, zapazimo gotovo, pomolivši zvedavo glavo skozi okno
proti južui strani, kako se na kamenitem holmu dviguje uprav na skrajnem robu ponosen zvonik z lepo belo cerkvijo. Tedaj bi si pač ne mislili kot tujec, da se ob zapadni strani škocijanske cerkve — vas, ki se razprostira za cerkvijo, je namreč Škociian — skriva v globoki vdrtini toliko naravnih čudes, — toliko znakov mogočne, premodre Stvarnikove roke.
 
Najlepši razgled čez celo jamo je raz »Stephaniewarte«„Stephaniewarte“ — tako imenovana po cesaričini, ki
je tam od ondi gledala jamo, ko se je vračala iz
Miramara na Dunaj. Ta prostor je obzidan ter sloni na navpično odrezani skali, ki je visoka vsaj
toliko, kakor ljubljanski grad. Širina cele jame — od »Stephaniewarte«„Stephaniewarte“ pa do škocijanske cerkve —
je gotovo nad 1 kilometer. Sevéda je jama prerastena in pregrajena z raznimi skalnatimi grebeni
in rti, na katerih so napravljene različno zvane ogledovalnice (Warte), s katerih je mogoče pregledati posamezne kotline in preduhe.
 
Ko sem stopil prvič na »Stephanie„Stephanie Warte«Warte“ ter pogledal v strmoglavo globočino odskočil sem nehote
za korak od zida nazaj. Človeka kar groza pretrese, ko vidi silne čeri v globini, a ob njih in
čez nje šumi in vrši penasta reka, ki se prav pod omenjenim velikanskim skalnim skladom izgubi pod
Vrstica 103:
jamo.
 
»Seveda«„Seveda“, odvrne mi. »Le„Le poglej potov in držajev
in tam-le železni most, ki drži čez vodo. Samo
vodnika si navadno vzemó Tržačani.«“
 
»Dobro«„Dobro“, dejal sem. »Jaz„Jaz grem zdaj-le tudi
doli. Vodnika pa pač ne bo treba; izgubiti se ne
morem.«“
 
»Le„Le pazi, da se ti kaj ne primeri«primeri“, posvari me
župnik. Potem sva šla skozi hrastov gozdič in dospela
do steze, ki se vije precej strmo v jamo.
Vrstica 121:
sem moral zelo paziti, da mi ni izpodletelo. Da ni
držajev ob steni, bila bi ta pot prenevarna. Počasi
sem šel navzdol ter opazoval raz »Wart«„Wart“ divje-romantično
skalovje. Ko sem prišel nekam do srede,
zagledal sem penast tolmun, v katerega je vrela
Vrstica 140:
brez luči. Predor ni bil dolg in kmalu sem dospel
na božji dan. Pot me je privedla do železne brvi
»Tomasini„Tomasini-Brücke«Brücke“, ki pelje v nezanski višavi na
drugo stran Reke. Pod njo je največji slap. Silovito
bobni voda v kamenito jamo, da lete bele pene
Vrstica 155:
silnega gromenja vode so se potresovale skalne
stene. Čuden strah me je obšel in nekako tesno mi
je bilo okoli srca. »Kaj„Kaj, ko bi se stisnile«stisnile“, mislil
sem si, »mogočne„mogočne stene skupaj; niti sledu bi ne
bilo po meni.«“ In spoznal sem bolj, kakor kedaj,
slabost in ničevost človeško in vsemogočnost božjo.
Iz boječe duše pa se mi je privil tresoč vsklik:
»Velik„Velik si o Bog!«“
 
Ker se je pot vila navzdol in je bilo po tleh
Vrstica 192:
svojo dobo, katero je lahko določiti po
raznovrstnih izkopinah. In uprav radi te posebnosti
je Tominčeva jama zelo zanimiva.<ref>Letopis 1890. »Prazgodovinsko„Prazgodovinsko in rimska razkopa po Slovenskem.«“</ref>
 
Od stene sem si bil odluščil košček kamenite
Vrstica 207:
steza — ali nekake v skalo vdolbene
stopnice na višek do velikanske odprtine — zvane
»veleokno«„veleokno“ (Riesen Fenster). Nekoliko časa sem se obotavljal, ali bi šel, ali ne. Toda »kdor„kdor si nič ne
upa, pa nič ne izkusi«izkusi“, mislil sem si ter pričel
varno stopati vprijemajoč se z obema rokama za
železni držaj.
Vrstica 225:
menda je bilo tam veleokno.
 
