Doktor Strnad: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m pike na koncu poglavij
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 13:
 
== I. ==
»Gospod„Gospod doktor, kako strašno ste dolgočasni!
— Mi li nimate ničesar novega povedati? — Da
me obožavate, da sem najdivnejša vila ob Vrbskem
Vrstica 20:
saj sem jednake neslanosti čula že neštetokrat, —
in ne samo iz Vaših ust! — Ali pa res ne veste
drugega? — Oh, bože mili, — ta dolg čas!«
 
In zazdehala je glasno ter stegnila obe nogi
Vrstica 59:
 
Jahala je vsakega konja, dirkala za stavo na
biciklju, bila prva veslalka in plavalka kluba »Albatros«„Albatros“
— celo boriti se je bajè znala. — Bila je
središče ondotnega športnega sveta.
Vrstica 97:
koleno ter dejal v tresočim glasom nalik golobrademu
gimnazijcu na prvem rendez-vouau s kratko
krilo pripravnikarico: »Gospica„Gospica, jaz Vas ljubim,
obožujem Vas!«
 
»Nič„Nič — — nočem ničesar slišati, — poznam
Vas; — vùn, tukaj vùn! — Gospod stotnik, obrnite
se in — marš!«
 
»Grom„Grom in strela, sam vrag je šinil danes v
to dražestno opico! Popolnoma je pozabila menda,
da mi je sinoči še obljubila poljub!« — jezil se je
poparjeni stotnik. — »Izvestno„Izvestno se jej je izneveril
kak posebno priljubljen čestilec! — Hm! — se že
potolaži, in zopet bom njen ‚arkadski princ!«
 
Odšel je v kazino v jezujitski vojašnici ter z
Vrstica 121:
močne ude in — zdehala.
{{prelom strani}}
»Gospod„Gospod doktor, ne bila bi niti Vas sprejela,
če bi bila vedela, da ste tudi Vi takov pustež!«
 
»Gospica„Gospica Marta!«
 
»Se„Se li ni zgodil noben nov škandalček v našem
kopališči? — Jeli došel kak zanimiv tujec, — kak
parček mladih poročencev? — Nič? — Ah, pojdite
še Vi, odkoder ste prišli! Spala bom.«
 
In prekrižala je pod svojo črnolaso glavico
Vrstica 141:
je po zadnjih Martinih besedah plašno po njej.
 
»Domov„Domov me podite?! — Kakó ste kruta! —
Saj vender veste, da me osrečuje že Vaša bližina,
— ako vidim vsaj rob Vašega krila, O, le molčite,
spite, — a jaz naj ostanem tukaj! — Naj Vas li
gugljem? — naj Vam zaigram na kitari in zapojem
uspavanko?«
 
Nobenega odgovora. Vrvena mreža ziblje se
Vrstica 162:
ga osoren pogled.
 
»Pfuj„Pfuj! — gospod doktor!«
 
»Marta„Marta, Marta, — kako Vas ljubim!«
 
Zopet se je sklonil, ljubkujoče objel njeno golo
Vrstica 171:
mu iztrgala svoje rame.
 
»Ti„Ti ropar, — Ti okrutnež!« — vikala je gladeča
z dlanjo boleče mesto. »Tu„Tu glejte, kako strašno
poljubljate!«
 
Skočila je iz mreže ter mu kazala rdeč krog,
vidni odtisek njegovih ustnic. In zopet ga je bliskajočih
očij koketno zmerjala: »Ropar„Ropar, — silovitež!«
 
On pa jo je potisnil poleg sebe na zofo, prijel
jo za obe roki ter ju poljubljal ... divje, neutrudno ...
 
»Dosti„Dosti, dosti!« — vzkriknila je končno Marta
smejé se mu puleča iz rok. In ko se ga je rešila,
ovila mu je nakràt obe roki okoli vratu, privila ga
Vrstica 190:
Nato je planila na noge.
 
»Sedaj„Sedaj pa pojdite, gospod doktor! — To Vam bodi v plačilo za Vašo prijateljstvo, — ne, za Vašo
ljubezen.«
 
Strnad je zrl molče v njene ogljenočrne oči in
ni se ganil. Bil je bled.
 
»Takoj„Takoj pojdite, — sicer ...!«
 
Ponudila mu je svojo ozko rokico s tistimi
dolgimi, rožnatimi prstki.
 
»Marta„Marta, zopet me odpuščate brez nade, da
bodete kdaj moja, vsa moja? — Ne obljubite mi,
da Vas smem jedini ljubiti?«
 
Ustnice so mu bolestno trepetale. Ona pa se
Vrstica 210:
lici.
 
»Ti„Ti ubožec!« — je dejala pomilovalno, na to
pa pritisnila svoje gladko lice k njegovemu, katerega
je obkrožala lepa polna brada. — »Želiš„Želiš si
ognja, s katerim se do smrti opečeš! Ti veliko dete!
— Tudi jaz Te ljubim danes, — nò, jutri mi boš
Vrstica 225:
Ali si mi pa zató vsejedno dober? Dà? — Nò,
reci da, pa roko mi daj kot prijatelj svojej prijateljici,
— tako ... Sedaj pa pojdi, — do svidenja!«
 
»Do„Do svidenja, Marta! — — —
{{prelom strani}}
Večerilo se je; na jasnem nebu se je pokazal
Vrstica 249:
 
 
»La„La donna e mobile ...«
tako je pela Marta za odhajajočim doktorjem; še
mu doné po ušesih tisti sentimentalni akordi, ki zadajajo
njegovemu srcu globoke rane.
 
»Kot„Kot list v vetru! — poje ženska, katero
ljubi ... in ona, ki ljubi njega? —
 
Vrstica 267:
ljubk, srečen nasmehljaj.
 
