Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
m popravki |
||
Vrstica 199:
V tem potrka Samorad na okno. Miško se oblastno odzove, ne da bi obrnil očij od sklede:
—
Samorad se skloni pod okno in zakliče:
Vrstica 1.472:
Ker je vlada vseh ljudij mati, vzgojiteljica in strahovalka, zatorej nimamo zasebne imovine, ne poznamo rodbine, dedovinskega nasledstva {{prelom strani}} in vzajemnih pogodeb, in še pojma nimamo o tem, kaj je pravo, kaj pravosodje. Nihče nima pravic, vsakdo ima samo pokorščino; zatorej smo pa tudi vsi jednaki, in državna oblast razpolaga z našim življenjem in z našo smrtjo popolnoma slobodno. Davkov nimamo, ker dela vsakdo za državo brez osebnih dohodkov; celo denarja ne poznamo, saj bi ga tudi ne mogli rabiti, ker nimamo nič prometa. Vidite, tako preprosto se vlada pri nas in tako malo časa je trebalo, da je v Evropi umrlo krščanstvo in se je iztrebila vsa sloboda!
Vender naša država ni jednostavna. Veliko rabimo učenjakov, dasi zdelujemo brez bogoslovcev, pravnikov in modroslovcev. Zadoščajo nam zdravniki, tehniki in upravniki ... Zdravniki prirejajo živež za vse državljane, in to tako popolno, da ne potrebujemo lekaren. Pri nas ni boleznij in kuge, in ljudje so trdni še v pozni starosti; zakaj ne bi, ko ima vsakdo primerno hrano, zdravo telo ter obleko in stanovanje, vedno podložno zdravniškemu nadzorstvu. Zdravniki preiskujejo duševne in telesne zmožnosti vsakega državljana, družijo in razdružujejo naše zakone, oddajajo novorojence dojnicam, deco v primerne šole, mladino v delavnice in odločujejo, kdaj prestani življenje pohabljenca ali onemoglega starčka. Naši tehniki daleč presezajo američanske svoje tovariše. Železnice smo odpravili, zakaj država jih ne potrebuje. Ne mogla bi jih pa tudi vzdrževati, ker so naši predniki porabili malone ves premog. Porabljamo pa vsako vodno moč in izkoriščamo, kolikor možno, elektriške sile. Kako bi sicer mogli razsvetljevati svoje podzemeljske zgradbe, rabiti toliko vročine za razna izdelovanja in vzdržavati krdela redarstvenih zrakoplovcev in povsod razprežene telegrafske in telefonske zveze? Jako se tudi trudimo obnoviti plodovitost zemlje, katero so nam predniki ostavili vso izmolženo. Zasadili smo gozde ob morji in na gorah ter zajezili veliko rek. Naše pridne roke in naš um ter voda, luč in gorkota izpod neba, vse to Evropo zopet prenovi, da bode to, kar je bila pred tisoč leti. Sedaj seveda Evropa ne more živiti toliko Ijudij kakor nekdaj; in država mora skrbeti, da ni lakote in potrebe. Zatorej se pri nas leto za letom preračunja, koliko se sme nastopno leto naroditi novih državljanov, glede na povprečno število usmrtitev in na pridobitev novih virov za hrano državljanov. Ta račun ni lahek, kakor ni lahka razvrstitev prebivalstva v opravila in okraje, da jih tukaj ni preveč in tam ne premalo, da se ne izdeluje neke potrebščine preveč, neke premalo in da se nikjer ne vgnjezdi nezadovoljstvo ali kaka posebna navada. Iz tega ozira se vam morda opravičujejo tiste krinke, ki jih nosijo ljudje, da ne poznajo drug drugega in da se ne morejo pogovarjati, {{prelom strani}} ako niso pod nadzorstvom, posebe odločenim, da pazi na občevanje. —
Starček umolkne, Samorad pa meni:
Vrstica 1.580:
Dostojno se prikloni in nepozvan izusti: — Čital sem po naključji, da je draga mi Cvetana hudo obtožena in da sem tudi sam zapleten v obtožbo. Dospel sem naravnost iz Amerike, kamor sem bil odpotoval, ne ker bi se bal obtožbe, katere pač nisem pričakoval, ampak iz ukaželje, da si ogledam svetovno razstavo. Hitel sem, kar sem mogel, in prišel nisem prepozno. Se mi je možno rešiti nedolžnost Cvetanino in poštenje svoje. —
Predsednik strogo pogleda prišleca. Ta se pa ne da premotiti, nego nadaljuje: — Slavno sodišče izvoli oprostiti, če govorim nemara nespodobno. Tukaj gre za življenje in poštenje dveh oseb, ki sta si {{prelom strani}} svestni svoje nedolžnosti. V takem položaji pa ne moremo vsekdar ohraniti
Na povelje predsednikovo takoj stopi v dvorano tista gospa, ki smo jo v drugem poglavji te kolikor toliko resnične povesti nazvali prekosavsko zalvo Cvetanino. Ošabna gospa je pristopila v bogato nakičeni črni opravi. Ko pa stopi pred sodno mizo in poleg sebe zapazi Samoradovo lice, preobrazi se ji takoj zavest zmagovitosti v skesano odkritosrčnost. Vse potrdi, kar je ravnokar razodel Abadon-Samorad. Nejevoljen šepet zašumi med poslušalci, osuplo se spogledajo sodniki in porotniki, državni pravnik pa resno vpraša gospo, kaj jo je napotilo, da danes vse preklicuje, kar je prej izpovedala pod prisego, in ali se zaveda posledic takovega ravnanja?
Vrstica 1.974:
vender sem si opomogel in se oženil ter srečno v zakonu prebil nekaj
let. Prišli ste v Pariz vi, gospod Veselin, in za vami ali nemara zaradi
iz detinskih let, in vnela se je med nama ljubezen toliko brezpametna
kolikor nepremagljiva. V omami te rastoče strasti sem se naveličal
Vrstica 2.125:
za zdrave krepke mišice, za trdne kosti ali za značaj in za prosto,
živo gibanje mladega duha ni skrbel nihče razven matere v tistih {{prelom strani}} malih urah, ki so nama ostale po učnem redu. To je trajalo štiri
razred, ponesreči se moj oče. On in njega prijatelj, vlastelj iz soseske,
vozila sta se čez veliko reko ob povodnji in utonila. —
Vrstica 2.413:
ki so po tvojih mislih menj učeni, in to so bili malone vsi; zakaj,
kdor je zaljubljen sam v svojo učenost, ne pripozná duševne zmožnosti nad svojo. Mislil si torej, svet me ne umeje, in zatekel si se
zopet k tistim knjigam, ki ti obtežujejo um, ne da bi ga bogatile
opoji. Več nisi bil sam svoj; izgubil si vero v sebe, da
človeški namen; otrpnila ti je krepost, da bodeš kdaj vrl člen človeške
zadruge; in ni se ti vzbudilo tisto blago častiželje, ki ne išče ljudske
|