»Tù„Tù pa ne bo varno dalje plezati«plezati“, dejal sem
sam pri sebi, ko sem ves zavzet zrl tje v podzemeljsko
noč. Da bi vendar nekoliko izpoznal, kje
Vrstica 248:
potekali in vže je bil pred dvermi ponedeljek —
28. malega srpana — katerega dne sem imel odriniti
dalje proti Reki. »Na„Na Reko greš«greš“, reče mi nekoč
strinič; kaj ko bi šel tudi jaz. Za jedno lahko obiščem
slavno božjo pot Trsat ter si ogledam prelepo
Opatijo. Gospoda S. in Š. iz Kranjske sta mi pisala
da gresta tudi doli in me vabita, da se jima pridružim,
ker »tres„tres faciunt collegium«collegium“.
 
Rečeno — storjeno! V ponedeljek smo sedeli
Vrstica 278:
A na kolodvoru je bilo vse živo; vse pisano
najraznovrstnejših obrazov, in zanimivih noš. Tu
so tiščali v nas ogoreli »fachini«„fachini“ v pisanih mornarskih
srajcah in malih čepicah, da bi nam nesli
prtljago. Tam je stal velikan temnega obraza, s
Vrstica 386:
ljudstvu; zakaj laško krščene ladije so že kaj redke
in na novejših se blišče lepa slovanska imena:
»Moja„Moja želja«želja“, »Pomoz„Pomoz Bog«Bog“, »Davor«„Davor“, »Sloga«„Sloga“ i. dr.
 
Ob kraju je privezanih mnogo malih barčic,
Vrstica 414:
na trdih tleh počivali in ometali kose žolte polente.
Po mestu ni bilo ničesar zanimivega. Zato sva krenila
v »Café„Café Maritimo Mercantile«Mercantile“, kjer sva se nekoliko
okrepila in si pogasila žejo z limonado in
sladoledom, predno sva odrinila na Trsat. Tu se
Vrstica 421:
pomorskih častnikov v raznih uniformah;
sem prihajajo kapitani doplulih parobrodov, da čitajo
»Gazzetta„Gazzetta del commercio«commercio“, kjer poizvedo, kam
da je odplula ta ali ona ladija, kam krenilo avstrijsko
ali drugo brodovje, ter čujejo zajedno o nesrečah,
Vrstica 428:
prezgodaj mrzli valovi.
{{prelom strani}}
Po krepilnem oddihu sva šla po »Corsu«„Corsu“, od tod
sva zavila v stranske ulice nekoliko navkreber ter
dospela kmalu do stopnic, ki vodio na Trsat. Čeprav
Vrstica 467:
pesnikove besede:
 
<poem><center>»O„O blažen, ki dajo mu dobra nebesa,
Da mirno mu teče valovje srca,
Da prsi vihar mu sovražni ne stresa,
On ljubljenec pač je neba!«“
</center></poem>
 
Vrstica 509:
se zabavali prejšnji dan. Med drugim smo se smejali
posebno anekdoti, ki nam jo je pripovedoval živahen
mlad gospod, ki je bil vedno »židane„židane volje«volje“.
 
