Križev pot Petra Kupljenika (1911): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 169:
„Pustimo to in pomislite, kar ste slišali. Jutri se gotovo vrnem, če bi me pa vendarle ne bilo — saj veste, zadržek nad zadržkom, zdaj pride sel iz Čedada, zdaj iz Vidma ali iz Ogleja, vse preži, pazi, dela, poroča, išče, stika, nadzira — če bi me torej ne bilo, boste tako prijazni in mi pošljete koga z novicami.“ —
 
Tisto popoldne je stopil glavar k ujetniku in mu velel, naj mu sledi. Kaj, že naprej, proti jugu? Peter je bil utrujen, ni čuda: že dve noči brez spanja. O, mnogokrat si je želel na jug, tam je solnce bolj veliko in solnce je vedno ljubil. Toda tako? V verigah? Verige in solnce! Dvakrat gorje tistemu, ki jih je prisiljen kazati tej nebeški luči, dvakrat sramota. Izpolnitev, ta dvorski norec: kličete in kličete, dolgo je ni, in kadar pride, osmeši človeka pred samim seboj. Ni zdravo želeti, in z druge strani . . .
 
Ne ven na cesto? Kaj, v prvo nadstropje? Ni se zgodilo, kakor je Peter pričakoval. Gori je glavar odkazal Petru čedno, okusno opravljeno sobo in zaklenil vrata za njim.
Vrstica 300:
‚Bodi pameten, Jaka. Ali je tako težko molčati?‘
 
„O ne, ni, pa vendar . . .“
 
‚Potolaži se. Glej, ako boš molčal, ti da križec tako moč, da te nikdo nikoli ne zmaga.‘
Vrstica 418:
Pod večer se je nebo mahoma stemnilo in z nočjo je prišla nevihta.
 
Peter je gledal pri oknu in je bil utrujen in potrt. Kapelan je sicer obljubil priti, toda v takem . . . Neurje se je bolj in bolj razvnemalo. Bliski so sledili drug drugemu s tako naglico, kakor bi se kosali, kdo bo prej zažgal temo, da prasne kakor suha slama in je ne bo nikoli več. Naliv je vršal zunaj po listju in vejah in burja je hotela odnesti grad s holma. Tresk je padal na tresk, kakor da mlati na nebeškem gumnu vsa vražja žlahta.
 
Petru se je zazdelo, da je slišal skovikati. Torej vendar? Napel je uho, da bi slišal še v drugo in v tretje. Toda debel grom se je. prevalil od vzhoda na zapad, da ni mogel vedeti, ali je vtonilo v njem tudi morebitno skovikanje. Vsekakor je bolje se prepričati. Snel je prepiljeno železno ograjo, jo prislonil k zidu na tla in splezal skozi okno v veter in dež. V zelenem svitu bliskov je videl golčati skozi odprtino potoček umazane deževnice, ki se je zbirala na ozkem prostoru in drla šumeč in žuboreč po rebri proti vasi.
Vrstica 440:
„Da.“
 
‚Glej, Ločan me je dal uloviti. Tukaj ostanem morda samo še nocoj. Od tukaj me spravijo v Gorico, potem pa ne vem kam, ali v Oglej ali v Videm, nekateri menijo celo da v Rim. Za našo stvar sem jaz mrtev in zato te zaklinjam, spominjaj se najinega prijateljstva in delaj. Od tebe ni že dolgo ničesar slišati. Samo enkrat se je govorilo, da omahuješ, da nisi več tisti France, ki sem te poznal pred štirimi leti. Jaz nisem verjel, a . . .‘
 
„Prav si imel, da nisi. Tisti, ki so to raznesli, nočejo poznati razmer. Mar misliš, da bom tukaj, naddijakonu pred očmi, pridobival očitno in hrupno za resnico ljudi, ki zanjo še niso zadosti pripravljeni? Tako se godi tam pri vas. Kaj nas učijo katakombe, prijatelj? Ah razsajati po ulici? Misliš, da je naši stvari v prilog, če tebe zdaj odženejo, pa če ostaneš makar desetkrat stanoviten? Stanoviten in prost, prijatelj, to velja!“
Vrstica 478:
‚Govori, ali si ti oče in ona mati —?‘
 
„No, da . . .“
 
‚Lopov!‘
Vrstica 519:
Ko se je odteščal, se je zleknil zopet po slamnjači in oči so mu strmele v temo.
 
