Boji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravek |
manjkajoče besedilo |
||
Vrstica 2:
| naslov= {{mp|naslov|Boji}}: Povest.
| avtor= Fran S. Finžgar
| opombe= Epiloga, ki je napovedan v XV. poglavju, v letniku 1917 ni.
| izdano= {{mp|delo|Dom in svet}}, {{mp|leto|1915}},
| vir= {{fc|dlib|PU5TAOD8|s=all|dLib}}, {{fc|dlib|O5WTOUTT|s=2-5|si=177-180|dLib}}
| dovoljenje=dLib
| obdelano=4
Vrstica 1.420:
»Morda je tako namenjeno. Bog je govoril
po otroku.«
{{prelom strani}}
==VI.==
e kdove kajkrat, toda zgodilo se je vendar, da je France prišel pozno v noč s konjem domov. Take večere je Jero silno skrbelo. Hodila je nemirna k oknu, ga odpirala in poslušala, če bi kje čula ropot voza in glas Francetov. Na prag ga je hodila čakat in za vse na svetu ne bi bila legla, dokler ni prišel. In ko je zaslišala pod vasjo ropot voza, je prihitela v hišo pravit Lojzi: »Zahvaljen Bog! Že gre!« Naglo je prižgala laterno, skočila še v hlev pogledat, če je v konjski staji vse v redu, in potem stopila na rob dvorišča ter ga pričakovala.
»Dolgo vaju ni bilo, Lucka,« je hodila Jera krog kobilice in jo tapljala po vročem životu.
»Se človek zamudi, da ne ve, kako in kdaj,« se je opravičeval France in izpregal.
»Kaj tisto! Da sta le srečno doma,« Jera je prijela konja za uzdo, počakala z njim pred hlevom, da ga je France razkomatal, in mu posvetila v stajo.
Ko je France pogledal v jasli, z nogo po-drgnil steljo po podu, ga je silila Jera:
»Je že vse v redu. Kar pojdi in nič se ne boj, da bi napojila Lučko prezgodaj ali da bi je ne in bi trpela žejo.«
France se je resnično tako zanesel na Jero, da je vselej brez skrbi legel in ni čakal na konja. Jera pa je zvesto sedela na molznem stolčku v hlevu po celo uro in čakala Lučke, da se je najedla in se ohladila. Tako je bilo celih enajst let. Ta večer pa, ko se je vračal France z Jančarico iz Ljubljane se je zgodilo drugače.
Še luči nista prižgali Jera in Lojza, je že Jera silila k večerni molitvi in je bila vsa zaspana,
»Ko bi počakali še nekoliko,« je odložila Lojza Bogoljuba in se ozrla skozi okno.
POVEST.
»Le čakaj ga, če hočeš. Jaz ga že ne bom.«
Lojza je pogledala Jero izpod rute in se ji je komaj vidno nasmehnila.
»Torej moliva,« je rekla in vstala izza mize.
Jeri se v resnici ni prav nič mudilo in ne-voljna je bila, ko ni mogla Lojze zaplesti v pogovor, da bi se znesla nad Francetom. Zato je po molitvi stopila k oknu in prisluškala.
Mrak je nastal in prve zvezde so se prižgale.
»To je vendar od sile, da se tako dolgo vlači,« je rekla jezno Lojzi in si oprla roke v boke, kakor za boj pripravljena.
»Pot se vleče in vojaki tudi niso prosti, da bi govorili z njimi kadarkoli.«
»Pot in vojaki, seveda. Jaz le ne vem, kako moreš biti ti tako nezapopadljivo slepa. Mar jima je za Blaža ! To so druge reči.«
Jeri so se jezno pobliskale oči, da je Lojza v mraku videla njih zelenkasti sijaj.
»Jera, spet natolcuješ. I kaj vendar veš od France in od njega?«
»Oh,« se je po sili začudila dekla in se še bolj po sili zasmejala. »Kaj vem ? Ko bi ne bila ti tako sveta in učena iz pobožnih bukev, bi si mislila, da res ne znaš tujih grehov in ne veš, kaj se pravi: greh zagovarjati, h grehu molčati, greh spregledati — o le zagovarjaj, le molči, le spreglej jima vse — le, svetnica! Tako dolgo, da bodo s prstom kazali za njima in bomo umazani vsi — midve tudi. Le daj! Toda jaz ti rečem, da tega ne učakam pri hiši — jaz že ne. Lahko noč!«
Jera ni čakala Lojzinega odgovora. Trdo je zaprla vrata in odšla na izbo.