»Včeraj„Včeraj popoludne,«“ tako nekako je pravil,
»smo„smo hoteli iti na Trsat. Da smo se ognili stopnjic,
šli smo proti Sušaku in od tam po vozni poti. Na
Sušaku smo morali poprej malo podkuriti in se oddahniti,
da ne bi opešali sredi klanca. Res smo
srečno zavohali krčmo, kjer so pa »divanili«„divanili“ le
madjarski in pa nemški. Ali mi — Slovenci stare
korenine — smo jo robili le po domače. Nobene
besedice nismo hoteli razumeti ni nemški ni madjarski.
Pijačo smo dobili, toliko so nas že umeli.
Toda mi smo hoteli tudi kaj prigrizniti. Zato sem {{prelom strani}} rekel točajki: »Prosim„Prosim, prinesite nam nekoliko
kruha.«“ Ker me ni umela, vprašala je še nemški,
česa bi rad. Jaz sem pa ponovil: »Kruha„Kruha, kruha!«“
Na to je šla vèn. Kmalu se vrne z malimi krožniki
in pisanimi prtiči, razdeli jih med nas ter dá
Vrstica 531:
Saj vendar niso tako umazani, kakor bi človek
mislil. Kako smo pa gledali debelo, ko prinese debelih
čebulnih glav ter jih dene v košek. »No„No, sedaj
pa imaš kruh — prav madjarski,«“ rekel mi je
France, na kar smo se vsi iz celega srca smejali.«“
 
V tem se je pričel gibati parobrod in zapluli
Vrstica 557:
bujno cvetje in tropično rastlinje krase kraj,
da se ni moči nagledati. Najkrasnejša je gotovo
»villa„villa Angioline«Angioline“. Dražesten park je okrog nje ter
sega prav do morja.
 
Vrstica 567:
 
Sredi med njimi pa razteza svoje iglaste mesnate
liste — oblasten kaks, ali njemu slična »Araucaria„Araucaria
imbricata“.
imbricata«.
 
Ob morju se razteza ograja. Iz morske globine
Vrstica 583:
listi, kakor v Himalaji ali Japanu.
 
Mogočna stavba je tudi »Kvarnero«„Kvarnero“, ki ima
56 sob za bolehne bogatine, ki obiskujejo po letu
morske kopeli, po letu se pa umaknejo tja hudemu
Vrstica 596:
Drage volje pritrdimo pesniku, da
 
<poem><center>»Tu„Tu se dražest sa razkošjem opaja,
Zemlja nosi sliku raja.«“
</center></poem>
 
Vrstica 617:
morsko vodo. Dolgo časa nisem mogel izpregledati.
Potem sem jo pa hitro popihal proti kraju v toplice,
misleč, — »sapienti„sapienti sat!«“
 
Iz Opatìje sva šla ob lepi poti skozi Iko, kjer
Vrstica 627:
Poldrugo uro sva krevsala po kamenju, predno
sem zagledal zaželene Poljane. Toda to ime ni nikakor
»nomen„nomen omen«omen“, marveč uprav nasprotno. Če
omenim, da ni v celi vasi nobenega voza, da morajo vse
ali sami ali pa z osli znositi od blizu in
Vrstica 655:
Ko se je nekoliko ohladilo ter je večeren vetrič
tiho šepetal po trsu ter gibal smokvina peresa, šli
smo na prosto. — Uprav je zazvonilo »Zdrava„Zdrava
Marija«Marija“, in nemo smo stopili v lepo cerkev, ki jo
je sezidal ta izborni pastir, dočim je bila poprej
tam le mala kapelica.
Vrstica 686:
zazibal čoln krepak val. Toda mornar z razgaljenimi
prsi, v debeli prteni srajci, se ni zmenil za njih
vpitje; malo »pobogmal«„pobogmal“ je ter se uprl v veslo, in
kmalu smo bili ob parobrodu, odkoder so mu vrgli
vrv, da je privezal čoln, in spustili stopnice, da smo
Vrstica 720:
dva črna predmeta, ki sta plavala vštric preko
morja. Ko uprav hočem vprašati, kaj da je to,
oglasi se za menoj neki Italijan: »Ecco„Ecco un delfino!«“
In kmalu smo vsi radovedno gledali, kako sta se
premetavali živali, potapljali se ter zopet prihajali
Vrstica 756:
stan vsakemu na obrazu, ker ima že nekoliko izkušnje.
Da bi pokazal svojo vežbanost, stopi predme
ter zabobni nad menoj: »Signor„Signor, il suo carratere!«“
Kako bi mu bil odgovoril, ker me je tako presenečil,
da sem se mu skoraj v morje umaknil. A on
ni čakal mojega odgovora, marveč hitro sam pristavil
s slovesnim glasom; »Ella„Ella è notajo«notajo“, potem
me je pa zopet hudo gledajoč poprašal: »Non„Non è
vero?«“ — Jaz nisem nič pomišljal, marveč hitro
pritrdil, misleč, naj pa bom en dan psevdobeležnik,
če kdo hoče verjeti.
Vrstica 780:
z rujavo zemljo in pogosto tudi celo obrastene
s travo, da na prvi videz človek ne vé, kaj da pomenijo
»te„te krtine«krtine“; po noči jih pa že celo ne more
nikdo opaziti.
 
