Prijatelj Lovro: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mateja2 (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Mateja2 (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Prijatelj Lovro}}
| avtor= Avgust Šenoa
| opombe= V 5. številki časopisa, na začetku izhajanja povesti, je ročno dopisano: ''Šenoa! Prevedel Fr. Erjavec''. V 10. in 11. številki se ponovi isti del, deloma tudi v 14. in 15.
Vrstica 8:
| dovoljenje= javna last
}}
 
Pred več leti pozove me neki moj prijatelj, vlastelin, na selo v branje. Rad se odzovem njegovemu pozivu, da se naužijem malo svobode. Ali človek snuje, a bog boguje. Jedva prišedši v njegov dvor opazim, da se nebo silno oblači, kmalu udari dež in ves teden nijsem učakal vedrega neba. Evo nevolje, evo me na selu v večjem škripcu, nego li v mestu! Kaj početi? Gospoda sedé, pušé, pijó vino, pa igrajo tarok, a gospe sedé, pletó, pijó kavo in čevrljajo. Zdivjal bi!
 
Vrstica 632 ⟶ 631:
— Govori brate!
 
Dobivam pisma od doma, v katerih mi svak poroča, da je v očevej hiši velika nevolja. Podpirali so me, zadolžili so se. Dedovina, da pride zbog mene na bobenj. Veli mi svak, da se {{nejasno|paščim|nejasno}}, da čem preje pridem do kruha, pa da očeta rešim iz stiske. Imam i tudi sam za se dolga na Dunaji. To je, to je, lopne Lovro pestjoj o kamen. Razumeješ li? Odrekel sem se svojih visocih snov, moram se odreči ljubezni, ter gledati, da koristnoj ženitvoj rešim očeta in mater, da spasim hišo. To je, to je, brate moj, težka, pretežka nevolja. Meni je, kakor da mi zla sreča zabada razbeljeno ost v srce. Živenje mi nema več pomena. Al vidiš kasno je; ajdmo domov.
 
Gredoč domov, nijsva govorila besedice. Lovro je po tiho pel staro slovensko cerkveno pesem, mahajoč palicoj nemilo po grmovji kraj pota.
Vrstica 638 ⟶ 637:
Najini večerni razgovori nijso se tičali zmerom našega živenja, navadno sva se razgovarjala o književnosti. Lovro je imel rešiti nálog o starej slovenščini. Poleg domače tuge mu je bil to najvažniši predmet. O tem vprašanji govoril mi je obširno. Često bi me povpraševal, da li mu je vspeh preiskavanja temeljit, logičen. Dogodilo se je ne jedenkrat, da zvečer niti sveče nijsva vžgala. Vsak je ležal na svojem divanu pušeč in v mraku razpravljajoč bodi književna, bodi socijalna vprašanja na ves glas. Lovro je često branil paradoksa. Ne vem, kakovim povodom se je enkrat mej nama začel prepir o teoriji svitlobe. Jaz sem branil Newtonovo mnenje, da svitloba postane gibanjem etera, Lovro je dokazoval besno vsoj mogočoj sofistikoj, da je svitloba tvarina. Tri polne ure sva se prepirala kričeč in ležeč v mraku o svitlobi. Druzega jutra vpraša me dekla plaho, da li sem se uže pomiril z gospodom Lovrom. Prašam jo, zakaj? No, bog vas je videl, mladi gospod, kaj se nijste sinoč hudo prepirali? A da draga moja, to je bil samo prijateljski razgovor. — V politiki mislil je Lovro zmirom na široko. Bil je živ, iskren rodoljub, a često se je srdil in smijal domačim dogodkom. — Neumnost! vzkliknil je često v kavarni, odvrgši domače časopise. To, da bi človek bral! Uvoden članek o novej čitalnici v borem selu. Mar ti ljudje nemajo boljšega posla, nego skakati in piti v slavo domovine! Sem uže sit tih malosti, marquer dajte mi »Independance belge«. Jenkrat čital sem doma »Le contrat social« od Rousseau-a. Lovro me naprosi, naj mu v kratkem povem zmisel razprave, v katerej glasoviti Francoz hoče dokazati, da država postane mejsobnim dogovorom državljanov.
 
