O pesniku Prešernu kakor pravniku: Razlika med redakcijama

prava resnica iz tiste dobe, ali samo pesniška svoboda, kakor na primer somi v Bohinjskem jezeru, o tem sodbo odklanjam, da se ne zamerim ženicam sedanje dobe. Žviljenje je bilo onda manj težavno in manj obzirno; {{prelom strani}} marsikaj, kar je bilo tedaj navadno, bi se grajalo, ako se ponavlja sedaj. Iz tega stališča je pesem „Mornar“ nepravniška in zastarela. Maldenič, ki ga je ''morja široka cesta'', peljala v mesta, ''kjer lepe deklice'', se nazaj prišedši roti, da je ostal zvest in toži: ''Dekleta moj’ga žêno sem najdil poročeno''. Mož je bil res dolgo na morju, kajti je medtem pozabil dokaj slovenske slovnice, a nas ne gane njegova žalost. Zdaj ve že vsak kmetski fant, kaj določa § 45. obč. drž. zak. Kakšni so pa tudi sedanji ''mornarji?'' Kader ga jadra bela prinesó nazaj, doma puščena ljubica ne vpraša, kaj je počenjal v tistih mestih, ''kjer lepe deklice'', ampak vesela je, da se je vendar vrnil in kaj prines za potice in—plenicein — plenice. — Ako bi Prešeren zdaj živel, ne sestavil bi „Turjaške Rozamunde“ tolikaj lahkomiselno. Ojstrovrhal z Rozamundo obljubljen se poroči z uplenjeno turško deklico kar brez oklicev, tako da Rozamunda niti oporekati ni mogla: in pesem nič ne pove, ali je Turjačan uporabljal pravico, ki mu jo daje § 46. obč. d. z. To pravnika bolj zanima, nego sedanji konec pesmi:

Oj, mati! Sin je postal—realistpostal — realist.“</poem>