»Janko„Janko, li slutiš kakó Te ljubim? — Tvoja,
večno vsa Tvoja ...«
 
Takó šepečejo njena usta, ki se hipno približajo
fotografiji ter jo poljubijo ... Nakrát se jej
stemni jasno čelo: »Zakaj„Zakaj takó dolgo molčiš, Janko?
— — Že tri pisma sem Ti pisala, a ne odgovoriš,
in tolažiti se moram s Tvojimi starimi listi! —
Vrstica 283:
je že deseti dan, da sem brez obvestila ...
in vender si mi obljubil, da mi pišeš vsak
dan!«
 
Solze jej žalijo oči. Hitro vstane, zloži zopet
pisma ter spravi sliko. »Čemu„Čemu jokam!« — se nevoljna
vpraša. »Kako„Kako sem otroška! Sam mi je pravil,
da je zdrav in trden, da ni bil še nikdar bolan;
— bolan ni! — Sem li v skrbeh radi njegove zvestobe ...
Vrstica 295:
Ne, zaupam mu, saj mi piše vedno, da hrepeni
po uri, ki naju zveže za življenje; — kako bova
srečna!«
 
Nasloni se tik okna, zapre oči ter se zamisli;
blažen nasmeh se razlije po njenem nežnem obrazku,
saj se vidi že soprogo poleg njega, črnolasega, ponosnega Janka! —
Kako je že dejal, ko jo je poljubil v slovo? — »Samo„Samo
še šest mesecev, Rezika,
potem pa ...« — Oh, potem ... potem ...!
 
»Rezika„Rezika, dve pismi!« — V sobo stopi gospa
dolgega obraza, milo plavih očij in suhljate postave.
 
»Sedaj„Sedaj boš menda mirna; ej, Ti zaljubljenka!«
 
Smejé jej izroči pismi.
{{prelom strani}}
Hlastno odpre Rezika prvo pismo, ki je njegovo
»Revež„Revež, toliko ima opravka ... zdelo se
mi je!« — dé tiho. Ko pa prečita drugo, prebledi,
krčevito ihtenje jej prodre iz prs in preko sobe
hiteč se z grudi glasno plakaje ob postelji ...
 
»Moj„Moj Bog, kaj se je zgodilo?« vzklikne gospa
preplašena. »Rezika„Rezika, dobro moje dete, čuj me in
ne joči!«
 
A Rezika je ni čula. Glasno plakanje je stresalo njeno telo, ki se je vilo na tleh tik postelje
Vrstica 330:
je svoj objokani obraz na njenih prsih ter ihtela:
 
»Oh„Oh, mamica, mamica! — Zapuščena, ji ozabljena
... druga v njegovem srci, — oh, mamica ...
Umrla bom, umrla ...«
 
»Doktor„Doktor Strnad? pozabil ... zapustil Tebe,
svojo javno zaročenko! Saj ni mogoče, ni mogoče!«
— v divji bolesti objela jo je mati in položivši
svojo sivo glavo na njene kodre nenadoma še sama
Vrstica 345:
roki.
 
»Čitaj„Čitaj!« — dejala je Rezika ter sedla na
stolec ob oknu; zdelo pa se jej je, da ne more ni
misliti ni čutiti več ...
Mati pa je čitala:
 
»Draga„Draga prijateljica!
Morda ni prav, da Ti pišem, a čutim, da je
sedaj moja dolžnost, obvestiti Te brez prikrivanja
Vrstica 385:
 
P. S. Še jedenkrat prosim, nikar preveč ne
žaluj! Pozdrav Tvojej g. mamá!«
 
Drugo pismo pa se je glasilo:
 
»Ljubljena„Ljubljena Rezika!
 
Oprosti, da Ti ne morem več in redneje pisati!
Vrstica 396:
— Pozdrav g. mamici in Tebi!
 
Tvoj Janko«Janko“
 
Globoko je vzdihnila mati — in poljubivši
hčerko na čelo tiho dela: »Ti„Ti ubogo, ubogo dete!«
{{prelom strani}}
 
Vrstica 471:
zatem pa se je sukal sam na kakem najbolj razupitem
kostumnem, kmetiškem balu dunajskih predmestij.
— Povsod je bil »cel„cel mož«mož“ in povsem na
pravem mestu. Življenje je užival — rekel bi — z
veliko žlico; ni si odrekel nobenega užitka ter poznal
Vrstica 477:
 
Naveličal pa se je nazadnje vsega in postal
torej »pameten«„pameten“. Posvetil se je izključno svojim
študijam in jih dokončal z dobrim uspehom; le za
končni rigoroz se mu je bilo še praktiško pripraviti,
Vrstica 497:
je bila mestna učiteljica in gospo Račičevo.
 
»Da„Da bi se vender že začel ples!« — vzdihnila
je nakràt učiteljica polglasno obrnjena k molčečemu
Strnadu.
 
»Vi„Vi rada plešete, gospica?«
 
»Oh„Oh, za življenje rada! Ples je moja najljubša
zabava. ln Vi, gospod doktor?«
»Pred„Pred dvema letoma sem plesal veliko, sedaj
pa ne ... naveliča se človek vsega.«
 
»Oh„Oh, moški ste čudaki, — vsi jednaki! Takó
mladi, pa ste naveličani že vsega! Nestalnost, vihravost,
nagla prenasičenost je pač glavna lastnost
moška.«
 
Strnad se je nasmehnil učiteljičini razgretosti
ter malom imo spregovoril: »In„In vendar so ti nestalni,
vihravi moški uzor ...«
{{prelom strani}}
»Oh„Oh, kako grdo, gospod doktor! Tak napad!
— Res žal, da še vedno nimajo ženske takega socijalnega
stališča, da bi bile proste v vsem, da bi
bile jednakopravne i v sklepanji zakona z moškimi!
 
»Da„Da bi hodile ženske pod okna svojih Ijubčekov
in jih snubile? Ha, ha! To bi bilo istinito
krasno! Torej celo v Ljubljani ima sloviti Bebel
pristašinje; — ej, ne bi slutil!«
 
»Taki„Taki ste vsi! Ako spregovori ženska le besedico
o osamosvoji, o razširjenji pravic zatiranega
ženstva, ki naj bi bila samo igrača moževa, pa
Vrstica 533:
vpiti: emancipacija, socijalna demokratka! Pa
k am sva zašla od plesu? A vender bodete plesali z
menoj, gospod doktor?«
 
Pogledala ga je koketno po strani; bila je
Vrstica 539:
obraza, temnoplavih očij in rmenih las.
 