—Nij— Nij res! oglasi se Lovro, Rousseau sodi krivo. {{nejasno|Siloj|nejasno}} postane velika država. Samo sila vstvarja velika dela, sila v roci veleumnega pojedinca. Ljudje so bedasti. Dogovarjajoč mej sebo o državi, poklali bi se. Nas taka teorija pogublja, mi smo večni pravdaši.
 
Največ zabavljala sva se zvečer čitajoč pesniško plodove. Pročitala sva skupaj Dantevo »božjo komedijo«, Ariostovega »besnega Orlanda«, Mickievičevega »Wallenroda«, Byrona, Heinea, Nekrasova, Berangera, Čelakovskega in mnogo druzih pesnikov. Za tacih časov bil je Lovro izven sebe; oko mu je bliskalo, na lica mu je udarila kri. Ko sem mu pročital »Alpuharo« od Mickieviča, malo da mu nij zanos pomešal uma. Meni so te razprave sosebno mile bile. Kedar se tako v dvoje čita, kedar dva zanesena prijatelja razbirata misli pesnikove, kaže ti se krasota pesme jasniše pred očmi. Lovro sam nij bil pesnik, nikdar dokler je bil živ nij napisal verza; ali globoko je čutil, bistro pronical misli pesmotvora. Radoval sem se Lovrovemu drugovanji tem več, ker je bil ob jednem tudi kritik plodovom moje vile. Odeval sem za oni čas zalubljene vzdihljaje v sonete in pisal satirične fenilletone v prozi. Nij črka nij prišla v pest zagrebškega stavca, da nij Lovro rekel »imprimatur«. Našim peroracijam največ se je srdil treči list našega trolistka — bradati ljubovnik Žigec. Skoro nisem videl toliko flegmatičnega človeka, skoro nisem videl toliko zaljubljenega »mačka«. Bil je tehnik. Dva predmeta sta osvajala njegovo dušo: kmetijska kemija in bistroóka Dragoila. Nij moral poslušati dolzih pesem. Kedar bi mu se kaka pesma dopala, pokimal bi glavoj, pomežiknil levim očesom in v kratkem zamrmral: »mhm!« A kedar mu je časa bilo odveč, rekel bi zevajoč »ajdmo spat!«
Vrstica 702 ⟶ 701:
Prebudivši se druzega jutra, ne najdem Lovra. Ostavil mi je pisemce, da je z Minkino družino šel na dva dni na selo.
 
Pohitim, da naznanim Mačku, kaj se tu godi z našim Lovrom. Naš Bodul je baš razdeval starca Homera na najmanjše drobce, ter je, kolikor se spominjam grdil grdobnega Terzita. Začuvši, da je {{nejasno|Lelj|nejasno}} obuzel Lovru glavo, nabere čelo, primakne levi kazalec rtu svojega nosa, ter odreže kakor junak Ahil: »Viš! pasja vera!«
 
Druzega dne zvečer šla sva jaz in Bodul na shod mladih Hrvatov. Bili smo sosebno veseli. Na splošno zahtevanje Dalmatincev pel nam je sramežljiv filolog, ki se je v našem cehu zval »osečki devec«, Tordinčevo pesem »Gdje ptičice milim glasom pjevaju« in to jasnim in zvonečim glasom, da je neki šijak zibajoč se od milja vzkliknil: Oh brate ali je to lepo, to je pri mojej duši več vredno, nego turska cigareta!« ter me je po tem vzkliku tudi objel. Baš je začel »Uskok Jve« miroljuben potomek bojaželjnih Senjanov tenkim glasom razlagati važnost senjske železnice na veliko nezadovoljnost navzočnih Rečanov in Kraljevčanov, kar se na jenkrat odpro vrata, in svečano, polahko, olimpski smehljajoč se vnide Lovro. Pozabivši senjsko železnico zagrmijo vsi »Živio Lovro!« Samo Žigec dregnil je Mačka, a ta smehljajoč se lopovski gladil si je brado.
Vrstica 904 ⟶ 903:
 
<center>Hrvatski napisal Avgust {{razprto|Šenoa}}.</center>
 
[[Kategorija:V javni lasti]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
Vrstica 910:
[[Kategorija:Podlistki]]
[[Kategorija:Povesti]]
[[Kategorija:Prevodi]]
[[Kategorija:Dela-P]]