Redakcija: 18:11, 14. september 2013 uredi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m popravki ← Starejše urejanje		Redakcija: 23:30, 6. oktober 2013 uredi razveljavi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m popravki Novejše urejanje →
Vrstica 75: Svet se je spustil že štiri, pet korakov pred njima strmo nizdol, a se razgrnil takoj pod ogromno, blestečebelo brezo široko in skoraj popolnoma ravno v neomejeno daljo na vzhodni in zahodni strani ter se vzpel v više in više kipeče vrhove samo tam doli na jugu, kjer je čakal konec teh žoltozlatih njiv in zelenih trat temen gozd bele, kakor razpet trak ravne ceste. A niti ti vrhovi niso bili ostro začrtani, navpični in strogi, — vse je le hrepenelo, vse je le plavalo daleč daleč tja doli nekam v druge kraje. ~~,,Glejte~~„Glejte, gospa grofica, ali se vam ne zdi, da je ta kraj pravzaprav le lepo počivališče, le za kratek oddihljaj potniku, ki prihaja {{prelom strani}} od leve in gre zopet na desno; — preveč položnih poti pelje tja ven v svet, in kakor širokoodprta dlan, ki ne more nikdar postati pest in zgrabiti, se mi zdi vsa ta ravnina tu spodaj. Le poglejte! — Kamor hočete, greste — — —“ Pokazal je z roko na mestece, ki se je belilo komaj deset minut daleč v ravnini, in na tistih šest, sedem cest, ki so se izgubljale na vse strani iz njega črez plan. Vrstica 151: Zamahnila je z roko po zraku in se bliskoma zopet ukrotila. Stal je nepremično pred njo in sto čuvstev je zavalovalo črezenj. Sram ga je bilo in prijel bi bil njeno, roko ter jo usmiljeno poljubil. Obenem pa se je zgenilo nekaj v njem kakor daljno spoznanje, da se nekaj vrši med njunima dušama ... in da se je ona {{prelom strani}} tega že veliko prej zavedela nego on. In ustrašil se je in se je zbal ... zakaj on je res občutil v svojih samotnih urah tu-le na tem prostoru vso blaženo slast harmoničnega življenja in zaslutil vso sladkost njegovih čistih, odprtih, ponosnih poti ... In zdaj hoče zopet stopiti greh pred njega! ... Vse bridko mu je postalo pri srcu in v obupni resignaciji je videl pred seboj, kaj ga čaka ... In obenem je začutil, da ni rešitve, da se začne v njegovem življenju nova epizoda, morda celo več nego le epizoda, in da šušljajo že spet po vseh grmičkih na levi in desni njegove poti kesi, dvomi, nemiri, vse tiste drobne muke, ki trgajo s svojimi malimi, ostrimi zobki srce zdvojenega človeka ... Vrstica 1.302: „Da, ali pred njim se vam ni treba sramovati in ne se ga bati. O, kako on ume človeško srce! Ne, ne mislite, da ste padli v njegovih očeh tudi le za las, on ve, kako pride to in — — —“ Hitel je že bolj in bolj, da bi zopet popravil, kajti čutil je popolnoma, kako ji bo sedaj stopiti pred ostre oči tega moža. A prikinila ga je naenkrat: „In, ali ve tudi, da ...,, da sem bila — vaša?“ je spravila z največjo muko iz sebe. „Ne, tega ne ve. Ne, on misli, da sva si bila samo prijatelja, tembolj, ker je rekel sam, da je dobro, ko nisva imela nobene prilike.“

Romantiki življenja: Razlika med redakcijama