»Hm„Hm, kako naj Vam od rečem, ko me tako fino,
a vender prav odločno prosite? — Vi ste
zares prikrita emancipovanka! Bojim se vas. A
povejte mi, prosim Vas, kdo je ona-Ie priprosta
blondinka poleg profesorja v tistej beli, do vratu
zapetej obleki in z rokavi prav do zapestnic?«
 
»Ej„Ej, gospod doktor, vender se še niste vsega
naveličali!« — rogala se je učiteljica. »Torej„Torej ona
Vam ugaja? Nimate slabega okusa. Pridna, lepa,
pobožna, zadostno izobražena, pripravna v kuhinji
in za šivalnim strojem ... prav primerna gospodinja
baš za Vas zdravnika!«
 
»A„A prosim Vas, gospica, zakaj baš za-me?!«
— smejal se je Strnad.
 
»Ker„Ker kot dunajski razvajenec pač niste imeli
še prilike občevati s tako nedolžno, tako nepokvarjeno
devo, kot je gospica Rezika Račičeva, hčerka
pokojnega zdravnika.«
 
Nagnila se je naprej in poklicala doktorico,
Vrstica 565:
uradnikom.
 
»Gospa„Gospa Račičeva, doktor Strnad se želi seznaniti
z gospico Reziko!«
 
Živahna učiteljica se je poredno nasmejala ter
Vrstica 578:
v salon; spremljal jo je Strnad.
 
Nasproti jima je pritekla Rezika. »Mamica„Mamica,
ali smem plesati? — Zardela je videč, da ima
mati spremljevalca.
 
»Rezika„Rezika, moja hči,« predstavila jo je doktorju.
 
»Gospa„Gospa mamá pač dovoli, da Vas poprosim
za prvi ples, gospica?« — odgovoril je Strnad naglo
na njeno prejšnjo prošnjo. Račičevka je prikimala
smeje se.
 
»Baš„Baš sem zalotila gospico učiteljico in gospoda
Strnada, ko sta se opravljala,« je dejala
na to.
 
»Nikar„Nikar, gospa, črniti me pri gospici hčerki!«
prosil je galantni Strnad. »Gospica„Gospica učiteljica mi je
mogla povedati o Vas same laskavosti.«
 
»Ste„Ste li pričakovali kaj drugega!« — zavrnila
ga je Rezika z lahno koketnostjo. »Sicer„Sicer so pa
nazori različni o pojmu ‚laskavost‘. Kar se zdi
jednemu hvalevredno, kot priprosto, naravno, zdi
se drugemu ‚najivno, neumno‘; kar je Vam ‚prav
dobro, prelepo‘, je morda meni ‚komaj zadostno,
zoprno‘.«
{{prelom strani}}
»Torej„Torej se bojite, da so bile učiteljičine ‚laskavosti‘
za Vas morda celo nepovoljna sodba«sodba“!«
 
»Morda„Morda. — Ne prašam Vas po njih, ker menim,
da si skušaj pridobiti vsak pametnik o vsaki
stvari lastno sodbo! Gospod doktor, ne poznam
Vašega značaja, niti Vaših nazorov in uzorov, in
nespametna, neprevidna bi bila, ako bi komu
verjela, ki bi mi rekel: »Doktor„Doktor Strnad je popoln
mož!« — ali pa celo: »Doktor„Doktor Strnad je lopov!«
 
»A„A Rezika!« — vzkliknila je doktorica pri
zadnji hčerkini besedi meneč, da bo Strnad užaljen.
»Vidi„Vidi se Ti, da si danes prvič v tuji ...«
 
»Nikakor„Nikakor, milostiva!« — branil je Strnad
Reziko, kateremu je odločna in odkritosrčna govorica
Rezikina ugajala izredno. »Popolnoma„Popolnoma se zlagam
z izjavo gospice hčerke. Vsakdo proučavaj po
možnosti vse sam, da si more vstvariti lastno, nezavisno
sodbo! Tako je prav. Veseli me le, da čujem
iz tako lepih ust tako nenadno odkritosrčne
besede.«
 
»Gospod„Gospod doktor, ste pač vajeni poslušati iz
ženskih ust je gladkoopiljene fraze in le časih ljubeznivo
prikrito resnico! — Hm, glejte, moj oče in
mati sta me naučila govoriti vsikdar naravnost,
brez prikrivanja lice v lice!«
 
»Gospica„Gospica, uverjam Vas, da sem in bodem
Vam le hvaležen, ako ostanete i napram meni vedno
taka. Priznavam, da sem privajen po svojem velikoletnem
Vrstica 641:
skoro samo galantnih fraz in ljubeznivih komplimentov,
kakor ste dejali sami, a v istini Ijubim
resnico in priprostost.«
 
»Torej„Torej sprava!« — je dejala posredujoča
doktorica.
 
Vrstica 725:
 
Mej solzami se smehljajoč skrila je svoj obrazek
na njegovih prsih šepetajoča: »Ljubim„Ljubim Te, odkar
Te poznam!«
 
Radosten jo je poljubil Strnad in peljal k
Vrstica 767:
sedaj srednji brat ekonom, dočim je najstarejši
služil kot nadporočnik pri nekem Ogerskem
polku v Pešti. Lahko bi bil dobil takoj svoj deIeždelež,
da si ustanovi lepo eksistenco celo na Dunaju, tako
pa je moral odriniti v Celovec k svojemu polku.
 
»Piši„Piši mi vsaki dan, da veš ... vse me zanima,
kaj počneš, k am boš zahajal, s kom boš občeval,
vse, vse! Ali boš?« — prosila ga je solznih očij,
ko se je poslavljala od njega v čakalnici južnega
kolodvora, kamor ga je bila spremila z materjo.
 
»Bom„Bom, obljubljam Ti, Rezika. Niti trenotka
ne pozabim na Te. — Samó šest mesecev le potrpiva!«
 
Zunaj je zapel zvonec, še jedenkrat in poslednjič
Vrstica 828:
uzora dovolj temeljito!
 
»Ne„Ne moreš si misliti, koliko sem pridobil s to
ljubeznijo!« — mi je pravil. »Vsa„Vsa moja notranjščina
se mi je ublažila, oplemenitila; — postal sem tako
miren, sočuten, dočim sem bil prej tako nezbran,
hladen in sebičen.«
 
»ln„ln si li preverjen o neomahljivosti svoje
zvestobe? — usodil sem se ga vprašati.
 
