Hči starega sodca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mateja2 (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= {{mp|naslov|Hči starega sodca}}: Izvirna povest | avtor= Anton Koder | opombe= Spisal Liberius. | izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 15. julij 18...
 
Mateja2 (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Hči starega sodca}}: Izvirna povest
| avtor= Anton Koder
| opombe= Spisal Liberius.
Vrstica 9:
}}
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11}}
<poem align=right>»Sova je ukala, sivi nočni
čuvaj kliče: strašna noč!«</poem>
 
<poem><p align=right>»Sova je ukala, sivi nočniSekšpir.</p>
čuvaj kliče: strašna noč!«
 
Sekšpir.</poem></p>
 
== I. ==
Vrstica 55 ⟶ 54:
»Da<ins>,</ins> meščanje<ins>,</ins> pogum, svoboda se vzbuja — kdor ima še iskrico domovinske ljubavi, kvišku! Slavna zmaga je plačilo našemu trudu,« povzdigne precej glasno častnik svoj glas, da ga sosed opomni, da je v tujem kraji, kjer čaka vse gotova smrt, če se ovadi njihov sklep.
 
»Če je tako, ne morem odbijati več,« povzame zopet sodnik besedo. — »A denes mi nij mogoče določiti natančnejše daljnih razmer, v kratkih dneh vam naznanim vsem, kedaj se zopet snidemo in sklenemo do dobrega namere. Bodite prepričani<ins>,</ins> g. častnik<ins>,</ins> o domoljubji mestnega sodnika! Več pismeno!«
 
Pólunočna ura je uže zdavnaj odbila, ko se razidejo tovariši tiho in skrivaj. Majhena vratica se jim odpro na dvorišče in je izpeljujejo v stransko ulico in od tod dalje po mestu.
Vrstica 111 ⟶ 110:
== II. ==
 
<poem><p align=right>Tako sivi starec jej svetuje,
Da je padla črna noč na zemljo
In zaprla v spanji jej očesi.</poem>
 
<p align=right>Narodna pesen.</p></poem>
 
Resnega, zamišljenega obraza je sedel drugo opóludne mestni sodnik pri kosilu poleg svoje hčere Valerije, osemnajstletne deklice, nekako bledega, a prijetnega lica, živih, temnih očij, duhovitega čela, sploh z vsemi znamenji, ki pričujejo o lepoti, nježnosti in omiki, s katerimi se ne more ponašati vsaka meščanka.
Vrstica 233 ⟶ 232:
== III. ==
 
<poem><p align=right>Zvest nis' al živ več Vilhelm ti,
Od kod tak dolg' odlaši?</poem>
 
<p align=right>Lenora.</p>
Lenora.</p></poem>
 
Bilo je nekaj dnij pozneje. Mestni sodnik<ins>,</ins> Valerijin oče<ins>,</ins> je po cele dneve ostajal iz doma, z nikomur govoril, mnogo tudi s svojo hčerjo ne, njegovo resno lice pa je pričevalo, da imenitne, skrivne stvari kuje v svojih mislih, ki ga stanejo mnogo skrbij in truda.
Vrstica 340 ⟶ 339:
== IV. ==
 
<poem><p align=right>Aló, aló! le brž odpri!
Lenora, spiš al' čuješ?</poem>
 
<p align=right>Lenora.</p>
Lenora.</p></poem>
 
Prihodnji dan je bil iz mej naj daljših v sodčevej hiši. Tega nij čutila morda samo Valerija, ki nij zapustila ves dan svoje sobe, temuč nedvomljivo tudi stari sodec, kajti uže zgodaj v jutro je zapustil stanovanje in naznanil, da se vrne stoprv v noči. In sluga Jurij in njegova tovarišica stara Marina sta tudi molčeča in bila vtopljena, akoravno prosta gospodarja ves ljubi dan, kajti Valerija jima je dobra in nevajena ukazovanja. »Kaj bode to?« migne proti večeru Jurij svojej tovarišici. »Vse se kisa, gospod je čisto spremenjen zadnji čas in Valerija tudi glavo poveša.«
Vrstica 423 ⟶ 422:
A videč bledoto in strah mlade gospice, povzame precej prijazno: »Nič se ne bojte, nič vam ne bode sile tu, in varni ste, kakor v orlovem gnjezdu. Nihče vas ne najde in preganja in naš gospod nij ravno slab človek, če se mu ve prikupiti človek in pridobrikati.«
 
»Govorite jasno, dragi starec, jaz vas ne umem, in povejte mi, kje sem in kaj hočem tu?« prosi s strahom {{nejasno|Amalija|verjetno Valerija}} in vpre v služabnika svoje lepe, mokre oči.
 