Torej je vendarle res. Dete je njegovo in Štefanijino. Da ni bilo zidu med njima, bi mu bil pljunil v obraz, da bi si nikoli več ne izmil njegovega zaničevanja z lica. In nakonci, ko mu je zabrusil lopova v obraz, je še nekaj čeljustal, da, med tem, ko so privreli grajski skozi okno in hiteli njega vezat, je kaplan še nekaj čeljustal, ali ni to naravno in kaj je slabega na celi stvari, ali ni on, Peter, napravil ravno tako in ali ne delajo drugi takisto. Torej zato! Dobro se je izvil. Toda ... navsezadnje ... če se prav premisli . . . na vse strani — ne, ne, Peter se ne bo mogel nikoli sprijazniti s to mislijo. Ona, njegova Štefanija, njegova edina! Rožo je dal slani v varstvo, jagnje zveri, dragulj tolovaju, klasje toči, vero neverniku. In zdaj, Bože mili, zdaj mu je celo maščevanje odvzeto. Prostost je šla po vodi, a ko bi jo tudi imel, ali bi se drznil dvigniti roko nadenj v zavesti, da z njim zadene tudi njo? ‚Ah, gospod, vem, zoper Tebe grešim in zoper Tvojo besedo, ali glej, preveč si mi navalil na rame. Ti sam, pomisli, v hipu, ko si bil samo človek, ali nisi omahoval na vrtu Getsemani? In jaz, glej, jaz sem samo človek. Pozneje se bom kesal, pozneje molil — zdaj, Ti Vsevidni in Vsevedni, zdaj moram preklinjati, sovražiti, hlepeti po krvi, po osveti. Grešna je mogoče moja misel, a jaz sem samo človek: da ni tega zidovja, črnega in sovražnega, šel bi naravnost k njemu, in bi ga zadavil — sladka misel! — zadavil, te prste bi mu del okoli vratu, tako, stisnil bi, močno, močno, da bi mu ves obraz počrnel, da bi se mu jezik napolnil krvi in bi mu črn in modrikast molel iz ust, da bi se mu oči vrtele in preobračale v onemoglem besu in krog stisnjenih, posinelih usten bi mu zacvrkutale bele pene, svetle čipke na krvavi halji mojega maščevanja. Kako bi ti vriskalo, srce moje, kako visok bi bil tvoj hozana! Nebo, ti si vedelo, kaj je meni Štefanija, nebo, ti si videlo mojo ljubezen, slišalo si moje želje, ki so romale dan na dan proti tebi — in vendar, in vendar! Daj, pošlji mi omame, spanja, nezavesti, da ne bom več preklinjal in si nakladal tvojo jezo na glavo. Toda ne, ti ne čuješ, ali pa se celo paseš na boli črva, ki ga je trda peta pohodila samo napol, {{prelom strani}} da se zvija in krči in mu ni pričakovati ne pozabe ne rešitve. Stefanija, Štefanija! Da me ne obsije nikoli več blagodejno solnce tvojih modrih oči, nikoli več se me ne oklenejo tvoje nežne roke? Ti si umrla, in da je bol večja — mrtva živiš! Kako si mogla pozabiti name? Ne, proč misel! Štefanija meni pozabila, pohujšljivec je ubil mojo Štefanijo in je vzel njeno telo, to nežno telesce, čvrsto in belo. Ah, ubil jo je, njeno dušo je zalučil v pekel, telo pa je pobral, grešnik, in ga nesel domu v posteljo.‘
 
Peter je ležal nepremično. Zdajpazdaj je okrenil glavo z desne na levo ali z leve na desno, potegnil z desnico prek čela, obraz se mu je nabral v čudne gube, a drugače je bil čisto miren. Ko se je zasvetlikalo malo okence pod stropom v bledi jutranji svetlobi, ki se je slabotna in onemogla prerila po bogve kolikerih ovinkih do tega kotička, je zaropotal tudi zunaj zapah in za oskrbnikom se je prikazalo dvoje oboroženih hlapcev.
Vrstica 729:
„Le vi sami je nočete videti.“
 
.Povejte‚Povejte, gospod župnik, prosim vas, povejte!‘
 
„Zveste že, kadar bo potrebno. Radi knjig se nič ne mudi, a nekaj drugega bi vam rad povedal: vašo hčerko sem videl.“
Vrstica 767:
„Patrijarh se bo moral vdati.“
 