»Popolnoma„Popolnoma. Nobene ženske ne vidim, za nobeno
se ni malo ne zanimam; zdi se mi, da sem
odmrl za ves ostali svet, zakaj vse moje misli,
moji čuti in strasti strinjajo se le v njej, moji
dobri Reziki!«
 
»Čudovito„Čudovito si se spremenil. Ko sva bila še na
Dunaju ...«
 
»Veruj„Veruj mi, da nisem bil tedaj v istini nikoli srečen!
A sedaj je moja jedina želja še, da si
ustanovim čim lepše in ugodnejše domače ognjišče,
kjer bom osrečeval in osrečevan v tihem rodbinskem
krogu.«
 
V tem trenotku je prihrumela v kavarno
Vrstica 863:
uslužno prepuščali najugodnejše mesto.
 
»Mon„Mon Dieu,« — je vzkliknil — »s„s tema gospodoma
se še ne poznamo. Privatist Sch ...«
Predstavila sva se. — Zapazil sem pa takoj,
kako je uprl vitki gospodič začudeno svoje oči v
Vrstica 872:
gumbi še simpatičnejša.
 
»Gospod„Gospod doktor, igrate biljard? — Jedno
partijo!«
 
Strnad je prikimal in šla sta po svoje kêje,
Vrstica 928:
so se jej vsikdar zakrožile bujne ustnice, kadar se
je oglasil stotnik K., ki se je bil naveličal kibicirat
pri kartačih in šabistih, s hreščečim glasom: »Hej„Hej,
krasno! — Elegantna buzara je bila to!«
 
Stotnik, ki je popil v naglici pet konjakov,
Vrstica 936:
kričal in hreščal kakor sita doga v jeseni.
 
PrisedeIPrisedel je k meni ter govoričil: »Ej„Ej, to Vam je ženska,
da bi se hotel za njo tri dni mrcvariti
na dnu pekla! — Poglejte jo, divna, kaj? — In
Vrstica 943:
paradni marš; — kvarta, elegantna, visoka kvarta,
pobila bi me bila kot vola, da jej nisem vsaj
s sabljinim koncem odbil vdarca!«
 
In zopet je zahreščal: »Izvrstno„Izvrstno, divno, — to
je bila kvarta, to!« — Potem pa je nadaljeval:
»Bili„Bili smo že v hotelu ... ej, pili smo trojno vino,
— pa le poglejte, igra Vam, kot bi bila baš vstala
iz pernic ... brez sledu! — Divna ženska to, a nevarna
kot nabita puška. Moj Bog ...!«
 
Menda se je nečesa spomnil; vstal je, stopical
Vrstica 957:
Marta in Strnad, k i je partijo zgubil, sta končala.
 
»Steklenico„Steklenico šampanjca!« — ukazala je Marta
ter prisedla k mojej mizi. Tudi stotnik K. se je
približal; sedaj pa je že trobil samo: »Ho„Ho, ho ...!«
 
Častniki pri taroku in šahu so postali zelo
glasni in prepirljivi. Prižgali smo si cigarete ter pili.
 
»Gospoda„Gospoda doktorja, nadejam se, da me tudi
kmalu posetita v mojej vili«vili“, — je dejala buršikozno.
 
»Čast„Čast nama bode, gospica!« — odgovoril sem
za oba. »Pridruživa„Pridruživa se o prvi priliki ...«
 
»Gospod„Gospod doktor, ali jahate?«
 
»Jaham«„Jaham“, — odgovoril je Strnad.
 
»In„In Vi?«
 
»Ne«„Ne“, — sem odgovoril.
 
»Škoda„Škoda. A vozite se pač na biciklju?«
 
»Tudi„Tudi ne, a prijatelj se vozi ...«
 
»Oh„Oh, to je lepo! Delali bomo skupno izlete!«
 
»Čast„Čast mi bode!« — odvrnil je Strnad, a videlo
se mu je, da mu je nevšečno to povabilo, ter
da nekako zavida mene, ki ne znam ničesar.
 
»Pa„Pa gotovo pridita, gospoda!« — je dejala,
potem pa pristavila: »Izvestno„Izvestno me obsojata radi moje
obleke in mojega nastopa ob tej uri ... toda obljubila
sem storiti to gospodu nadporočniku pl.
Zs ..., ki mi je podaril čisto belega, komaj dva
decimetra dolgega pinča«pinča“.
 
»No„No, kdo Vam more kaj očitati! Prosti ste!«
— odvrnil je Strnad nekam cinično pristavivši:
 
»Odkar„Odkar se je neka ruska knjeginja vozila v gigerlski
opravi na strehi pariškega omnibusa, je postalo tako
kostumiranje itak skoro modno pri damah, ki se
hote pri jednakih odnošajih zabavati; igralke so
začele, aristokratke pa jih seve posnemajo i v tem!«
 
Govoril je z malomarnim glasom, kakor bi jo
Vrstica 1.009:
ter ga hipno pomerila od nog do glave, v kotu ust {{prelom strani}}
pa se jej je zopet zazibal tisti porogljivi nasmeh,
kakor bi hotela reči: »Ti„Ti? — ti?!«
 
A le za trenotje; potem pa se je ozrla molče
Vrstica 1.021:
in sedaj je že smrčal z vsemi registri.
 
Marta je potegnila iz svojega žepa uro: »Dve„Dve
že, — treba iti!«
 
In vstala je, šla k blagajničarki ter vrnivši se
dejala glasno: »Lahko„Lahko noč, gospodje!«
 
Častniki so planili na noge.
 
»Gospica„Gospica, že odhajate?«
 
»Vas„Vas li čaka voz?«
 
»Ali„Ali ste ga naročili?« — zarogala se je ona.
»Ko„Ko pridete do kart, pozabite celo na svojo kavalirsko ...«
 
»Pardon„Pardon, pardon!« — In vsi so hiteli opasovat
sablje, da bi šli iskat voza za njo.
 
»Hvala„Hvala, gospodje! Voz me čaka pred hotelom
in gospod nadporočnik pl. Zs. bo tako uljuden, da ...«
 
»Takoj„Takoj, gospica!« — odgovoril je nadporočnik
ter zginil v temi.
 