»Ne smem, ne smem, zdaj nij čas, vse veste sami, kajti dozdeva se mi, da ste izpeljana golobica, lepa, krotka, kdo vé, če vam ne bodem klical enkrat še: milostiva gospica grajska.«
Vrstica 435 ⟶ 434:
== V. ==
 
<poem><p align=right>Oj to je hudo, oj to je žalostno!
Jaz umrjem in mojega sina ni tú,
mene ponesó v črno zemljo, in on
nima solze za moj grob!</poem>
 
<p align=right>{{razprto|M o o r}}.</p></poem>
 
Predno nadaljujemo svojo povest, smo primorani, tu vrniti se za kacih pet let v času nazaj in opisati dogodbe, ki so razvitku povesti ne niti potrebne.
Vrstica 490 ⟶ 489:
== VI. ==
 
<poem><p align=right> Hej! vi na mizo! jaz za njim,
Na vrsti sem zdaj, da govorim.</poem>
 
<p align=right>Boris Mirán.</p></poem>
 
Pet let, pet dolgih, dolgočasnih let mine potem.
Vrstica 605 ⟶ 604:
== VII. ==
 
<poem><p align=right>Zamisli se, molčé stoji,
Zdaj žari, zdaj bledi v obraz,
Po žilah roji, dirja kri.</poem>
 
<p align=right>Valjavec.</p>
Valjavec.</p></poem>
 
Nekaj dni pred temi dogodbami je bilo v resnici v Ljubljani nekako nenavadno življenje. Ulice so bile precej zapuščene in tihe. Ljudje so hiteli urno memo drug drugega in se skrivnostno pogledovali, kakor bi bilo zapisano vsacemu na obrazu, da se godé posebne reči in čakajo vgodnega trenutka, da poči prva avstrijska puška in razname novo navdušenje za svobodo domovine.
Vrstica 677 ⟶ 676:
== VIII. ==
 
<poem><p align=right>Junak zgrabi besen oster
meč in plane z njim kvišku
morda nevedoma.</poem>
 
<p align=right>Ossian.</p>
Ossian.</p></poem>
 
Kaki dve uri od glavne ceste, ki pelje od Ljubljane proti Dolenjskemu in dalje na Hrvaško, se prostirajo na desno in levo holmi<ins>,</ins> obraščeni z vinsko trto. Le sem ter tja pretrguje kaka gošča pridno obdelano zemljo in pričuje še dandenes, da bo se prostirali nekdaj tú, kjer so najlepši vinogradi, temni gozdi, katere je sekira stoletij uničila in spremenila v bogati zaklad poznim potomcem.
Vrstica 761 ⟶ 760:
»Prosila vas nijsem ničesar, nikdar živela o vašej milosti, kako se predrznete torej, govoriti in soditi, kar je le vam in vaše vrste ljudem mogoče,« odvrne pogumno in junaško Valerija v tem trenutku, ter se spne kviško v močno nasprotje, kakor bi jo bila navdušila neznana, nevidna moč in jej vlivala pogum v strašnem trenutku, v boju z močnim nasprotnikom.
 
»Se ve da, ko bi stal tu francosk častnik, izdajalec svojega domu in rodovine ter te prosil<ins>,</ins> deklina<ins>,</ins> kaj tacega in še kaj več — dovolila bi mu in se mu udala, kaj ne in bi se mu?« pravi zaničevalno graščak in smešeč ženskino slabo protivje.
 
