Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravek
 
Vrstica 463:
„A gospod svetovalec, tako zarano že? Le notri, prosim!“ Delavcem veli dolgi zaboj postaviti v kot {{prelom strani}} sobe, in ko se je to zgodilo in so nosači odšli, se obrne proti meni:
 
„Vse brez vspeha, kaj ne?“ — vpraša z milini tužnim glasom. „Tako daleč že, toliko prestati in vse za —- nič. To je bridko, gospod svetovalec. O Emi ni duha ne sluha!“
 
„Ravno zato ni še obupati“ — ga skušam jaz tolažiti. „Truplo njeno se še ni nikjer našlo, tudi je nihče ni videl pri vodi. Ni li po vsem tem mogoče, dá, skoro gotovo, da še živi, da se je skesala, da je s tem korakom hotela le odložiti poroko ali jo celo nemogočo storiti? Ravno kakor ste vi Spitlerja“ — nadaljujem, besedo nalašč napeljaje do te stvari — „ravno kakor ste Spitlerja, ki je tudi vtonil —“
 
„A, ste že vse prebrali?“ —- prične z žalostnim glasom. „Zdaj, ko je vse zgubljeno za-me, imam le še eno dolžnost spolniti. Tu je denar Riparjev, izročite mu ga!“
 
Poda mi listnico, v kateri so nakaznice na 290.000 gold., in nadaljuje:
„10.000 gold. je bil hudodelnik porabil, drugo je tu. Pa ker zapazim, da vam ni še vse jasno, nadaljujem ustmeno svojo povest, kar je nisem mogel zapisati, ker se mi je domu mudilo. Podam vam jo v kratkih besedah“.
 
„Od potopljene Iadije se nas je malo rešilo, tudi kapitan je vtonil. Mene je našla barka na pomoč hitečih otočanov v morji oklenjenega okoli deske razbitega čolna. Brž ko se zavem, mi je prva skrb popraševati, če se je Spitler -— katerega sem mornarjem natanko popisal, rekoč, da je moj bližnji žlahtnik — rešil A nihče ga ni videl, tudi se truplo njegovo ni našlo ob bregovji, kakor trupla mnogo drugih vtonjencev, med njimi tudi kapitana. Ladija se je bila cela pogreznila, ker ni bilo nikakoršnih kosov od nje ob bregu in na zopet mirnem morji plavajočih videti. Po tem mi je bilo jasno, da se je Spitler potopil z ladijo vred, da mora še zdaj v njenem trebuhu biti. Al kako ga spraviti na dan? Če bo le par dni v morji, lotile se ga bodo morske živali in potem je za-me vse zgubljeno.
 
Ladija se je bila potopila kak streljaj daleč od brega, morje je tu plitvo, komaj kakih 15 sežnjev globoko. Nesreča se je bila naznanila v glavno mesto in od tod so pričakovali povelja, kaj storiti. Jaz sem vedel, da bodo skušali ladijo v morji razstreliti, da tako k vrhu pride, kar je kaj vrednega, drugo pa se potem po dnu pobere. To mi je povedala mornarska rodovina, katera me je pod streho vzela. Če tedaj ladijo, katera se cela vzdigniti nikakor ne da, razstrele, potem je Spitlerjevo truplo razdjano in pas njegov splava po morji. Sam pa ne morem nič storiti, toraj sklenem obrniti se do kacega mornarja in to po deklici, ki mi je tako marljivo in dobrovoljno stregla. Imel sem še precejšnjo svoto denarja, tega sem bil pripravljen žrtvovati.“