‚Dvomim. Saj menda še pomnite, pred petimi leti je bilo tudi že vse pripravljeno, šlo je samo še za to, kdo bo nosil novo mitro; no . . .‘
 
„Vem, vem. Oglej, se je zdelo, da hoče zamižati. Nekoliko je pripomoglo tudi to, da sem jaz oblazil doli v Vidmu vse merodajne vplivnike, in pa to, da sem se vdeležil njihove sinode. Zato sem bil „bogato“ poplačan. Doma me je že čakalo ostro pismo iz Gradca in med Oglejem in Gradcem se je struna na mah tako napela, da je imela vsak čas počiti.
Vrstica 795:
‚Gospoda ni doma,‘ je zaškrtala starikava služabnica Neža, ne da bi odzdravila na prišlečev ponižni ‚Hvaljen bodi Jezus Kristus‘, vsa togotna, da ji je celo par kosmičev sline zletelo skozi tiste luknje, kjer so stali nekoč lepi beli zobje, Gompi v obraz. Jezilo jo je, da jo ta človek nadleguje baš sedaj, ko je nevarnost, da se ji rumenotolsti piščanec prismodi, največja in ga je treba, delikatneža, v tem kritičnem položaju vedno in vedno vrteti, da se obleče čezinčez z lepo, dišečerumeno skorjico, ki pravi sama: jej me!
 
‚Ne zamerite, rad bi vedel . . .‘
 
„Počakajte, brž bom nazaj!“ In vkljub starim nogam je odprhnila v kuhinjo brhko kakor srna. Andrej je čakal in zdelo se mu je nekam dolgo. Ali se misli babnica iz njega norčevati? Aha, saj gre!‘
Vrstica 914:
„Kar je bilo v moji moči, gospod fajmošter, sem vedno rad storil za vas, in sami veste, da še storim.“
 
‚Vedel sem, Andrej, da boš tako odgovoril. Hvala ti! Andrej, pojdi v Tolmin, vprašaj po kaplanu, povej mu, da prihajaš v mojem imenu . . .‘
 
Peter je govoril počasi, nenavadno tiho, ne kakor bi se bal, temveč poznalo se mu je, kako iztežka mu lezejo besede iz grla, druga za drugo, mukoma, počasi, kakor da je vsaka velik kamen, ki ga vali slaboten otrok po rebri navzgor.
Vrstica 920:
„In kaj še?“
{{prelom strani}}
‚Reci mu, da prihajaš v mojem imenu, da te pošiljam jaz, iz Gorice ... Ta kaplan, glej, Andrej . . .‘
 
Zopet mu beseda ni hotela iz grla.
Vrstica 926:
„Slišal sem, da je tudi on spoznal resnico Lutrovega nauka.“
 
‚Da, tudi on, tudi on, Andrej. Da bi je nikoli ne bil! Ta kaplan, glej, Andrej . . .‘
 
„Porečem mu, da me pošiljate vi, gospod fajmošter.“
 
‚Da, tako mu reci, in ga vprašaj ... Ti še ne veš, moja Štefanija . . .‘
 
„Je bila pri njem. Povedala mi je Katra, ko sem odhajal.“
Vrstica 946:
„Ali, gospod fajmošter! Vse, kakor sem izvedel!“
 
‚Bodi. Kakor si izvedel. A tam nisi bil. Videl nisi. Andrej, pri spominu na tvojega očeta, še enkrat, povprašaj pri kaplanu, kjerkoli moreš, a drži se naših ljudi . . . Ker mene, Andrej, muči še vedno grozna misel . . .‘
 
„Nemogoče. Kam pa mislite, gospod fajmošter? Potolažite se, pojdem, poprašam, vse prebredem in vam prinesem gotovih, zanesljivih in z božjo pomočjo tudi ugodnih novic.“
Vrstica 964:
 