»Izpred očij<ins>,</ins> nesramnež, kdo ti je dovolil pohujšljiv izrek<ins>,</ins> tebi, ki si se prikradel kakor razbojnik in tolovaj v mojo hišo, odpeljal kakor ujetnico žensko, ki ti nij storila nikdar kaj žalega in si upaš zasramovati in žaliti še tu, bridki osodi izročeno osobo. Tvojo nesramnost pa zakrivaš v domoljubje. Ali pomisli, da prej ali poznej je vse očito in da deklica, ki stoji zdaj pred toboj, je darovala v ljubezni do očeta, do domovja vse, vse, njegovo podobo, katero je nosila leta in leta na svojih prsih, le poštenosti, življenja neče, ne more darovati goljufivemu zapeljivcu<ins>,</ins> kakor si ti, v imenu ljubezni do domovine«.
Vrstica 779 ⟶ 778:
== IX. ==
 
<poem><p align=right>Ali čuješ zvon sile, šumenje bobnov?
Gorje, zakletev je uničena.</poem>
 
Fiesko.</p></poem>
 
<p align=right>Fiesko.</p>
Tiha noč je ležala nekaj dnij pozneje nad starodavno Emono.
 
Vrstica 804 ⟶ 802:
»Res je, kdor dolgo čaka, slabo izgotovi,« se oglasi zopet drugi preveč pogumno, da mu mora migniti sodnik, naj bolj tiho govori, kajti ako je izdano to društvo, uničeno je vse.
 
»Tako je, gospod sodnik, le nekoliko pomisleka,« meni zopet drugi. »Vsi smo pošteni možje skupaj in v polnem številu. Danes se jasno izrazimo, kedaj se izpolni teško pričakovano kaznovanje preširnega tujca.« — » Ali ne manjka v resnici nikogar izmej nas denes tu?« povzame nekako posebno resno zdajci sodnik in meri z jasnim očesom svoje tovariše, kakor bi jim hotel reči, da ako bi bilo to, bil bi mirnejši.
 
»Vsi smo, oglasi se večina glasov. Kogar denes nij tu<ins>,</ins> je strahopetnik, izdajalec, kajti naznanjeno je bilo, da je nocojšnja odločilna noč.«
Vrstica 864 ⟶ 862:
== X. ==
 
<poem><p align=right>Noč je temna, podkve jeklo poje,
Lej po gozdu, kralj ubežen jaha!</poem>
 
<p align=right>Levstik.</p>
Levstik.</p></poem>
 
Urno, kakor veter, je jezdel isto noč samotni jezdec, zavit v temen plašč, po stranskej ulici bele Ljubljane, zavit na južno stran ob močvirju, spodbodil še enkrat čilega vranca, ter izginil, da nij bilo v trenutka videti druzega, kot svetle iskre izpod konjskih podkva v daljavi in odmevajoče peketenje drvečih kopit v tihej noči.
Vrstica 971 ⟶ 969:
== XI. ==
 
<poem><p align=right>To je bila strašna noč v njegovej hiši,
Nočni mir glasovi so plašili,
Ukala v gozdu sova, ptič mrtvaški.</poem>
 
<p align=right>Šekšpir.</p>
Šekšpir.</p></poem>
 
Nekaj dnij pozneje so zbrani zopet zatiški vaščani, naši znanci iz poglavij v Ribarjevi krčmi pri vinskej kapljici.
Vrstica 1.013 ⟶ 1.011:
<center>{{razprto|Konec.}}</center>
 
<poem><p align=right>Vže v zemlji davnaj on leži,
V prah pada grad oholi,
Več pes ne laja, konj rešči,
Vse mrtvo je okoli.</poem>
 
Wordsworton.</p align=right>Wordsworton.</poemp>
 
Ako potuje dandenes potnik po dolenjskej strani sredi prijaznih vinogradov, zapazi temno, na pol razrušeno, v nebo kopiče zidovje, kolovskega gradu, slavnega spomina davnih bojev iz turških časov. Le samotna kapela poleg razvalin se še bojuje z uničevalnim zobom časa in stoji trdno in samotno, kakor nekdaj.