Vrstica 1.048:
vse vprek.
 
»Nadejam„Nadejam se, da me kmalu posetite; sicer pa
se vidimo pri regati na jezeru; na svidenje! — je
dejala nudeč posamezniku svojo ozko ročico, katero
so poljubljali. Potem se je obrnila k nama: »Torej„Torej
do svidenja v mojej vili!« — še jedenkrat je ponudila
prijatelju desnico, njen pogled pa se mi je
zdel fascinujoč nalik gadovemu pogledu, s katerim
omami svojo žrtvo.
 
»Gospica„Gospica, Vaš ukaz sem izvršil«izvršil“, — sporočil je
tedaj nadporočnik pl. Zs., ki se je bil vrnil z vozom.
 
»Hvala„Hvala!« — koketno je pokimala z glavo na
vse strani, poklonila se in zavrtivši se na desni peti
brzo odšla iz kavarne. Častniki so drli k vratom in
še ondi vikali: »Klanjamo„Klanjamo se! Poljubljam roko!«
 
Odpeljala se je. Tudi midva sva se poslovila
od tovarišev ter šla.
 
»Interesantna„Interesantna ženska!« — zinil sem, ko sva
stopala že par minut nemo roka v roki.
 
»Nesramna„Nesramna Kirka!« — siknil je prijatelj.
 
»Ti„Ti ne pojdeš?«
 
»Nikdar„Nikdar! — Moj Bog, kak razloček mej to
zapeljivo koketo in mojo nedolžno, blago Reziko!
Ona je angelj! — Lahko noč!«
 
»Lahko„Lahko noč!«
 
Ločila sva se vsak na svoj dom.
Vrstica 1.104:
ujedna ptica.
 
Veslaški in plavaški klub »Albatros«„Albatros“, ki ima
poleg »vojaškega„vojaškega kopališča«kopališča“, služečega splošni porabi,
svojo kolibo, priredil je danes regato. Tekmujoče
ladjice so švigalo sèm ter tjà varno in oprezno
Vrstica 1.215:
Marte ni bilo več v njem! —
{{prelom strani}}
Jedno veslo je plavalo po vodi, »potapljač«„potapljač“
pa je kazal svoj ozki trebuh.
 
Samo jeden hip še in Marta bi bila prekrižala
srečno parnikov tek, tako pa je butnil njegov rilec
baš v zadnji konec »potapljačev«„potapljačev“, da je odletel v
polkrogu, trčil s prvim koncem ob parnikov bok ter
se prevrnil.
Vrstica 1.226:
Marta ni niti zinila, ko so jo zagrnili valovi.
S krepkimi rokami je poskušala plavati, česar je
bila vrlo vajena, a »Neptunovi«„Neptunovi“ vali zagrnili so jo
popolnoma in jo obrnili parkrat okoli njene osi, da
je izginila.
Vrstica 1.236:
 
Predno pa so razumeli preplašeni Albatrošani
vso situvacijo, skočil je raz »Neptunov«„Neptunov“ krov na
pol razpravljen vojak v jezero ter prišel na površje
držeč z jekleno roko Martino glavo nad vodo. Marta
je bila že v nezavesti.
 
»Pomoč„Pomoč!« — je zaupil pogumni rešitelj, Albatrošani
pa so bili v istem hipu že pri njem ter mu
odvzeli rešenko, potegnivši še njega v čoln.
Vrstica 1.249:
premočena obleka se je ovijala njenih udov.
 
»V„V kolibo!« — velel je rešitelj, kar se je pobliskovo
izvršilo.
 
Vrstica 1.263:
rešilca.
 
»Častnik„Častnik je«je“, dejali so jedni.
 
»Ne„Ne, jednoleten prostovoljec«prostovoljec“, — trdili so drugi.
 
Tedaj je prinesel nekdo raz »Neptunov«„Neptunov“ krov,
ki se je ondi vsidril, častniško sabljo in višnjevo
suknjo z dvovrstnimi gombi ter izginil v kolibi.
 
»Vojaški„Vojaški zdravnik prostovoljec!« — dejali so
tretji, prepričani, da sodijo jedino prav.
 
Vrstica 1.286:
zamižala.
 
»Nobene„Nobene nevarnosti več«več“, — dejal je tedaj ter
pristavil: »Izvolite„Izvolite ostati še toliko časa tu, da se
vrnem s kočijo«kočijo“.
 
Oblekel je svojo uniformo, opasal sabljo ter
Vrstica 1.295:
Zunaj je blo še vedno polno nestrpnih radovednežev.
 
»Oprostite„Oprostite, gospod doktor, ali živi gospica?«
— drznil se ga je vprašati star gospod.
 
»Živi„Živi in se že zaveda!«
 
Tedaj pa sta se prerila skozi množico stotnik
K. in nadporočnik pl. Zs. ...
 
»Torej„Torej ste jo rešili?«
 
»Junak„Junak ste, gospod doktor!«
 
Stiskala sta mu roke, z obrazov pa jima je
zginjala bledota in plašnost.
 
»Po„Po voz moram, dasi sem sam moker ...
»O„O, voz imava ... pripeljala sva se baš, —
— v Celovci že vse govori o nesrečni Marti in o
srečnem dr. Strnadu!« — govoril je nadporočnik {{prelom strani}}
pl. Zs ..., ter pomignil fijakarju, naj se z vozom
približa kolibi.
Vrstica 1.320:
utrjenost, in jo položili v kočijo.
 
»Ko„Ko prespi, bo zopet zdrava. — Klanjam se,
gospoda!« — dejal je Strnad, hoteč zapreti kočijo,
kamor sta že zlezla stotnik in nadporočnik.
 
»Vi„Vi ne greste z nama, gospod doktor?«
začudil se je stotnik.
 
»Ni„Ni me treba več! — Hiteti moram v Celovec,
preobleč se, da se sam ne prehladim!«
 
»Torej„Torej do svidenja, gospod doktor!«
 
Kočija je naglo oddrdrala proti Porečam, Strnad
Vrstica 1.344:
meščan.
 