Tamkaj je sedla k odprtemu oknu in še na misel ji ni bila postelja. Na dlani, kamor je bila naslonila glavo, je čutila udarce žil, ki so ji klju-vali v senceh. Dolgo je sedela brez vsake jasne misli. Trudna topost po izbruhu jeze jo je obvla
dala. Rahlo je šumelo drevje, gibano od vetra, ki je hladen pihal v okno. Počasi je ginila topost, Jera je začela razmišljati. Toda vse misli so se križale, črtale in zavozlavale in zaeno se potapljale v čuvstvu, ki ji je bilo čisto neznano. Prvič v življenju jo je obšlo to čuvstvo, ki je rodilo toliko jezo na Franceta. A kljub temu ga je Jera to noč pričakala pri oknu, kakor nekdaj, in kljub vsej jezi se je silno razveselila, ko je izpregovoril na dvorišču. Najrajša bi bila planila iz sobe in mu posvetila in mu pomagala. In ker ni, se je razjokala.
Na dvorišču pa je Lojza svetila krog voza, ko je France izpregal.
Molčal je trdovratno, klobuk je imel pomaknjen na levo oko in na Lojzin pozdrav je zago-drnjal nerazumljivo besedo. Sestra ga ni več nadlegovala z vprašanji. Molče mu je pomagala, in ko ni bila vajena, jo je parkrat odsunil s komolcem. Ko pa France ni dobil pripravljenega zobanja v jaslih, se je raztogotil in izpregovoril:
»Kje pa je dekla?«
Trdo je poudaril besedo dekla, dasi jo je sicer vedno klical za Jero.
»Spi,« je odvrnila kratko Lojza.
»Spi, spi! Torej ima človek dandanes posle zato, da je sam hlapec. Spodim jo; prebito, da jo bom,«
France je mešal zobanje, da je letela rezanica čez pomijnjak, in je jezno treščil posodo v jasli.
»Človek pride s pota truden, sedaj pa sedi in čakaj še na konja. Preneumno!«
»Počakam jaz, France, kar brez skrbi lezi!«
»Ti pa ne boš!«
France je sedel na stol, Lojza je obesila luč na zid — in sedla poleg brata. Nekaj trenotkov sta oba molčala. Nato je pričela Lojza:
»Potrpimo, France. Vsak človek ima svoje slabosti. Jera ima veliko lepih lastnosti, seveda, včasih je pa res čudna.«
» Včasih! Pravzaprav vedno. Ali sedaj je pa že taka! O! saj vem, kaj jo peče,«
»Kaj misliš, da jo ?«
»Nikar, Lojza, ko sama dobro veš. — Samo to in nič drugega, ker Jančarici pomagam. Ženska ženski ne privošči.«
»To ni res,«
»Je, Lojza; ali si kdaj slišala, da je ženska žensko pohvalila ? Jaz že ne,«
»Jera se boji za tvoje dobro ime.« »Kaj ?«
France se je naglo zasuknil proti sestri, kamor je bil prej obrnjen s hrbtom; naslanjal se je na konjski paž.
»Za moje dobro Ime ?«
Klobuk je pahnil nazaj in gledal srdito na sestro,
»Zato, ko se takole voziš z Jančarico.«
France je planil kvišku in začel hoditi po hlevu. Sprva je tiščal roke v žepu, nato jih je potegnil ven, stisnil pesti in začel rohneti:
»če to ni od samega zlodja! Kaj ve od mene ? Kaj ve od France ? Ho, če bi se z njo vozil — o seveda — potem bi bilo vse prav in dobro. Stran, takoj stran!«
»Le ne prenaglo, France, Pomisli, če bi jo zapodil takole v jezi, bi se utegnila res maščevati in bi bogvekaj vse govorila. Ne meni se za take stvari. Ali jaz ti vseeno rečem, meni boš vendar verjel, da mi je zate: k Jančarju hodi res samo tedaj, ko te potrebujejo. Ne rečem zaradi tebe, ali zavoljo France. Zavoljo ljudi. Vsako dlakico vidijo na tuji obleki.«
Lojza je motrila brata, ki je spet vtaknil roke v žepe in hodil s povešeno glavo po hlevu. Nič ji ni odgovoril. Lojza tudi ni več izpregovo-rila. Po hlevu se je čulo hrustanje kobilice, ki je naglo jedla.
