Črna žena: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
m popravki |
||
Vrstica 18:
Kjer se prijazna, senčna cesta, ki pelje iz Radovljice proti Bledu, poslednjič približa razdrapani strugi deroče Bohinjke, se dviga na desni strani poti orjaška, navpik štrleča pečina. Strahoma se bližaš temu resnobnemu kraju. Kajti dolinica, že itak dovolj ozka, postane na tem mestu tako tesna, da se cesta med savsko strugo in veliko skalnato steno komaj prebije na plan. Razen pritlikavega grmičja in nedostopnih, razjedenih duplin, po katerih lazijo modrasi, kuščarji in druga golazen, ne opaziš na tej skalnati steni ničesar. Praznična, a neprijetna tišina vlada tu naokrog od jutra do večera. Le tupatam zdrči med votlimi odmevi preperel kamenček na pot in nehote podvizaš korake, da se čimprej izogneš pretečim skalnatim čerem, ki samujejo kakor prežeče pošasti visoko nad tvojo glavo. Dokaj prijaznejša je okolica na nasprotni strani reke. Takoj ob strugi se prične nalahno vzpenjati rebrovito pobočje, čezinčez poraslo s temnimi borovci in vitkimi smrekami, ki preide polagoma v prostorno planoto — imenovano Kamnjek — ter končno meji ob skalnati plaz Špik, ki sega prav do prvih planinskih senožeti zelene Jelovice. Vzhodno od Kamnjeka opaziš med gosto zasajenim sadnim drevjem nekaj belega zidovja in nekaj skromnih hišnih slemen. To je vasica na Brdih, ki ne šteje niti dobrih deset hiš.
Nemara bi šel skozi sotesko nemoteno dalje, ko bi te ne opozorilo, zdaj ko si prvi hip stopil na plan, nekaj posebnega. Pred očmi se ti razgrinja nebeško lepa dolina. Daleč na zahodu kraljuje v srebrnem siju in blesku mogočna skupina gorenjskih snežnih velikanov ter obdaja v svoji sredi Triglav, sivega očaka, ki je vedno krasan, kadar ga ugledaš: zjutraj, ko mu mlada zarja zlati razorano čelo; podnevi, ko mu lahne meglice božajo in venčajo ožgano lice; zvečer, ko ga poljubljajo zadnji žarki zahajajočega solnca. Na južni strani doline te vabijo brhki gozdovi Jelovice, ki se raztezajo stopnjevaje, v drug nad drugim dvigaj očih se pasovih daleč tja do škrbinastega Babjega Zoba, ki čuva tesni vhod v divjelepi Bohinj. In če se ozreš proti severu, te od daleč pozdravljajo sive stene in močni stolpi blejskega gradu, ravne poljane, bohotna polja in pisane senožeti, ki oklepajo na skrajnem koncu, kjer se svet nagiba že proti Bohinju, vas Ribno. Kakor srebrn trak se zrcalijo sredi doline med belim prodom in gostim vrbovjem sveži in čili valovi Bohinjka, ki se vije zdaj sem, zdaj tja, zdaj zopet v mnogoštevilne stranske struge, zvezane med seboj s plitvimi bajerji in potočki. Ej, ta raznolika lepota, ta svečani mir, ki je razlit nad to rajsko pokrajino! Obstal bi človek ter gledal njena čuda božja, ki jih je roka Stvarnikova tako obilo natrosila na ta skriti košček slovenskega sveta. A da nisi že poprej mimogrede opazil čudne izpremembe tik ob poti! Glej, skalnata stena, ki te je doslej spremljala ob poti, je nenadoma izginila! Namesto pečevja opaziš na njeni severni strani sočne, tupatam močvirne livade, sadne vrtove in kopico prijaznih hišic, ki so raztresene po strmi bregovini. Ta vasica se imenuje Bodešiče. Vrh hribca pa samuje starodavna cerkvica sv. Vida s počrnelim, od viharjev in vremenskih nezgod razpraskanim zidovjem, s starinskimi slikami na zunanjih stenah in vegasto streho. Staro je to svetišče, bolj kakor mislijo njegovi sosedje. Zgradili so cerkvico, kakor poroča zgodovina, pobožni briksenski škofje, tedanji lastniki blejskega gradu, poleg svoje pristave ter jo močno utrdili zoper sovražnike.<ref>Cesar Henrik II. Sveti je podaril blejska posestva l. 1004. briskenskemu škofu sv. Albuinu.</ref> Da ji turški navali niso prizanesli, o tem priča še dandanes daleč naokrog znana podkev, ki jo je bil izgubil konj turškega jezdeca, ko je besneča žival treščila z nogo ob trda hrastova vrata. Še dandanašnji lahko vidiš to redko znamenitost, kajpada se blišči zdaj na vzvišenem kraju, pritrjena na pozlačenem Križu vrh cerkvenega pročelja.