Peter je sedel na slamnjačo, glava mu je omahnila v dlani. Andrej laže, Andrej laže! In zopet: vse kar je povedal, zna biti resnično A ta ciganka ... Zakaj mu je prav takrat zastajala beseda, zakaj je trepetala zbeganost v njegovem drugače mirnem, trdnem pogledu, zakaj ga je moral obrniti štiri, petkrat v stran? In kadar se vrne, kdo ve, če ga še najde tukaj, če ga sploh še najde. Ha, namesto da bi šel sam k njemu, udri sredi noči v njegovo spalnico, ga zagrabil za vrat v tisti nesramni postelji, mu pokleknil na prsi in mu zavpil v obraz: tat, prešestnik, razbojnik, nedolžnost sem, Turek, tolovaj, zaklad sem, ki sem ti ga zaupal, jaz slepec.
Brezvestnež, lump, Štefanijo sem, mojo malo Štefanijo! Namesto da bi izdrl nož izza pasu in mu ga zapičil med rebra, ga razmesaril in razmetal mrcino na vse štiri vetrove psom in krokarjem, namesto da bi izvršil, kar zahteva od mene nebo in narava — moram prhneti, gniti, umirati, molče žvečiti svoj gnev, da, še celo pametnega se moram kazati in hladnega in treznega in preudarnega in mirno prenašati, da mi bogaboječi rabeljni trgajo srce in križajo do smrti moj spomin na Štefanijo . . .
 
‚Peter, Gompa je odpotoval, to menda veste?‘
Vrstica 1.020:
Ko je padel večer na mesto in se je mrak umaknil temi, je prišel namestnik, kakor je bil obljubil, in je spremil Petra v borno razsvetljeno kapelico. Peter je stopil na nizek oltarček in v širokem, napetem pogledu, ki ga je poslal po kapeli, se mu je oko brž privadilo razločevati zabrisane poteze, ki so se risale v pomanjkljivi svetlobi z večjo ali manjšo razločnostjo. Čisto spredaj je videl nekaj ženskih obrazov, ki so gledali pobožnovneto na oltar in mu s pričakujočimi pogledi kar odpirali ustnice, da bi čim prej zaslišali dolgo pogrešano božjo besedo. Za njimi so se vrstile moške glave, z bradami in golobrade, z brki in brez njih, z nagubanimi in gladkimi obrazi: kakih trideset, je pomislil Peter. In kakor samaodsebe so se mu odprla usta in so govorila:
 
‚Bratje in sestre v Gospodu! Pred malo dnevi me je prijatelj — zdaj že ne več prijatelj — opozoril na katakombe in pripomnil, da bi jih morali tudi mi posnemati. Takrat nisem mislil, da mi bo že čez par dni dodeljeno, videti to misel uresničeno. In glejte, nocoj vas vidim pred sabo lepo število, kakor bi si ga ne bil tukaj nikoli nadejal, vidim vas, kako željno čakate božje besede. Dragi moji, ljubezen do božje besede, do tiste besede, ki si je svet podvrgla in si ga še podvrača . . .‘
 
Beseda se je ustavila, oko je planilo k vratom, ki so se hrupoma odprla in izbruhnila v kapelo kopico svetlih čelad in bliskovitih mečev. V tistem hipu so ugasnile tudi vse tri plamenice, ki so gorele v kapeli, in tema je zagrnila krik in ropot, kletve in zdihovanje, ki se je odbijalo od ozkih sten.
Vrstica 1.047:
„Ne. Slišali ste njegove besede: ‚Da se mi nikdo ne zgane z mesta, drugače mu zavijem vrat.‘ Tiho, že gre!“
 
Visoka, temna postava je prihajala hitro, odločnih, trdih korakov doli po ozki ulici, ki je vezala videmski grad s trgom Contarena. Večerni mrak se je bil že toliko zgostil, da bi je oko samo, brez sluha, brez korakov, ki so hrzali po drobničavem grušču in se mešali rezko in odurno s kipečo podokniško melodijo, prihajajočo sem izza lože San Giovanni na drugi strani trga, pač ne bilo izluščilo iz temnega ovoja, ki je pregnal že zadnji sled večerne zarje na zapadnem nebu.
 
‚Ali ti nisem rekel molčati! Kaj čebljaš kakor gos?‘ se je zadri prišlec.
Vrstica 1.122:
Peter je gledal in poslušal. Po svetišču se je nosila slabotna dnevna svetloba, kolikor je je pač moglo prodreti skozi romanska okna na obeh straneh, in se je vsipala na mizo v gostih curkih, ki so ravno zadostovali, da je bilo mogoče citati ob njih. Glave ob mizi so migale in se zibale, ta se je nagibala na to stran, druga na drugo, še druga se je tako napeto iztegovala, da se je zdelo, zdajzdaj se utrga suhi vrat v belem kolarju in glava sfrči kakor raketa pod strop. Tisti, ki so sedeli na tej strani mize, bliže Petra, da jim je bilo videti do sedaj samo hrbet in zadnji del lobanje, so se začeli sukati na svojih sedežih, da jim je Peter mogel videti skoro tudi obraz. Sprva je menil, da se ozirajo nanj, opozorjeni po besedah, ki so jih pravkar slišali. Prvi hip se gotovo ni motil, saj je jasno videl, kako se je ta in ona glava sklonila k oni svojega soseda ali pa čez mizo in kako se je nekaj kazalcev med pritajenim šepetanjem obrnilo vanj. A brž nato pogledi že niso veljali več njemu, hiteli so preko njegovih ramen nekam za njim. Nehote se je ozrl še sam in zaslišal v tistem hipu sem od nasprotne stene glas belolasega, še zadosti trdnega starca, ki je bas vstal za malo mizico z naslanjača, podobnega onim trem pri dolgi mizi:
 