»Pa jo ti napoji,« se je nenadoma ustavil France in hitro odšel skozi vrata. V svoji sobici je jezno zmetal obleko s sebe, naredil velik križ in legel, da je postelja zaškripala. Obrnil se je v steno in bulil v temo. Včasih je zaklopil oči in čakal spanca. Toda oči so se mu razpirale in tako je bil predramljen, kot bi se bil prebudil zjutraj po najboljšem spanju,
»O ženske! Gluha naj bo, slepa in še mu-tasta povrhu, pa ti vidi naravnost v dušo. Voha, hudoba,«
Obračal in premetaval se je do jutra brez spanja. In če je za trenotek zadremal, se je hipoma spet predramil, da je še bolj naburjen, kot je legel, vstal z zarjo vred. Napotil se je takoj v hlev, kar ni bila njegova navada. Pripravil je rezanico, pometel jasli, nastlal in položil živini.
Ko je prišla Jera, se je začudila. Krave so jedle, France je snažil konja.
»Lej ga,« ji je ušla besedica na glas.
France je dobro slišal, pa se ni niti ozrl. Jeri je bilo tudi žal besede in ni več rekla druge. Postavila je k Pisani stolček in začela molsti.
Ko je France opravil pri konju, je trdo iztrkal krtačo, jo obesil na žebelj in šel proti vratom. Ne da bi se ozrl, je izpregovoril ukazujoče :
»Zanaprej nimaš pri konju nič opravka. Da veš!«
Nato je naglo odšel.
Jera je prenehala z molžo, odprla usta in pogledala za njim. Ali Franceta ni bilo več. Jera je molzla dalje. Ko je bila gotova s Pisano, ni pristavila stolčka Rumenki, Naslonila se je pri konju ob paž.
»Takole se človeka naveličajo, ko je enajst let pri hiši,« je začela glasno govoriti sama seboj. Kobilica se je ozrla proti njej in je zaprhala.
»Ti tudi brzkaš name, konjavs grdi; zato, ker sem ti tako stregla. Oba sta enaka z gospodarjem, nehvaležnika.«
Stisnila je glavo med dlani in život se ji je stresel jeze in žalosti.
France je do poldneva pohajkoval krog hiše. Vsepovsod si je dal opravka z malenkostnimi rečmi. Ali vse to delo je bilo prazno postopanje in nemirno čakanje. Včasih je pogledal proti rebri, kjer so se raztezale Jančarjeve njive in travniki. Opazil je na njih žensko, ki je žela travo in jo zlagala v koš.
»Bog ve, če je Franca,« je premišljeval in dolgčas mu je bilo. Težko je pričakal poldneva.
Po južini se je začel umivati. Nato je šel v svojo sobo in se vrnil iz nje pražnje oblečen. Obe — Jera in Lojza — sta se zavzeli, ga motrili, se spogledali, ali reči ni upala nobena besedice. France pa tudi ni rekel, kam da se je naravnal. Kar šel je, Jera je gledala s praga za njim, da bi ujela, kam bo krenil. Ko ni zavil proti Jančarju, se je razveselila.
»Kakor bi šel oklice postavljat na faro, tak je bil,« se je obrnila proti Lojzi,
»Ima pač take opravke,« je odvrnila malomarno Lojza, ki je zatajevala vzbujajočo se ne-voljo, da kar tako gre z doma ob lepem delavniku.
France jo je mahnil po bližnjici proti županu. Ves vesel je bil, ko ni bil doma in je spet mislil na Franco,
Župan je imel gostilno. V prostrani sobi je sedelo par mož za mizo, ko je vstopil France,
»Kaj je pa tebe zmotilo, Matic, da si zašel v krčmo. Na, pojdi pit!« mu je ponudil star možak kozarec in mu napil,
»In kakšen je. Ali si bil v Ljubljani?«
»Na dobro zdravje,« je dvignil France kozarec in srknil vino.