Še starejša kakor cerkvica sv. Vida je bila v davnem času neka druga zgradba na nasprotni strani Bohinjke. Bil je to nepremagljiv in zloglasen gradič, ki si ga je bil postavil sredi 12. stoletja neki roparski vitez, da je odtod opravljal svoj nepošteni posel. Ljudje so rekli gradiču Kamnjek — ime se je ohranilo do današnjega dne, akoprav o gradiču samem niti sledu ni več. Kakor lastavičje gnezdo je bila ta trdnjavica prilepljena na pečino, tako da je odtod njen gospodar lahko pregledal celo gorenjsko ravnino od Jelovice do Karavank. Mnogo je trpelo ljudstvo od hudega roparja. Slednjič je briksenski škof storil konec njegovim drznim nasilstvom. Poslal je pred gradič močno krdelo vitezov, ki so tako dolgo oblegali roparsko gnezdeče, da se je naposled vsled lakote moralo lepo vdati. Tedaj je gradič pogorel od vrha do tal. O roparskih vitezih na Kamnjeku ni bilo odsihdob nobenega sledu več. Njih rod je izumrl, celo ime se je polagoma pozabilo. Razvaline gradu, kar jih je bilo ostalo, pa je začel glodati in izpodjedati uničujoči zob časa. Viharji in nalivi so odkrušili kamen za kamnom; nekdaj nepremagljivo obzidje je lepega dne zagrmelo v prepad, kmalu nato se je sesul tudi njegov najjačji branik — grajski stolp. Pozneje so se med skrivnostnimi grajskimi razvalinami cesto dogajale čudne reči, zlasti preden je zadela ljudstvo kaka nesreča, bodisi vojska, potres, »črna smrt«, ali pa najhujša šiba božja — Turčini. Prebivalci sosednjih vasi so videli pred vsakim nenavadnim dogodljajem v deželi na nekdanjem Kamnjeku belo ženo z žarečim obličjem, ki je posedala na grajskih razvalinah ter pretresljivo plakala in tožila. Slednjič je tudi ta prikazen minila in o beli ženi so pripovedovale samo še stare pravljice.
Vrstica 260:
»Nikar, France! To bi bila prevelika drznost.«
»Kaj še, drznost!
Med tem razgovorom se je vzbudila v mladem možu vsa njegova hrabra vojaška narava in ga takorekoč vlekla z neodoljivo silo ven, na prosto zasledovat strah. — A ni se mogel znebiti žene, ki mu je z vso silo ovila roke okrog vratu in ga trdo držala. — Medtem je pa bela žena že odšla njegovim bistrim očem. Zoper svojo voljo je šel France nazaj v sobo, kamor ga je vlekla Zalka. Tu se je ozrl na njen bledi obraz in ko je videl v vsem njegovem izrazu zelo velik strah, se mu je zasmilila in zato se je potolažil in pomiril tudi sam svojo junaško naravo.
Vrstica 1.863:
»Turški pesjani?! — Ali je resnica? — O sveti križ božji!« je pristavil ves prestrašen možek.
»Da, Turki; Bog nas varuj te strašne nesreče! — Mi smo imeli straže razpostavljene na vseh opasnih krajih, kjer smo mislili, da utegnejo priti graščinski. Ženske in otroke smo varno zastražili v votlini, vsi naši bojevniki so čakali pripravljeni, da udarijo na sovražnika ali da se zaženo proti gradu. Tedaj je pa prišel sovražnik, katerega se nismo nadejali, z Brd po opolzki senožeti in se potem po ozki stezici tiho in oprezno bližal »mrtvaškemu mostiču«.
»Ali so jih skozi Brda kar tako pustili mimo iti?« je vprašal Štefuljček.
| |||