„Po zanesljivih pričah in mnogih drugih verodostojnih virih smo dognali . . .“
 
In starec je bral dolge litanije o Petrovi neveri, o njegovem pohujšljivem življenju in zapeljevanju, o njegovi nepokorščini in njegovih krivih naukih. Peter je gledel mirno, kakor da se ne tiče njega, ampak razbojnika, ki ga ne pozna po imenu ne po kolenu, Le od časa do časa, ko je bralec imenoval Katro, Štefanijo, Primoža, Nepokoja, se je mahoma zdrznil.
Vrstica 1.190:
„Skoro bi rekel: da.“
 
‚Glejte, to misel sem vam čital v očeh ves čas, ko sem govoril. Bil sem pripravljen na to že brž od začetka, a upal sem vendarle, da se mi kako posreči . . .‘
 
„Priti mi do živega.“
Vrstica 1.216:
‚Peter, ali si imel kdaj prijatelja?‘
 
.Imel„Imel.“
 
‚Ta prijatelj, Peter, te je prevaril.‘
Vrstica 1.337:
‚Nič se ni smejala. Bila je žalostna in je govorila počasi in tiho. Ko sem ji pravil o vas, je jokala.‘
 
„Ah, jaz sem jo videl jokati samo, če je izgubila punčiko, ali ko je bila še čisto majhna, če je padla na nos. Andrej . . . toda ti najbrž nisi gledal. Enkrat — imela je dve leti — mi je jezdila na kolenu in vajeti so ji bile moja brada. To ti je jahala! Kakor tista gospodična, veš, ki je jezdila tolikokrat z loškega gradu in imela zmerom sokolica na roki ali na ramenu, včasih tudi na belčevi glavi med ušesi. Tako je jahala, vlekla vajeti in se smejala. Kar ji smuknejo vajeti iz rok in ona pade z nosom na tla, veš, s tistim malim noskom, Andrej.“
 
‚Se spominjam, s tistim tako lepo pokvečenim.‘
Vrstica 1.399:
Mladenič je prikimal in neslišno, kakor je bil prišel, je zopet odšel.
 
Patrijarh je čital do konca, kjer mu je bil mladenič odprl, in je obrnil stran. Ni še dočital na drugi strani do srede, kar se mu zazde vse besede, ki jih je videl pred seboj, tako prazne kakor snetljivo seme. In vendar so bile prej tolikokrat tako polne modrosti! Dvignil je roko in objel z mirnim, tihim pogledom ubrano sliko, ki se mu je nudila: tam zadaj živomodro ozadje in. pod njim, kakor beneške čipke ob robu prazniškega predpasnika, modroboke planine s sivimi vrhovi, dalje proti vzhodu valovito gričevje vina bogatih Brd, na drugo stran v nedogled potapljajoča se plan, posejana z belimi vasmi; le tuintam štrli vrsta topolov, dve trepetliki, akacija. Kakor jagnje se mu je paslo oko in je plavalo v ožjih in vedno {{prelom strani}} ožjih kolobarjih nad ravnino, dokler mu ni obviselo na palači mestnega gradu tam na hribu, na malem, ozkem, kurniku podobnem balkončku, ki je visel, v očitnem nesoglasju s častitljivo stavbo, na južnozapadnem voglu skoro čisto pod streho, da ga je bilo videti daleč po mestu — kakor da bi pustil kipar iz pozabljivosti ali hudomušnosti konec nosa na Venerinem obrazu neobdelan in voglat.
 
‚Že nekaj mesecev ni bilo izpostavljenega nobenega hudodelnika, kje so pa tega dobili?‘ je pomislil patrijarh.