»Gospod„Gospod doktor, mokri ste ... ako Vam drago,
popeljite se z manoj domov!«
 
»Z„Z radostjo!«
 
Pred hotelom je stala dvouprežna kočija, v
Vrstica 1.389:
sirotnišniške vojašnice — bila sta pri različnih
bataljonih — ter pila vino. In tedaj je zinil stotnik:
»Popoludne„Popoludne pojašem v Poreče. Pojdeš li z
manoj?«
 
»Žal„Žal, ne morem!« — odgovoril je nadporočnik.
 
»Povabljen„Povabljen sem drugam.«
 
Nato sta molčala misleča in ugibajoča, koga
Vrstica 1.410:
 
Ko je pa prijahal popoludne starikavi stotnik
na svoji beli kobilici »Vandi«„Vandi“ pred Martino vilo
ter jo oddal hišniku, da mu jo drži in vodi, opazil
je v veži eleganten, pnevmatiški bicikelj.
Vrstica 1.420:
— Nadporočnik Zs ...? — Ej, ta je na veliko njegovo
veselje odklonil povabilo, da ga spremi! —
Naj se li vrne? »Ah„Ah kaj! — Najnevarnejšega tekmeca
ni tu, si je mislil stotnik, drugega se mi pa
niti malo ni bati!«
 
Pogumno je torej potrkal ter vstopil. V salonu
Vrstica 1.439:
jej je moral nekaj pošepniti, česar stotnik ni čul.
 
»Ah„Ah, Vi pretkanec, Vi pretkanec!« — slišal
je reči Marto mej smehom. »To„To ni bilo lepo, gospod
nadporočnik! — Kaj si bo mislil, ko Vas nenadoma
zagleda?!«
 
»Malo„Malo me briga! — Veste gospica, — ljubosumen
je na-mé in to me zabava!«
{{prelom strani}}
Bil je glas nadporočnika pl. Zs ...! Ta se
Vrstica 1.454:
izdajstvom, a tu je začni zopet Martin glas.
 
»Ljubosumen„Ljubosumen, na Vas?« — se je začudila.
»Saj„Saj nima vzroka!«
 
Stotnikovo srce je veselja poskočilo.
 
»O„O, gospica, dajte mu ta vzrok, saj jaz Vas
ljubim, tako ljubim!«
 
»To„To ste mi že večkrat povedali in še mnogi
drugi!«
 
»Tudi„Tudi stotnik K.?«
 
»Tudi„Tudi. Ha, ha, ha!«
 
»ln„ln Vi gospica, me ne morete ljubiti? Vaš
suženj ...«
 
»Dà„Dà, dà ... tudi drugi tako govoré! — Gospod
nadporočnik, bodite pametni! — Ostanite mi
še dalje naklonjeni, hvaležna Vam bom, — a sedaj
me zapustite takoj, če hočete, da ostaneva ...«
 
»Vi„Vi pričakujete gospoda stotnika, gospica?«
— prašal je z bolestnim naglasom nadporočnik.
 
»Ne„Ne, gospoda stotnika ne morem danes sprejeti;
še Vi mi niste bili dobro došli! — Z Bogom!«
 
»A„A kdo je, kogar ...?«
 
»Ej„Ej, sedaj je pa gospod nadporočnik ljubosumen!
Ha, ha!« — rogala se je Marta.
 
»Da„Da, divje sem ljubosumen, gospica! — Kdo
je oni?«
 
»Moj„Moj rešitelj, g. dr. Strnad. — Sedaj pa pojte,
ne bodite več ljubosumni, pa recite gospodu stotniku,
ko ga srečate, da me ni doma!«
Stotnik K. je v tem že sedel na svoji Vandi
ter drl proti Calovcu nazaj. Ko pa je prispel do
Vrstica 1.509:
ustnih približal.
 
»Odkod„Odkod? Nisi li povabljen nekam drugam?«
— nagovoril ga je stotnik navidezno miren.
 
»Odpovedal„Odpovedal som. Bil sem že v vili gospice
Marte, misleč, da Te najdem ondi, a ...«
 
»Nò„Nò, nò ... in si se zabaval dobro, prijatelj?«
 
Vrstica 1.522:
brke.
 
»Kako„Kako čudno vprašuješ! Ali si hud? Oprosti,
mislil sem, da Ti bo celo drago, če se Ti pridružim ...
na vso srečo ni bilo gospice Marte
doma.«
 
»Ne„Ne doma?!« — vzkipel je K. ter pogledal
tako divje nadporočnika, da je kar obstal.
 
»Odpeljala„Odpeljala se je z vlakom v Beljak,« — dejal
je še pl. Zs., a toliko nesramnih lažij je bilo stotniku
konečno preveč. Razkoračil se je pred prijateljem,
zapičil pesti v svoja boka ter zatulil; »Lažnjivec„Lažnjivec!«
 
Nadporočnik je odskočil kot bi ga pičil modras
in jecljal: »Kaj„Kaj, kaj? — Ponovi!«
 
Stotnik pa je vpil:
 
»Dà„Dà, nesramno lažeš! — Nikamor drugam
nisi bil vabljen, pač pa si me zalezoval, slinil se
okoli one igralke, ki Ti pa je dala zasluženo košarico
... vse sem čul na lastna ušesa!«
 
»Ti„Ti si me zalazoval in posluškoval si kakor
radovedna baba? — Pfuj!«
 
Nadporočnik je skočil na svoj bicikelj ter oddirjajoč
zavpil še: »Naprej„Naprej bomo pa govorili o tem
še kako drugače!«
 
»Da„Da, in premlatim Ti kosti, da Te bo za
večno minulo veselje igrati izdajalsko ulogo!«
vpil je za njim stotnik. — Potem pa je zajahal
Vando ter počasi jezdil v Celovec.
Vrstica 1.697:
Taka je bila Marta in tak je bil dr. Strnad.
 
»Torej„Torej stotnik K. in nadporotnik pl. Zs ...
sta se dvobojevala radi mene, pravite?«
 
»Povedal„Povedal sem Vam že. Včeraj zjutraj tik vežbališča
v logu sta se pobijala, in stotnika so odnesli
z nevarno rano na desni roki«roki“.
 
»Tepca„Tepca. Bila sta vender taka prijatelja; žal
mi je, dala jima nisem povoda!«
 
»Marta„Marta, je li bilo treba tega! Ljubim Vas iz
vse duše; vse sem Vam pripravljen žrtvovati, najkrasnejšo
bodočnost Vam hočem vstvariti, a Vi nočete!
Marta, Marta!«
 
Prijel jo je za desnico.
 
»Rekla„Rekla sem Vam že, da še nisem nikdar ljubila
resnično, da mi je do sedaj neznana zvestoba,
da sem nekak ženski Ahasver, ki menja vedno svoje
bivališče ter odlaga in zametava s starim krilom
tudi stare prijatelje!«
 
»Varate„Varate se, Marta! Vaše dosedanje življenje je
baš uzrok, da niste imeli do sedaj istinitega prijatelja
... ako se združiva midva ter si zgradiva {{prelom strani}}
stalno in ugodno gnezdeče, ko bova živela le drug
drugemu in svojcem, tedaj, Mirta ...«
 
»In„In Vi ste pripravljeni za tak eksperiment?«
 
»Takoj„Takoj, brez pomisleka, Marta!« — Pokleknil
je tik nje ter jej poljubljal roko; nakràt se je vspel
in objemajoč jo z obema rokama pritiskal burne,
Vrstica 1.790:
naravnost k meni.
 
»Vedel„Vedel sem, da Te dobim zakopanega mej
časniki!« — dejal je Strnad veselih lic ter pristavil:
»Tu„Tu — moj brat.«
 
Strnadov brat je bil prvi Heraklej; velik kot
Vrstica 1.804:
ran, ki sta se mu vlekla po čelu in levem lici.
 
»Pa„Pa tako nenadejano! — Povedal mi nisi ničesar o tem!«
— obrnil sem se do prijatelja, ko
sta prisedla.
 
»Ker„Ker sam ni vedel ničesar. Prišlo je prav
nagloma,« — odgovoril je nadporočnik. »Grom„Grom in
strela, ni mi bilo več strpeti mej onimi ogerskimi
divjaki!«
 
»Torej„Torej prestavljeni v Celovec?«
 
»K„K 17. pešpolku. — Prosil sem že pred
dvema mesecema, naj me porinejo na Kranjsko,
Koroško ali Štirsko, obupal že nad vsakim vspehom,
tu nenadoma — — v oseminštiridesetih urah
se mi je že oglasiti pri novem svojem oberstu.
— Prav vesel sem.«
 
»Ali„Ali nisi dobil mojega pisma, katero sem Ti
pisal predvčerajšnjim?«
 
»Ne„Ne. Poveš mi pa ustno. — Ej, grom in
strela, tu bom imel vsaj mir pred onimi Huni! —
Rečem Vama, tri leta sem služil v Pešti in zbil
samo sedemnajst dvobojev — — ha, ha, ha!«
 
Smejal se je iz polnih pluč, da je kàr grmelo
po sobani.
 
»ln„ln vse sem pobil, rečem Vama, vse!«
pripovedoval je dalje. »Ne„Ne baham se; saj vidita,
da nosi zemlja malo takih velikanov kot sem jaz,
da mi je bilo torej igrača pretepsti tiste širokoustneže,
da je bilo veselje. Ha, ha, ha!«
 
Še sedaj je bil ves srečen ob spominu, kako {{prelom strani}}
Vrstica 1.843:
ima svoj sport! —
 
»A„A dobil si jih vender-le tudi sam!« — podražil
ga je prijatelj.
 
»Grom„Grom in strela, kaj dobil! — zarohnel je
tedaj in obrunka sta mu postala krvavordeča; —
»niti„niti čutil nisem, a nasprotnik se je zvijal pred
manoj na tleh, ker sem mu razbil črepino, da so
mu jo komaj zašili!«
 
»A„A kdaj si dobil te rane na lici in na čelu?«
— vpraševal ga je Strnad.
 
»Pred„Pred šestimi meseci, — — pisal sem Ti
vender! — Nò, pri streli,, tedaj sem bil nespametnik,
da sem provzročil tepež radi ničvredne
ženske! — Žal mi je še danes, — in zato sem jo
menda tudi malo skupil!«
 
»Radi„Radi ženske?« — začudil se je prijatelj, —
»naj„naj si bil časih vender takov nasprotnik ...«
 
»Kakor„Kakor sem še vedno!« — pritaknil je naglo
nadporočnik. »Za„Za igračo, za zabavo jih imam sicer
tudi rad, a resno ljubiti jih, navezovati se na nje
— neumnost!«
 
»Pa„Pa kako je vender bilo tistikrat?« — silil
je prijatelj. »Vsikdar„Vsikdar je bilo povod Tvojim dvobojem
nacijonalno žaljenje, a zadnjič ...«
{{prelom strani}}
»Stvar„Stvar je bila taka. — Neki postarni židovski
bankir v Pešti, s par milijoni premoženja je imel
prijateljico neko igralko, ki je tudi v njegovi
Vrstica 1.911:
te dve rani, grofič pa od mene nató preko
cele glave tako primo, da je ležal za njo tri tedne.
— Tako je bilo.«
 
»In„In dotična igralka pa tvoj prijatelj?«
 
»Lehkoživček„Lehkoživček se je je v par tednih naveličal,
komu je prej še mošnjo znatno zlajšala. Pustil jo
je ter si poiskal drugo.«
 
»Ona„Ona pa seveda — drugega.«
 
»Ni„Ni mi znano. Njenega bankirja je zadela mesec dnij po mojem
dvoboji kap. Premoženje je
pripalilo njegovim sorodnikom; vender je naložil za
Vrstica 1.929:
da se omoži, zapadejo v korist židovskim revežem
ogerske prestolice. Tako vsaj mi je pravila njena
tovarišica“.
tovarišica«.
 