»Pri županu imam posla,« je razlagal France.
»Škoda, ko ga ni doma. Na glavarstvo je šel,« se je oglasila županja za njegovim hrbtom.
»Ali res?« se je začudil Matic. »Kdaj pa pride ?«
»Pred nočjo ga ne bo. Morda meni poveš, da ne boš imel še ene poti.«
Matic si je z roko popravil klobuk, da bi zakril rdečico, ki jo je občutil v licih.
»Saj je vseeno. Ni take sile,« se je izgovarjal in ni upal razodeti, čemu je prišel. »Dajte mi četrtinko!«
»Tebi se godi, Matic,« je začel starejši pivec, »E, godi. Tako, tako,« je skomizgnil France z rameni,
»Kaj boš,« je povzel starejši. »Denar imaš, zemljo imaš, vojske si prost — samo žene ti manjka,«
»U, saj ta bi se že še dobila, če je to vse,« ga je zavrnil Matic in se je sam sebi čudil, ko je slišal svoj glas, in se je bal, da ne bi vsi v njem slutili hrepenenja po Franci,
»Pa bi se ti res spodobila,« je pomagal mlajši, »da bi imel vsaj en križ pri hiši, ko nimaš sedaj nobenega,«
»Nobenega ?« se je nasmehnil France, »Če ga imaš v kotr za mizo, drugega gotovo nimaš,« mu je spet ponagajal starejši.
Županja mu je prinesla četrtinko, ujela razgovor in mu pomagala:
»Nič se ne meni, Matic. Tie-le oče ti nalašč nagaja. Vsak ve za svoje križe, kaj ne ?«
Matic je bil vesel pomoči. Hitro je iztočil četrtinko, izpil in si naročil drugo: »Še eno, ko imam vsega dovolj!« Pogovor se je zasuknil drugam, Matic je vrtel steklenico med prsti in ugibal, kaj bi sedaj ukrenil, ko ni bilo župana. Vedel je, da dela župnik prošnje, ali nekam bal se ga je. Če bi ga le začel viti, zakaj da ni Franca sama prišla, bi se kdovekako nerodno zagovarjal. Raztreseno je poslušal pogovor in je pogosto kar na slepo pritrjeval, dokler se ni z vinom toliko opogumil, da se je hitro odločil, plačal in šel.
Spočetka se mu je zdela stvar čisto naravna, da prosi za Franco. Čim bolj se je bližal župnišču, bolj ga je skrbelo. Vse je dodobra preudaril, kako bo govoril o Blaževem naročilu, kako da Franca kar nič ne utegne in da se je on ponudil in naredil to pot.
Ko je stopil v župnišče, se je ustrašil. V veži pred pisarno je sedelo in čakalo pet žensk. France je bil v toliki zadregi, da je plašen obstal za durmi in se odkril. Ženske so se mu namuz-nile in si pomežiknile in Cajnarica je rekla :
»No, Matic, ali si tudi prišel po podporo ?« Matic bi bil zaklel in položil desetak na mizo, ko bi se bil mogel izmuzniti.
»To je le za ženske,« je spravil počasi iz sebe, se pokril, ko se je toliko zavedel, da je napravil neumnost in snel klobuk že v veži.
»A, kaj, nič bi se ne branil denarja tudi ti ne,« se je oglasila Dolinka. »Si preveč volk nanj.«
France je godrnjal, da je vse pošteno pri-štedil, če kaj ima, in je medtem poiskal sedež prav v zadnjem kotu veže za omaro.
Vrata v pisarno so se odprla, ženska je prišla iz sobe z zglasitveno polo, za njo se je pokazal župnik in velel:
»Le kar naprej!«
Dasi se je France stiskal za omaro, ga je župnik vseeno opazil.
»Kaj pa ti, France ?«
»Naj le te opravijo po vrsti. Nekaj bi rad govoril z Vami.«
»Oklice bo postavil,« se je vmešala jezična Francija.
»Prav,« se je nasmejal župnik in se vrnil v pisarno.
»Saj ni res,« je hitel France in jezno pogledal žensko.
