Dve ljubici (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Jože Prešeren je bil jako izobražen. Človek je razpravljal ž njim lahko vsako politično, narodno ali socijalno vprašanje. Mož je znal samostojno misliti, pogovor ž njim je bil i prijeten i poučen. V njegovi hiši sem stanoval več tednov. Kmalu sva se dobro spijaznila in hodila skoro vsak dan skupaj na izprehod po prelepi okolici Blejskega jezera. Zdaj sem si dobil najlepšo priliko, da zvem natanko vse življenje pesnika Prešerna, kolikor ga je bilo znano stričniku Jožetu. Kako mu se je godilo na Dunaju, ni vedel, prav dobro pa je poznal njegove ljubljanske doživljaje. V gimnaziji ni trpel nobene revščine, veselja mu ni kalila nobena resna skrb. Denarjev je imel zmerom dovolj. Nekaj jih je dobival od sorodnikov, nekaj pa si jih je tudi sam prislužil s korepeticijami in inštrukcijami. Slovel je v mestu za najboljšega hišnega učitelja. Očetje, ki so hoteli dati otroku svojemu spretnega inštruktorja, so šli vselej najprej Prešerna prosit, da bi jim ga vzel v pouk. V višjih šolah si je toliko prislužil, da je imel v žepu vedno kakih deset goldinarjev gotovine, kar je za dijaka že velika glavnica. Privoščil si je lahko marsikatero precej drago zabavo in dobroto. Baš ta denarnost pa je Francetu mnogo škodila. Začel je prezgodaj zahajati v krčme; privadil se je vinu in obenem tudi dekletom, ki so mu stregla. V krčmah se je naučil i kosmatih šal in kvant, katerih ni mogel opustiti niti v zreli dobi svojega moštva. Pravil mi je Jože o našem pesniku še mnogo drugih reči, katere sem že pozabil, ker so se mi zdele premalo zanimive. Mene je najbolj mikalo zvedeti, kakova da je bila pesnikova ljubezen do Primčeve Julke. O njej sva govorila z Jožetom malone na vsaki šetnji. Strašno se je smejal trditvi naših {{prelom strani}} mladih kritikov, da je dal France ime Julija praznemu fantomu, izmislici svoje fantazije, ki ni dihala nikoli božjega zraka. Jože je bil popolnoma uverjen, da je slavil stričnik v svojih pesmih hčer bogatega ljubljanskega trgovca Primica ali pravzaprav Primca, katero sta poznala oba Prešerna že od njenih otročjih let. Res ni priznal France nikoli svoje ljubezni proti nikomur, niti proti svojemu sorodniku Jožetu, ali tako se vedo i mnogi drugi zaljubljeni mladiči. Vzrok je nekaka sramežljivost, še bolj pa ponos, ki jim brani povedati drugim, da so se dali ujeti. V en glas smo trdili vsi pesnikovi znanci, da mu je zaplenila srce dražestna Primčeva Julka. Zahajal je najrajši v take kraje, za katere je vedel, da hodi tja i njegova ljubica. Prav lahko smo zapazili, da je v gledišču, na plesiščih in vseh večjih zbirališčih iskalo Francetovo oko vselej njo in, če jo je zazrl, da se je ni mogel nagledati. V razgovoru je tako obračal besede, da je morala priti na vrsto tudi njegova Julka, o kateri je povedal vsak pot kaj novega in pikantnega. Hvaliti je ni hotel, ker bi se bil s tem preočitno izdal. Zabavljal ji je brez konca in kraja samo zato, da se je govorilo o njej. Na listkih je piknil včasi tudi njo, ali vselej tako, da ni mogla biti preveč huda, če je tudi zvedela, kdo da je sprožil strelico na njo. Očital ji je n. pr. gizdavost, trdosrčnost, neusmiljenost. Srdito pa je udrihal na takih papirčkih po njenih sovražnicah in tekmicah, pa tudi po vseh gospodičnah, ki so slovele, da so lepše od nje. Takim je našteval napake, ki niso bile dosti znane, ali pa jih človek ni lahko precej zapazil, n. pr. grdo hojo, prevelika usta, škrbaste zobe, plošnate prsi, neplačano obleko, kupljene lase i. t. d. Napisi te vrste so Julki seveda ugajali, kajti podirali so slavo tekmicam in nasprotnicam njenim. Nabrala jih je sčasoma do petdeset ter jih skrbno čuvala, ob primernih prilikah pa jih čitala svojim znancem in znankam. S takimi zabavljicami se ji je pesnik gotovo krikupil, dasi so izpričevala vsa znamenja, da ni bila vanj nikoli preveč zaljubljena. Včasi se je nanj celo prav hudo ujezila, kadar jo je dražil le preveč poredno, ali zamera ni nikoli dolgo trajala. Stričnik Jože je mislil, da bi se Franceta ne bila dolgo branila, da je bil on kak bogataš ali vsaj kaka velika zverina v državni službi. Siromaka pa seveda ni marala. Hči imovitega trgovca je vedela že zarana, da je denar sveta gospodar; idealni nazori so bili povse neznani njenemu duhu in srcu. Saj tudi svojega moža ni vzela iz romantične ljubezni, nego zato, ker je ugajal njenim roditeljem pa tudi njej njegov imetek, imenitna služba in plemenitaški stan.

