Zlato pa sir: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravek
 
Vrstica 147:
Potrdivši resnico te razlage, me vpraša Čuk, kaj je pomenil tisti kašelj, ki ga je od strahú skoraj ob vid djal. Razodel sem mu, da mi je hudi duh nagajal, ki v taki priložnosti rad burke uganja, posebno če človek ni vajen.
 
Zdaj sem lože hodil, pa dolgo časa še sva stopala čez robato kamnje, trohnjene bruna in nagajive suhe veje v žalostni dolinici. Ne bom vam kraja popisoval, ker zvedli ste že iz Tušekovega potopisa, kako je pust in dolgočasen, ne potopis, ampak svét pri Triglavu. Malo pred poldnem prideva v tisti kraj, ki mi ga je Čuk že davno popisal. Omikan človek bi ga imenoval romantičnega, veličasnega, gorjanci {{prelom strani}} pa pravijo vsi prek, da je gerd, nemaren. Bila je prostorna globel. Od treh straní so jo mejile visoke, skoraj spodrezane skale; od spredaj se je v dno prišlo po stermini, čez debelo razmetano skalovje in zlomljene mecesnove debla, ktere so plazovi pridervili. V dnu se čuje votlo šumenje vetrov, ki se na verhu še ne čutijo ne; v černi rupi leží umazan sneg, ki stotine let ni vidil rumenega solnca. Merzlo in grozno je v ti jami, in menim, da bi bilo celo medveda strah, tu postelje postiljati. Ni bilo rastijine, razun černega mahú, ni bilo golazni v jami, le nekega keberčka je morebiti veter sem zanesel, kakor naji auri sacta fames in suneta simplicitas. „Ravno v ti jami“, spregovori moj zapeljivec, „so vidili rajnki oče pred osemdesetimi leti hudobnega Laha, ki je hodil po zlatico; na unem le skočku so koze pasli. Dolgo je bil Lah v jami in težko breme je iž nje prinesel; kaj je v jami delal, niso vidili ker si niso upali bliže stopiti, zakaj Lahi so hudobni ljudje, in precej ga zabodejo, kdor jim ni po volji. Meni samemu so oče dogodbo povedali in kraj pokazali .“ Pokazal mi je Čuk za snegom široko tatmi poč, po kteri se k zlatici pride. „Za počjo“, je djal, „se odpre globok brezen; čezinj je razpeta ozka, na videz trohljena berv iz, jekla, ki se močno maje; nad bervjó visi svetilnica, ki večno gori z zelenim plamenom. V breznu na vodi je pa velika kača, ki z repom maha po vodi, da celo na berv kedar človek čeznjo gre. Berv pelje do stene iz čistega zlata, in nasteržeš si ga kolikor moreš. Pa ves čas moraš na ozki bervi stati, in če te omotica omaga, v brezno padeš zmaju v žrelo. Oče so sijali, da je tako pisano v starih bukvah, ki so jih imeli pri Motovilcu na Savici; pa bukve so pogorele pred kakimi sto leti z Motovilcom vred“.
 
Tako je Čuk dopovedoval, jaz pa nisem smel dvomiti nad sporočilom rajnkega Čuka, tudi ne pristaviti, da je uni Lah morebiti v jamo šel le snežnice pit, ako je hotel, da me Čuk ni imenoval sleparja, sovražnika, ki so me Lahi podkupili, posebno pa planšarica. Precej se je Čuk vlegel na kamnje, da bi zvedel, ali so tukaj Lahi še kaj zlata popustili. Vtaknil je glavo v smrečev roč, in mižé je uperl očí v kertovo deželo. Kot okamnjen je bil, in ako bi jaz bil poskusil, ali kaj čuti paličnega okladka, vem, da bi bil mož strahú umeri. Pa poskusiti nisem mogel, ker nobene palice, ki so okoli mene ležale, nisem mogel dvigniti. Pa kaj bi se norčeval s slepoto in terpljenjem svojega bližnega! Nisem ga mogel skoraj gledati, in kmalu mu odberem ustajenje! Vès prepaden in žalosten me Čuk milo pogleda. Kaj tu ni zlata? ga uprašam. Čuk ne zine, ampak žalostno odkima. Tedaj bom sam v tla pogledal. In jaz pomolim obraz skozi roč, blebetaje nekaj Homerovih verstic, ktere so mi v gimnaziji v glavo utepli. Čez malo trenutkov ustanem in, kolikor morem, žalostnega obraza razodenem važno preiskavo takole: