Redakcija: 04:23, 17. september 2013 uredi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m prelomi strani ← Starejše urejanje		Redakcija: 23:21, 5. oktober 2013 uredi razveljavi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m popravki Novejše urejanje →
Vrstica 37: Gorje! kako svetlo je bilo jezero, kako lepo vse okoli njega, in kako se je temnilo gori na obnebji! Dospeli smo jedva do Tremezzine, ki jo nazivajo vrt Lombardije, ko so začele padati debele kaplje in sape vleči tako hladno, da sva se s svojo prtljago in z gospodom iz Erfurta preselili v kajuto. Od Cadenabbije do Bellaggija — eldorada komskega jezera — vozili smo se zatorej, žal! v zaprtem prostoru. Ko je v Bellaggiji parobrod pripliil do brega, lil je dež, kar je mogel in navzlic pozornosti, s katero je skrbel za naji gospod Emilij H., {{prelom strani}} seznanili sva se vender z mokrim elementom. Na pristajališči velika zadrega: gneča ljudij, pregled popotnih listov, ploha, strele in grmenje. „Presto, presto Signori miei!“ kričali so condottori, vsak vabeč prišlece v svoj omnibus. In res je nastopilo vsestransko „presto,“ sililo je vsacega pod streho. A nama je vender bilo še čakati, kajti v „grand hotel de Bellaggio“ sva bili priporočeni po svojem znanci, holanclskem konzulu v Milanu, gospodu St . . . ., ki je ~~j eden~~jeden delničarjev krasne te stavbe. Nekako nepotrpežljivi sva že bili, toda zdajci se je nizdolu pripeljal velik voz in v velikanskih pismenih se je bralo na njegovih stranicah „Grand Hotel de Bellaggio“. Gospod Emilij H. je preskrbel, da sva midve najprvi stopili v kočijo, za nama on in potem drugi, ali predno je bilo vse urejeno, potegnila sta konja in zadnja v voz stopajoča dva Angleža, katerima „il tempo rubato“ menda ni bilo navadno, ležala sta na tleh! Obče je bilo obžalovanje, a malo skritega smeha je menda vender bilo tudi vmes. No, zgodilo se njima ni nič hudega in slovesno in počasi sta se še gospoda uvrstila med druge popotnike. Evo le grand hotel de Bellaggio, ki nam je odprl blesteče svoje prostore! Nikdar nisem videla take gostilne. Vilin dvor, resnično! Poslopje, stoječe na majhni višavi, ima pet prizidij, v vsem nad tri sto elegantnih soban. Pri tleh je dvorana do dvorane v zabavo gostom. V jedni vse prirejeno za godbo, druga vabi k čitanju, razpolagajoč knjige in novine v najrazličnejših jezicih, v tretji je biljard in igralne mize, v četrti so razstavljene podobe, stereoskopi i. t. d. Vsaka teh dvoran drži na verando, od koder se pride doli k jezeru po terasah, obrastenih z velikanskimi olejandri. Monsieur le directeur, ki je po vladarsko stal sredi tolpe strežajev pri uhodu, vzprejemal je najuljudneje svoje goste; nama se je posebno globoko priklonil, ko sem mu izročila pisemce „de part de monsieur le consul St . . . .“ Mignil je elegantnemu strežniku, ki naji je po marmornatih, v sredi z lepimi preprogami obloženih stopnicah, vedel v prvo nadstropje. Skoraj sva stanovali v najmičnejšem majhnem salonu, kjer je bilo od vrha do tal vse rožnato, belo in pozlačeno. Oj, in razgled na jezero! Huda ura je ravno ostavila eldorado Bellaggio in „dobro dosti“ v njem nama izrekalo celo solnce, ki je pretrgalo oblake. Zamuditi nama ni bilo hipa, uživati divno lepoto slovečega kraja in zatorej sva hiteli spet doli, skozi dvorane na verando in po terasah mimo olejandrov k jezeru ter v čolnič. „Vila Melzi!