živ in trden ji je bil spomin. Vzgajala se je tako kakor vse deklice iz bogatih rodovin, torej po nemških pravilih in šegah, ki niso bile baš najboljše. Izobraženje njeno ni moglo biti potakem ni obsežno ni globoko. Ali po svoji nadarjenosti si je prisvojila gladko društveno oliko in v vseh rečeh pravi takt in način. Vedla se je povsod tako, kakor so zahtevale prilike. Razgovarjala se je z vsakim človekom pristojno, priljudno, naravno, brez afektacije. Občevala je z vsemi tako skromno in pametno, da se ni nikoli nikomur zamerila. V gledišče je rada hodila, sosebno če se je igralo kaj veselega. Tudi godba in petje sta ji jako ugajali; {{prelom strani}} ljubila je poleg nemških tudi slovenske pesmi. Po vsem tem, kar mi je povedal Jože Prešeren o našem pesniku in Juliji, nisem mogel več dvojiti, da je bila Primčeva Julka res Prešernov idol, ne pa le kaka teatralna prikazen, za katero se skriva njegova prava, v pesnikovi mečti rojena ljubimka, ki ni nikoli živela. Zanimala me je zdaj stokrat bolj nego prej in zarekel sem se za trdno, da ne bodem miroval, dokler je ne bom videl na svoje oči in slišal na svoja ušesa. Ta nakana se je dala najlaglje izpolniti o velikih počitnicah.

Oziraje se po sobi, ugledam na polici kup knjig in časnikov. Knjige so bile pobožne: Dušna paša, Tomaž Kempnjan, življenje svetnikov i. t. d. Časniki so me bolj zanimali, ker sem se nameril na stare znance. Bilo je poleg „Novic“ in „Danice“ več številk „Slovenije“ iz leta 1848., tudi „Ljubljanski časnik“, „Vedež“ in „Pravi Slovenc“ so se nahajali v tej zbirki. videlo se je, da so bili tisti, ki so čitali te liste, čvrsti rodoljubi, oduševljeni za svoj narod in jezik in obenem vroči prijatelji vsem slovanskim bratom. To so dokazovale mnoge s svinčnikom podčrtane besede in pripomnje na kraju listov, ki so bile tako rezke, duhovite in polne narodnega ognja in srda na naše sovražnike. Ves vesel zakličem: „Bog živi tiste poštenjakem ki so prebirali te časnike! Bili so to možje, ki so imeli glavo na pravem koncu in plemenito, zlato srce, da bi jih človek karj objel in poljubil. Še enkrat: Bog jih živi!“

Krčmarica mi odgovori: „O, to je šlo brez velike neprilike. Malo težavno je bilo samo prve dni. Ruski jezik je jako podoben kranjskemu, še bolj pa slovenskemu, kakor ga imamo v bukvah. Nekatere besede so res drugačne pri nas nego pri Rusih, te si je Marička brzo zapomnila. Konj se zove po ruski lošad, pes sobaka, denar denga, oko glaz, miza stol, naš stol pa stul i. t. d. Tudi Aleksander se je naučil od Maričke nekaj kranjskih besed in tako sta govorila cele ure vsak po svoje in se prav dobro razumela. Našo kranjsko deželo je imenoval cesar ukrajinsko in je pravil moji sestrični, da ima tudi on pod svojo oblastjo veliko in lepo deželo, ki se zove tako kakor naša Ukrajinska ali Ukrajina. Ta dežela je rodila brez broja silnih junakov, ki so nabijali Turke in vse ruske {{prelom strani}} sovražnike, da je bilo veselje. Tam živi še zdaj jako krepak rod. Dekleta mu slove po svoji lepoti, žene po svoji pridnosti in gospodarnosti, možje po svojem neomadeževanem poštenju in svobodoljubju. Prav zelo ga veseli, da so tem ruskim poštenjakom podobni tudi naši Kranjci. S komerkoli je o njih govoril, mu je vsakdo zatrdil, da lepših deklet, boljših gospodinj in zastavnejših gospodarjev, nego so kranjski, nima dunajski cesar v nobeni drugi svoji deželi.