Vrstica 799:
ustanovitelje se niti ne vé. Že za časa rimske republike
je bilo to važno mesto, katero je bilo za
Avgusta na novo obtrjeno in je dobilo ime »Pietas„Pietas
Julia«Julia“. Mesto je preživelo celo propad rimske države
in je cvelo za časa Bizantincev in pozneje so
imeli mejni grofje ondi svojo stolico. V 11. stoletju
Vrstica 814:
prebivalcev je bilo 347. Koncem beneške vlade se
je prebivalstvo pomnožilo na 750. Francoski potovalec,
ki opisuje Istro za one dobe, poroča: »Posadka„Posadka
šteje 9 mož, ki se pa lakote bolj bojé, kakor
sovražnika.«“ Da se je prebivalstvo tako počasi množilo,
bila je uzrok »malaria«„malaria“, katera je odganjala
vsakega od nezdravega kraja. Še-le leta 1848, ko
je postal Pulj vojno pristanišče, ter so se izboljšale
Vrstica 840:
pa vendar obide človeka nekaka tožna misel, ko
stoji ob stebrih, ob celi gromadi kapitelov in okraskov
in nehoté mu šepetnejo ustnice: »sic„sic transit.«“
 
Na glavnem trgu — nekdanjem forum-u —
Vrstica 860:
sovražnih topov.
 
Od mona sva šla mimo prekrasne »kazine«„kazine“ s
prelepim vsakovrstnim cvetjem in zelenjem okrašenim
vrtom skozi Maksimilijonov park na hribec
»Zaro«„Zaro“, kjer je pred zvezdarno spomenik Tegetthofov,
ki ga je postavil cesar Franc Jožef I. slavnemu
zmagovalcu pri Visu.
Vrstica 1.000:
 
Ko smo pustili za seboj Novigrad, objadrali
»Punte„Punte di Salvore«Salvore“ ter se nekoliko minut ustavili v
kaj lepem Piranu, zagledali smo pred šeboj tržaško
obrežje. A kmalu nam je zopet izginilo, ker smo
Vrstica 1.013:
na čast bizantinskemu cesarju Justinu II.
V 13. stoletju je pa dobilo — kot sedež mejnega
grofa — ime Capo d'd’ Istria, ki se je ohranilo do
danes.
 
Vrstica 1.026:
 
Vže je bilo poludne in pričeli smo gledati po
kosilu. »Piccolo«„Piccolo“ je začel raznašati posameznikom
juhe, katero je postavil in vžival vsak, kjer mu je
bolj ugajalo. V spodnje prostore ni hotel nihče zaradi
Vrstica 1.050:
 
Trsta mi ne kaže popisavati, ker nam je pred
kratkim »Družba„Družba sv. Mohorja«Mohorja“ podala prav obširen
in natančen popis mesta in njegove zgodovine.
Omenjam le posebnega slučaja, ki se nama je pripetil,
Vrstica 1.061:
Ko že hočeva vstopiti v pisarno, pride za nama
v predsobo laški dijak, ki naju precej pozdravi in
ogovori: »Siate„Siate anche voi studenti?«“ Ko mu pritrdiva,
poda nama veselo roko, pove svoje ime, katero
sem pa v istem hipu že pozabil, ter pristavi:
»Bene„Bene adesso partiamo insieme!«“ Dobro, dejala sva,
pa pojdemo skupaj; se ve da drugam, kakor v arsenal,
še mislila nisva.
Vrstica 1.074:
stvar izšla.
 