»I no, kaj za to, če bi jih. Čas ti je!« je govorila Francija.
»E, France je navihanec. Počaka, da mine vojska, potem si poišče kako bogato vdovo,« je razlagala Dolinka.
»Tebe ne pobaram in Francije tudi ne, da vesta,« je od jeze postajal grob. In čezdalje bolj je bil prepričan, da vse vidijo njegove misli in da ga samo zaradi France zbadajo. Kakor na trnju je presedel, odgovarjal ženskam zadirčno in se globoko oddahnil, ko je šla zadnja v pisarno.
^»France, sedaj pa le sem. Same prošnje delam. Ti mi boš vendar kaj drugega povedal,« je povabil župnik Matica v pisarno, ko je odšla zadnja prosilka.
Francetu je bilo nerodno.
»Vidijo, naj ne zamerijo,« je začel okorno, »jaz prihajam tudi zavoljo prošnje.«
»Zavoljo kakšne ? Sedi in povej!«
Župnik je sedel k pisalniku, France je po-tipal z roko po stolu in tudi sedel.
»Zavoljo Jančarja prihajam.«
»Da bi ga oprostili, kaj ne,« je povzel naglo župnik. »Nemogoče ! Nikogar ne oproste.«
Matic se je jezil in bi se bil rajši ugriznil v jezik, kakor da je moral povedati, da je prišel le zaradi France.
»Vidiš, kako sem se previdno skril za Jančarja, pa me je mož koj izbezal na dan,« je mislil in rekel glasno :
»To se pravi: prišel sem, ker me je Jančar naprosil, da bi preskrbel za Franco, za njo,« je naglo popravljal, »za ženo, podporo. Če je kaj upanja.«
»Za Jančarico, seveda! Ta naj prosi! Gotovo dobi!«
Župnik je segel po debeli knjigi in začel listati po njej.
»Koliko je številka pri Jančarju?« »Sedem, gospod.« »Aha, tukaj je.«
Takoj je začel pisati zglasitveno polo. »Ali ima Jančarica kaj dolga?« »Dva tisoč,« je rekel. »Ali goldinarjev ?« »Goldinarjev,« je potrjeval Matic. »Tako, sedaj je prošnja narejena. Tukaj-le sem naj se Jančarica podpiše — saj zna pisati? —« »Dobro,«
»Torej tukaj spodaj, potem naj nese polo k županu, da jo še on podpiše in pošlje na glavarstvo,« »Če bi jo jaz nesel, saj sama kar ne utegne, ali bi bilo vseeno veljavno ?« »Vseeno!«
Župnik je zganil polo in jo dal Maticu, »Kako kaj delate v hribih ? France, ti lahko kaj pomagaš, ko si tak korenjak,«
»Pomagam, Jančarici sem vse omlatil na gepelj.«
»To je lepo, France.«
»Me je Blaž naprosil,« je vmes tiščal Matic Blaža naprej, da je skrival Franco. »Le daj in pomagaj še vnaprej.« »O, saj bom, gospod. — Koliko sem dolžan?« je spravljal Matic prošnjo skrbno v žep. Župnik je potrkal Franceta po ramenu: »Ti pomagaš z gepeljnom in sem prepričan, da nisi nič zaračunil, ali kaj malega —« »Nič, tudi vinarja ne in ga ne bom.« »Torej, Bog daj, da veliko dobi, sirota. Z Bogom, France!«
Matic je bil tako vesel samega sebe, vesel župnika, prošnje in celega sveta, da je šel zoper vse svoje navade na delavnik v krčmo in se po-mudil do mraka. Nato je romal s prošnjo proti domu, pa ne domov — ampak k Franci iskat podpisa, »Poglej, kar vsa pota kažejo k njej,« ga je nekoliko vinskega spet obletavala skušnjava in ves srečen je pritiskal prošnjo z laktjo k sebi. Ko je vse razložil Franci, se ta ni več upirala in je podpisala. Matic je pil hruševec in pozabil, da ni doma na Kozjem hribu, dokler ga ni opozorila Franca, Zoper navado ji je segel v roko, jo pogledal s takim pogledom, da so Franci še v temi žarele njegove oči in se jih je veselila in se jih je bala,
{{prelom strani}}
| |||