Abadon: Razlika med redakcijama

—- Pozvoni, kdor hoče v hišo! —

Vender naša država ni jednostavna. Veliko rabimo učenjakov, dasi zdelujemo brez bogoslovcev, pravnikov in modroslovcev. Zadoščajo nam zdravniki, tehniki in upravniki ... Zdravniki prirejajo živež za vse državljane, in to tako popolno, da ne potrebujemo lekaren. Pri nas ni boleznij in kuge, in ljudje so trdni še v pozni starosti; zakaj ne bi, ko ima vsakdo primerno hrano, zdravo telo ter obleko in stanovanje, vedno podložno zdravniškemu nadzorstvu. Zdravniki preiskujejo duševne in telesne zmožnosti vsakega državljana, družijo in razdružujejo naše zakone, oddajajo novorojence dojnicam, deco v primerne šole, mladino v delavnice in odločujejo, kdaj prestani življenje pohabljenca ali onemoglega starčka. Naši tehniki daleč presezajo američanske svoje tovariše. Železnice smo odpravili, zakaj država jih ne potrebuje. Ne mogla bi jih pa tudi vzdrževati, ker so naši predniki porabili malone ves premog. Porabljamo pa vsako vodno moč in izkoriščamo, kolikor možno, elektriške sile. Kako bi sicer mogli razsvetljevati svoje podzemeljske zgradbe, rabiti toliko vročine za razna izdelovanja in vzdržavati krdela redarstvenih zrakoplovcev in povsod razprežene telegrafske in telefonske zveze? Jako se tudi trudimo obnoviti plodovitost zemlje, katero so nam predniki ostavili vso izmolženo. Zasadili smo gozde ob morji in na gorah ter zajezili veliko rek. Naše pridne roke in naš um ter voda, luč in gorkota izpod neba, vse to Evropo zopet prenovi, da bode to, kar je bila pred tisoč leti. Sedaj seveda Evropa ne more živiti toliko Ijudij kakor nekdaj; in država mora skrbeti, da ni lakote in potrebe. Zatorej se pri nas leto za letom preračunja, koliko se sme nastopno leto naroditi novih državljanov, glede na povprečno število usmrtitev in na pridobitev novih virov za hrano državljanov. Ta račun ni lahek, kakor ni lahka razvrstitev prebivalstva v opravila in okraje, da jih tukaj ni preveč in tam ne premalo, da se ne izdeluje neke potrebščine preveč, neke premalo in da se nikjer ne vgnjezdi nezadovoljstvo ali kaka posebna navada. Iz tega ozira se vam morda opravičujejo tiste krinke, ki jih nosijo ljudje, da ne poznajo drug drugega in da se ne morejo pogovarjati, {{prelom strani}} ako niso pod nadzorstvom, posebe odločenim, da pazi na občevanje. —

Predsednik strogo pogleda prišleca. Ta se pa ne da premotiti, nego nadaljuje: — Slavno sodišče izvoli oprostiti, če govorim nemara nespodobno. Tukaj gre za življenje in poštenje dveh oseb, ki sta si {{prelom strani}} svestni svoje nedolžnosti. V takem položaji pa ne moremo vsekdar ohraniti ravnodu.šnostiravnodušnosti iriin pretehtati vsake besede, predno uide čez zobe. Jaz sem Samorad Veselin. To izpričajo poklicani svedoki, in poznajo me tudi nekateri gospodje porotniki. Obtožba mi je znana. Sinoči sem jo prečital pri gospodu zagovorniku in danes lahko odgovarjam nanjo. Ne tajim, da sem bil tisti usodni večer najprej skrivaj in potlej očito pri ženitovanji, dasi ni v preiskavi čisto nič pojasnjeno, kako sem mogel pred malo urami v Savi utoniti daleč od Pavličevega doma, kako sem prišel skozi zaklenjena vrata na dvorišči med svate in kako sem bil malone v tisti trenutek zopet daleč na svojem domu, kjer so me hoteli prebosti za volkodlaka. Videl sem, kako je vinjeni gospod Pavlič pil črno kavo in kako ga je skoro potem prizadela kap. Opazoval sem vse to prav dobro, zakaj bil sem menda jedini trezni moški izmed vse družbe. Povedati bi mogel celo, iz katere skudelice je Peter Pavlic pil svojo kavo, dasi je pilo črno kavo več gospodov in so bile vse čašice blizu jednake. Toda meni se bode verjelo še menj, nego se je verjelo nedolžni Cvetani. Pojasnila bode pa vse glavna obtežilna priča: Peter Pavličeva sestra. Danes bode govorila čisto resnico, videč mene pred seboj. Izpovedala bode, da je sama v splošni zmedi po Pavličevi smrti iztikala po njega spalni sobi. Tam je našla odprto drobno steklenico s tekočino, katera ji je dišala nekamo sumnjivo. Znane so ji take vonjave, ker pozna nekaj lekarniških tajnostij; saj vari in meša zdravila, kadar se nje mož, ki je lekarničar, kratkočasi na lovu. S strupenim vonjem vred so ji v glavo šinile tudi strupene misli, katere ji je zdajci zanetil pohlep po ostalini Pavličevi. Ta žena se je potlej pritihotapila k čašicam, iz katerih so svatje pili črno kavo, in izmed njih je vzela nekovo čašo, v kateri je bilo še nekaj kave in neraztopljenega sladkorja. Vlila je vmes nekaj kapljic tistega nazvistrupa ter v varno skrivališče spravila to brozgo in tikvico najdene tekočine. Tako je bilo iztaknjeno otrovalo. Poiskati je bilo še podajnika tistega otrovala. Za tega sem bil jaz najpripravnejša oseba, ker se bavim s kemijo kakor malokdo, in ker so me sploh imeli za Cvetaninega zaročenca do malo dnij pred nje poroko s Petrom Pavličem. To se je zlobni ženski tudi posrečilo. Tisti večer mi je umrla mati. Gospa jo je šla jutrodan kropit, saj sta bili nekdaj znanki. Prišla je pri tej priliki v mojo delavno sobo in si tam utrgala kos nekega mojega načrta, ko ji nihče ni gledal pod prste. V tisti kos mojega črteža je potlej zavila tikvico dozdevnega strupa v skrivališči na Cvetaninem domu, ker ondu ji tudi nihče ni gledal pod prste. Ko je bilo tako vse v redu, poslala je blaga gospa svojega {{prelom strani}} moža k sodišču, zakaj v svoji rahločutnosti ni hotela sama ovaditi svoje jetrve. Sodni navod je takoj dospel na lice zločinstva, in vse se je ujemalo z ovadbo, ker je pri hišni preiskavi posredovala rahločutna gospa. Sedaj se pa še boij ujema, odkar je Cvetana, po duševnih mukah omamljena, naposled obstala vse, kar so ji pokladali na jezik ... Kar sem si drznil razodeti slavnemu sodišču, potrdi ta priča do pičice, dasi dobro ve, da s tem obtoži sama sebe. —

. vas nekova gospica Darinka, lepa, živahna ženska. Znanka mi je bila

leta—naleta na očetnem dômu. Ko sem uspešno završil četrti gimnazijski

zopet k tistim knjigam, ki ti obtežujejo um, ne da bi ga bogatile —kakor— kakor se pijanec vrača k opojni pijači, da si uteši živce, pokvarjene po

opoji. Več nisi bil sam svoj; izgubil si vero v sebe, da bi—mogelbi mogel doseči