Iz učenega in neučenega Berlina: Razlika med redakcijama

Od vzhodnega konca „Lip“, torej od vseučilišča, pa do Spreve, ki je tu razcepljena v dva rokava, ni nobenega zasebnega poslopja. Nasproti vseučilišču je palača Viljema I. v zvezi z veliko, javno „kraljevo knjižnico“ ter „kraljeva opera“ Tu je ulica tako široka, da res zasluži ime trg („trg ob operi“). Poleg vseučilišča je druga vojaška stražnica in poleg te že omenjena mogočna orožarna; vzhodna stran tega poslopja gleda že na rokav Spreve. Na desni strani ulice, ki se tu imenuje „trg ob orožarni“, je komandantura in poleg nje je palača cesarice Friderikove. Čez rokav Spreve pelje razkošno okrašeni, marmornati „grajski most“; ž njega je lep razgled nazaj proti „Lipam“ in naprej, malo na desno, na „kraljev grad“, ponosno prestolišče nemškega cesarja.

 

 

Vredno je dati 60 vinarjev za vstopnico, da si ogledamo grad. Uslužbenci in vojaštvo te sprejmejo prav vljudno in ti puste postopati semintja po dvoriščih, dokler se ne nabere toliko občinstva, da ga popelje poseben lakaj po določenih prostorih v gradu. Zbirališče je v pritličju in potem se gre kvišku, nekaj časa po zaviti, precej vzpeti, srednje široki in robato potlakani stezi, po kateri so — pomislite! — {{prelom strani}} stari pruski vladarji mogli — prijahati v slavnostne dvorane. Zdaj se tod ne jaha več ... — Preden smo posetniki vstopili v prvo dvorano, smo izkusili, kako previdno in ekonomsko se v Berlinu tudi v takih imenitnih prostorih pazi na snago. Neki sluga je namreč porinil pred vsakega izmed nas par mehkih — opank, da smo si jih nateknili na noge preko čevljev. Da ne pomažemo tal! Dvema damama se je kaj za malo zdelo, da sta morali vtakniti svoje fine, snežnobele čeveljčke v tiste grde, kosmate pošasti, kjer so morda prežali kaki bacili; a pomagalo ni nič.

Tisti veliki učenjaki, ki so dika vseučilišča, pa imajo seveda vsi vsak svojo strokovno knjižnico; izmed starejših in najslavnejših nisem videl nikoli nobenega v kaki knjižnici. Mali možic, stari bistroumni filolog Vahlen, ki vkljub svojim sedemdesetim letom govori kakor kak mladenič, ta se s svojim obritim obrazom pokaže sploh le na vseučilišču pri predavanjih; sicer sedi doma svoja desetletja in desetletja, da more v klasični obliki z nezmotljivo sigurnostjo povedati rezultate svojih študij. — Ves drugačen je že omenjeni Ulrik pl. Wilamowitz-Mollendorf, zet rajnega Mommsena, brezdvomno prvi izmed sedaj živečih filologov. Radoveden sem bil na moža, čigar spisi so mi bili seveda že davno znani, spisi, ki zbujajo zaradi učenjaške temeljitosti poleg genijalne duhovitosti s svojim živahnim temperamentom in cesto prav buršikoznim tonom toliko pozornosti med olikanim občinstvom, med pohlevnimi filologi pa tudi mnogo odpora. Wilomowitz je povsem moderen človek; on piše znanstvene razprave, pa tudi članke v dnevnike, on govori strogo filološko pred slušatelji s strokovnjaki, a pred širšim občinstvom z blestečimi frazami in z oduševljenostjo — kakor mu pač kaže; nekoliko teatralno, a vedno na podlagi neverjetno globokega in obsežnega znanja. — Predstavljal sem si ga bil kot razmeroma mladega moža, morda v najboljših letih — odkod drugače tisti temperament? A ko sem ga poiskal v njegovi krasni vili v Westendu in sem stopil v njegovo sobo, seveda knjižnico, mi je smehljaje podal roko — šestdesetleten mož skoraj snežnobelih, dolgih las! Vsaka njegova kretnja pa je mladeniška in skoraj za vsako besedo tiči košček humorja; postave je velike, skoraj suhe in brije se popolnoma, kakor obično Berlinci iz stare in zopet iz najmlajše šole. — Razumel sem, da je za tega moža mladina vsa vneta. Potrpežljiv je nasproti vsakemu, cesto prav naivnemu sitnežu. Poslušal sem nekoč, kako je neizkušen dijaček prvega tečaja cele četrt ure izpraševal glasovitega učenjaka o njegovih najnovejših nazorih glede grške metrike. Odgovarjal mu je na vprašanja, tudi na taka, kakršna stavi otroče svoji materi. — Seznanil sem se tudi z njegovo ženo, ki ni morda kaka učenjakinja, ampak skrbna gospodinja in dobra mati dveh (toliko sem jih videl) hčera; sprejela me je nekako prisrčno, kakor sploh — to se mora reči — sprejemajo Avstrijce.

{{prelom strani}}

 

Širšemu svetu manj ali pa nič znani so razni privatni docenti, lektorji, asistenti in knjižničarji, ki sem ž njim mnogo občeval in skupno preudarjal o stoterih strokovnih vprašanjih. Ne bom jih tu omenjal; a spominjam se jih rad in pribiti moram dejstvo, da bi razni oni učeni velikaši ne dospeli tako visoko, ko bi v teh mladih {{prelom strani}} možeh ne imeli vztrajnih in vestnih delavcev, ki jim znašajo gradivo za velike stavbe. Tudi jaz sem zajemal iz občevanja ž njimi mnogo dobička. In bas to je v Berlinu tako izpodbudno, da vidimo pred seboj vse stopnje, ki peljejo do visoke vede: od cincajočega začetnika do suverenega kralja znanosti.