Plameneče srce: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 112:
Razjarjena žena je zapičila drog, ki je v višini plapolal v zdajpazdaj iskre sipajočem ognju, v sneženo plast in sama prijela za koš.
 
„Pri poštenih ljudeh se naloži do vrha, ... vedi, vedno do vrha, ... ti ciganka nepoštena, ti lenoba vseh lenob! ... Pa kako se ti zdaj to obrača zaspano in krmežljavo in brezbrižno! ... Glej no, kar ne zgane se! ... O, danes pa bo pela doma brezovka! In po nagem životu te pretepem, četudi do krvi, ... da, — do krvi! ...“
 
Z živo naglico se je sklonila naposled srdita žena sama in začela pobirati ostanke razvezanih butar ter jih nato mašila in zmašila v koš ...
Vrstica 206:
A gospod župnik, sicer navadno sladek in ustrežljiv gospod, jo je ostro zavrnil:
 
„Grdo, da, ostudno je, če pride tožit krušni otrok svojo krušno mater, a naravnost nesramno je, če pride takov izrodek, kot si ti, tožit tako krščansko ženo, kakršna je ona, ki jo hočeš pogrezniti s svojim natolcevanjem v blato! Vedi, — tvoja krušna mati hodi redno k maši, redno k sv. obhajilu in poleg tega zlasti mnogo žrtvuje za našo cerkev; najlepše voščenke v oltarjih so od nje. To je pač verna krščanska žena in tvoje besede so drzna — laž! ... Poberi se, ti — ti — izrodek zavrženi, ... pritepeni, ... ciganski... ti —! ...“
 
„Ali, ... ali, milostljivi gospod župnik, ... jaz nisem kriva, da sem, — da sem —!“ je zaihtela obupno, sluteč, da ji vrže i župnik po mačehinem vzoru v obraz pretrpki očitek, da je — nezakonska.
Vrstica 310:
Kaj si, ... čemu si? ... Kot sveta Trojica si skrivnostno, je rekala mamica in se spominjala one stare povesti o mladeniču, ki je premišljeval na morski obali tajno o sveti Trojici. Ves zamišljen v to neumljivo svetost, je prišel do preprostega ribiča, ki je zajemal z žličico vodo vesoljnega morja in jo pršil v kapljicah na kopno: „Kaj, ali hočeš izplahniti morje?“ ... se je zasmejal in začudil mladenič. „Da!“ je dejal ribič in mirno zajemal dalje. „Hej, kam ti je zbežala pamet! Zajemaj večno in ne pozna se. Blazen je tvoj trud!“ ... Tedaj pa je ribič prenehal ter mladeniča bistro pogledal v oči, rekoč: „Premišljuj večno skrivnost o sveti Trojici, in ne doumeš! Blazen je ves tvoj trud premišljevanja! ...“ In isti hip je izginil zagonetni ribič, ki je bil pravzaprav vanj pretvorjen angel... Mladenič pa ni nikoli več premišljeval tajnosti o sveti Trojici ...
{{prelom strani}}
Solnce ... solnce ... tako skrivnostno in nedoumljivo čudo je tvoja topla svetloba in tvoja visoka pot od vzhoda do zahoda,. ... naj že mislijo, slutijo, govore o tebi nevedni ljudje karkoli ...
 
Pozdravljeno iz srca globine, ... ozri se, nasmehni vsaj za hipec in vsaj z enim žarkom sem doli na to v temi stoječo, zapuščeno smrtno postelj po tebi koprneče bolnice! ... Saj tvoji žarki ne sijejo toli visoko nad njo! ...
Vrstica 340:
„Ti, — slišiš?“
 
Kaj ?! ... To je glas — Ivančkov, ... res, ... v hlev gleda, stoji ob odprtih vratih na pragu, ... za njim hiti bela svetloba snega, ... in ž njo polje ledeni mraz, mraz, mraz! ... Sivka muka vsa premražena ...
 
Ne spominja se, da bi bil Ivanček kdaj pogledal v hlev, odkar leži bolna v postelji. Ni smel, — ne sme ! Mačeha ga ji vestno odtujuje; ostro mu prepoveduje družbo ž njo in njej ž njim. Ločeno je bilo in je vedno njeno življenje od Ivančkovega: drug ne govori z drugim, tujca sta si, kot bi ne živela ob istem ognjišču in bi ji ne bil on polbratec ... Le njenim solzam ali batinam se sme smejati ... tedaj ga mačeha ne pokara nikoli ...