Omolknili smo, misleč o baš povedanem. —
Tedaj pa je zopet spregovoril prijateljev brat:
 
»Pa„Pa kaj si mi pisal nujnega v pismu, katerega
nisem dobil?«
 
»Ženim„Ženim se in ...«
 
»Ženiš„Ženiš?! — Grom in strela, si li zblaznil?
— Glej mene, ki sem starejši, a vender še hvala
Bogu prost! Ne bodi norec; — tako se živi lepše,
ugodnejše!«
 
Ves je bil vznemirjen pri tej vesti. Prijatelj pa
je dejal smejé se:
 
»Vedel„Vedel sem, da mi boš odgovarjal, a veruj,
da bo ugajala i Tebi, — in ljubim jo!«
 
»Hej„Hej, koliko si jih že ljubil, ki tudi niso bile
grde! Pojdi mi, pojdi ... se že še premisliš!«
 
»Nikdar„Nikdar! Dal sem jej besedo ...«
 
»Lepo„Lepo. A kako se zove Tvoja nevesta?«
 
»Marta„Marta Sch ...«
{{prelom strani}}
»Marta„Marta ... Marta Sch ...! Človek, ali si znorel?!
— Grom in strela, Marta Sch ... Tvoja nevesta!«
 
Planil je pokonci ter letal po kavarni s težkimi koraki,
Vrstica 1.969:
roke na ramo:
 
»Janko„Janko, ako si napravil kdaj v svojem življenji kako budalost,
bila bi ta največja in tolika,
da bi moral žal pozabiti, da si moj ljubljeni brat!«
 
»A„A za Boga, zakaj?«
 
»Marta„Marta Sch ... je bila baš ona ženščina, o
katerej sem Ti pravil prej, — Židova »prijateljica«„prijateljica“
in ljubica neštetih drugih!«
 
<center>* * *</center>
Vrstica 2.001:
predele; — nekaj domišljavih kadetkov pa se je
mučilo imponirati s svojimi namazanimi brčicami in
opičjim oponašanjem oficirskih muh trumi kratkokrilih »goskic«„goskic“.
Tu pa tam so stale še trume starejših
gospodov, uradnikov in dijakov. Razume se,
Vrstica 2.026:
mlajši le smejé poklonil.
 
»Duša„Duša moja, kaj je zaneslo Tebe v to avstrijsko
Sodomo!« — ogovoril me je stiskajoč mi
roko.
 
»Prišel„Prišel sem delat fizikat«fizikat“, — odvrnem mu jaz.
 
»Aha„Aha, aha? Torej mi res ne misliš postati
nikdar kamerad? To j e pač ukus. Zobe dreti, prenapolnjene
želodce izpirati, pa malomeščankam dvoraniti ... diven poklic!
Prokleto, zavidam Te!«
 
»Glej„Glej ga čudaka!« — odvrnem mu jaz, —
»zdravniški„zdravniški poklic izvestno ni zabaven in poetičen
na kmetih, — no, nikjer. Vsekako pa so mi moje pacijentinje
hvaležnejše kot Tvoji dve krasotici,
kateri si radi mene kar na lepem zapustil brez recepta ...
Li ne, prijatelj?«
 
»Ha„Ha, ha, ti dve sta Ti zdravi kot ribi v
vodi!« — smejal se je Strnad, položivši mi roko
pod pazduho, ter me peljal v vrtno gostilno, kjer
sva sedla za mizo v sonci košatega kostanja.
»Pa„Pa kdo sta bili onidve lepi dami? — Zopet
ljubiš?«
 
Prebledel je za hip, po tem pa se prisiljeno
zakrohotal.
 
»Zopet„Zopet! — Ljubim! — Beži, beži, prijatelj!
Jaz še nisem menda ljubil nikdar. O, domišljeval
sem si, veliko domišljeval. Imel sem vzburjeno
Vrstica 2.066:
smeši pred celim svetom, dokler se zopet ne zave
iz svojega vročinskega agonizma. In potem ga je
sram, — tako sram!«
 
Hitro je govoril te besede in obraz se mu je
oblil s krvjo srda.
 
»Toda„Toda ne. Čemu — sram? Vsi ljudje smo
jednaki, manj ali bolj hinavci, lažnjivci, brezznačajneži,
nedosledneži ... uzorov, živih uzorov ni ! Jaz
Vrstica 2.079:
lažemo, vsi se izneverjamo, — eh, pa smo si vender
tako ganljivo ljubeznivi prijatelji, — o, celo
ljubimo se! Ha, ha?«
 
Tako je skakal od misli do misli nervozno,
Vrstica 2.086:
je na njem neredno življenje.
 
»Pa„Pa čemu te morim s temi starimi frazami!
No, ti sam si kriv, ... spomnil si me na one dogodke
v Ljubljani in Celovcu!«
 
»Dà„Dà, oprosti vprašanje: kako si se razšel z
Marto?« — vprašam ga.
 
»Razšel„Razšel? — Razšla se sploh nisva. Vso stvar
je rešil moj brat. Ona je bila takoj povsem zadovoljna,
saj prostost, neodvisnost je njeno življenje.
Sedaj je par tednov na Dunaji; v hotelu »Central«„Central“
ima svoj salon. Menda išče engagement ali pa novega
bankirja! — Tudi jaz sem jo že parkrat obiskal.
Vrstica 2.102:
iščem več, kot morem dobiti! In Marta je še vedno {{prelom strani}}
lepa, pikantna in ljubezniva, jako ljubezniva ženska.
Oh, njeno srcé je tako veliko! Ha, ha!«
 
»In„In kaj si bil ukrenil radi Rezike?« — vprašam
ga nadalje.
 
»Največjo„Največjo budalost; no, ona je bila pametna,
previdna, kot so naše male solidne vrle malomeščanke
bolj ali manj vse! — Po onem vdarcu radi
Vrstica 2.145:
V Ljubljani ....
 
»Vidiš„Vidiš, taka je moja bivša Rezika! Niti dr.
Strnadu ni hotela biti več v igračo. Ha, ha, ha!
Sedaj pa moram iti, prijatelj! Gospa pl. Hellmerjeva mi je
dala le pol ure dopusta.«
 
Vstal je in položil denar na mizo.
 
»Ona„Ona velika blondinka?« — vprašam ga začuden.
 
»Dà„Dà; — udova dvornega advokata, jako petična in življenja
željna ženska. Veš, vjeti me hoče;
— no, ali se podam, se še nisem odločil! Kdaj se
vidiva zopet? Pridi drevi v oporo; predstavim Te
Hellmerici in njeni sestrici Melaniji! Tudi Melanija
bo imela nekaj nad stotisoč. — Torej prideš?«
 
»Gotovo„Gotovo pridem.«
 
Stisnila sva si roki ter se razšla do svidenja ...