“ ukazala sem veslarju. Predsednik nekdanji republiki italijanski, grof Melzi, poznejši vojvoda lodiški, zidal je na bregovji jezerskem to čaro-krasno stanovanje sredi najlepšega vrta. Najprej sva ogledali graščino. Prava zakladnica je vsaka sobana. Zidovi polni umotvorov „al fresco“, reliefov in doprsij {{prelom strani}} iz rok Canove, Pandianija i. t. d. Tudi Michelangelo, iztesan po Canovi, stoji med njimi. Ali mi je povedati, da sem se ga ustrašila? Kako li je mogoče, da je takšen genij, takšen ljubljenec Boga bil — tako neznanega obraza? — Tudi levom Thonvaldsenovim sva se čudili, toda le površno, kajti vleklo naji je od mozajičnih tal graščine doli na dehteči vrt. Kako lepo je bilo tam, kako sva se radovali, da nama je bilo dano videti takšno krasoto! Ves svit južnega rastlinstva je sijal nama naproti. Hodili sva med čudovitimi magniolijami, katerih snežno-bele čase omamljive vonjave izdihajo, med visocimi cedrami, kitajskimi smrekami, velikanskimi aloejami in kamelijinimi drevesi, na katerih se je izgubilo perje pod cvetjem. Ponosni Javor in cvetoča mirta sta delala povsodi goščave. Prijazni graščinski vrtnik nama je podaril magniolijina cveta in dve lavorjevi vejici odlomila sem si sama, živo spominajoč se pri tem početji — Preširna in necega druzega slovenskega pesnika. V mislih sem poklonila mrtvemu in živemu pevcu njima pristujoči pozdrav, ki sem si ga usvojila v navzočnosti Danteja in Beatrice! — — Dolgo nisem mogla odtrgati pogledov od rajsko-lepe te dvojice. Kako ljubo kaže Beatrica razvnetemu, za njo gredočemu pesniku pot proti nebesom! Plemenit je izraz obeh obličij, življenja polni sta njiju postavi. Stvaril ja je mojster Comolli. Prelepo je tudi kolosalno doprsje — delo Canove — kažoče Josipino Bauharnais, njo, katero je ljubil in katere nikdar pozabil ni Napoleon Veliki. Vrstica 75: </small></poem> Vrnivši se proti 5. uri popoludné v Bellaggio, iznenadejal naju je prihod holandskega konzula g. St .... z ljubeznivo mu soprogo in sloveče slikarice Anne F. iz Berolina, ki je s svojim bratom Hermanom bila na poti v Rim. Zabava je zatorej pri kosilu in potem na verandi bila jako živahna in pošel mi je danes čas za raznovrstne opazke. Vender sem videla, da je bila „zvezda“ bleda, helenskim bogovom podobni mladenič še bledejši, a hispanska roža najbolj bleda izmed vseh tréh. Prelepi dan je zavŕšil čaro-krasen večer. Žareli so hribi in bregovi v zadnjem solčnem objemu, a umirala je polagoma intenzivna bliščoba ter se umikala slovesnemu svitu vijoličine bôje, ki se je razpenjal nad božje stvarstvo. Počasi je izginil tudi ta blesk in napósled obrobljal samó še vrhove gorâ. Vabljivo so šumeli valovi in veslárji doli na bregu pod verando poluglasno prepevali: <poem align="center"><small> „Su, andiam’ la notte é bella, La luna va spuntar“ .... </small></poem> Vrstica 201: Nasititi se nama kar ni bilo nebeškega pogleda, in če je oko tudi časih plavalo doli na jezero in na cvetne mu bregove, vender se je vračalo takoj zopet k veličanstvu planin in gineno vzdigalo se še više, tja k Njemu, ki je ustvaril drobno bilko in nedosežno višavo, ki zapoveduje oblakom in valovom in ki je nama, ubogima stvarema dal užiti to blaženo uro! Sililo naju je srce v hram, Njemu posvečen, na gori poleg naju stoječ. Zal, cerkvica je bila zaklenena. — Med tem je pogrnil Girolamo mlajši čeden prt na mah pod starim orehom in v lepi senci sva se okrepčali z belim kruhom, pravim švicarskim sirom in s sočnimi breskvami. To nama je teknilo bolje, nego li najfinejši „dejeuner a la fourchette“ v zaduhli — prazni dvorani. Stekleničico dobrega „Asti“ je potegnil Girolamo starejši iz slamnate svoje torbice in jo ponudil nama. Zahvalivši se, veleli sva obema Girolamoma izprazniti jo na srečo najine domovine in na zdravje vsega, kar nama je ljubega v nji. „Živela!“ in „živeli!“ morala sta vzklikniti oba. Prikupila sta se Švicarjema vzklika tako, da sta doli s hriba grede ž njima čestokrat probujala jek. Utapljali sva dušo in oči še jedenkrat v ~~velekra.sno~~velekrasno podobo, vtisnili si jo v spomin za vselej in napotili se nizdolu. Naglo smo stopali, ali jedva smo hodili četrtinko ure, ko spremljevalka moja nekako zmočena vzdihne: „Kako uljuden in prijazen je vender bil gospod Emilij H.!“

Popotni spomini: Razlika med redakcijama