Redakcija: 14:24, 15. september 2013 uredi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m prelomi strani ← Starejše urejanje		Redakcija: 21:44, 6. oktober 2013 uredi razveljavi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m popravki Novejše urejanje →
Vrstica 636: „In zdaj je bilo treba gospodinje?“ se je nasmehnil Jesenko. Vedel je, da Štefan rad drobi, če ga ne potegne včasih naprej. „Nič je ni bilo treba, meni že ne. Ampak mati je silila, in tudi jaz sem videl, da ne more več vsega. Sam pa sem le vedel, da sem tako veliko bolj prost. . .. Včasih sem mislil, da bi še prodal {{prelom strani}} ali oddal, če bi mati umrla, in šel spet malo po svetu. Njej se je morebiti zdelo tako in mi ni dala miru. Pa še ne vem, kako bi bilo, čeprav bi se bil lahko oglasil skoraj, kjer bi bil hotel, da me ni vrag peljal tisto nedeljo popodne mimo Skriljčevih. To je tista hiša na oni strani vode, če se gre proti Slapu. Opravek sem imel spodaj in doma nisem vedel kaj početi, če ni bilo dela. Pa zagledam pred Skriljčevo hišo to, ki je zdaj moja žena. Bila je najlepša v fari, to lahko rečem. Tu vendar ni župnika, si mislim; in če poreče kaj, radi izpovedi, ji svetujem, naj gre še ona v Idrijo. Tako sem stopil brez slabih misli gor. Ona se je pa kar obrnila in hotela v skedenj. Dvakrat sem skočil, pa sem bil tam. „Kaj se skrivaš? Ali sem taka zverina?“ pravim in jo primem za podbradek. „Motovilo neumno si!“ se zasmeje in mi da eno po licu, pa plane pred mano v skedenj in tišči vrata. Vrstica 876: „Kaj mislite, da se izobraženci res trudijo s takimi stvarmi, ljubi moj Štefan?“ „Vem, da ne, vem, da ne! O, ali mislite, da ne vem? Grem v trg, v, mesto, pa jih gledam. Človek bi vzel palico! Ima pa noče! Po mazilih diši in gleda kakor tele ...“ „Toda kaj me brigajo drugi!“ je naenkrat vzkipel. „Dobro njim, če ne čutijo potrebe. A jaz jo čutim! Zato pridite, gospod učitelj, pridite včasih dol k meni in pomagajte oslu iz jame. Dobro delo storite, ki je bilo pri Izraelcih še ob sobotah dovoljeno!“ Vrstica 1.538: mene star’ga dohtarja?“</poem> „Kaj, hoče dražiti mene? Čakaj, čakaj!“ se zasmeje in jo gre pokarat. In tako Štefan zaradi sebe in res po srcu ne pogreša prav nobenega. Anka dela kakor mravlja, vse se sveti, vse je v najlepšem redu. In zraven tega še polno petja; zdaj iz kuhinje, zdaj iz tega razora, zdaj izza onega grma. Res kakor ptička. In Štefan jo mora časih prav resno posvariti, naj ne draži ljudi, ki so vajeni opravljati svoje težke posle mrko in molče. Vrstica 1.715: Tako se je vrnil Štefan ves veder v družbo. In pilo se je dolgo v noč. Šele ko so se vsi izgubili, drug za drugim, je ubogal Štefan Jesenka, da gresta še ona dva. Počasi sta stopala dol .proti šoli. Ali bolj ko sta šla, bolj je postajal Štefan potrt in malobeseden ... Pusto je bilo iti nocoj domov, čudno pusto ... Prej seveda je bilo temno in mračno in žalostno. Strah ga bo in njegovi koraki bodo odmevali votlo po veži in po praznih sobah. Tik pred šolo se je ustavil, da se je ustavil tudi Jesenko.

Štefan Zaplotnik: Razlika med redakcijama