Uradnik posluša potem pa popraša: »Abbiate„Abbiate
documenti?«“, na kar vsi pokažemo spričevala. Pregledavši
jih, pristavi nemški, da bi bilo vendar
dobro, ko bi radi varnosti imeli potne liste seboj.
A vendar ni dalje ugovarjal ter bil pripravljen dati
nam vstopnice v arzenal, kakor sva menila midva.
Pristavi pa še kar mimo gredé: »Wissen„Wissen sie, in
Alexandrien ist ganz anders, als aber bei uns!«“
 
Ko začujeva ime Aleksandrije, spogledava se
začudena, ne vedoč, kaj to pomeni. Uradnik videč
najine zmedene poglede pritrdi prejšnjo izjavo: »Ja„Ja,
ja, glauben sie mir; ich habe Erfahrung genug!«“
 
Moral sem ga torej uprašati, kako meni z Aleksandrijo. Nato pove, da je najin kolega naročil tri
Vrstica 1.093:
 
Kaj debelo naju je gledal, ko mu poveva, da
je najina »Aleksandrija«„Aleksandrija“ za enkrat le Lloydov arzenal.
Nato nama pokaže — seveda malo nejevoljno —
drugo pisarno, kjer so se nama izpolnile želje. Lah
Vrstica 1.099:
je moral misliti: ali je imel naju za bebca, ali
midva njega. Lojze pa mi je dejal, ko sva bila zopet
prosta: »Lej„Lej, lej, kako znava laško! Lahko naju
prodajo za pet funtov kamenja, pa ne bova nič
vedela.«“
 
Drugi dan zapustiva Trst ter se napotila peš
Vrstica 1.110:
nizko gričevje v — neraven Kras, kateri je pa uprav
tu dokaj rodoviten in ugaja posebno vinski trti. Po
pravici se zove ta okolica »kraški„kraški raj«raj“. Proti jugu
se razprostira nezmerno morje, ki se na obzoru
spaja z nebesnim obokom. Po mirni gladini pa plavajo
Vrstica 1.126:
pripeljal z Nabrežine, kamor teče od tržaškega vodovoda.
 
»Pa„Pa kaj se če«če“, pristavi šaljivo. »Saj„Saj so si
Kraševci sami vzrok, da ni vode.«“
 
»Kako„Kako to?«“ prašava začudeno.
 
»I„I, Kristusu so se zamerili nekoč, ko je potoval
po zemlji s sv. Petrom. Takrat sta prišla tudi v
naše kraje ter nekje prenočila. Sv. Peter obesi potno
Vrstica 1.145:
privleče iz torbe mesto okusnega mesa trd les. Začel
se je hudovati nad zlobnim ljudstvom. Kristus ga
pa potolaži: ′Le‚Le potrpiva. Ker so jedli ukradeno
meso, naj bodo pa za kazen žejni'žejni‘. Tedaj so se prijeli
sušiti studenci in še sedaj trpé žejo Kraševci
za hudobno krajo.«“
{{prelom strani}}
Bila je krasna noč, ko smo drdrali po prelepi ravnini ob obrežju proti Tržiču (Monfalcone). Fantastično so se dvigala drevesa v luninem svitu, ki je samotno plavala po nebesu ter lila bledo luč na mirno morsko planjavo in zelene trate. Dolgo bi bil opazoval, kako beže drevoredi, vinogradi, vile in sela mimo nas — a premogel me je spanec, bil sem pretruden in kmalu me je zazibalo drdranje vlaka v sladek sen. Za nekaj časa, ko smo se že bližali Gorici, zbudi me kričanje najinega sopotovalca v sosednem oddelku. Nosil je v rokah eden čevelj, a drugega ni mogel dobiti. Plazil se je pod klopi, gledal po policah — vse zaman — čevlja ni bilo.
Hudoval se je, jezil, srpo pogledaval na naju — vse ni nič izdalo. Klical je sprevodnika ter zahteval od njega čevelj. Ta je pa pomilovalno odkimal z glavo, meneč, da ga je morda na Nabrežini kedo vzel, ko so šli vun — poleg pa še nagajivo pristavil, da ni
njegova naloga paziti na čevlje, marveč na ljudi. A vročekrvni Italijan je le naprej rohnel in klel. Toda pomagalo ni nič. Začuje se glas »Gorica«„Gorica“; izstopimo in Italijan prišepa po Hefajstovo na peron. Ker je bilo pa dokaj ljudij, čeprav je bilo polnoči, stopil je za steber ter čakal, da se je množica nekoliko razšla. Midva sva pa sedla v omnibus »alle„alle tre Corone«Corone“ ter prišla v sredino mesta, da sama nisva vedela kako.
 
Drugo jutro je že bilo solnce precej visoko, ko se napotiva po mestu. Kar presenetilo naju je prijazno mestno lice. Tù se nama je zdelo, kakor bi bila doma. Slovenska govorica — in prav lepa —
Vrstica 1.199:
s pijačo, sadjem, katero so seboj prinesli.
{{prelom strani}}
Žejna in utrujena sva dospela na vrh, ko so
se oglasiti zvonovi, ki so vabili k večernicam.
 
Vrstica 1.219:
se je iskrila v rosnih biserjih, kakor da se je
nalašč odela v dragoceno opravo, da bi pokazala
ljudém: »to„to je Gospodov dan!«“
 
Slovesno so zabučali zvonovi in jutranje sapice
Vrstica 1.243:
 
Opoldne sva bila v Kanalu. Oddahnila sva se
nekoliko, pokrepiia se z »dijaškim„dijaškim kosilom«kosilom“, potem
sva šla dalje čez obokan kamenit most, pod katerim
šumi zelena Soča. Ta most veže obe strani
Vrstica 1.263:
koliko je še do Bače. Toda mesto odgovora se začudeno
pogledajo, kakor da so prvič v življenju čuli
to ime; a eden odgovori: »Ne„Ne vemo, kje je to.«“
 
»Na„Na, tu ga imaš«imaš“, pravi moj tovariš. »Gotovo„Gotovo
mora biti še daleč, ko še imena niso nikdar čuli.«“
Pa sva se smejala in šla dalje. Zdaj pa pride naproti
prihuljen berač, z oguljeno malho ter naju
poprosi za božji dar.
 
»Tega„Tega vprašajva«vprašajva“, ménim jaz, »berači„berači vse oblazijo;
morda je čul vendar kedaj kaj o Bači.«“
 
»No„No oče, ste slišali kedaj ime 'Bača'«‚Bača‘“, vpraša
tovariš.
 
»I„I, kaj ga ne bi slišal«slišal“, dé berač, vtikajoč podarjen
novčič v žep. »Ni„Ni tega Bog vé koliko, kar
sem bil gori!«“
 
»Ali„Ali bi prišla midva še nocoj do tje?«“
 
»Tega„Tega pa ne. Jutri, če sta kaj dobra pri nogah,
pa že prideta, že.«“
 
Potem nama je označil natančno pot, da nama
Vrstica 1.310:
pod katerim čez grozne čeri bobni Soča, v vas ter
greva od gostilne do gostilne iskat prenočišča. Vse
zaman. Povsod jednak izgovor: »Imamo„Imamo toliko
tujcev!«“
 
»E„E, pa naj jih imajo. Pojdiva dalje. Noč bo
krasna, vsaj vroče ne bo. Če pa omagava, umakneva
se že toliko s ceste, da naju kedo ne povozi!«“
 
Tako je menil tovariš, in šla sva veselo dalje.
Vrstica 1.339:
mnogih krajih je bil bolj za koze, nego za voze.
Hudourniki so izjedli, razprali prst in napravili globoke
kotanje.
 
Potegnil je veter, drevje je zašumelo, nebo se
Vrstica 1.362:
Nevihta je preminula in zopet je pogledalo božje solnce na zemljo. Mi dva sva morala dalje. Prisrčno
smo si stisnili roke in mož narodnjak nama
je naudušeno rekel v slovo besede: »Bodita„Bodita moža
in ne odtegnita pomoči narodu, ki je tako potrebuje!«“
 
Hodila sva še bolj po samoti, kakor pred. Le
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Popotni_spomini:_Iz_veselih_časov«