Burke in porednosti: Razlika med redakcijama

— Moja jih ima še lepše! Ko jih razplete, ji padejo kar na—tlana — tla!

Čestilec: Dovolite, da vam to bolest preženem s poljubi. Verjemite, milostiva, poljubi so univerzalno sredstvo zoper vse bolezni ...

Gospod: Ne, ne, ... se preveč bojim.

Žena: Ne gre drugače, služkinja je šla na Brezje, jaz pa imam nocoj v našem klubu predavanje o materinskih dolžnostih. .

Prva dama: Vsak človek je več ali manj vdan vražam. Jaz na primer s <ins>e</ins>m v mladih letih vedno pila mrzlo kavo, da bi bila lepa.

Učiteljica: »Vi se prav lahko maščujete. Ko bi se jaz .mogla tako!«

Učitelj: Kaj ni. mogel kdo drugi tega opraviti?

»Pa ta znanost, ta znanost,« se je končno razjokal .župnik, »nebeški oče kmalu ne bo vedel, kako naj grešne ljudi kaznuje. Časih je poslal kugo, pa dandanes jo zdravniki kar zaduše; časih je posjal lakoto, dandanes pa pripeljejo žito iz Amerike in država daje podpore; časih je poslal točo, pa dandanes je že vsak bajtar zavarovan zoper točo in zoper ogenj, no, in smrt tudi ni nobena kazen več, ko je že vse zavarovano za ta slučaj. S čim pa naj bog ljudi kaznuje?«

— Najprej sem se utihotapil v dvorano, ne da bi vstopnino plačal — potem sem večerjal—pečenkovečerjal — pečenko, salato tri kruhe, tri vrčke piva — potem so me ven vrgli — no in potem sem jaz zahteval, da mi morajo vrniti vstopnino, češ, izgubil sem vstopnico, ko so me ven metali — no in končno so mi denar res dali ...

Sinko si je to zapomnil. Ko se je nekaj dni pozneje peljal z očetom na električni železnici, je bil voz tako poln, da je moral sesti na očetovo koleno. Tedaj je zagledal mlado okroglo damo, ki je morala stati. Naglo je skočil z očetovega kolena in vljudno rekel:

Mož: In jaz jih, najdem vsak dan v juhi.